Starševstvo +

Moji hčeri – kako se je začelo njuno skupno življenjsko popotovanje

Moji hčeri … nikoli nisem premišljevala o tem, kakšne otroke bom imela. Kako bodo izgledali, kakšen karakter bodo imeli … Moja mama je velikokrat rekla, da mi želi otroka, kot sem bila sama (porednega, neubogljivega, trmastega in jezikavega) in če so njene besede meso postale in sta moji hčeri vsaj malo podobni meni, potem, moram priznati, sem si zelo zelo všeč. Kajti, in to je čista resnica, na svoji hčeri sem že od samega začetka zelo ponosna, ponosna pa sem tudi na njuno sestrstvo, ki je nekaj najlepšega, kar lahko doživita v svojih letih. Vsaj tako mislim jaz.

Torej …

Najprej je bila tavelika. Tega otroka sem si želela kot še ničesar poprej in bila je ljubljena in oboževana prvi dan zaostanka menstruacije. 

Ko sem jo rodila še nisem dopolnila enaindvajset let. Bila sem najbolj srečen človek na svetu.
Prvo leto sem bila doma, moj ex pa je delal v bližnjem lokalu. Vsako jutro sem šla tja na kavo in še kasneje, ko je nehal delati tam, sva bili s taveliko redni gostji tistega lokala.

Skupaj sva bili 24/7 in še ko sva šla z ex enkrat za vikend sama na morje, so se mi ob misli na tamalo na majici pojavljali madeži od mleka, ki je sililo iz prsi. Kako sem bila navezana nanjo … Bila je ves moj svet.

Najino sožitje je trajalo 18 mesecev. Glede na to, kaj vse se je v tistem času dogajalo nisem niti premišljevala o tem, da bi imela še kakšnega otroka. Tavelika je bila centar mog svemira in druga drugi sva bili popolnoma dovolj. Potem pa se je zgodila …

tamala.

Prišla je tako nenadoma kot pride sonce po dolgem deževju. Še zdaj se spomnim prvega obiska tavelike v bolnici, ko je prišla k tamali in me vprašala, če je to njena Kala. Bila je oblečena v zeleno oblekico in njena prisotnost me je čustveno čisto iztirila. Še dolgo potem, ko je šla, sem jokala.
Najina intima se je končala. V svojo sredo sva dobili še eno malo deklico, ki je bila od vsega začetka poseben otrok. Tavelika jo je nadvse vzljubila in ne spomnim se, da bi bila kdajkoli ljubosumna nanjo. Ali neprijazna do nje.

Prvo leto sva še lovili svoje intimne trenutke ko je tamala spala in sva bili sami, vendar je bilo tega časa vse manj in končno smo zaživele v trojčku tudi tako, da smo skupni čas preživljale skupaj. Vedno sta povsod šli skupaj. Pri tem sem vztrajala.

Tamalim prvi rojstni dan

Prav v resnici sta se imeli radi.

Tavelika je izkoristila vsak trenutek, da je tamalo učila. Od plezanja po kamnitih stopnicah naprej in nazaj, igranja na klavir …

do risanja po steni …

Tista modra rokavička na roki tavelike … To je iz njenega obdobja, imenovanega “Moja rokavička”.    To rokavico je imela na roki ves dan in celo ponoči kar nekaj časa. Tudi ko smo šli ven. Ja, bila je frajerka. 
In imeli sta enako frizuro. Obe čopek na glavi, obema sem puščala dolge lase in bili sta najlepši punčki na svetu.

Tavelikin četrti rojstni dan.

Takrat smo že živele same. Kako majhni sta bili … Tamalina lička naravnost obožujem. Ko jih primem s prsti ali vtisnem poljub vanje čutim njihovo mehkobo. Tako lep obraz ima.

Leta tečejo. Dvanajst let že živita skupaj, dvanajst let živimo skupaj vse tri. Razen, ko sta izmenično na šolskih taborih, nista nikoli narazen. Sestri … sestrska ljubezen, navezanost prav posebne sorte. Kaj pomeni imeti rad … Včasih takole pomislim kako bi bilo, če bi se najprej rodila tamala in nato tavelika. Koliko pomeni tisti čas, ko sva bili s taveliko sami, ko sem imela ves svoj čas zanjo. Tamala me nikoli ni imela toliko kot me je tisti čas imela tavelika. Je pa res, da večkrat spi pri meni kot tavelika.

Zdaj sta že dekleti, nič več punčki s čopki na vrhu glave ali modro rokavičko.

Imam dva prečudovita otroka, ki ju neizmerno ljubim.

(se mi zdi, da imam hčerotožje, pa še niti dobro nista šli v kolonijo).

P.S.: v postelji sem premišljevala o tistem času in se spomnila, da sem kmalu po rojstvu tamale dala taveliko v vrtec. Zjutraj smo se vse tri peljale v vrtec (prišla je po zajtrku), potem pa sva šli s tamalo na sprehod po mestu. Za čas kosila sva šli domov, pa nazaj po taveliko, ko je bilo konec popoldanskega počitka. Nato smo bile do večera skupaj.
Tamala je šla v vrtec ko je dopolnila eno leto. In potem sta bili skupaj v istem vrtcu, jaz pa sem šla v službo. Ah … kako daleč je že vse to …

Posledice spolnega nasilja, ki jih male punčke nosijo s seboj v odraslo življenje

Se odpira. Malo po malem govorimo o tem, kdo napiše svojo izkušnjo in sestavlja se slika polna bolečine. Niso tujci tisti, ki zlorabljajo otroka, posiljevalci in spolni nasilneži morda prav zdaj sedijo v vaši kuhinji in kramljajo z vami, ali pa hodite k njim na obisk. Njim zaupate svoje otroke, jih jim celo nič hudega sluteč dajete v varstvo med poletnimi počitnicami. Dedek, babica, bratranec, sestrin mož, bratova žena, sosedin sin … ljudje, ki jih poznate, ki jim zaupate, ki se vam zdijo normalni in vsakdanji so najpogosteje med tistimi, ki male otroke oropajo otroštva, ki oskrunijo njihovo telesno nedotakljivost in uničijo duševni mir. Ne, niso vsi taki, ne upam pa niti reči, da je malo takih ali da jih je veliko. So taki in ne vi ne jaz ne otrok ne ve kdo izmed njih je tak, dokler … dokler ni prepozno.

Povejte svojim otrokom, kaj jim nihč ne sem delati, kako se jih nihče ne sme dotikati. Da ne boste čez deset in več let poslušali svojega otroka, ki vam bo skozi solze pripovedoval o posilstvu, ki se je zgodilo …. “se spomniš, ko sta nas z očitom peljala na obisk k bratrancu? Tisto poletje se je zgodilo, mami.”

Prva izkušnja:

Naj napišem svojo zgodbo. Kot 6 in 7 letno punčko me je tetin mož med počitnicami pri njiju večkrat zlorabil tako, da me je po mednožju božal z oslinjenimi prsti in mi jih vtikal v nožnico. Nikomur nisem povedala. Zgodaj sem se začela samozadovoljevati, kot najstnica imela veliko simpatij, ki pa sem jim ušla takoj, ko bi postalo resneje-intimno, imela sem napade tesnobe, kar je bilo pripisano odraščanju, nihala v razpoloženjih, prenajedala sem se in potem hujšala in še danes je tako.. Med študijem sem se zlorabe vedno bolj zavedala in šele predno sem se poročila, sem povedala fantu, saj mu nikoli ni bilo jasno, zakaj na sredi spolnega odnosa “zamrznem” sploh ob določenih pozah in gibih, dotikih…in povedala sem staršem, ki so sicer imeli zelo strogo vzgojo, in o tem nismo nikoli več govorili. Imava dva čudovita otroka, vendar sem po obeh porodih padla v hudo depresijo in se zdravila. Prvič nisem spregovorila o bolečini, ki sem jo nosila skoraj 30 let, drugič pa sem o tem na zdravljenju spregovorila. Saj ni da bi vse življenje dan in noč razmišljala o zlorabi, nekako sem se naučila živeti s tem. Nisem pa prenesla vsega tistega bolečega tiščanja prstov ginekologa na vseh pregledih v nožnico, ko je preverjal zaprtost mater. vratu . Ob tem sem vsakič znova podoživljala zlorabo. Mogoče me je zato najbolj “prizadelo” po porodih. Možakar je umrl, ni pa zadoščenja. Zrasla sem v zelo občutljivo in ranljivo žensko, ki nase vleče vso krivdo sveta, nedostopno, na zunaj močno, v samoti pa prestrašeno, polno sramu in gnusa.

Druga izkušnja:

Zakaj sem se odločila napisati mojo zgodbo? Še sama ne vem dobro… s skoraj vsakim dnevom se zbudim spominom na posiljstvo. Če pa čez dan na ta dogodek že pozabim, se zvečer spravim gledati televizijo, in ga skoraj ni kanala, na katerem nebi bilo zgodbe o posilstvu,… in spet so tu spomini…

Zgodilo se je, ko sem bila stara šest ali sedem let. Ne vem točno,… vsega kar se spomnim, ni povezano ampak so samo koščki, kot bi sestavljala sestavljanko.

Starši, in stari starši ki so naju ponavadi pazili so odšli v za dva dni, ali nekaj takšnega,… in so naju dali v oskrbo bratrancu, ki je bil star okoli dvajset, petindvajset let. Zakaj govorim naju… ker je bil z mano še mlajši brat. Za katerega srčno upam, da ničesar ne ve, in da je baraba držal besedo. Sprva je bilo vse super, do takrat smo se vredu razumeli. A ko je padla noč, in je bil čas za spanje,… se je začelo. Ležal je na sredini, in čakal, da brat zaspi, po tem, pa me potiho, “nežno” božal. Ko sem mu potiho rekla: “Ne, nočem!” Je rekel, da se bo obrnil na drugo stran, kjer je ležal brat. Z vso ljubeznijo, ki jo imam do brata, sem držala jezik za zobmi, in tako me je posilil analno. Potiho in “nežno”.

Naslednje stvari, ki se je spomnim, je naslednji dan. Zadnji dan, ko sva bila v njegovi oskrbi. Brat je bil ves vesel njegove prisotnosti, saj ga je imel že od nekdaj rad. A jaz, od tiste noči naprej, zaskrbljena, zamišljena, nesamozavestna, in spisek, ki se nadaljuje… Spet je bilo vse vredu,… dokler brat ni odšel na stranišče, se mi zdi, ne vem, tokrat ga ni bilo zraven. Bilo je pri njemu v stanovanju,… tokrat me je posilil na njegovem kavču.

In to je vse kar se spomnim iz mojih mladih let. Vse, na kar pomislim. Vse kar mi polni glavo. Brat še danes njega brez skrbi omenja ter se spominja zabavnih trenutkov, in res upam, da se njemu to ni zgodilo. Sam ne ve, za mojo zgodbo, in upam da je nikoli ne bo.

Težko je živeti s tem. Sem ranljiva oseba,… če se kdo zadere name, padem v jok, sem nekomunikativna, pri dvajsedih letih nimam prijateljice oz. prijatelja, nimam socialnega življenja, pa vendar sem socialno bitje. Strah me je samo iti ven, do trgovine, ni važno,… Ker ga velikokrat srečam,… naj bi mu bilo žal, je rekel, taaakooo žal… Jaz pa samo premišljujem o tem, kaj bi storila, če bi dobil otroka. To me trga… Tako zelo si želim, da jih ne more imet, tako zelo… Skrbi me za otroka, ni je hujše zlorabe, kot zloraba s strani očeta, ki bi mu moral zaupati, in bi moral otroke imeti rad, in jim ponuditi varnost…. Premišljujem, kaj storiti, če ga res dobi,… Povedati ženi? Ne vem… Sam ji gotovo ni…
Ne vem, ali me naredi “grdega” človeka, misel na to, da si želim, da bi bil že dolgo mrtev?

Ja, težko je živeti s tem, pa vendar živim. Za spodbudo k lepšemu življenju sem zelo hvaležna mojemu fantu, s katerem sva v vezi že skoraj pet let, in me vedno in povsod podpira. Brez njega nebi zmogla.

Vedno si želim, da se mi to nebi zgodilo, pa vendar, potem ne vem kaj bi postalo iz mene. Sama se imam za drobrega človeka, pomagam ljudem, čisto preveč, ker vedno jaz “nasrkam”, ampak vedno… Zame je postalo zaupanje v ljudi, nekaj tujega, redko komu zaupam, pa še to s težkim srcem. Starejša kot sem, manj rada imam ljudi, in vse bolj obožujem živali. Živali, so mi moje zaveznice, moja prava ljubezen. Zato nikoli ne bom razumela ljudi, ki pravijo, da se je nek morilec in posiljevalec obnašal kot “ŽIVAL”… Zakaj žival? Žival je čista, živi z dneva v dan, in ne ve, kdaj je ne bo več, ubija pa zaradi hrane in preživetja, ne zaradi užitka. Človek… hja, človek je LAHKO čisto nekaj drugega, nekaj nagnusnega, nekaj… groznega.

Bolj kot kakršno koli posiljstvo, me je pa bolelo to, da ko sem povedala mami, je bila prava stvar, ki me je vprašala, če si stvar zmišljujem. To me je zabolelo, zabodlo, kot sablja čez srce. In to je stvar, ki je nikoli v življenju ne bom pozabila. Nikoli.

Zgodbo pišem s solzami v očeh… No pa mi je končno zmanjkalo besed

Še ene poletne počitnice v katerih moji hčeri sami skrbita zase

Nerada pišem o enih in istih stvareh, toda nekatere stvari se ponavljajo in med njimi so poletne počitnice, v katerih se nam trem totalno sesuje ritem in bolj ko ne postaneta hčeri samorastnici, moja vloga pa je zreducirana na živi bankomat. Letos ni nič drugače, le starejši sta in še bolj samostojni in jaz sem še bolj ponosna nanju.

Še tri dni in gresta, pardon, v četrtek gresta. V kolonijo za celih 14 dni in kakor komaj čakam, da gresta, tako že zdaj vem, da mi bo dolgčas in da ju bom pogrešala (kako bom sploh preživela njun odhod v internat čez leto in dve?). Komaj čakata na odhod.  Z vsemi prijatelji sta že dogovorjeni, spoznali sta tovarišico, poznata nekaj deklet s katerima bosta v skupini. Jutri bosta vse zložili v potovalki, kupit gremo še potrebščine za osebno higieno, zamenjati eure v kune (njun oče se je letos izdano izprsil in dal vsaki po 100 eur), v četrtek ob pol štirih pa … bom spet jokala ob pogledu na odhajajoči avtobus. Jaz sem taka cmera …

Skratka … do danes, dne 29.7.2008, nisem med tednom skuhala niti dva kosila. Recimo, da vem, kaj jesta, ker vidim ostanke makaronov in ker gremo skupaj kupovat vem, da kupimo največ makaronov (rižote, špinača ipd. je daleč preveč zakomplicirano za njiju oz. kakor pravita sami, je tu mač posode za pomit po takem kosilu). Ponavadi jima pustim denar na začetku tedna, potem pa kupujeta kar potrebujeta in mi nosita račune, da na koncu vidim kaj sta kupovali (pa še niti enkrat nisem preverila).
Ne pomivam in ne pospravljam posode. Niti ne pometam in ne zalivam rož.  Samo perilo dam prat, kdo ga obesi, zloži, pospravi … me ne zanima, sami si porazdelita delo. Vem samo to, da tamala kuha, tavelika pomiva.

Pred mesecem dni sem jima kupila sezonski karti za bazen. Njun oče je bil sicer proti, toda meni se zdi bolje, da sta vsak dan na bazenu kot pa non stop pred računalnikom. Seveda je tavelika kljub temu na masn-ju in v nekem second life-ju vsak dan po nekaj ur, tamala pa gre na bazen in se razgibava. Se mi pa zdi – pa ne samo zdi, to je dejstvo – da toliko denarja, kot ga dam letos tamalima, nisem dala še nikoli. Iz “Mami, a mi daš za Smrkljo” sem prišla na “Mami, a mi daš mal denarja, gremo ven s prijateljicami” ali “Mami, a mi daš za barvico in maskaro?”. In če slučajno pozabim zakaj tožim njunega očeta za višjo preživnino, se na to spomnim vsaj enkrat na mesec, ko po novem hodita k frizerju. Pred letošnjim poletje nikoli nista hodili tja, zdaj pa … ju je prvič peljal njun oče, da sta se postrigli na Emo ali Scene ali kaj je že to in zdaj je treba to frizuro “vzdrževati”. Pa gre dodatnih 30 eur na mesec za to.

Kakorkoli … Izredno ponosna sem nanju. Pospešeno vadimo variante “sam doma” in ko sta bli prejšnji vikend doma, jaz pa v Ljutomeru – bila je Kranjska noč, ki mene ne zanima, njima pa je nekaj nadvse posebnega – smo dorekle pravila:
Nikoli ne reci, da si sama doma.
Ko greš zdoma pusti vsaj eno luč prižgano, da se zdi, da sem doma jaz.
Ne bodi predolgo zunaj oz. čez uro, ki bi ti jo določila jaz. Vsaj ob desetih zvečer pojdi domov.
Prijateljev ne vabi domov, ker se boš težko kasneje, če bo šlo kaj narobe, zlagala, da sem jaz doma.
itd …

Presenetili sta me ker sta bili res ob desetih zvečer doma (pričakovala sem, da bosta kasneje, pa se niti nebi jezila nanju, kar sta tudi vedeli), pa tudi sicer je bilo vse v redu. Res je, da imam prijateljico na dohvatu ruke, ki bi prišla takoj k njima, če bi bilo kaj narobe, toda onidve tega nista vedeli. In ker mi je soed rekel, da je bil prepričan, da sem jaz doma vem, da sta dosledno upoštevali moje nasvete. Seveda ju ne morem obvarovati pred nečem, čemur se ne moreta izognit, lahko pa vsaj zmanjšamo riziko, da se jima kaj zgodi.

Moji mali odraščata. In jaz sem kot palica, h kateri se priveže mlado drevo, ko pa le-to zrase, pa palica pade stran oz. postane nepotrebna. In v bistvu vedno bolj postajamo prijateljice. Ko sem namreč taveliko v nedeljo klicala, da bi prišla domov šele v ponedeljek po službi ter ji povedala, da pride Moj k meni (v Ljutomer), mi je rekla naj ji razložim kaj dogaja in da obljubi, da se bo delala, da je odrasla in bo razumela.   Firbec babji. Joj, kolk ju imam rada. 

Partner ni samoumevnost

On tem sva danes govorila z Mojim (ne, ne me nič vprašat okoli tega).

To, da sta dva skupaj ni samoumevnoo, temveč je posledica mnogoterih dejavnikov. Nekateri izmed njih so ti, da partnerja drug drugega namenjata pozornost, si pomagata, drug ob drugem rasteta, se razvijata kot osebnosti in kot dela družbe, se zaniamta drug za drugega, itd. Samo dejstvo, da sem z nekom, s katerim se slišim vsak dan, vidim vsak drugi dan, grem z njim v kino in z njim seksam, meni pač ne zadostuje. In tudi njemu ne bi smelo, če sva partnerja, če pa sva prijatelja ali znanca, pa …

Velikokrat občutim, kako prijazni smo prijatelji med seboj, kako se pokličemo s prijateljicami, povprašamo kako smo, ali kaj potrebujemo, se obiščemo, si pomagamo … Kako pa se obnašamo s partnerjem? Ali … še bolj zanimivo (in žalostno), kako se obnašamo do svojih lastnih otrok? Do tujcev se dostikrat obnašamo veliko bolj prijazno in pozorno kot do tistih, s katerimi živimo.

Meni je v najini vezi manjkalo pozornosti. V bistvu sem je bila tako lačna, da sem čisto banalne stvari kot so da se je umaknil bolj v stran ko sem prišla sest na kavč ali ko sva šla na sprehod, na katerega bi on šel z mano ali brez mene, zamenjevala s pravo pozornostjo. In prava pozornost je, da pride v Ljutomer potem, ko ga pokličem da ga pogrešam in bi ga rada videla, in da pokosi travo brez da bi mu morala reč ali mi prinese preostanek prtljage, ko se odpravljam domov ali sam od sebe pospravi sobo ali ko gre v trgovino po nekaj za prigriznit in kupi tudi zame. To vse zame ni samoumevno, tako kot ni samoumevno, da me boža ali pride k meni v službo in me pelje na malico ali se ponudi, da greva z njegovim avtom za vikend v Ljutomer in mi ne dovoli plačati niti sladoleda. Pa ko gledava film po moji izbiri in se po ogledu pogovarjava o temi filma, pa o greva na pico in me opazuje in ga zanima moje mnenje o družbi za sosednjo mizo (mama+hčerka+mamin novi partner). Pozornost je zame tudi to, da ga zanima moje počutje in ko vidi, da sem žalostna, da me razvedri in ko sem jezna, da mi dovoli, da se razbesnim.

Pa to ne velja samo za Mojega, to velja tudi zame, da sem pozorna kako je z njim, kako se on počuti, da mu pomagam, ko je v stiski, da ga podpiram ko si želi npr. zamenjati službo, da z njim iščem možne rešitve, itd. Pri nama ima vsak svoje potrebe po pozornosti. A tisto, kar potrebujeva, lahko dava le tako, da sva pozorna drug na drugega, da se pogovarjava in da dojameva, da nisva drug drugemu samoumevnost, temveč nekaj, kar imava za to, ker si oba to želiva. Za to, da se bova dobro počutila drug z drugim in da bova imela željo biti drug z drugim, pa morava oba veliko narediti, biti pozorna drug na drugega in biti prijazna ter v pomoč drug drugemu.

Zdi se mi, da je zelo pomembno tudi to, da razumeva funkcioniranje drug drugega. On funkcionira popolnoma drugače kot jaz. Počasi, premišljeno, na trenutke celo neodločeno, jaz pa hitro, impulzivno. Se mi zdi, da je to en od ključev dobrega funkcioniranja v partnerski zvezi.

In nič ni samoumevno. Niti midva, niti jaz in moji hčeri. Samo tega se vseprevečkrat ne zavedamo.
A kako je z nama? Z nama je … živećemo, videćemo

Nove zavese, nova greznica in … mati narava, hvala ti, bogato si obrodila

Hvala pa tudi meni, ker sem kupila zemljo s prekrasno hišo in velikim ter raznovrstnim sadovnjakom, ki je bogato rodilo (hvala čebelam, vremenu in še čemu). Pa po vrsti:

1. moje nove zavese. Končno sem fotografirala sobo, v kateri prebijem največ časa in ki je z novimi zavesami že zelo blizu tistemu, kar si predstavljam pod “svojo” sobo.

Absolutno mora biti strop temno rjav, stene pa krem barve. Razmišljam tudi o tem, da bi v odtenku vijolične kombinirala barvanje obstoječih – zdaj belih – omar. Definitivno pa ne bo nič belega. V barvno sliko se lepo vklaplja zelenje, še posebej barva drevesa življenja.
Zdaj sem že trdno odločena, da bomo zgornjo ploščo – torej lesene tramove in deske, odstranili in jih nadomestili z novimi (potrebujem okoli 5 kubičnih metrov lesa). Tramove bomo razvrstili na 80 cm, za vsak slučaj, če bo kdaj kdo zgoraj imel mansardo.
Elektrike, ki jo moram na novo speljati po celi hiši, ne bom napeljevala po stropu, saj ga bomo tako ali tako menjali, vse bo šlo samo po stenah spodaj in nekaj več vtičnic bom imela, ker si želim samostoječe luči. Če bo šlo vse po planu, bomo elektriko menjali že letos (oz. še letos).

Še soba popoldan, ko je največja vročina in se sonce spusti na to stran hiše:

2. greznica. Končno je narejena plata, da si lažje predstavljam kako bo na koncu izgledala celotna terasa.

Streha nad teraso bo dvignjena za cca 1 meter. Tam pride kuhinja z izhodom na teraso, obstoječi izhod iz hiše pa bom zaprla in razširila kopalnico. Če bi imela zdaj 4000 eur … bi že zdaj to vse naredila.

Pogled od zgoraj:

Eto. To je to. Narejeni sta luknji za kopalnico in kuhinjo, ki bo ko bo. Tole je polovica bodoče terase, ostalo pride do hiše in v dolžino še 3 metre. Pa že zdaj ne vem kaj naj dam na rob terase (zemljo ob njej moram še odmetati, saj je zdaj prevelika neravnina okoli terase), naj zasadim plezalko in ogradim rob terase z ograjo ali naredim kaj drugega. Saj ne, da bi bila jaz nerodna, toda na obisk prihajajo otroci in ko bomo sedeli na terasi ne bi rada, da se kak otrok zvrne z nje. Po drugi strani pa ne smem preveč nobl naredit, ker bomo prihodnje leto podirali streho in mora bit prostor za lestve, delavce, itd.

3. moj sadovnjak.

Ena mala hruška.

Pa ena bejbi hruška …

… ki sem jo morala privezati na đajnt mamo jablano,

ki je niti po pomoti ne morem obrat, ker je tu mač previsoka.

No, še mama hruška …

Sem mislila, da ima male hruškice … Kako se že reče tisti hruški … Pri hiši na vasi je rasla, take male sladke hruške je imela … No, tale ima velike hruške, pa je tudi ne morem obirati, ker je tu mač previsoka.

Ob cesti raste mrgolana al kako se napiše …

Absolutno preveč polna je, upam, da jo bodo mimoidoči obirali. 

Imam tudi kakih deset sliv

… in dve raseta tik ob hiši, kar sicer ni prijetno, ker padajo slive v odtočno cev in pred hišni prag, a slive so naravnost fenomenalne.

Imam tudi đajnt mamo slivo, pardon dve in priznam, da nikoli prej nisem videla tako visokih sliv. Jasno je, da ju ne morem obirati, le gledam ju lahko.

Še ena bolj polna jablana (imam jih pa kakih 6) … Pardon, ena od njenih vej. Celega drevesa itak ne spravim v objektiv.

Kam gredo padla jabolka? Semle …

In tole je samo od dveh dreves. kakšna škoda … Naslednji vikend se spravim obrat nekaj dreves in upam na pomoč prijateljev (ki bodo obirali zase, jasno, jaz itak nimam kam z vsem tem sadjem).

Slikala sem tudi orehe, da si lažje predstavljate koliko orehovega olja bom naredila (za en liter potrebujem 7,5 kil orehovih jedrc):

Levo jablana, desno en večji oreh ..

… in drugi večji oreh, na drugem delu parcele, tik pred tistim nesrečnim delom zemlje, ki ga samo opazujem in to je vse. Ne kosim, ne urejam, nič. Čakam, da mi navozijo zemljo, da parcelo zravnam, potem jo bom pa urejala, zasajala drevje, grmovje, postavila kakšno uto …

Ni samoumevno, da je sadno drevje tako polno, saj imam kar nekaj dreves, ki nimajo niti enega sadeža ali pa jih je le za vzorec. Zato sem hvaležna vsem akterjem, ki so pripomogli k temu, da se med vikendom pomikam od enega drevesa k drugemu in jem sadje, ki ga sicer ne jem (pa še črve, pa še kaj, česar nočem vedeti, da pojem     ).

Kdaj bom spet pripravljena na novo ljubezensko vezo

Mesec dni je od takrat, ko sem se zatrdno odločila, da končam šestletno zvezo z moškim, ki mi je do takrat pomenil vse na svetu (kar se tiče moških drugih, razen njega, nisem videla).
Dobro, nekaj kasneje sem se z njim srečala še enkrat in to je bilo zadnjikrat. Dejansko je bil tisto poslovilni vikend, v katerem sem podoživela vse razloge, zakaj sem bila z njim šest let (in bi bila še vedno, če …). S tem se je končalo obdobje mojega življenja, v katerem sem z vsemi čuti uživala v partnerski zvezi – tako mentalno, ker sem vedela, da imam partnerja, ki me ima rad, kot fizično, ker sem seksala kadar sem hotela, in nenazadnje sem spoznala in doživela dobre in slabe lastnosti partnersta.

Monogamna partnerska zveza mi je dejansko izredno ustrezala, partner me v vseh pogledih zadovoljeval, tako da drugih moških okoli sebe praktično kot moških – spolnih objektov, nisem videla. Bili so sodelavci, gostje gostilne, kamor hodim na malico, poslovni partnerji in kupci. Celo sama sebe sem presenetila s tem, kako sem v tem času dojemala druge moške. Fascinantno.

In zdaj sem sama. Mesec dni bo že. Tako sama sama še nisem bila nikoli. Vedno sem imela na dohvatu ruke kakšnega ljubimca, zdaj pa sem zavestno sama. Saj ne, da ne poznam nikogar, ki bi takoj sločil z mano pod rjuhe. Meni ni do tega. Ko pomislim na seks, pomislim na seks z Mojim in ker svojih misli nočem potencirati, saj se zelo dobro poznam in bi kad tad zavrtela njegovo telefonsko številko in “Lubi, rada bi te vidla” preusmerim misli na kaj drugega. Ali pa grem spat. Zdaj, recimo, grem že kar nekaj večerov zapored spat ob devetih zvečer in namesto, da bi jaz poljubila tamali za lahko noč, to počneta onidve meni.  

Danes sem v bistvu prvič gledala v gostilni moške okoli sebe … Moške kot moške. Hmmm … Edini, ki mi je bil recimo da všeč, je bil podoben … Mojemu. Ne, nisem pripravljena. Nisem pripravljena ne na novo zvezo, ne na lubimkanje, ne na nič, kar bi me vsaj medlo spominjalo na Mojega. V meni ga je toliko, da se moram zelo kontrolirati, da ne zaidem v mislih pregloboko v najine detajle (in da si ne pričaram vonja njegove kože, pogleda na njegovo telo, zven njegovega glasu, občutek njegovih rok na meni, njega v meni …     ).

Pogrešam ga. V bistvu pogrešam vse tisto, kar je najina zveza bila. In pogrešam občutek, da sem z njim, fokusiranje svojih misli nanj. V bistvu najbolj pogrešam uležanost v partnersko zvezo, brezskrbnost glede seksualne potešitve. Ko se mi ni bilo treba spraševati kdaj bom seksala in s kom bom in kako bo in ali mi bo ok in ko sem vedela, da bova šla zvečer na sprehod, gledala film in se muckala. Ja, to mi je v partnerski zvezi veliko pomenilo. In ni bilo samoumevno, kajti imela sem občutek, da je to privilegij monogamne zveze. Da si z nekom – samo enim, ki ti popolnoma ustreza. Vse ostalo pa je bilo samoumevno (in tega ostalega je bilo v resnici v najini zvezi bolj malo in zato je razpadla).

Ko se bom spet vezala bom najverjetneje spet postavila prioritete po enakem vrstnem redu kot sem jih pri Mojem. No, seksualna energija bo definitivno na prvem mestu skupaj z fizično privlačnostjo. Nato temperament, potem pa ostalo.
Že zdaj vem, da bo najverjetneje tudi nova veza polom – no, polom ravno ne, ker v bistvu ne pričakujem kaj dosti, ne bi pa imela nič proti, če bi se spet vezala za dlje časa z enim moškim, ki bi mi ustrezal na vseh podorčjih in še bolj. Žal pa moj štart in moja “pričakovanja” ne grejo skupaj. In v čudeže ne verjamem.  

Roko na srce sem prepričana, da si sama ne želim trajne in resne zveze. Ne da je nisem sposobna furat, omejuje me moje lastno prepričanje, da sem sama najbolj sposobna skrbeti za vse in nikomur ne morem zaupati tako kot sebi. Na teh temeljih pa je enostavno nemogoče graditi partnerstvo. Zato tudi morebitno razočaranje ob neuspeli novi zvezi v resnici ne bo razočaranje, temveč bolj olajšanje, ker bom spet samo svoja.

In to je tako težko razumeti

Hvala Američanom za družino Hakstbl

Ko sem to  nanizanko gledala prvič sem jo gledala skozi oči otroka. Najstnika. In želela sem si, da bi imela taka starša, ki bi znala na tako prefinjen način vzgajati otroke, hkrati pa bi se dobro razumela med seboj.

Ko danes ponovno gledam to nanizanko jo gledam skozi oči starša. Starša, ki ima dva otroka v najstniških letih in ki počneta podobne stvari kot otroci v družini Hakstbl.
Priznam, da se marsikdaj najdem v podobnih situacijah kot starša v nanizanki. Ko ne vem točno kaj naj naredim; ko bi mi prav prišel posvet s kom drugim; ko se vsedem na rob postelje in s hčerama pokramljam o dogodku, ki nas je postavil v točno določen položaj. In skoraj ne mien epizoda, v kateri ne bi našla nekaj, kar mi da misliti, o čemer se lahko pogovorim s hčerama.
Nabolj zanimivo pri vsem skupaj pa je, da tudi hčeri, tako kot sem jaz včasih, ob gledanju nanizanke zavzdihneta, da bi imeli taka starša.   

Moja prva služba bi bila “čistilka v bolnici”, če …

… mama ne bi bila odločno proti. Ja, pri 17 letih res nisem imela velikih zaposlitvenih ambicij, bi bilo pa zanimivo videti kako bi se mi življenje obrnilo, če bi lahko izpolnila to svojo odločitev.

Po osnovni šoli sem šla naprej na Srednjo kemijsko šolo. To je bila totalno zgrešena odločitev, toda jaz nisem bila niti sposobna to videti, niti nisem imela znanja to spregledati. Kemijo sem imela pač 5 in po pogovoru moje mame s tovarišico se je odločilo, da grem na kemijsko šolo (saj ne, da bi kdo pogledal ali se na tej šoli učijo fiziko in matematiko, ki sem ju imela 2).

V prvem letniku sem bila dobra. Nisem bila ravno navdušena nad šolo toda rekli so, da bom potem dobila službo in druge opcije kot šolati se itak nisem imela. V drugem letniku pa, ko je bila snov zame odločno prezahtevna in so moji manjki v znanju fizike in matematiki postali odločno preveliki,  sem padla na celi črti. No, to je bilo tisto leto, ko so odločili, da srednješolci z več kot tremi popravnimi izpiti avtomatsko padejo. In jaz sem imela 4.
Moja mama je bila totalno nesrečna, spomnim se, kako zagrizeno je iskala rešitev zame. Sama sem bila odločena, da letnika ne bom ponavljala in končala šolanja z 20 leti, zato je bila edina “rešitev” v triletnem poklicnem programu, kamor sem se tudi res prešolala in ga končala z dobrim uspehom. Toda …

V 18 letu sem doživela dokaj hudo prometno nesrečo. (O tem sem že pisala.) Poečna prsna vretenca in poškodovana vratna vretenca so bila razlog, da sem v bolnici ležala kar nekaj časa. In med tem časom sem opazovala mlade čistilke, ki so vsak dan čistile bolniške sobe, preoblačile postelje in pomagale pri drugih delih. Po pravilu so bile vse mlade. Spomnim se, da mi je mama nekoč govorila, da nekatere izmed njih ob delu študirajo in … tako sem se domislila, da bi tudi jaz šla delati, ob delu pa bi študirala.

Mama je bila absolutno proti. Da ne, da njena hčerka ne bo čistilka, da me ni rodila za to in da vztraja, da se šolam. Ker sem bila trdno odločena, da letnika ne bom ponavljala in končala šolanja leto za sošolci, se je mama odpravila poizvedovat o možnostih mojega nadaljnega študija. Hja, mene niti alternativno šolanje ni zanimalo. Mamo pač. Našla je možnost prepisa v triletno poklicno šolo na Srednji kemijski šoli in v naslednje šolsko leto sem se prepisala v ta program.

Šolanje sem zaključila “po redni poti”, mama pa mi je našla pripravništvo v Urgentnem laboratoriju KC. Moja plača je bila celih 34.000 sit. V službo sem hodila ob 5 zjutraj z avtobusom, nazaj grede sem štopala (in tako cele pol leta in niti enkrat samkrat nisem zamudila službe). Tako sem prihranila denar za oblačila in obutev, pa tudi za hrano, saj sem nekaj tistega časa preživela samo v hiši na vasi.
Delo v urgentnem laboratoriju je bilo enolično – osem ur sem pomivala laboratorijske pripomočke in marsikdaj sem pomislila na to, kako bolje bi mi bilo, če bi bila čistilka.

No, čistilka nisem bila nikoli. Bila pa sem natakarica. Pa se vseeno kdaj spomnim na tisto obdobje – trenutek v svojem življenju, ko sem si prvič želela postati nekaj (kot mala se pač ne spomnim, da bi imela neko definirano željo, kaj bi bila rada, ko odrasem), pa mi ni bilo dovoljeno (zelo dobro se spomnim kako obupana je bila mama, ko sem rekla, da ne grem več v šolo, da bom čistilka, da si bom služila svoj denar, itd).

In danes … danes sem Multipraktik.