Starševstvo +

Partner ni samoumevnost

On tem sva danes govorila z Mojim (ne, ne me nič vprašat okoli tega).

To, da sta dva skupaj ni samoumevnoo, temveč je posledica mnogoterih dejavnikov. Nekateri izmed njih so ti, da partnerja drug drugega namenjata pozornost, si pomagata, drug ob drugem rasteta, se razvijata kot osebnosti in kot dela družbe, se zaniamta drug za drugega, itd. Samo dejstvo, da sem z nekom, s katerim se slišim vsak dan, vidim vsak drugi dan, grem z njim v kino in z njim seksam, meni pač ne zadostuje. In tudi njemu ne bi smelo, če sva partnerja, če pa sva prijatelja ali znanca, pa …

Velikokrat občutim, kako prijazni smo prijatelji med seboj, kako se pokličemo s prijateljicami, povprašamo kako smo, ali kaj potrebujemo, se obiščemo, si pomagamo … Kako pa se obnašamo s partnerjem? Ali … še bolj zanimivo (in žalostno), kako se obnašamo do svojih lastnih otrok? Do tujcev se dostikrat obnašamo veliko bolj prijazno in pozorno kot do tistih, s katerimi živimo.

Meni je v najini vezi manjkalo pozornosti. V bistvu sem je bila tako lačna, da sem čisto banalne stvari kot so da se je umaknil bolj v stran ko sem prišla sest na kavč ali ko sva šla na sprehod, na katerega bi on šel z mano ali brez mene, zamenjevala s pravo pozornostjo. In prava pozornost je, da pride v Ljutomer potem, ko ga pokličem da ga pogrešam in bi ga rada videla, in da pokosi travo brez da bi mu morala reč ali mi prinese preostanek prtljage, ko se odpravljam domov ali sam od sebe pospravi sobo ali ko gre v trgovino po nekaj za prigriznit in kupi tudi zame. To vse zame ni samoumevno, tako kot ni samoumevno, da me boža ali pride k meni v službo in me pelje na malico ali se ponudi, da greva z njegovim avtom za vikend v Ljutomer in mi ne dovoli plačati niti sladoleda. Pa ko gledava film po moji izbiri in se po ogledu pogovarjava o temi filma, pa o greva na pico in me opazuje in ga zanima moje mnenje o družbi za sosednjo mizo (mama+hčerka+mamin novi partner). Pozornost je zame tudi to, da ga zanima moje počutje in ko vidi, da sem žalostna, da me razvedri in ko sem jezna, da mi dovoli, da se razbesnim.

Pa to ne velja samo za Mojega, to velja tudi zame, da sem pozorna kako je z njim, kako se on počuti, da mu pomagam, ko je v stiski, da ga podpiram ko si želi npr. zamenjati službo, da z njim iščem možne rešitve, itd. Pri nama ima vsak svoje potrebe po pozornosti. A tisto, kar potrebujeva, lahko dava le tako, da sva pozorna drug na drugega, da se pogovarjava in da dojameva, da nisva drug drugemu samoumevnost, temveč nekaj, kar imava za to, ker si oba to želiva. Za to, da se bova dobro počutila drug z drugim in da bova imela željo biti drug z drugim, pa morava oba veliko narediti, biti pozorna drug na drugega in biti prijazna ter v pomoč drug drugemu.

Zdi se mi, da je zelo pomembno tudi to, da razumeva funkcioniranje drug drugega. On funkcionira popolnoma drugače kot jaz. Počasi, premišljeno, na trenutke celo neodločeno, jaz pa hitro, impulzivno. Se mi zdi, da je to en od ključev dobrega funkcioniranja v partnerski zvezi.

In nič ni samoumevno. Niti midva, niti jaz in moji hčeri. Samo tega se vseprevečkrat ne zavedamo.
A kako je z nama? Z nama je … živećemo, videćemo

Še brez komentarjev

1. тαмαяα pravi:

   Hmm… ne bom spraševala
   Kar se pa ostalega tiče pa… ja imaš prav. Sploh po določenem času pozornost postane samoumevna in je niti ne opazimo več – opazimo samo še napake, na vse tiste dobre stvari pa malce pozabimo.

   29. julij 2008 ob 20:15

2. katarina pravi:

   vsakič, ko sva spet skupaj, postane tako pozoren, kot bi jaz želela, da je pozoren ves čas. meni to veliko pomeni, njemu ne. on pa moje pozornosti ne opazi, ker mu je samoumevna.
   sem pa jaz, kadar sem jezna na karkoli, najbolj nesramna prav do njega. to moram pa jaz popraviti.

   29. julij 2008 ob 20:20

3. Blitz pravi:

   Jaz bom pa vseeno vprašal. Govoriš o Tvojem ali o Tvojembivšem?

   29. julij 2008 ob 20:31

4. тαмαяα pravi:

   @Blitz:O prej Njenembivšem, zdaj Spetnjenem, če sem prav razumela
   @Katarina: Se mi zdi, da to vsi delamo, ker od partnerja pričakujemo, da bo “tam” za nas tudi v takšnih situacijah. In nam je logično, da ker bo “tam” bo lahko on naš ventil. Težko je to spremeniti. Drugače pa – ko ti bo manjkalo pozornosti mu povej. In pogovorita se že zdaj, da ne bo nakuhal mule (mnja moški ego je krhka stvar) in da te bo upošteval. Seveda moraš ti tu poudariti, da ne boš “zatevala” brezveze.

   29. julij 2008 ob 21:59

5. Anna pravi:

   ahh, tolk mam vsega v mislih…katarina, najina pot v gučo bo pestra, če boš sedela poleg mene…kar se tiče te teme mam preveč materiala In zdaj bi toliko povedala, pa postanem hitro utrujena, ker …na koncu je vse en velik paradox.

   nekaj najbolj tipičnega za postmodernega človeka je…predvsem za MOŠKE – to je en novi defekt…pomanjkanje oz zavestno odrekanje emocionalni navezanosti. čloevk se zaveda, da je ranljiv, boji se odgovornosti, čustvenih kriz in globljih odnosov, ki terjajo 3krat več pozornosti, nevezanosti in nekih “nenapisanih” obvez. predvsem se hočejo obvarovat, dobesedno zavestno se odločijo, da nekih stvari ni blje kazat in izražat, ker pol se vse skup preveč zaplete ali gre navzdol.
   pomanjaknje občutka in skrbi za drugega je tudi že “samoumevno”. človek se boji bolj osebnega in sensualnega pogovora. MENI JE TO KRIMINAL! Ni mi jasno, kako daleč lahko gre človeška neumnost in nemoč…da se odpove najlepšemu v življenju.

   Vse to, kar si naštevala…ja, točno to…to vse bi lahko bilo, bi “moralo biti”, vse to namreč dela ljubezensko ali rečimo intimno zvezo pravo. To osrečuje. Da pa mora samo ena oseba opozarjat nase, pa je itak živ absurd in tragedija.

   čak sej bom še kaj rekla…ampak te dni spet intenzivno delamza diplomo in se lotevam te teme spet iz vseh vidikov. res je naporno heh

   29. julij 2008 ob 22:05

6. katarina pravi:

   blitz: Moj je samo en moški, če bi bil kdo drug bi imel drug nik.

   anna: ja, to je tko zakomplicirano, da se niti meni ne da pisat o tem. kdor razume oz. pozna to stvar itak ve kaj hočem povedat v parih stavkih. so stvari, ki se čutijo in so stvari, ki se lahko ubesedijo.

   29. julij 2008 ob 22:10

7. WildWind pravi:

   OK…telepatija mi ne leži….ampak, če gre za kar mislim, da gre …. bi rekla, da sem rekla…..ampak nisem rekla, samo mislila sem si:))))))

   29. julij 2008 ob 22:55

8. 1tastar pravi:

   Med moškim in žensko je samo ena majhna razlika. Živela ta razlika!

   30. julij 2008 ob 07:43

9. katarina pravi:

   WW: žarnice ki gori, se ne menja. se jo pa vsake tolk časa ugasne, da se ohladi.

   30. julij 2008 ob 07:49

10. Nataša pravi:

    Ohohoho, jaz pa te bom vprašala. V Podvodnjaku. Večkrat.

    30. julij 2008 ob 07:50

11. katarina pravi:

    komi čakam.

    30. julij 2008 ob 07:54

12. Ana pravi:

    kdaj bom jaz doživela tega Podvodnjaka, šmrrrc rada bi

    evo, zaj mam še nekaj za dodat…včeraj sem se začela ukvarjat s temo sexualnosti, pa sem vmes naletela na dvoje in označla “za katarino”

    “moški v sodobnih razmerjih se pogosto znajde v situaciji, kjer ne more zmagat. ženske bodo rekle, da je “moške strah bližine in čustvene topline”, kar je pogosto res, vendar so pravzaprav same dejavno iskale moške, ki bi jih lahko gledale navzgor, ki bi bili samozadostni, nadzorovani in bi se posvečali svetu dela. Ženske je ujezila prav tista značilnost, ki jih je sprva privlačila, ker so razvrednotnile tiste oblike skrbi, ki so jih bili moški najbolj sposobni zagotavljati”

    “moški se zanašajo na to, da bodo ženske upravljale z intimnostjo, kar se ne izraža le na področju sexualnosti, temveč tudi v prijateljstvu.
    moški navadno ne potlčaijo zmožnosti, da ljubijo, temveč čustveno avtonomijo, ki je pomembna za vzdrževanje intimnosti”

    morda ti bo lažje, ko boš kdaj mela čas za branje Giddensa in njegove Preobrazbe intimnosti (odlomka iz omenjene knjige). Še boljše pa bo ob branju Popolnoma normalnega kaosa ljubezni.
    nič od tega ni del kake popliterature in življ.učb. – vse je stroka…

    30. julij 2008 ob 08:21

13. katarina pravi:

    ana: iskala sem moškega, ki bo v mojih očeh močan, obvladan, trden, realen, odločen. nisem niti pomislila na to, da ima tak moški prav tako čustva, da zna bit nežen, občutljiv, da zna zajokat, da se zna zlomit, da koneckoncev ne more bit 24/7 močan, obvladan in korak pred mano.

    to, da zna Moj pokazat čustva, da je pod zunanjim videzom moči (je visok, fizično zelo razvit, poraščen, prav res močan, vse skupaj pa dejansko daje vtis tudi psihične moči in stabilnosti), tudi tak kot sem jaz lahko 24/7 – nemočen, izgubljen, jokast, nežen, žalosten … nekje drugje sem pisala o tem, da v družbi vlada od vedno prepričanje, da imamo ženske ekskluzivno pravico do teh čustev, moški pa so naše nasprotje. ne glede na to, da se sama zavedam, da je ta ekskluziva bull shit, sem pri Mojem iskala točno to – on bo tak, jaz pa taka. jaz si lahko pšrivoščim, da ne vem kako in kaj, on pa mora vse imeti ves čas pod kontrolo. ker pa dejansko ni tako, imam težave z razumevanjem dejanske situacije. pa če sem že sprejela to, da je nežen, še vedno nisem razdelala dejstva, da delam jaz velike korake, on pa male. in če se jaz zaletim in padem, se on ne, ker je počasnejši in bolj premišljen. in če jaz včasih zajamem z veliko žlico, čeprav mi situacija tega ne dovoljuje, on je z malo ne glede na to ali bi si lahko privoščil jest z večjo žlico. in ko mi spodrsne … sem jezna, ker me ne pobere, ker me ne tolaži. in “ne razumem” zakaj ne, saj je vendar moški, trd, močan, skala. —- vsega tega se zavedam, zato prav res ne greva narazen, ampak se odmakneva, pogledava stvari z novih zornih kotov, predelava nesporazume, in greva dalje.

    30. julij 2008 ob 08:34

14. Ana pravi:

    aham. razumem. vprašanje, če bi jaz tako lahko “furala”. jebano je, ampak očitno se da…zdi pa se mi, da je edino pomembno pri tem vse, da mu lahko zaupaš (seveda ne morš 100%), da verjameš v njegov iskren odnos do tebe, da ti je dal vedet, kaj mu pomeniš…

    30. julij 2008 ob 09:07

15. katarina pravi:

    ana: partnerski odnos je tko zakomplicirana stvar, tako vseobsegajoča .. tako kot vzgoja otrok. ko včasih premišljujem kaj vse se pogovarjama s tamalima, na kaj vse ju opozarjam, kaj vse ju učim, pa kaj onidve učita mene, kako si prenašamo znanje, mnenja, poglede, in koliko čustev je med nami … si ne moreš mislit kako razsežno je vse to. in to stlačit v eno knjigo ali nekaj postov … je popolnoma nemogoče.

    deifnitivno pa nam je skupaj super, če smo radi skupaj. in prepričana sem, da smo iskreni drug do drugega. nismo ne rojeni ne naučeni igralci.

    30. julij 2008 ob 09:17

16. simon79 pravi:

    Damn, pa tako smo ga družno “skurcali”, ko sta šla narazen, zdaj se pa pol komentatorjev grize v prste .

    No, pa več sreče tokrat.

    30. julij 2008 ob 09:32

17. katarina pravi:

    simon79: nič narobe. to samo pomaga. kaj misliš, da ne bere bloga? komentarji ga v bistvu najbolj zanimajo. je zanimiva njegova reakcija, ko prebere tisto, kar mu jaz itak govorim.

    30. julij 2008 ob 09:39

18. simon79 pravi:

    Dobra taktika .

    30. julij 2008 ob 11:45

19. štulič pravi:

    @Mama Leone.
    Naj vtipkam, da mi je všeč za vaju! Tista ugotovitev z žarnico, ki jo ne menjaš…le… je perfekcija_perfekcije!
    Za vse ampak vse, pri veelikih odločitvah, je bila iniciator ona. Res pa je, kar transparentno priznam in vljudno priporočam, da moški stoji z vsemi finančnimi sredstvi v zaledju in da občasno vsaj kavico skuha, če že ne more parket_a pucat!

    http://www.youtube.com/watch?v=GWo6XEEWqko

    30. julij 2008 ob 13:21

20. Blitz pravi:

    Katarina, s Tvojim sem seveda mislil tvojega Mojega. Ampak če bi ga po niku poimenoval, ti pa tudi ne bi bi bilo prav.

    Ampak očitno govoriš o tvojem Mojemsedanjimbivšim.

    30. julij 2008 ob 19:19

21. rox pravi:

    Katarina, v zapisu izpred kakega meseca si omenila med razlogi za prekinitev stroške, ki jih baje ni ali kako. Glede tega ti bom opisal svoj dogovor s svojo zaročenko, ki prav lepo funkcionira.

    Jaz imam s svojo zaročenko takole situacijo. Živim sam v najetem stanovanju, ona pa je pri meni nekje med 50% in 80% vseh dni. Čez teden ne kosiva skupaj, ona kosi doma, jaz pa v službi. Ona je zajtrk, jaz pa zjutraj spijem samo kavo in kak sok. Zvečer pozobava kake sladkarije ali kako suho hrano, grisine, palčke, kaj podobnega. Ob vikendih skupaj zajtrkujeva, skupaj skuhava kosilo in vse ostalo.

    Ona je na vsak način želela prispevati za svoj del stroškov, ker je pač veliko časa pri meni. Tako, zaradi samospoštovanja, ker pač noče živeti na moj račun. Zato sva se dogovorila, ker je to moj dom, njen pa ne, da jaz plačujem najemnino in stroške. Hrano in ostale stvari, ki jih potrebuje gospodinjstvo, pa nakupujeva v eni od trgovskih verig na trgovinsko kartico. Trgovec mi za te stvari enkrat mesečno pošilja položnice. No, najin dogovor je ta, da ona plača 1/3 te položnice in obema se zdi, da je ravno prav, da nihče nikogar ne pehari.

    Morda lahko tudi z zdajspettvojim po svoji meri ukrojita en tak preprost dogovor, ki bo rešil vse probleme s stroški.

    31. julij 2008 ob 04:00

22. katarina pravi:

    rox, kako bo pa potem, ko bosta poročena? bosta šla v drugo stanovanje ali bo tvoje stanovanje postalo njen dom?
    vajin dogovor se mi zdi glede stroškov hrane ok, se pa ne strinjam, da se ne plačuje stroškov stanovanja. zame to pač ni skupno življenje, če ima en vse stvari v potovalki in je na “izvoli”, drug pa pospravlja, vzdržuje in še plačuje stanovanje. zanekrat sva midva tako, da sva vikend varianta. torej … videla se bova med vikendi, med tednom ne oz. zelo malo, ne stend baju pa je tudi vse ostalo, dokler ne vidim da se je pri njem res kaj spremenlo (recimo služba, pa dojemanje stroškov, pa pozornost do malih stvari). jaz mama čas čakat.

    31. julij 2008 ob 07:36

23. bzzzbz pravi:

    Ta zapis je en od tistih, zaradi katerih red berem Katarino. Nikoli ne veš, kako se bo nadaljevalo – kot menda v mehiških nadaljevankah. Danes je nekdo (hčerki, partner) poden, jutri je naj naj. To daje čar vsej zadevi. Pa da ne bo pomote – jaz sem za obdobja ko je naj naj (posebno hčeri – partner si ev. lahko najde drugo, hčeri pa imata le to mater)

    31. julij 2008 ob 08:40

24. maja pravi:

    Katarina, se strinjam z napisanim. Jaz zdaj berem knjigo Najina ljubezen. Zelo zelo dobra knjiga, brez nekih nakladanj kako naj bi bilo in psiholoških teženj. Sam pri sebi veliko razčistiš. Res knjiga je vredna ogromno. Govori pa o odnosih, kje se kaj izgubi, in opažam da sem sama že marsikdaj rešila zadeve, ki so grozile, da se bodo usidrale v najin odnos, ampak vem da se da kdaj kakšen vzorec zarotirat, samo zavedati se ga je treba.
    Res priporočam ti branje te knjige, všeč ti bo.

    evo link:
    http://www.orbis.si/index.php?2967&backPID=2967&tt_products=4431

    sem vesela zate, če je to tvoja sreča, sama najbolje veš

    Lep dan

    31. julij 2008 ob 09:28

25. rox pravi:

    @katarina: Sedaj imava tak dogovor zato, ker kljub temu, da večino časa preživi pri meni, formalno še vedno živi pri starših, tako da pravzaprav še nimava skupnega gospodinjstva. Stanovanje, ki ga imam v najemu je samo moj dom, zato ne bom pristal na to, da bi ona plačevala stroške.

    Pravzaprav sva sedaj nekako v iskanju večjega stanovanja, kamor se bova oba preselila in zaživela skupno življenje v polnem pomenu izraza. Tam bova tudi dogovor glede stroškov spremenila. Kar se mene tiče bi lahko ostalo isto, lahko si privoščim da sam plačujem najemnino in stroške, a ona sama noče živeti na moj račun, tako da bova tudi te stroške potem delila. Meni se zdi tako prav.

    Svoj dogovor glede stroškov sem opisal samo kot možno rešitev delitve stroškov, če še nimaš skupnega gospodinjstva, pa vendar skupaj ustvariš večino stroškov.

    31. julij 2008 ob 09:55

26. katarina pravi:

    no, meni nikoli ni bilo prav, da gre on po službi najprej domov jest, pa se preoblečt, potem pa k meni spat. sem ap zato, ker je hodil k meni spat in je bil prvi kavč premajhen za oba, sama kupila večjega, pa potem še posteljo. ampak prit nekam spat pomeni tudi to, da gledaš televizijo, greš na wc, si umivaš zobe, kaj prigrizneš … če sem sama, pač ustvarjama sama te stroške, eč sva pa dva, jih pa dva in se mi zdi nesmiselno, da plačujem stroške za oba.
    tudi postelja dim. 120*200 je zame več kot velika, še hčei lahko spi z mano, za dva odrasla pa je premajhna … se mi pa zdi neumno kupovat večjo na lastne stroške, zato ker želi parnter spat v isti postelji z mano. naj da pol zraven ali pa naj spi … na verandi ne, na kavču, ki sem ga prav tako kupila jaz. novega.

    31. julij 2008 ob 10:25

27. katarina pravi:

    glede stanovanja … imamo enosobno. ko sva govorila o selitvi v večjega je izrazil željo po svoji sobi. ni problema, če jo lahko financira. hčeri bosta šli v internat torej izgovarjanje na to, da smo me tri, on pa sam, ne bo več prišlo v poštev. polovice stroškov stanovanja pa s svojo plačo ne more pokrit. ok, če bi bil invalid ali nesposoben za delo bi rekla ajde, bom jaz krila večji del, tko pa ne bom. je zdrav človek, sposoben za delo. sama lahko financiram celo stanovanje, če sem pa v dvoje, ga pa ne bom. al gre na pol, al pa ne bova skupaj živela. zato pa sva zdaj na stend-baju.

    31. julij 2008 ob 10:27

28. Nick pravi:

    Postelja 120 x 200 je preverjeno zadosti velika za dva odrasla, če se imata rada. Če imaš zraven sebe v postelji raje hčer in je Zavednotvoj na kavču, je pa že drug problem.

    31. julij 2008 ob 10:37

29. katarina pravi:

    nick, preverjeno ni dovolj velika ne glede na to, da se imava rada. jaz potrebujem veliko prostora, prav tako on in ne vidim razloga, da bi se leta in leta stiskala na majhni postelji, če imava lahko večjo. sama pa je iz principa ne kupim, ker je meni ta, ki jo imam, dovolj velika. nejmu pa očitno ni do tega, da bi spala skupaj, je raje na kavču. drugače si ne znam razlagat inepripravljenosti dat zraven, da kupiva večjo posteljo.

    31. julij 2008 ob 10:50

30. rox pravi:

    @katarina: praviš, da ne more pokriti niti pol stroškov stanovanja. Dobro, pač ne zadovoljuje tvojih kriterijev glede finančnih zmožnosti, to je jasno. Potemtakem verjetno tudi ne bi zmogel enakopravno prispevati k vzrdževanju vajinega otroka, za katerega si omenila, da si ga želiš.

    Odločitev je tvoja. Veš, kakšno je njegovo finančno stanje in sama se boš morala odločiti glede tega, ali boš tolerirala finančno neenakopravnost v vajini zvezi ali ne. Meni to niti ne bi bil problem, a ljudje smo pač različni – predvsem z različnimi življenjskimi izkušnjami. Sama zase že najbolje veš.

    31. julij 2008 ob 11:19

31. katarina pravi:

    rox: saj zato pa hodiva narazen, ker me ne jemlje resno in ker jaz nisem pripravljena odstopit od svojega načela, da mora vsak poskrbet zase in za svoje finančno stanje (torej mora zaslužit tolk, da dostojno živi). in po tej strani je še dobro, da nimava otroka, ker ne vem, kako bi poskrbel zanj.

    ampak, kot rečeno, jaz imam čas, sem samostojna, skrbim zase, imam otroke. on pač tega vsega nima.

    31. julij 2008 ob 12:03

32. bzzzbz pravi:

    Pa kaj je to novega – stara modrost je, da ljubezen stane. Mislim da je veliko primerov, ko moški vzdržuje svoje “prijateljice” – in dobi ustrezno protivrednost. Če stroškov ne zmore se ve – “prijateljice” najdejo drugega “prijatelja”. Podobno je verjetno lahko tudi z žensko – če si lahko privošči “prijatelja” ga pač ustrezno sofinancira. Če tega ne zmore si lahko najde cenejšega ali pa gre ona komu za “prijateljico” – če je seveda še konkurenčna:-)
    Osebno sem malce starejši in v mladih letih sem slišal nasvet – če družine ne moreš financirati s svojimi dohodki je pač raje ne imej. Nisi sposoben. Pika.
    Seveda ima tudi žena svoje dohodke in to nama izboljšuje standard, a v osnovi bi lahko živela tudi od mojih – in v tem primeru bi imala pač malce nižji standard, a se to meni osebno ne bi zdelo nič hudega in tudi očital ji tega nikakor nebi (na ta način lahko ločimo čustvene zadeve od finančnih, kar zna biti sicer problematično).
    Saj to je dosežek zadnjih časov, da so žene tudi zaposlene in imajo svoja sredstva, a to moža še ne odvezuje skrbi za družino.
    Saj vem, večina se bo smejala, kako zastarela stališča imam, a praksa (moja)jih kar potrjuje.

    31. julij 2008 ob 12:29

33. štulič pravi:

    Do zdaj bi že butnu na plan vse kar ima. Dušo, telo in denar. Ampak to ni to! Poubeč res ne ve, kaj bi!
    Nu, mene že bolj nervira kot ti, ki si si cilje resno zastavila. Kljub simpatijam je nezrel, nekompatibilen in neuporaben! Samo tvoja izrazita materinska ljubezen ga še ohranja v zgodbi in če je vse tako, kot je opisano, je najšibkejši člen! Zbog_ohm!

    31. julij 2008 ob 12:34

34. katarina pravi:

    bzzzbz: sama sem istega mnenja. če ne moreš preživet družine, je ne imej. sem bila 4 mesece brez službe, pa sem sama vzdrževala družino kakor sem vedela in znala. se mi ni zdelo prav, ker sva bila s mojim skupaj in sem pričakovala, da mi bo pomagal. mi ni. ok, potem lahko vse sama. ampak potem si lahko tudi plačam prostituta, s katerim se srečam nekje- ne nujno pri meni doma, in se pofukam. za to res ne potrebujem imet moškega zraven vsak dan.

    štulić: resno, to stanje me strašno nervira. po eni strani se dobro razumeva, si paševa, po drugi strani pa sem kot mama nekomu, ki ni moj otrok.

    je hotel, da se preselimo v ljubljano. ko sva skupaj vrgla stroške dvosobnega stanovanja v ljubljani sva ugotovila, da lahko plača samo eno ali dve položnici. potem ne grem v ljubljano, saj mi je kranj cenejši. njemu pa ne, ker se mora vozit v kranj. skratka začaran krog. najbolj od vsega pa mi najeda to, da bi v resnici lahko več zaslužil, če bi bil samomotiviran za to. voznik kombija pač ne bo zaslužil 800 eur, kaj drugega pa on ne bi delal. potem pa ne vem več, kaj naj še rečem.

    31. julij 2008 ob 12:43

35. notoriousBIG pravi:

    sam je pa res en kekec, da te še prenaša po tem, ko ga cel vesoljni internet obira

    31. julij 2008 ob 13:31

36. katarina pravi:

    ja, sploh zato, ker veš njegovo ime in kje živi. a ne.

    31. julij 2008 ob 13:36

37. štulič pravi:

    @Katarina, ne vem vendar vedno kadar te čitam, izhajam iz izkušnje moje matere, ki je pri 37_th ovdovela in ostala s sinovoma, ki sta ji bila svetilnik, da je dokončala 2 hiši in oba došolala.
    Kot zdravnico, je nisem veliko videl, je bila pa vedno poleg. Lepa, kot je še danes, je imela veliko snubcev in prijateljev.
    In danes je sama. Odločila se je za nunsko življenje in hiša je brez njenih ljubljenih sinov.
    Za moje življenje, mi je dala predikcijo, ljubezen in vedo, kako ravnati z ženskami.
    Pri vsem mojem, priučenem mačizmu, sem prepričan da, če bi se moja večna lubica, z najinim sinom odločila za življenje v “prlekiji”, bi odšel z njo in nikoli več h materi, ki jo neizmerno ljubim!

    31. julij 2008 ob 13:47

38. bzzzbz pravi:

    Ja pa voznik kombija, pa nizka plača … pa kaj še? Da se mi ne bi zasmilil? Škoda da je Rugelj pokojni, za k njemu bi bil poslati. Aktivnosti mu (nam) manjka. Gledam včasih film (berem knjigo) dopoldne ena služba, popoldne druga, vmes študij … Saj to se nam res včasih zdi pretirano a trenutno mislim da je dela v Sloveniji dovolj, tako da je lahko nizka plača le dokaz precejšnje pasivnosti. Pa saj po napisanem Katarina to sama zelo dobro pozna (ob plati )

    31. julij 2008 ob 15:44

39. mica pravi:

    ojej…katarina..po enis trnai te razumem, in si predstavljam, da si ga vseeno le premočno pogrešala
    po drugi strnai pa se bojim, da se bodo vse napake, ki so te motile, zdaj zdaj spet prikazale na površju….
    in spet se boš pričela pripravljati na “slovo” in spet …..

    pred dobrim mesecem sem tolažila sestro, ki je bila v podobnem položaju…razšla se je z moškim, hudo trpela…a v trenutku, ko je bilo – končno-že malo bolje, jo on pokliče in—-spet se je vrnila k njemu…
    s tem, da VE, da da se stvair med njima ne bodo dosti spremenile…da bo verjetno celo še slabše kot prej…

    Čustva niso enostavna stvar, tisti, ki pravi, da jih ima zlahka pod kontrolo, laže.
    Ali pa jih- kar je bolj verjetno-ni še nikoli občutil.

    držim pesti zate, da bi bila močna in da bi KONČNOOOOO- v tem (ali v kakšnem drugem moškem) našla tisto, po čemer hrepeniš…
    v bistvu je “tisto” tako malo….a kaj, ko so redki moški, ki bi prav “to” znali dajati….

    

    Mica, ki ve iz lastnih izkušenj

    31. julij 2008 ob 16:13

40. katarina pravi:

    mica, veš kaj mi manjka. manjka mi to, da grem ven med ljudi, da spoznam nove moške, da si dam prložnost srečati kaj novega. non stop sem med enimi in istimi, ki so vsi moji sodelavci ali poslovni partnerji, na zmenke ne hodim, priložnostno pa se tudi ne ogrevam za kavice. pa saj mi v bistvu ni hudega, ne stagniram. je pa vsakič težje, vsakič sem bolj stran in z večje distance gledam an vse skupaj. grem nazaj in če ni ok … hop … grem spet stran. kot bi bila an elastiki.

    bzzzbz: saj to je to, ker jaz vem, da se da, da je treba delat, da moraš imeti interes, da ni tko težko. in zato sem tolk bolj zoprna in ne verjamem tem izgovorom.

    štulič: tudi jaz upam, da bosta moji hčeri šli stran od mene, da ne bosta moja repa do onemoglosti, čeprav me je zdaj, ko vem, da se bo to dejansko zgodilo zelo kmalu, strah biti sama. ker nikoli nisem bila. a samo zato, da se izognem občutku samote, pač nočem bit z nekom. potem se šlepam na njem in sem zadovoljna z vsem, samo da nisem sama. to pa ni moj stil. bom pa prepustila času. moj šef je rekel, da me en pusti v prlekijo, da mi bo najel stanovanje v ljubljani, samo da en grem tja. dve leti bom itak še tukaj, potem pa … znabiti, da mi bo vse skupaj dosdilo (in Moj in služba in utrujenost od tega tempa) in bom zavestno vse skupaj pustila ter šla tja. če bo ovolj močan in dolgotrajen pritisk bom to sigurno naredila.

    31. julij 2008 ob 16:26