Starševstvo +

Kaj pomeni “predelati travmo”?

Ne vem, priznam, ker sem do sedaj mislila, da sem jaz svoje predelala, zdaj pa vidim – torej berem – da jih nisem. Jaz osebno jih nisem, pravijo tisti, ki me ne poznajo. Ok, potem pa … kaj pomeni predelati travmo?

Ta vikend sem se totalno zamorila. Tako zelo zamorjena, zavestno vržena v luknjo negativne energije in lastnih občutkov (po moje predelanih, po njihovo nepredalnih) posilstva, nisem bila že vrsto let. Vzrok za sproščanje občutkov, ki sicer niso zaprti in skriti, ne čutim pa jih konstantno v sebi, se nahaja v dveh knjigah, eno sem že predstavila “Ženska v Berlinu”, drugo sem pojedla včeraj, “Kot da me ni”. Navidez različni knjigi, z osupljivim številom skupnih podrobnosti in občutki, ki sem jih čutila v sebi po koncu prebiranja druge knjige so bili … jaz v avtu na hrbtu, ko gledam skozi okensko šipo v noč in premišljujem kje sem – S. pa leži na mizi z zvezanima rokama in opazuje premikanje muhe na steni sobe. In potem zagledava svoje noge visoko v zraku in slišiva dihanje moškega med najinina nogama … Iti ven iz sebe, ne-biti ti, se odklopiti, premišljevati o nečem popolnoma drugem … S. o muhi, jaz o tem, da me posiljevalec posiljuje po zajčje … Zajčje? Ja, o tem sem premišljevala med tem, ko je zariplo dihal in se zabijal vame s svojim penisem. In ni me bolelo, nič nisem čutila, tudi S. ni nič čutila, in tudi Anonimna ni nič čutila takrat, ko se je moški zabijal vanjo, jo posiljeval, jo poniževal …
Spomnim se bolečine, ki mi je parala telo, ko sem izstopila iz avta in šla proti domu. Bolelo me je še nekaj dni, le s težavo sem hodila vzravnano. S. je bila tri dni bolj ko ne nezavestna, Anonimna pa je svoje telo oddvojila od sebe, ga ne imela za svojega … Toliko podrobnosti, ki obudijo spomine, ki prikličejo bolečino, ki odprejo rano … Le kdo bi se prostovoljno mučil na tak način?

Ves vikend sem bila bolj ko ne v solzah. Moj je prišel v petek pozno zvečer in me stiskal k sebi, medtem ko sem mu jaz med podrhtavanjem pripovedovala o svojih občutkih in o podrobnostih svojega posilstva. Kot da tega še nikoli prej ne bi slišal, kot da ne bi vedel, kako globoko se mi je vsidrala v dušo ta izkušnja in …
Mene ni sram “mojega” posilstva, za razliko od S. in Anonimne, se jaz nikoli nisem umivala do krvi, nisem s sebe spirala nevidno umazanijo, s katero me je umazal in za vedno zaznamoval moj posiljevalec. Vsaj ne spomnim se, da bi se kdaj umivala, sem se pa zavestno odločila za posiljevanje potem, ko sama nisem bila sposobna predelati svojih občutkov in spominov, moj dotedaj znan svet pa je bil eno samo zanikanje in, če že, prelaganje krivde  – kdo je kriv za posilstvo? name (sama si kriva, sama si šla z njim, zakaj nisi šla peš domov, zakaj ga nisi udarila, zakaj si trmarila, zakaj …). To sem osupljujoče precizno prevzela od njih in si vsadila v zavest – samoobtoževanje (jaz sem kriva, nisem šla ven, zakaj sem šla z njim, morala bi vedeti, …)

Sem otopela? Nisem, sem pa odrezala okuženo rano in z njo del sebe, nemara tisti del, ki nosi občutek nedotakljivosti telesa in intimnosti spolnega odnosa. Zame ne telo ne seks nista sveta in “stvar dveh”. Razumem, da  drugim to pomeni točno to – intimo dveh, vendar tega sama ne občutim. Moje lastništvo nad mojim telesom ne obstaja.
j nuJe to okvarjen del mene? Ali je to zgolj posledica preživetja, eden od načinov predelave travme.
Zdi se mi, da je ta način preživetja zelo podoben neki drugi travmi, ki sem jo doživela pri 12 letih, ko me je ugriznil velik pes. Mimo njega sem hodila vsakič, ko sva šla z dedkom na sprehod in kasneje, ko sem se vozila po vasi, sem se vedno ustavila ob ograji in ga božala. Bil je tako prijazen pes, velik Lessie. In nekega dne, ko sem ga božala in mu prijazno prigovarjala, je obrnil glavo in me ugriznil v kazale leve roke. Kar tako, znenada. Zagrabil ga je z zobmi in na silo sem mu ga potegnila iz gobca. Nisem mu naredila nič posebnega, vedno sem ga božala po vrhu glave, samo malo, toliko, kot sem dosegla.
Dolgo časa sem imela obvezan prst. In mimo tistega vrta tudi nisem šla več. Vmes so psa uspavali, bojda. Kakorkoli … Od takrat dalje velikih psov praviloma ne božam več. Niti nočem imeti velikega psa doma. Še svojega psa, ko sem ga imela, nisem božala okoli gobca. V sebi nosim zavedanje, da je žival nepredvidljiva in naj ji ne zaupam. Nobeni. A najprej to velja za velike pse. Saj ne, da bi tekla pred njimi ali odrevenela ali se jih prav res bala, le velikega psa nočem imet in ne božam jih.

Torej … kaj pomeni “predelati travmo”? Pomeni to to, da se po posilstvu ženska vrne domov, se umije in sama pri sebi zaključi, da ni bilo nič takega, ker je vendar živa in nepoškodovana?
Ali je to to, da se ti zgodi pomor družine, ti pa o tem ne spregovoriš, ker bi rad čimprej pozabil?
Ali pa je mogoče to to, da o dogodku govoriš, da greš v podrobnosti, da razgališ svoje občutke, doživljanje, strahove, morebiti olajšanje?
Ali pa je to čisto nekaj drugega. Ne vem kaj pomeni “predelati travmo” za druge, zame to vsekakor pomeni, da lahko o dogodku govorim brez zavor, izmikanja pogleda in da lahko odgovarjam na vprašanja, četudi gredo “intimno” v podrobnosti.

Sama sem prepričana, da sem svoje travme (vse po vrsti) predelala. Zavedam pa se, da jih ne bom nikoli pozabila. Na mojem duševnem telesu je kar nekaj globokih ran. Zame so enake tem, ki jih imam po fizičnem telesu. In kakor vsak večer, med tuširanjem pobožam trebuh in ob pogledu na brazgotino carskega reza pomislim na dva poroda in vse, kar jima je sledilo, tako bom takrat, ko bosta moji hčeri pričeli zvečer hodit ven in ju bom čakala do prihoda domov, pobožala svojo mentalno rano, ki je nastala ob posilstvu, in pomislila na to, da sem lahko pomirjena, ker sem hčerama predala naprej svojo izkušnjo in naredila povezavo, preko katere mi bosta lahko zaupali če se jima bo zgodilo karkoli temu podobnega oz. če bosta občutili karkoli, kar bo podobno mojim občutkom takrat.

Preveč govorim … in razmišljam … zato pa ne travmiram  

Travma:   – po Velikem slovarju tujk (Cankarjeva založba, str. 1180)
1. rana ali telesna poškodba, nastala zaradi zunanjih vzrokov (npr. udarca, opeklin)
2. duševni pretres ob kakem hudem doživetju (psihična …)
3. zelo hudo, težko doživetje

Sem na dobri poti do burn out – a

Oz. pregorelosti, po domače rečeno.

Danes sem si vzela čas in šla k zdravniku. V predelu žličke me že nekaj časa zelo boli, jemlje mi dah, tečna sem in napeta, non stop premišljujem kaj vse moram naredit in kam moram it (ne uporabljam Akte – nisem pristaš pisanja). In odkar sem v službi prevzela še naročila in planiranje montaž se počasi … počasi pogrezam.

Pred dvemi leti sem se prvič sesedla. Takle čas je bilo, ko sem padla z gradbenega odra oz. se je le-ta prevrnil, pa nisem mogla niti en dan ležati doma, temveč me je bivši šef prišel iskat in me vozil po gradbiščih. Bila sem skurjena in skurilo me je 6 mesecev konstantnih 10 -12 ur dela na dan, računanja, premišljevanja, planiranja, razporejanja, skratka sesul se mi je ves sistem. Ko sem potem ostala doma na dopustu sploh nisem bila sposobna it nazaj v službo. Sovražila (to besedo zelo redko uporabljam) sem vse, kar je bilo kakorkoli povezano s službo, pa vendar sem morala preživeti družino in sem bila prisiljena ne počivati, temveč iskati novo službo in delati.

Ko sem tako lansko leto dobla tole službo, sem si obljubila (ne prisegla in ne zaklela), da se ne bom več naprezala, da ne bom več padal v vrtinec stresa, da ne bom nosila službe domov, skratka, da bom v službi 8 ur na dan in gotovo. In mi je uspevalo. Šef poleg mene je sicer bil ves nanervan, s polno glavo nekih podatkov, živčno je hodil okoli in dvakrat zaradi stresa že obležal, jaz pa sem terala svoj tempo, počasi, lagano.
Roko na srce organizaciaj v našem podjetju ni ravno na nivoju (bila). Mene osebno je najbolj nerviralo to, da nihče prav dobro ni vedel kaj je vplačano, kaj se mora naročit, kdaj bo za koga montaža … Smo podjetje, ki konstantno rase, ima vedno več prometa, je vedno bolj razpoznavno, zato “organizacija”, ki je sicer nekako delovala pri 100 strankah na leto, pri 1000 + ne deluje več. In nekdo se mora sesut. Pa se je najprej šef. Potem sva dokončno dorekla, da prevzamem organizacijo in vodenj podjetja jaz. Ker znam, ker sem organizirana, ker mi ni težko, ker … ker koneckoncev potrebujem višjo plačo, da bom lahko hčerama kupila dostojna zimska oblačila in drugo leto zamenjala strop v hiši. Ampak cena za to povišico in za to, da se šef ne bo več hodil koli kot živčna razvalina pa je moje zdravje. In ta cena je absolutno previsoka.

Kakšen mesec in pol zdaj vodim naročila in plan montaž (tisti, ki niste v tem fohu najbrž sploh ne veste koliko dela je s tem), poleg vse druge papirologije, ki jo zahteva podjetje (in plač in zaposlovanje novih tujcev). Na začetku je še bilo ok, nisem se pač za nič žrla, želodec me je bolel enkrat ali dvakrat, zdaj pa me je zagrabilo. Vnela se mi je želodčna sluznica, pa žlička, pa počutim se raztreščeno na tisoč kosov in ne dohajam sama sebe. Seveda navzven funkcioniram dokaj normalno – razen tega, da sem v službi razdražljiva in da spet hodim občasno potem, ko pridem domov, ležat (dvakrat na teden, recimo), ampak navznoter se mi kuha. Ne najdem obstanka. Kot stroj meljem meljem meljem in ne znam odklopit, še v polsnu kombiniram montaže, premišljujem ali sem vse naročila ali je bla stranka obveščena, kdaj bom naredila prevzeme računov, za koga moram naredit novo pogodbo, itd.

Zato sem šla danes k zdravnici, da me pripravi na možno pregorelost, da že v štartu poskusiva to stanje zatret oz. vsaj upočasnit, dokler ne najdem primernega ventila oz. preusmeritve. Moj mi je predlagal banminton, ker ve, da športa sicer ne maram. Sliši se sprejemljivo, naslednji teden bova začela. Dve uri na teden in če mi bo uspelo, da se bom s skakanjem in lovljenjem žogice (al kaj je že tista reč) zamotila do te mere, da bom izklopila službo, potem znabiti, da se bm celo izognila burn out-u in splavala iz zdajšnje krize. V nasprotnem primeru bm najbrž terala in terala do onemoglosti, potem pa dala odpoved, se preselila v Ljutomer in začela od začetka. Ampak to je najbolj črn scenarij, ki si ga nihče (niti jaz, čeravno si to vse res želim … čez leto ali dve) ne želi uresničit zdaj.

Kakorkoli … danes grem v Medano prepevat – to mi je všeč in me sprošča, potem pa do nedelje zvečer v Ljutomer. Držim pesti zase. 

Strenirali so me, da pričakujem negativne kritike, na pohvale pa ne znam primerno reagirati

To ej eno od dejstev mojega otroštva, adolescence in končno odraslega življenja. Še kakšni dve leti nazaj se o tem sploh ne bi znala pogovarjati, ker niti nisem vedela kaj točno pomeni, ko te kdo pohvali in misli resno, danes pa … imam za sabo kar nekaj pohval ljudi, za katere vem, da mislijo resno, jaz pa na njih ne vem, če sem pravilno – pozitivno, pričakovano, reagirala. Ponavadi rečem nekaj v stilu “dej nehi se zezat, tako dobro pa res ni” ali “ne delaj se norca iz mene, vem, da ne misliš resno” ali “saj sploh in nič posebnega”. Pa vem, da je, ker sem se trudila, ker sem dosegla nekaj, kar kdo drug ne upa doseč ali niti ne upa sanjati o tem. A ne znam reagirati an pohvalo. Ne znam (in zato tudi tukaj, na blogu, pričakujem negativen komentarje, nanje se znam odzivat, na pozitivne pa … ponavadi ne odgovarjam, ker ne vem, kaj naj odgovorim).

Da ne bo nikoli nič iz mene je bilo sporočilo, ki mi je bilo najbrž položeno v zibko. Zanimivo je, da je tudi moja mama dobila tako sporočilo v svojo zibko, pa ji je vendarle uspelo marsikaj, le boriti se je morala toliko bolj zagrizeno in neutrašno. In potem jaz … ne bom delala primerjave med njenim in mojim “bojem”, ker niti ona ni  verjela vame in obupala, ko sem hotela postati čistilka.
Od vedno poslušam, da so moje ideje neumne, da s takim razmišljanjem ne bom daleč prišla, da se moram lepše obnašat, da ne smem z glavo skozi zid …
V večerno šolo bi šla? To ni zate.
Ločila bi se? Nisi sposobna sama živet.
To bi študirala? Ne boš dobila službe.
Sama bi šla s hčerama na morje? Ne bo ti uspelo.
Hčeri učiš kuhati pri teh letih? Čisto narobe vzgajaš.
Fax bi končala? Pa kaj ti bo, sej nisi sposobna.
Blog bi pisala? Sej nisi sposobna.
Društvo boš ustanovila? Sej ti ne bo uspelo.
Kupuješ hišo? Tole staro bajto? Nisi normalna.
Preselila bi se in hčeri dala v internat? Nisi sposobna tega speljat.
itd.

Je ni stvari, ki je kdo, vsaj dva ali trije, ne bi spljuvali. Od tega, da sem samo naivna, do tega, da sem čisto premaknjena, da sanjarim, da imam nemogoče cilje. In tako leta in leta in leta in leta … Karkoli sem si zamislila, je sledil negativen odziv, če je kdo kdaj kaj pripomnil je bilo skoraj vedno v smislu, da sem neumna, da nisem sposobna, da ne znam, da …

Pa ja, seveda. Saj tudi dreves ne znam žagat, pa se jih bom naučila. Čeprav … zdaj vsi dvomijo o tem, da sem sploh sposobna kupit pravo žago, nato bodo dvomili v to, da sem jo sploh sposobna držat in na koncu se bodo posmehovali mojemu žaganju. Ko bom pa na koncu vse požagala in uresničila svoj cilj … me pa ne bo nihče od kritizerjev pohvalil. Ne bo vredno, pardon, to ni njihova naloga.  – Tovrstno obnašanje najbrž doživlja veliko ljudi, ki razmišljajo s svojo glavo in počnejo stvari, ki jih vsaj navidez niso sposoni počet. Oz. se tovrstno odzivajo ljudje, ki so nevoščljivi in ne prenesejo, da tudi komu drugemu kaj uspe, da je sposobne in celo boljši od njih samih.

Torej … na negativno kritiko sem bolj ko ne pripravljena in odporna. niti v službi ne pričakujem, da me bo šef pohvalil ali da bo stranka post festum poklicala in pohvalila delo. pričakujem pripombe, opozorila kaj ni prav in ok, pa kja ib lahko bilo boljše … in ko me kdo dejansko pohvali odreagiram precej surovo v stilu “dej ne zafrkavaj se” ali “ne delaj se norca iz mene, bodi raje tiho” ali “raje mi naravnost povej, da ni ok”. Še bolj vsakdanji je odgovor, da itak nisem naredialnič posebnega, da je to čisto normalno in da to pač znam. Enostavno en znam sprejeti pohvale, niti ne grem tako daleč, da bi se poglobila v to ali človek misli resno ali je samo ciničen. Vse po vrsti odbijem in s tem najverjetneje naredim strašno škodo tistim, ki jim je mar zame in ki se iskreno veselijo mojih uspehov, dosegov, znanja. Se na tem mestu vsem tem ljudem opravičujem, ni nalašč, le reagirati ne znam primerno.

Skratka … perfektno sem natrenirana, da odbijam negativne komentarje. Če samo zaslutim, da je negativen, ga z vso silo odbijem, ne glede na to, da mogoče sploh ni tako negativen. Reakcija je avtomatska in znabiti za marsikoga šokantna. Je to moj namen? V to se ne poglabljam. Življenje me je streniralo, da stojim sama na svojih nogah in odbijam negativne svari okoli sebe. Seveda je moj manjko, da se pohvale ne znam iskreno veseliti (le redko se me kakšna resnično dotakne – recimo pohvala mojih profesorjev za delo na področju enostarševstva je ena takih), znam pa sijajno zabiti vsakega, ki samo poskusi biti nesramen. Tako je, to je destvo.

p.s.: Še nekaj je. Ko mi kdo reče, da mi kaj ne bo uspelo – in če je takih “ne bo ti uspelo” veliko, potem mi bo uspelo, če ne zaradi česa drugega, zaradi principa. Ker je tisti rekel, da mi ne bo. To lahko prevedem tudi v to, da bolj ko me tlačijo, bolj ko mi sesuvajo sanje, bolj ko mi govorijo, da so miji načrti brez pomena, bolj sem uporna, več energije imam in če slučajno podvomim v kakšen svoj cilj sem potem tekoj in še toliko bolj prepričana, da je pravi. Da sem na pravi poti mi govorijo ravno ti stavki – Ne bo ti uspelo, nimaš pojma, tole je eno sranje, sploh ne znaš, delaš bedarije, nisi sposobna, … 

Končno mi je njeno visočččč… (ne morem izgovorit) posvetilo post

Jap, kdor čaka dočaka. Miss Di mi je posvetila cel post. Meni, ki me videt in brat in slišat ne more, ki je ne zanimam, ki mi želi vse najnajslabše, meni je posvetila post. Oh, vaša samozaverovanost vase, se klanjam in vas prav ponižno pozdravljam.

Ne samo, da pišete o meni, presvetla gospa, celo o tem pišete, kaj se dogaja ZA vrati mojega doma in kako NI RES kar trdim, namreč, da moji hčeri NE bereta mojega bloga. Če bi vi živeli z mano tudi dvomim, da bi brali moj blog, vaša hči pa vašega bere najbrž zato, ker ste vi, presvetla di ex blogerka, 24/7 zalepljena na tipkovnico in monitor in drugače sploh do vas ne more prit. 

Skratka, na tale blog preusmerjam vse žolčnike, da se boste tam lahko po mili volji spljuvali na moje ime. Tisto itak ni moj prag, ne moj vrtiček, pa kar izvolite. Vsaka reklama je dobrodošla, tudi negativna (čeprav reklame res NE potrebujem in ne težim k njej). Dokler se piše o meni, vem, da sem živa – nekaj takega je rekla Madonna, pa ponavljam za njo.

 Miss Di, da te ne bo razneslo od foušije                    :)

Kamen na kamen … pa s kamnom po glavi

Recimo. Tako nekako sem se počutila ko sem danes brala gnojnico, ki je ni več, pa se je nabrala pod mojim zdaj predzadnjim postom.
Vem, vloga mame in vloga spolnega bitja sta povsem skregani med seboj – v naših, pardon, vaših glavah, in idealno bi bilo, če bi vse ženske spočele brezmadežno in tudi rodile med spanjem in bile skratka kot vilinčnki (ravno ko sem prišla domov me je tavelika vprašala kje sva jo z njenim očetom naredila, pa sem ji odvrnila, da ali v moji sobi ali v slačikabini v Portorožu – ni ga čez odkrit in iskren odgovor. Jap, nisem spočela brezmadežno.). Torej …
Že vnaprej vem, da, ko bom pisala o spolnosti, me bo večina komentatorjev spljuvala, pa si ne morem kaj, da ne napišem tudi kaj o tem, ker … ja, kamen v glavo, najbolje, da me kamenjate, tudi seks in spolnost nasploh je del mojega življenja in pri 35 letih ni šans, niti teoretičnih, da neham spolno živet. Si raje odrežem levo roko (sem levičarka – za vse tiste, ki nimate pojma o podrobnostih moje persone).
Ne, ne pričakujem, da bo kdorkoli dvignil roko in rekel “Jaz tudi tako mislim” ali “Meni se tudi to dogaja”. Sploh ne, kaj ti jaz VEM, da se to dogaja, vem, da ljudje tako mislijo, a pisnega potrdila v obliki komentarja res ne pričakujem.

Ne pričakujem pa tudi takih debilizmov, kot mi jih servira Miss Di, ki ne more in ne zna NEodpret mojega bloga – ki res ni edini blog pod soncem, ampak eden izmed tisočih (sploh ne vem koliko jih je, a jih je veliko) in ne more in ne zna bit vsaj tolk uvidevna do mene – ki je res nočem brat in me njeno mnenje prav en kurc briga -, da vsaj pljunka ne bi pustila. Sorči, Di, si pač padla z lestvice in očitno je, da si daleč manj zanimiva od mene. Pa ker sem žleht in pokvarjena ti tudi link do tvojega bloga brišem, ker ti ne privoščim niti tega, da bi preko mojega bloga prihajali ljudje na tvojega (res sem bič, a ne, Di). Boga … pejt po piškote … 

Dalje … recept, kako zjebat človeka, je čisto preprost in danes nazorno prikazan – spraviš se nanj z njegovimi dosežki oz. s tem, kar on šteje za svoje dosežke, jih pomanjšaš na raven podganjega dreka in zmečeš direkt v njegovo čelo. Človeku poteptaš vse na kar je ponosen, mu “dokažeš”, da je navaden niče in da v življenju razen tega, da je davkoplačevalec, ni od njega nobene koristi. Še več, njegovo domišljanje, da je nekaj dosegel in njegova samozavest sta strup za vse tiste, ki ga berejo in se jim zdijo njegove ideje vredne … posnemanja. To je treba ubit, poteptat, uničit, takoj in zdaj, torej kamen v glavo, da bo žival crknila takoj.
To je recimo tole:

Ajchka pravi:

(ves komentar se nahaja tukaj)

Saj, me zmoti, ker ne zna konstruktivno razmišljat in vse kritike v štartu odbije. Ne sprejme razmišljanja drugih, ker je trdno prepričana v edino svoj prav. Kar je v življenju zelo narobe. Izkušnje povejo, da nekaj veš šele takrat, ko se zaveš, da ničesar ne veš.

Pa me zmoti recimo, ker nekomu, ki jo komentira, napiše, da je moron = bebec, idiot.

Pa me zmoti, ker ženska ni znala počistiti s svojo travmatično preteklostjo in travme (težko otroštvo, zlorabe različnih oblik, nesposobnost partnerskega odnosa) prenaša naprej. Vedno prva, vedno jaz, jaz, jaz…..
Všeč ji je pozornost, zelo všeč, ne razume pa, da je lahko v soju žarometov tudi zaradi manj pozitivnih stvari.

Na ven tough like a knife, na noter zmedeno malo bitje – I still haven’t found what I’m looking for….

Pa me zmoti, ker je mnenja, da seks ni zgolj intima dveh (ali več, po želji), ampak je del starševstva, torej naj ga bodo deležni tudi otroci.

Našla se je v Juulovi vzgoji, pa me zmoti, ker ne dojame, da je Juul svetlobna leta proč od nje.

S šolo se kobajagi ne ukvarja, vendar drugič lahko preberemo, da s hčerkama načrtuje, kako popraviti uspeh, ju podkupuje/ups, nagrajuje s tortami za vsako štirico ali petico.

Hčerki ima izredno rada, pa vendar ves čas ponavalja mantro – naj že gresta od doma, naj se že odselita in se ji snameta s pleč.
Duši jo njuna prisotnost, v osnovi jo duši materinska vloga nekoga, ki služi denar, skrbi za družino in vzgaja, obenem pa je tako zelo proud mother.

Starejša hči gre v internat in v šolo na Štajersko – pa se res vprašam, a bližnje alternative oblikovne šole v Kranju ter okolici ni?

Zanimiva je, katarina, zanimiva. Skoraj multipla osebnost. Psihologi bi je bili veseli!
__________________________________

Bi naštela vse nike, ki jih zgornja oseba uporablja, pa jih je odločno preveč, je pa iz vseh njenih komentarjev doslej razbrati eno samo negiranje vsega, kar pišem jaz. S tem ni seveda nič narobe, narobe je le to, da me sploh ne pozna in da ni sposobna (sem ji napisala v odgovoru na njen komentar) niti tega, da bi seštela 1+1 in zaključila, da bom hčeri vpisala v internat zato, ker se selimo v Ljutomer in se iz Ljutomera v Maribor dijaki ne vozijo, temveč stanujejo v internatu (vsaj jaz sem spoznala same take). Ne, me ne briga, kaj si ta komentatorka misli o meni, je pa njeno pisarjenje na MOJ blog zame žalitev in ni vredno, da na blogu obstane.
In glede multiple osebnosti …. nekje so komentarji med mano in Salonitko, kjer sem napisala, da sem multipla osebnost, pa je Salonitka odvrnila, da sigurno nisem (me osebno pozna, poleg tega je delala z ljudmi z duševnimi motnjami in ji zaupam, da ve, kaj govori). Nisem pričakovala, da bi si dotična komentatorka izvolila prebrati post na to temo ali celo iti mimo teh komentarjev, v katerih navajam njeno dotično ugotovitev. Je pa resnično debilno to, da mi ona suflira nekaj, kar sem že SAMA napisala. In neka druga moja prijateljica, bodoča psihologinja, bi bila najbrž res vesela, če bi me dobila v obravnavo, pa sem žal, preveč … normalna.    Ampak to je res nepomembno, važno je, da se po meni osebno pljuva.
Pa ja, kamen v glavo, da bom nehala rušit splošno družbeno verovanje, da smo mame popolna ljubeča vseoproščujoča in razumevajoča bitja, ki niti po pomoti ne počnemo tega, kar počnejo ženske v porničih. Noup, to nismo me, me tega ne počnemo. Oziroma jaz počnem, druge pa res ne.

Dobro, ne bom spet o tem, da seks zame res ni nekaj uau intimnega in da hčeri vzgajam po lastni pameti kakor vem in znam ter da sem res za mene osebno vedno JAZ prva in edina in najbolj pomembna (pustimo ob strani, da odločno premalokrat pridem JAZ pri sebi na vrsto in da je vsaj osem ur na dan na prvem mestu služba, po pred njo še hčeri, pa včasih še kdo in da sem JAZ res prva šele takrat, ko ležem v posteljo in zaprem oči – ampak to res ni pomembno). To je OSEBNI blog, ki ga pišem JAZ, v katerem opisujem SVOJE poglede, SVOJA razmišljanja, SVOJE dogodivščine. Joj, pa sem res na prvem mestu JAZ. O MF, nekaj je narobe.  … kje sem izgubila rdečo nit … A, evo kamen, pa kar po glavi z njim. Ne? Aja, da se ne bom sama, me boš ti, Ajchka. Hvala ti.  

In potem se pojavi še NotoriusBIG, ki zna samo smetit in smrdet s svojimi glupimi podlimi debilnimi komentarji, pa Jože, ki je tolk moronski, da mu ne kapne, da se zadaj vidi njegov I.P. in mail, pa en za drugim napiše nekaj komentarjev kao “bom zjebu Katarino, jo bom spluvu, da bo čist zelena”. Aha, seveda. Se klanjam. Jasno, komu drugemu bi ubili veselje do pisanja, komu bi celo ubili veselje do vsega kar je dosegel, jaz pa bi z največjim veseljem na gobec tistega od vas, ki je mojo hišo imenoval … kako že? … Dobesedno na gobec. Ker to znam. Mojih dosežkov, pa čeravno si štejem za velik uspeh tudi pobiranje jabolk in peko peciva … ne bo prav nihče manjšal in teptal, še manj o njih govoril z zaničevanjem.

Kdo pa mislite, da ste, debili kretenoidni, ki se skrivate za monitorji in svoje frustracije ventilirate skozi komentarje? Mislite, da prav vsi mi, ki pišemo na internet, pišemo vam, za vas in vam na čast?    Eeee vrong. Mene boli dupe zato, kaj si vi mislite in ali ste sposobni razumet kaj sem napisala ali ne, ali se s tem kar napišem strinajte in ali se v napisanem najdete ali ne. Niti eden od vas ni bil in nikoli ne bo v moji koži, niti eden od vas ni dosegel kar sem dosegla jaz in niti eden od vas ni tako samozavesten – realno samozavesten, kot jaz. Ne potrebujem vas, ne koga drugega, da mi pumpate ego. Hvala lepa, si ga bom kar sama. Ne potrebujem, še več, ne dovolim pa va mniti tega, da mi ga tlačite in dajete v nič. Nič od tega, kar imam, mi nihče od vas ni dal, vse sem pridobila SAMA in če imate občutek, da se duvam, je to najbrž zato, ker sem SAMA dosegla več, kot vi vsi skupaj.

Zdej grem pa nazaj kamne zlagat na mojo palačo. Uf, tole pa res paše …   

Ko ugotoviš, da si seksualno totalno zamorjen

Je že nekaj časa nazaj, odkar sem vsa šokirana Mojemu med solzami razlagala, da ne spravim glasu iz sebe in da sploh več ne znam seksat … naravno, spontano, brez strahu, da me kdo sliši ali da me bo kdo post festum grdo gledal izpod čela, ko bom šla mimo njega. Tisti trenutek je bil prav res srhljiv … on na meni, jaz v solzah z zadrgnjenim glasom, on šokiran, jaz v momentu popolne nemoči …

Od vedno sem med seksom glasna. No, ne derem se ravno kot bi me kdo klal, toda spontano sem glasna. Pač sliši se me in mene zaradi tega nikoli ni bilo sram oz. mi nikoli ni bilo nerodno. Daleč od tega, da bi to prikrivala ali se delala, da znam bit tiho kot miška in ne pisnit niti takrat, ko doživljam orgazem. Obratno … kar mi srce (in prostorske zmožnosti) da, sem spontana. Če mi je da se smejem, se smejem, če mi je da se jočem, jočem, če mi je da me moški nabija mu to rečem in pri tem uživam z vsakim koščkom svojega telesa. Spet. Zdaj spet. A zadnja štiri leta sem se pač tako zamorila, da nisem bila tistega dne, ko sva se z Mojim znašla sama v hiši, sposobna niti vzdihnit polglasno, kaj šele zavpit ali zarenčat. Sama sebe sem se ustrašila in noben od naju sprva ni mogel verjeti, da res več ne znam, da ne zmorem, da se je vame vcepil strah “tiho bodi, da naju tamali ne slišita” in “psssst, sosedje so doma”. Vsemu in vsakomur se moram prilagajat in tako ubijam samo sebe. Jaz pač nisem človek, ki bi užival v tihem počasnem seksu … o maj god, a lahko ne. To kvačkarijo mirne duše prepuščam tistim, ki jim to paše.

Že dolgo je od tega, ko mi je prijateljica govorila o tem, kako se je navadila seksati potihem. Da ji v bistvu seks v čisti tišini bolj paše, ji da več energije in da doživi boljše in močnejše orgazme. Najprej sem jo nekaj časa bedasto gledala, potem pa doma Mojemu povedala kaj mi je rekla. In sva poskusila. V čisti tišini. Počasi, tiho, mirno, vbodi na nekaj sekund … kaj bom jutri kuhala za kosilo … joj, pisano perilo moram dat za prat … hmm, v tistem kotu se spet pojavlja plesen … Ej, a lahko bolj hitro, ker tole ni ničemur podobno.
Moji prijateljici vsekakor privoščim tihe in magične užitke (je res, da ena hčera spi z njima v sobi, druga pa v sobi poleg in ja, morata bit res čisto čisto tiho), jaz pač ne morem ležat na pol mrtva na postelji, medtem ko 100 kg težko telo zabija vame. In ni šans, da bi verjela v magičnost igranja mrtve ribe, zadrževanje vzdihov in ne-dihanja ob tem, ko sediš na moškem in se sunkovito premikaš in krožiš in …

V teh šestih letih, kar sva z Mojim pod isto streho z mojima hčerama sem se dejansko seksualno popolnoma zamorila. Ne samo, da sem “pozabila” spontano vzdihovat, kričat, izživljat svojo energijo, vpit med orgazmom in grdo govorit, pozabila sem kako je biti JAZ, se ne bat da bo kdo slišat, se ne brigat da bo kdo videl, se ne obremenjevat s tem, da bo kdo kaj rekel in ne tečt v kopalnico, da me ne bo kdo videl (ali se zvirat po kopalnici in tvegat izpah kolka in zvin gležnja in, še huje, prebito ustnico).
Fak … sploh ne morem verjet, da življenje v malem stanovanju v bloku in z otroci lahko tako … ubije seksualno spontanost. Spomnim se in jasno se vidim pred seboj v trenutkih, ko leži na meni in prodira vame, jaz pa rinem ustnice v njegovo ramo in v mislih preklinjam okoliščine, ki mi ne dovolijo biti jaz. Pa ko trzam v orgazmičnih krčih, on pa mi usta prekrije s svojo dlanjo, da ne pride iz mene niti majhen vzdih … Jebeš tak seks, jebeš take orgazme … Ni čudno, da mi več ni, da seksam samo še v hiši, ko sva sama.

Vem, da se o tem ne govori. Pa vseeno … okoli mene živi ogromno partnerjev, ki živijo kot jaz … v malem stanovanju v bloku in z otroci. Definitivno vsem ni, da bi štrikali in vsi ne uživajo v počasnem ali sunkovitev in mrtvaško tihem seksu. Jih z leti mine ali najdejo kak ventil vseksu v naravi, mogoče v poletnih počitnicah, ko ponoči smuknejo iz šotora in grejo na obalo pod borovec … malo glasneje seksat kot to počenjo sicer?
Kakorkoli … jaz se ne grem več … jaz hočem uživat s polnimi pljuči, hočem na glas reči Jaaaa, Tooo mi deliiii, Šeeee, Ljubim teeee, Ti si noooor, Kaj mi deeeelaššš

Lev iz Madagaskarja, Ariela, Nemo in še kdo

Zadnjič, točneje v soboto, smo šle v kino s tamalima (me je bolelo srce – če bi šla sama, bi dala 5 eur, ker sem šla z njima sem dala 15 eur – kdo pravi, da so otroci zastonj? In še dobro, da ne jesta kokic in pijeta kokakole in mi ju ni treba peljat na afterparti v Mcdonalds. Če bi bilo tako sploh ne bi šle v kino.).
Gledale smo KUNG FU PANDA, zgodbo o debelem medvedu, ki je postal Zmajev bojevnik – pač o debeluhu, ki so se mu izpolnile sanje, čeprav nihče ni verjel vanje, niti on sam, pa tudi telesno je bil vse prej kot kung fu telovadec. Po vseh mogočih in nemogočih zapletih (in nekaj zelo globokih mislih, ki jih froci 12+ niti ujamejo ne, kaj šele dojamejo) je na koncu njegov mojster odkril, da se panda pali na hrano in da je zanjo pripravljen naredit vse in v tem kontekstu ga je tudi treniral. Res briljantno …

Kakorkoli … v dvorani je bilo ogromno mulcev starosti moje hčere – ti so šli gledat risani film s podnapisi, malčki pa sinhroniziranega -  in jaz, D mama. In sem med ogledom dotičnega filma (debelosti se dotika tudi film o Garfildu, pa še kakšnega bi se našlo), premišljevala o risanem filmu Madagaskar – bojda prihaja drugi del. Prav v tem filmu sem namreč prvič zelo jasno zaznala neskadnost sporočil, ki jih ti risani filmi posredujejo našim otrokom. Bom pojasnila:

V Madagaskarju nastopajo živali : žirafa, pingvini, zebra, lev, povodni konj … še kdo? tiste male žvalce z otoka … ne vem, kako se jim reče. To so vse “vegetarijanske” živali, katerih smrtni sovražniki so … hijene? – nekaj podobnega so tiste druge živalce, ki te prve lovijo in jejo in so smrtni strah in groza. Ampak … med “vegetarijanskimi” je tudi lev, ki je po defoltu mesojedec in se mu po nekaj dnevih začne blest od pomanjkanja mesa in se potem, da ne bi požrl svojih prijateljev, ogradi od njih ter gre na teritorij “smrtnih sovražnikov”. Do tu vse lepo in prav – dejstva so dejstva. Toda prijatelji bi bili radi skupaj in stuhtajo kako bodo leva spravili nazaj na svojo stran - pingvini se domislijo in mu ponudijo ribe. Jasno, meso. In lev je presrečen, ker spet je meso, prijatelji pa so srečni, ker so spet skupaj in ker ne bo pojedel njih pač pa … Ariele, Nema in kar je še teh rib. Ja? Je jasno? Mojima hčerama je jasno in zategadelj sporočila tovrstnih risank jemljeta malo … z rezervo.

Saj ne rečem, da sporočila niso globokoumna in razmišljujoča, toda … kam on. Leva so spreobrnili iz mesojedca v ribojedca (zakaj potemtakem ne bi pojedel pingvinov, ki so mu to suflirali – in zakaj prav pingvini?), torej v jedca Nema (tiste male ljubke ribice). Zakaj niso to storili še s hijenami in znebili bi se “smrtnega sovražnika”?

Kr neki …

Ura je osem zvečer in jaz grem v Ljutomer

No, grem v svojo hišo, ker imam na sumu poplavo v kopalnici. Prijateljica mi je sicer javila, da v Odrancih in Razkrižju ni bilo kaj res hudega, ampak … jaz vem, da meni streha tam nekje v kopalnici pušča (pušča samo takrat, ko je res veliko dežja) in grem zdaj tja. Fak, tale dež me res ubija. Še bolj pa to, da z dežjem prihaja toča in odkrivanje streh in lomljenje dreves. Saj dež samo po sebi me sploh ne moti, četudi dežuje nekaj dni skupaj. Ampak njegovi spremljevalci … Pa ko nisem imela hiše mi je bilo še nekak vseeno, mene osebno ni prizadelo, zdaj pa je …

Zdaj pa je marsikaj drugače. No, vzela bm še sveče s seboj in plastenke vode, ker je naš vodnjak najbrž kalen in je voda nepitna. Pa tko lepo je bilo v kinu. Kaj smo gledale? Kung fu panda.     Polna dvorana frocev, panda in … jaz.     Povej jutri dalje … Grem svoji hiši na pomoč. Blogor meni, ki jo imam.     (je vrajt)