Starševstvo +

Potem, ko nas je en spravil v jok, nas je drugi tolažil

Nadaljevanje petkovega posta

Potem, ko je prišel Moj in smo se po hitrem postopku spravili v avto ter odpeljali proti Ljutomeru, smo v avtu zdaj ena zdaj druga smrkale in preklinjale fotra, ki je vso stvar postavil na glavo.
Moj je tam nekje pri Celju rekel, da nas ne bo več poslušal, ker nam je že stokrat povedal, da se ta človek ne bo spremenil in da naj se nehamo obešati na njegove prazne obljube. Tako v trgovini med rezanjem salame in pripravljanjem sendvičev niti nisem več “upala” govorit z njim, ker so mi solze kar same tekle po licih, on pa se ni pogovarjal z mano, ker je vedel, se cmizdrim. Pa ne zaradi sebe, hudo mi je bilo zaradi tamalih dveh, ki sta verjeli očetu, da bo res prišel ponju, to pa zato, ker sem jima jaz zagotovila, da resno misli in bo res prišel in naj gresta k njemu.
E da mi je, da zavrtim čas v trenutek, ko mi je po telefonu javkal, kako rad bi bil z njima … Luknja v čelo, pa mir za zmeri.

In tako prileti sms od fotra, da je prestavil odhod v tujino in da lahko pride ponju. Odgovorim, da smo v Celju. Pa pride nov sms, da naj ju dam v Mariboru na avtobus (ura je bila 7 zvečer) za Ljubljano. Spogledale smo se, zavile z očmi in odgovorila sem, da niti v snu ne. Naj pride ponju v Ljutomer, če želi biti z njima. Malo kasneje je tamala spet padla v jok, tavelika pa je med brisanjem solza pribila, da zdaj pa res ne gre več k njemu, pa če se jaz na glavo postavim. Jasno, saj sem tudi jaz tista, ki ju gnjavi z obiski očeta. Joooj, Katarina …

Domov smo prišli pozno, okoli 10 zvečer je bilo, če ne še malo kasneje. V daljavi je grmelo, deževalo pa ni. Oddahnile smo si. Moj je znesel noter prtljago in takoj smo napravili ležišča. Ne vem niti kaj smo gledali po televiziji, spomnim se samo tega, kako se je tamala stisnila Mojemu v objem in se crkljala. Kompenzacija za očeta? Substitut? Kakorkoli …
__________________________________

Moj opravlja fantastično vlogo nadomestnega očeta in hvala hvala hvala mu, da nas prenaša v takih trenutkih. V šestih letih, kar je z nami, jih je preživel malo morje in vedno je on tisti, ki ga tamali “porabita” za prebolevanje – ali se mu stisneta v objem, ali mu zlezeta pod pazduho, ali se samo naslonita nanj … v njegovi bližini se nekako pomirita, on zna z njima. Pa se takrat niti ne pogovarjajo, samo skupaj so in so v tistem trenutku.

Ne bom razpravljala o psiholoških učinkih takšnega nadomestnega “očetovstva”, v danem trenutku mi je bilo najbolj pomembno to, da se potolažita, da se umirita in v sebi postavita stvari na svoja mesta. Fotrovo poigravanje in manipuliranje ju vsakič tako vrže s tira, da še sama težko verjamem. Sama pa na drugi strani še kar hočem verjeti, da on res ni tak, kot zelo očitno je, saj se vendar ena in ista zgodba ponavlja 10 let. In jaz 10 let tamalima “lažem” (blefiram, meglim resnico, …), da ju ima oče rad in zagovarjam njegovo obnašanje z butastim izgovorom, da pač tak je, ampak ne misli nič slabega. Bljak …

Ne ne morem ponotranjiti dejstva, da imam otroke s kretenom. Pika. In to najbrž zato ne, ker imata tudi onidve njegove gene in bi … kaj? In bi, če bi si upala priznati, da sem “izbrala” (kakorkoli že) kretena za fotra svojih otrok, priznala tudi svojo “napako”?  (Kako pa naj bi vedela, da bo tak kreten od starša?)
Ni mi žal, da imam otroka z njim, zdi pa se mi skrajno nefer, da spada med moje starševske dolžnosti hčeri pripravljati na stike z očetom, ju siliti k njemu in, v končni fazi, igrati mamo, ki o očetu govori lepo in hčerama lepša pogled nanj.
Dejstvo je, da je njun oče kreten, da nima ne časa ne volje biti z njima, da ju vzame s seboj samo zato, da se z njima bodisi pobaha pred kom ali da ju vidijo njegovi sorodniki, sam pa nima najmanjše želje preživeti z njima kak teden ali vsaj vikend med poletnimi počitnicami.
In dejstvo je, imam jaz partnerja, ki je prisoten v večini takih situacij in nas tolaži, nam briše solze in me potem, ko tamali zaspita, okara, da sem spet nasedla njemu, ki se že vsa leta, kar je z mani, dela norca iz nas in nas vodi za nos. Ja, če bi bilo po njegovo – in bilo bi idealno, se nobena od nas treh ne bi nikoli več ukvarjala z njim – z njunim fotrom.
__________________________________

Ko bomo živeli na drugem koncu Slovenije jima bo manj “žal” ko ga bosta tako poredko videli in mu ne bosta več postavljali vprašnaj v stilu: “Oči, do nas imaš samo 8 km, zakaj naju ne prideš večkrat pogledat?” Potem bo razlike več kot 150 km in bodo le-ti dober izgovor njima, da sta predaleč, da bi ga onidve obiskali. 

Še brez komentarjev

1. Doktor Živago pravi:

   In Gospod Oče bo šele čez veliko let ugotovil, kaj je zamudil – odraščanje hčerk. Žalostno, res.

   1. junij 2008 ob 22:24

2. ikari pravi:

   moja dva sta “srečno ločena” razn kadar jst ta starga pokličem da mu čestitam za RD al pa sm pr negovih starcih (jp, fotr pr 55ih še kr doma žvi) se me stari ne spomne. v 25 letih ko sta ločena me je poklicu 3krat, pr seb mej mel enkrat, povabu na pir me ni pa še ankol. pr men je drugač k sem polnoleten pa ga niti ne rabm več. edino kar mi gre ja ku*ac je to da mi njegova mat teži kolk je bogi— še to zato da ga opravič da mu neb blo treba kj keša zame kdaj dt. sj ne da mu rečem za kj. včer sem mu na oba GSMa poslov SMs pa se še oglasi ne… sej vseen bo pač na njegovmu pogrebu praznina.

   1. junij 2008 ob 22:52

3. ikari pravi:

   a ja poanta: dober post
   (kontekst: moja mat je zdržala z mojim fotrom 2 leti pol je pa ušla. fotr je bil str 25, mat pa 17 ko sta se poročla zarad nosečnosti. baje jo je kmetavz tepu…pol sta pa probala skup žvet ko sem bil str 9- zdržala sta 9 mescov… še jst se spomnem kaka grozljivka je blo to. leta 1995 sta se uradno ločila; že prej je fotr živel al doma al pa pr raznoraznih ženskah- vse ga vn vržejo po treh mescih-mat pa la doma pr svojih al pa v lj.)

   1. junij 2008 ob 22:56

4. Darja pravi:

   Starš je tisti, ki otroku nudi ljubezen. In po tvojem pisanju je tvoj veliko boljši oče, kot pa njun biološki. Ne trudi se več. Ko bo čez leta ugotovil, da je zafural, mu bo prekleto žal in ju bo sam hotel poiskati. Takrat bo na njim, ali ga sprejmeta ali ne. Naj se potrudi.

   2. junij 2008 ob 06:43

5. alcessa pravi:

   Obstaja ena velika korist tega, da se otroci zavedajo, da eden od staršev (ali oba) “ni vreden nič”: velikokrat se potem nehajo truditi, da bi takšnemu semtertja staršu ugajali in trepetali, s čim bo trud poplačan ali nepoplačan, in se odločijo, da se bodo pobrigali za svoj lajf.Takšen otrok lahko preživi marsikaj, rekla bi skoraj, da se je tudi tebi zgodilo nekaj PODOBNEGA.

   Hočem reči: za otroka je lažje, če ima opravka z enoznačno dobrim ali slabim staršem, ne pa neko umetno ustvarjeno mešanico, za katero nekdo trdi, da je v bistvu dobra, pa potem v večini primerov ni in je otrok samo zmeden in se sprašuje, česa je kriv.

   2. junij 2008 ob 09:23

6. katarina pravi:

   alcessa, darja: se strinjam. sama pa se ne morem izogniti bolečini, ki jo občutim ko vidim prizadetost hčera, ko ponovno ugotovita, da ju je oče ponovno izigral, se ponorčeval iz njunih čustev. boli me ker si tega ne zaslužita, ker ga imata iskreno radi in ker jima s tem dela nepopravljivo škodo, ki je jaz ne morem popraviti. Moj je samo obliž na rano oz. tolažba, da vsi moški niso taki. on ju namreč tovrstno ne razočara, kar se dogovorijo drži, ko ga potrebujeta je tam in zato v enem prejšnjih postov pišem o tem, kako srečna bi bila, če bi imela z njim otroke. no, v prenesem pomenu besede jih v bistvu imam.

   2. junij 2008 ob 09:39

7. Švedska pravi:

   Pozdravljena, malo mimo teme. Do tvojega bloga sem prišel ko sem vtipkal Švedska. A si bla na Švedskem? Razmišljam da se preselim gor in da grem delat. Kakšno je življenje gor?

   2. junij 2008 ob 10:04

8. katarina pravi:

   brata imam na švedskem. jaz sem bila enkrat tam in, hvala lepa, ne bi šla tja živet. daleč preveč mirno, spedenano. golej si alcessin blog, mislim, da je ona tam gor nekje.

   2. junij 2008 ob 10:10

9. alcessa pravi:

   alcessa je v Nemčiji, Švedska pa je dežela njenih sanj oz.: vsako leto gre tja na dopust, veslat in šotorit. O življenju tam teoretično razmišlja, praktično pa še ne.
   Švedska je tudi država, kamor se odseli veliko Nemcev, najbrž je zanje priljubljena ravno tako kot Švica ali ZDA.

   2. junij 2008 ob 10:36

10. katarina pravi:

    alcessa: tista žival na tvojem blogu me je zavedla. on ja kriva ))

    to o nemcih sem pa slišala ja. pa zdaj več ne vem zakaj že, ampak je en točno določen razlog, zakaj se selijo tja. veliko nemških upokojencev gre tja (tko kot grejo v ZDA upokojenci v Miami živet).

    2. junij 2008 ob 10:41

11. alcessa pravi:

    No ja, to je moj portret

    Veliko Nemcev se zadnje čase seli na Švedsko tudi iz poklicnih razlogov: v celotni Skandinaviji je namreč potreba po določenih “preprostih” poklicih (razni tehniki, mojstri ipd.) velika, tukaj pa ne.Veliko je tudi outdoor-freakov – sem spadam tudi sama. Na Švedsko bi se odselila zaradi narave in nepregoste naseljenosti. Zgradila bi t.i. pasivno hišo (oz. takšno, ki sama proizvaja vso potrebno energijo) in uživala ekološko življenje ob vodi. Všeč mi je tudi severnjaška zadržanost, ker le-ta pomeni, da mi soljudje pripisujejo sposobnost preživetja tudi brez njihovega vmešavanja in vedo, da bom rekla, če res kaj potrebujem.

    Lani so na tv-ju kazali oddajo o neki 4-članski nemški družini z dvema malima otročičkoma, ki se je preselila čisto na sever Švedske, tja, kjer je pol leta tema. Dobili so ogromno bajto s čisto vsem, kar potrebujejo (savna, garaža itd.) in denar služijo z manjšimi priložnostnimi deli, predvsem pa … s prodajo nemških klobasic na severnih tržnicah

    2. junij 2008 ob 12:17

12. 1tastar pravi:

    Tako globokoumen komentar sem napisal, pa ga je neka kretenka deletirala

    2. junij 2008 ob 14:23

13. katarina pravi:

    kreten se s kretenom zbija

    2. junij 2008 ob 14:28

14. Slavko Majkić pravi:

    ups delete

    2. junij 2008 ob 16:05

15. koment pravi:

    Ali se vsi, ki smo uspeli prebrati Slavkove komentarje, sploh zavedamo, kaksna redka cast nas je doletela? Obstaja namrec vecja verjetnost, da clovek opazi komet na nocnem nebu, kot pa da ujame njegov komentar, preden je izbrisan. Resnicnostni sov

    2. junij 2008 ob 17:12

16. salvia pravi:

    @Slavko Majkić:
    http://farm2.static.flickr.com/1125/578122769_b5810daed0.jpg?v=0

    2. junij 2008 ob 19:04

17. katarina pravi:

    slavko majkić, samooklicani kralj očetov, ki se borijo za svoje pravice, je v resnici bednik, ki razen drkanja na svoje nesrečno življenje ne premore niti ene normalne misli, kamoli kulturnega dialoga.

    moški, nezmožen samostojnega življenja, ki pa je prepričan, da je sposoben sam vzgajati otroka, je pač mentalno na stopnji 15-letnega najstnika, ki mu je edina pomembna stvar v življenju njegov ego, za katerega bo tudi sonce prestavil v noč ali pa želel ljudi prepričati, da je luna res sonce in da ga je on tja prestavil. takim pomaga samo ena stvar. in to je …

    2. junij 2008 ob 22:31

18. 1tastar pravi:

    Ampak do Majkiča si vseeno bolj prijazna kot do mene. Njegov link vseeno pustiš, da si njegova stališča lahko ogledamo.

    3. junij 2008 ob 10:43

19. katarina pravi:

    popravljeno. tebi bom pa celo cel komentar pustila.

    3. junij 2008 ob 10:47

20. 1tastar pravi:

    ups delete

    3. junij 2008 ob 13:56

21. katarina pravi:

    mojih otrok ne boš žalil, jasno. če te kje vidim, ti ena na gobec ne uide, prisežem.

    3. junij 2008 ob 13:59