Starševstvo +

Sun Mix faktor 20 je zelo nevarna krema

Pred časom sta tamali kupili zaščitno kremo Sun Mix Sensitiv, zaščitni faktor 20 saj je šla tavelika nekaj dni pred konec pouka s šolo na bazen in ker je belopolta sem jima naročila naj kupita kremo z najvišjim faktorjem in naj se res namaže. Verjamem, da se je res mazala, saj ji ni v interesu porjavelost, ker že dve leti zelo pazi na svojo kožo, toda … Ko je prišla domov je bila po obrazu čisto opečena. Sploh nisem mogla verjeti da jo je sonce tako opeklo in ko mi je pokazala še ramena in se soraj zjokala zaradi opečenosti mi je bilo jasno, da nekaj ni v redu.

V sredo smo šle v Ljutomer. Obljubljeno jima je bilo, da bosta tri dni na tamkajšnjem bazenu (ki je, mimogrede, zelo lepo urejen) in s seboj sta vzeli tudi to kremo. V četrtek zvečer sta prišli domov ponovno obe opečeni. Prisegali sta, da sta se non stop mazali, brisače sta imeli v senci, na bazen pa sem ju itak peljala šele po 14 uri. Ni mi bilo jasno, kako to, da sta lahko tako opečeni, ko pa imata vendar kremo z najvišjim faktorjem. Ben, naslednji dan sem jima spet zabičala, naj se za ziher namažeta, jima dala dodatne majice s kratkimi rokavi, ko bosta hodili ob bazenu in …

Med čakanjem na ohladitev sem po televiziji gledala neko oddajo, v kateri obveščajo potrošnike o izdelkih. In glej ga zlomka, govorili so o kremi, TISTI kremi, ki jo uporabljata moji hčeri, ki naj sploh ne bi imela faktor 20 ampak so s preizkusi ugotovili, da ima faktor 6 – 7.  No, v dotičnem podjetju  sicer zatrjujejo, da to ni res, ampak jaz na svojih dveh hčerah vidim, da je to zelo res, saj sta temno rjavi, kakršni še nikoli nista bili, bili pa sta tudi tako zelo opečeni, da sem jima morala hladiti opečena mesta z obkladki.

In zdaj me zanima nekaj:

Na int. strani podjetja Krka piše takole:

Mleko za občutljivo kožo
Sun Mix Sensitive mleko za sončenje občutljive kože SPF 20

Izdelka za občutljivo kožo, brez parfuma in mineralnih olj, zmanjšujeta možnost nastanka alergij in dokazano na koži ne povzročata nezaželenih reakcij. Delujeta protivnetno ter varujeta kožo pred opeklinami in trajnimi poškodbami.

To NE drži, saj sta moji hčeri opečeni in se jima teoretično iz teh opeklin razvijejo tudi trajne poškodbe.
Glede na to, da je tudi Zveza potrošnikov Slovenije ugotovila, da dotična krema NI ustrezna oz. da napis in karakteristike na embalaži NE ustrezajo dejanskim lastnostim kreme, me zanima zakaj Krka te kreme NI umaknila iz prodaje, temveč še vedno zavaja potrošnike, ki v dobri veri, da je to krema z zaščitnim faktorjem 20 le-to kupujejo, se z njo mažejo in potem mislijo, da so oni krivi, ker so kljub uporabi kreem opečeni in porjaveli.

To zame ni hec, temveč resno zavajanje kupcev, in glede na to, da govorimo o zaščitni kremi za porjavitev in da je jasno, da je sonce nevarno in … boste sami zaključili ugotovitev.  

Torej … NE kupujte Sun Mix Sensitiv faktor 20 saj ne boste zaščiteni pred sončnimi žarki, pač pa boste močno ogoreli oz. boste opečeni.

Fascinantno: Ivan Zidar jeclja

Prisežem, da je to ena od bolj fascinantnih stvari, kar sem jih zadnje čase videla po televiziji. Pa ne zato, ker bi se mi Ivan zaradi tega smilil ali bi se zaradi tega delala norca iz njega, ne. Fascinantno je to, da tako uspešen človek jeclja, da ga ni sram pred javnostjo nastopati, da je toliko dosegel kljub jecljanju. In ne, prav nič od tega NI samoumevno in NORMALNO, saj tisti, ki jecljamo presneto dobro vemo, kakšna muka je javno nastopati, kakšen sram spreleti človeka, ko v javnosti ne more izgovorit točno določene besede, ko zadri in v lastnem sramu povesi oči ter stopi korak, dva nazaj in izgine.

Ne, jecljanje ni zabavno, ni lastnost, s katero bi se ljudje ponašali in najbrž je več ljudi, ki se zaradi njega raje odpovejo svojim sanjam kot bi preživljali muke in posmehovanje na poti vzpenjanja navzgor (kamorkoli pač). In Ivan Zidar je zame dokaz, da se tudi z jecljanjem da doseči višave, da se da uspeti in biti vodilen.
__________________________________

Pred časom sem pisala o tem, kako sem sama doživljala svoje jecljanje, kako ga doživljam še sedaj – daleč od tega, da bi se ga sramovala, toda prvi javni nastop je bil vse prej kot blesteč, pisala pa sem tudi o tem, da se pri nas ustanavlja društvo, v katerem bodo / bomo združeni jecljavci, pa ljudje z zajčjo ustnico in še kdo, ki ima govorno napačo.
Ženska, ki se je odločila zagnati in speljati ta projekt, Beata, ni običajna ženska, zelo, ampak res zelo jeclja in kljub temu je končala fakulteto ter si zadala zelo ambiciozen cilj – bi rekli tisti, ki jim gremo vsi tisti, ki ne govorimo “normalno”, na živce.

Kapo dol pred njo in pred vsemi, ki ji zdj stojijo ob strani in postavljajo na noge projekt, ki mu v Sloveniji ni para. Sama ji sicer ne pomagam, ker imam preveč svojega dela, toda ponosna sem nanjo in vse ostale, ki se zbirajo in vztrajajo. Ne, ni lahko biti član društva, v katerem večina govori počasi, nekateri skoraj nerazumljivo. Ni lahko biti član društva, v katerem ni “velikega” govorca, ki tekoče govori in ubeseduje svoje misli. Ni lahko, a zavedanje, da je bilo kar nekaj izjemnih zgodoinskih likov jecljavcev, da tudi Ivan Zidar jeclja – meni to pač nekaj pomeni, je vredno vztrajanja na poti ne-sramovanja in zahtevanja od drugih, da te sprejmejo takega kot si. Z govorno napačo? Pa z govorno napačo.

Betonska greznica ali zakaj bi imela pri hiši moškega, ki ne zna delati?

Sedela sem na vrtu v senci jablane. Zrak je napolnjeval Vivaldi, med violinami se je slišalo ptičje petje, tišina in dihanje na škrge skozi neznosno vročino. Sprijaznila sem se z dejstvom, da nimam ne ponikalnice ne greznice in da smo že prvi dan prihoda rekle velkam naravi.   
__________________________________

Dober teden prej sem možakarju, ki sem ga nekako podedovala od prejšnje lastnice – gospod zna delati prav vsa dela pri hiši, od beljenja, ometavanja, do betoniranja, popravljanaj strehe in celo izdelave greznice – razkrila svoje zamisli glede prenove hiše in ko smo v sredo prispele domov (v Ljutomer), me je skoraj kap, ko sem sredi vrta tam, kjer je bila nekoč ponikalnica, videla … luknjo.    Izkopal je cev in pustil odprto cev, po kateri teče voda iz kopalnice. In vse fekalije, ki so se nabrale tam in ki so povzročile poplavljanje v kopalnici. Jasno, jaz sem se zarežala malo zato, ker mi je bila misel na pet dnevno življenje poleg fekalij bljak, malo pa zato, ker je se je možakar spravil k elu preden bi mi povedal vsaj okvirno ceno le-tega. In jasno, plan lulanja in kakanja je bil takoj na dlani … glede prvega imamo zemlje na pretek, glede drugega bosta pa tamali itak po cel dneve na bazenu, jaz bom pa … se bom že znašla, lahko pa se tudi zaprem, saj znam. In tako smo se sprjaznile z luknjo na vrtu.
_________________________________

Tako sem sobotno popoldne na pol sedela na pol ležala na stolu, sprijaznjena z luknjo v vrtu in z možgani na paši, ko pride izza hiše možakar in mi nasmejan poda roko. Ups, mislila sem, da je na morju, pa odvrne, da so se plani spremenili in da gre čez nekaj tednov. Uf, dobro, odvrnem in pomignem proti luknji. Ja, se je kar lotil dela, bolje prej kot pozneje in cev je bila res zamašena in tako itak ne bi mogli živeti. Seveda, toda koliko bo mene to stalo, odvrnem. Odvisno, kaj bo naredil. In sva pretehtala ideje.

Cev premera 1,2 m, ena zraven druge ali samo ena za fekalije, vodo pa bi speljali po hribu navzdol … hmmm, ne. Nočem, da k sosedu teče moja voda (in urin in kar še paše zraven). Hja, da je to normalno, je rekel, a meni ni. Torej to odpade. Ok, pa dve cevi, ena za fekalije, spodaj bi jo zabetonirali, v drugo pa bi odtekala voda. Hmmm … na koliko čas bo treba to praznit? Vsako leto? Potem odpade. Moja mama to prazni na nekaj let in če bomo vhiši čez kako leto zaživeli za stalno potrebujem veliko greznico. Torej betonska, 2 x 2 m, s pregrado, ena polovica za fekalije, spodaj zabetonirana, druga kot ponikalnica, pa ne po hribu navzdol, temveč naravnost dol v zemljo. Kul, dogovorjeno. Zdaj pa kje naredit greznico.

Greva do dela hiše, kjer je luknja na vrtu. Pokažem mu, kje sem si zamislila teraso, ko bomo tam dvignili streho in naredili kuhinjo. Do tamale hruške bi bila terasa, torej kakih 1,7 x 5 m v dolžino. Sprva sva načrtovala greznico tik poleg terase, pa mi je predlagal, da bi bila greznica, ki bi imela obliko kvadrata, zdaj del terase. Nanjo bi dali hermetični pokrov in pol terase je praktično že narejen. Hm, ni slaba ideja.
Odprem mu prostor, kjer bo kuhinja (in je bil zdaj svinjak) in mu pokažem na kateri steni bo lijak in kako visoko bom naredila kuhinjo. Ker je hiša v hribu bo plata za kuhinjo dvignjena za vsaj pol metra, iz dnevne sobe vanjo bosta dve stopnici, iz kuhinje na teraso pa tudi vsaj dve, če ne tri. Premišljuje. Jasno, greznico bo treba že zdaj narediti višjo kot je zemlja, saj bo prehod iz terase na travo prav tako čez vsaj dve stopnici in še dobro, da sem mu to povedala, da bo greznico naredil toliko višjo. Seveda pa post festum kopalnice ne bom mogla naredit višje kot je zdaj (v mislih sem imela, da jo dvignem za dve, tri stopnice – do nje zdaj vodi pet stopnic, saj bi tako pridobila prostor za pralni stroj in, če slučajno kdaj pristanem na vozičku (Zakaj imam to misel non stop v glavi?) bi mi bile stopnice ovira), saj bi morali cevem dodati kolena, ki pa bi posledično lahko pomenila zamaševanje odtoka fekalij. Nič, potem pa bom pustila teh pet stopnic, odnosno dvignila bom samo del tal, ostalo pa bo ostalo tako kot je. Ni mi ravno všeč ta ideja, a kaj čem, zdaj ne bom komplicirala, kopalnico bom prenavljala šele čez 3,4 leta.

Super, okoli greznice sva se zdaj vse dogovorila. Sam bo skopal luknjo, saj bager ali rovokopač ali kaj podobnega ne pride v poštev, ker so drevesa pregosto posajena – in to vem že od začetka in jih bom morala res razredčit na tistem delu hriba. Greva pogledat še v sobo, ki jo je zabetoniral. Razširil je prehod za 20 cm in zdaj je imel namen obdelati stene. Pa sem mu rekla, da ne želim obdelave z mrežo in ometom, pač pa lesen štok, ki bo bolj pasal v sobo in to temno rjave barve, kot so ostali po hišah. Če bosta tamali kaj nosili čez prehod ali udarili ob rob bo štok prenesel, stena pa bi se okrušila. Odvrnil je, da štokov pa ne dela ampak bo pri mizarju pogledal za kakim takim starim lesom in ga naredil.
Pokažem mu še zdajšnjo kuhinjo, katere tla so luknjasta, saj je pod toplim podom strohnjen les in se dogovoriva, da bo tudi tisti del tal zabetoniral. Pove mi še, da je pregledal streho in dimnike in da bo treba en dimnik na novo pozidati, ker je kriv. Bo zdržal še eno leto? Reče, da bo in drugo leto, ko bomo itak dvigovali streho, bomo še dimnik popravili, pozidali bolj na sredini in ga prilagodili dvema pečema – eni v kuhinji, drugi v dnevni sobi.

Za greznico sva dogovorila ceno okoli 300 eur, betoniranje in saniranje sten sobe sem mu že plačala, vse kar bo dodatno bova poračunala na koncu. Zadovoljno mu sežem v roko in se posloviva. In potem, zleknjena nazaj v stolu premišljujem …
___________________________________

Ko sem bila majhna mi je šlo strašno na živce, da oče nikoli ni doma nič delal. Ni znal, tovrstno hišno delo – pa kakršnokoli že, mu je bilo tuje. Dobro, mislim, da je sekal drva in zdaj kosi travo, a ko sem bila dovolj stara, sem sama kosila, obrezovala živo mejo, pa vinsko trto. Oče niti električarskih, vodovodnih in drugih del nikoli ni delal, ni znal, mama je najemala obrtnike, plačevala sosedom, da so prišli pomagat. In to mi je bilo nesprejemljivo. Če se od ženske pričakuje, da obvlada gospodinjska dela, potem se od moškega pričakuje, da obvlada hišna dela, da se postopi brušenja in barvanja oken, da zna popravit roleto, da zna naoljit pante, odmašit odtok, popravit leseno klop, naredit podpornike za drevesne veje, polne sadja, …

Moj ex je sicer nekaj malega tega počel, kaj dosti pa ne, Moj(zdajfrišnobivši) pa razen prčkarenja po svojem avtu in menjave vtičnic ni pokazal nobenega drugega tovrstnega znanja. Ko smo prišli v hišo se je sicer zmrdoval nad vsem, kar ni stalo naravnost in kar je bilo luknjasto, toda da bi se sam lotil kopanja luknje za greznico mu še na misel ni prišlo. In to me pri moških strašno odbija, to hišo ne-delo, to nezanimanje za tovrstna znanja, ko se vendar prav s takim znanjem privarčuje veliko denarja, pa četudi moški ne zna, že če pomaga mojstru s tem privarčuje čas in denar, pa še nauči se.
__________________________________

Pred časom so me vprašali (ponovno, saj so upali, da ob tokrat odgovor drugačen) za kaj imam oz. bi jaz imela moškega, pa sem odvrnila da za seks in hišna opravila.     Tako kot je “grozno” če ženska ne zna kuhat, pospravljat, likat, prat ipd, tako je zame nesprejemljivo, če moški ne zna prav ničesar postoriti pri hiši. Seveda lahko najamem vodovodarja, električarja, krovca, konkretno zdaj mi tale možakar dela tisto, kar bi lahko počel Moj(zdajfrišnobivši), a če moram najemat te mojstre, potem ne vem, zakaj bi doma futrala moškega. V končni fazi je greznica, ki jo bo naredil dotični gospod, cenejša od greznice, ki bo jo naredil domač moški, saj bom prvemu plačala in bova kvit, drugega bi pa še potem morala futrat in pedenat, pa še naprej bi mi metal, da je naredil greznico. 

To, da moj oče ni pri hiši nič postoril, mi nikoli ni bilo ok in tudi zdaj, ko sem sama lastnica hiše, mi ne bo ok, če moj moški pri hiši ne bo nič naredil. Če bom morala za vsako figo klicat obrtnika potem sem raje sama. Tako me vsaj sram ni, ko se pogovarjam o betoniranju, pa o greznici, pa dvigovanju strehe, itd. ker je jasno, da tega sama ne morem delati. Če pa bi poleg mene stal moj moški, jaz pa bi se menila in plačevala drugemu za ta dela, potem pa … bi me bilo sram. Priznam. In me je bilo, ko sva bila z Mojim še skupaj, prvič res sram, ko je prišel zgoraj omenjeni gospod, ki je najprej vprašal če moj tega ne zna in ko sem zavila z očmi se je samo medlo nasmehnil. On že ve zakaj.

No, meni je najbolj žal, da možakar okoli hiše in v njej ne dela takrat, ko sem jaz tam. Jaz bi mu z veseljem pomagal in tudi sicer naredim tisto, kar sama lahko, da mu ja olajšam delo. Mene tako delo veseli, mi je zanimivo in je prkatično znanje vzdrževanje lastne hiše. Saj znam barvati, znam zamenjati varovalko – vtičnice ne bi, ker je ne znam, se bom pa enkrat najbrž naučila in to tako, da bom prej vse varovalke vzela ven, da me ja ne bo streslo – znam tudi okna brusiti, barvati, pa vrata, štoke, znam delati na vrtu in kot kaže se bom kmalu postopila žaganja dreves (nekaj dreves moram še letos požagati, ker so nekoristna), a vse to delam sama brez težav, če pa imam poleg nekoga, ki bi tudi lahko vse to znal in bi se tako znanje od njega koneckoncev pričakovalo, pa se mi zdi neumno, da jaz delam, on pa … sedi?

Zakaj imeti pri hiši moškega, ki ne zna prav nobenega hišnega dela? Plačuješ obrnike in še svojega moškega pedenaš? Dvojni strošek, torej.  Hvala, ne hvala.

In zakaj moji hčeri ne hujšata in nista obsedeni s svojim telesom?

Zato, ker jima že leta tupim, da ni vse v telesu, da je suhost bljak in da naj bosta zadovoljni s svojim telesom. 

Imata 14 in 12 let. Idealna leta za padanje v depresijo kako debeli sta, pa kako mazoljasti, pa kako imata preveliko rit, pa prsa, pa špeh, pa celulit, pa polno dlak po telesu, pa nesimetrične obri, pa grdo bravo oči, pa krive noge, pa … eh, ima toga puno. Nekaj časa nazaj sem ju še opazovala in skušala razbrati simptome nezadovoljsta s svojima telesoma, zdaj pa vem, da tega ni in ne bo pri mojih hčerah. Sta ponosni lastnici dveh prekrasnih teles in jima na kraj pameti ne pade, da bi hujšali.
__________________________________

V četrtek smo gledale Trenja o hujšanju oz. debelosti in sem ju pobarala zakaj ne hujšata tudi onidve. Odvrnili sta mi, da zato ne, ker jima vedno govorim kako imata lepa telesa, kako lepi sta, kako krasne lase imata, pa kožo, pa obraz, pa sploh da se razvijata v prekrasni ženski. In ker meni zaupata in ker me smatrata za človeka, ki jima ne laže in blefira in ker imam koneckoncev tudi sama rada svoje telo tako kot je, ju ne vržejo iz tira niti reklame z absurdno presuhimi ženskami, niti njuni subjektivni pogledi nase. Pa ja, tamala pravi, da ima grdo barvo las in ko se jaz skoraj zjokam ob božanju njenih prečudovitih kostanjevih kodrov, se tudi ona zave, da ima res lepe lase. Enako tavelika, ki kao ne mara svojih pšeničnih las, potem pa jo gledam na soncu in vzdihujem kako čudovito barvo las ima, pa kako je škoda, da si lase lika. In si jih kakšen dan ne zlika nalašč zame, da občudujem njene kodre, in si ne namaže oči, da jo gledam v njeni naravni lepoti.

Svoji hčeri občudujem. Iz dojenčkov sta zrasli prekrasni mladi ženski. Spomnim se, ko so taveliki poganjale prsi in si je tamala natikala modrčke, ker je hotela bit kot tavelika. Spomnim se, ko so se tamali začeli oblikovati boki in je njeno telo skoraj če noč dobilo ženske obline. Kolikokrat sem jima polagala na srce, da so te obline normalne, da naj se ne sramujeta svojih prsi, naj se ne ukrivljata naprej da bi jih skrili in naj s širokimi majicami ne skrivata bokov. Hodila sem po sobi in jima kazala kako vzravnano naj hodita in kaj naj odvrneta tistim, ki jim bodo oponašali obline (in v šoli znajo biti otroci izjemno nesramni).  
Seveda se fantje obregajo ob taveliko, ki ima velike prsi, a ona jim zna stopit na jezik, če pa jo kakšna opazka vseeno zaboli, pa doma skupaj predelamo bolečino.
Ne želim in delam na tem, da tako ni, da bi se katera sramovala kateregakoli svojega telesa.
_________________________________

Spomnim se, ko se je tavelika v prvem razredu iz suhice spremenila v pravo bombico. Seveda mi ni bilo vseeno, toda nisem ji odtegovala hrane. Pogovarjali sva se o tem, nisem pa dovolila, da ji kdorkoli reče, da je bajsa. Sama sem ji skoraj vsak dan rekla, da je sicer močnejše postave, a še zdaleč ne debela in da rase in bo se porabila za rast.
Kar nekaj let je bila buckasta. Moja mama me je gnjavila z njeno težo, na sistematskih pregledih so ji rekli, da je debela, a jaz se nisem dala. Doma nismo jedli sladkarij, niti mastne hrane, v šoli pa ji tudi niso več dali dodatka pri kosilu. In danes?? Danes je … če bi lahko, bi takoj imela njeno telo.
Priznam, da uživam v pogledu na njeno telo, ki se mi zdi popolno. Ni suha, ni debela, ravno prav je je. S svojo samozavestjo in nastopom bo odrasla v čudovito žensko z vsemi pozitivnmi lastnostmi. Točno ve, kakšna oblačila ji pristojijo in se zna izredno lepo obleči.

Tamala pa je bila vedno suhcena. Ne suha suha. Ima čisto drugačno konstitucijo od tavelike, pa vendar ni suha, temveč idealna. Točno, idealna. Nima sicer poudarjenih ženskih oblin, pa vendar ima vse in vse je popolnoma skladno. Karkoli  bi bilo drugače - večje, manjše, bi podrlo to sorazmerje. In tudi ona se zna obleči svoji postavi primerno, drugače kot tavelika, kar pa je povsem normalno, saj sta njuni postavi različni. In kadar jo popade misel, da ima majhne prsi ji navržem vprašanje zakaj ima ženska prsi   in je takoj vse ok. Sicer pa imam tudi jaz majhne prsi in eto … tolažba je pri roki. 
__________________________________

Zakaj najstnice hujšajo? Zakaj se prenažirajo? Zakaj so bulimične, zakaj anoreksične, zakaj fantje obsesivno trenirajo mišice, zakaj je zunanja podoba tako pomembna? Koliko so v resnici starši krivi za to? Kako so krivi?
__________________________________

Sama se ne oblačim ne po modi, ne lepo. Vsaj zase ne. Dolgočasne dolge hlače in srajce furam 8/5/ in le tu in tam oblečem krilo. Kupovanje oblek je moja nočna mora, moda pa me sploh ne zanima, prisegam na lastne občutke. Tamali pa sta, jasno, modno naravnani, toda v mejah, ki si jih lahko privoščita in ki so dopustne tudi z moje strani in ko gresta predaleč me samo vprašata za mnenje in vesta, da je meja že prestopljena. Meja dobrega okusa, jasno, na katero prisegam in zaradi katere moji hčeri ne nosita dekoltejev in kril do ritnic in majčk z odprtim trebuhom. Naš moto oblačenja je, da je bolje več pokritega kot manj in da lahko tudi popolnoma pokrit deluješ seksipilno.
_________________________________

Moji hčeri torej ne hujšata in se ne prenajedata. Nimata te potrebe, sta sami s seboj zelo zadovoljni. Za to pa sem potrebovala kar nekaj let in ogromno pogovorov na to temo.

Ne bi rada dolgo živela. Že zdaj imam na trenutke dovolj.

Včasih, zdaj je tak trenutek, imam vsega dovolj. Dovolj življenja, dovolj dogajanja, dovolj razmišljanja, skratka dovolj vsega. Lahko kar neham živet. Hvala, dost mam, na tej postaji izstopim in končam svoje življenje, tako me ima, da bi rekla in naredila, pa …

Imam 35 let. Veliko? Malo? Kakor za koga. Za tiste, ki še nimajo otrok, ki še iščejo svoj cilj, ki še ne vejo čisto dobro, kaj bi v življenju in ki še nikoli ničesar niso ne načrtovali ne uresničevali, je 35 let najbrž malo. Zame pa, ki že toliko let živim sama, ki sama načrtujem in uresničujem svoje življenje in življenja mojih hčera, ki življenje intenzivno živim vsak dan in ki imam pri teh letih toliko za povedat o sebi, pa je 35 let veliko. In si ne predstavljam, da bi preživela še 35 let. O … a lahko ne, prosim …

Življenje se mi dogaja po ustaljenih in preizkušenih vzorcih načrtovanje in reševanje situacij, dogodkov, ciljev. Česarkoli se lotim mi uspe in v tem ne vidim več izziva. Zavedam se sicer, da cilji niso presežki, toda tudi pri uresničevanju teh bi šlo lahko marsikaj narobe, pa ne gre, ker so vsi zasilni izhodi vnaprej načrtovani in … zame je to bolj ko ne rutina.
Vzponi in … padcev ne priznavam … preizkusi zdržljivosti so stalnica, z njimi računam in načtujem in po vseh praktičnih preizkusih vem, da sem vzdržljiva in da me ne poseka, prav tako pa mi vzpenjanje ni izziv, ne občutim olajšanja, kvečjemu misel spet mi je uspelo.

Če že kaj, potem bi rada doživela vnuke. To bi me razveselilo, da bi videla ljudi, v katerih bom živela naprej po svojih hčerah. Ja, vnuke bi rada doživela, če mi je usojeno dolgo življenje. Pa nič drugega. Mislim, nič drugega me ne bi tako razveselilo kot vnuki. Niti hiša na morju, niti bajna penzija, niti cvetlični vrt in orehovo olje. Za vse ostalo mi je vseeno, vem, da bo prišlo, toda ne veselim se, ker sem načrtovala in pričakujem in je samoumevno glede na to, da se mi plani uresničujejo.
Zdaj sem v tem obdobju, ko mi je vseeno za vse, ko čakam na jutri, da pride dohodnina, da plačam zavese, ki jih bom v petek nesla v hišo. Čakam na petek, da pridem tja, da plačam delavcu, ki mi dela greznico in da se dogovoriva o nadaljnih prenovah hiše. Čakam na naslednji teden, da povečam limit in plačam beton in položnice, ki so mi ostale od tega meseca. Čakam na 31.7., da gresta tamali v kolonijo, na 5.8., da se vpišem v fax in na 7.8., da grem v Gučo. Čakam  čas po 15.8. (plača), da peljem za vikend tamali v Bihać, na kar sicer čakam že pol leta. Čakam … čakam … čakam … vse se zdi eno samo čakanje na to, da se plani izpolnijo. In drugače, kot da se izpolnijo, biti ne more. No, jasno, lahko me zbije avto jutri, lahko doživm infarkt, lahko se mi žila v možganih zamaši in umrem v spanju, toda tudi to ne bi bilo odstopanje od planov.

Smrt je vkalkulirana v vse mogoče plane, pa tudi invalidnost, taka in drugačna, edino z življenjem ala rastlina se pa ne želim srečati. Niti s komo ne. O tem smo s tamalima že govorile. Sem jima pravila o filmu Morje v meni in kako je, ko si človek želi umreti, pa ne more tega sam fizično uresničiti. Naj me v primeru kome ne vzdržujeta na aparatih. Odklopit, zažgat in postavit klop na moj grob. Če se zgodi, da bom tetraplegik, pa mi bosta pomagali umret. Tako nočem živet.
Pa saj itak nočem dolgo živet, toda v teh dveh ekstremnih primerih tudi ne morem sama umret, v vseh ostalih pa lahko. In ta nemoč odločanja o lastnem življenju / smrti se mi zdi še najbolj srhljiva. Ampak to sta dve od opcij mojega življenja v naslednjih … koliko letih?
  To je ena od stvari, s katero si zapolnjujem misli zadnje čase. To ne-vedenje, ne-odločanje o svojem koncu, o koncu lastnega življenja. Ko večina živi za poletje, za jesen, za novletne praznike, za drugo leto, za čez 15 let, ko bo odplačan kredit, za čas, ko bodo otroci odšli od doma, za penzijo … pa nima jamstva niti za jutri, kaj šele za vse ostalo. Svojo srečo iščemo … ne, iščete nekje tam, še malo, pa jo boste imeli, še malo, pa boste spet srečni, sreča, ki pa je tukaj in zdaj pa je … mimobežna, nepomembna, ker je tista tam tako omamna, nedosegljiva. Eh, … plitkost trenutka …

Vroče je. Sovražim vročino. Prav res. In ne grem ven, ne grem niti na balkon. Grem spat, razmišljat z zaprtimi očmi. Grem se čustveno tehtnico preizkušati lastno srčno ranljivost. kdaj zajokam … koliko časa moram mislit nanj, da me premagajo solze … kaj moram mantrati, da se ne zlomim … pogrešam ga …
In vem, da se bom slej ko prej zagledala v nekoga, ki bo zgolj substitut zanj, da bom na njem izživljala strast, poželenje, bes in silno pogrešanje ter manjko Mojega. Telesno, psihično, v pogledu. Včasih sem prebolevala tako, da sem podrla vojsko moških, nekih, kr enih, ki se jih niti spomnim ne, ki so bili tama zato, da sem v njih izživela česar v tistem, točno določnem nisem. Danes pa ne morem tako. Preveč ga je v meni in če bom z drugim, ga bom zapogrešala še bolj in mi bo za umret, ker ga ni, ki bi vedel kako se dela z mano, kje so moje šibke točke, kako me je treba po vratu poljubiti …

Brrrr … Ponavlja se stara zgodba, palim se na lastne misli, na lastne slabosti, če to sploh so slabosti. Upam, da nebom živela še 35 let. Najbrž preveč strastno živim in bom izgorela sama v sebi.

… in ta vročina … to lepljenje majice na kožo … grem v svoj čošak. Grem jokat.

Učite se z mano :) / Krepitev borbenega duha (tudi ega)

 El pueblo

El pueblo unido jamás será vencido,
el pueblo unido jamás será vencido…

De pie, cantar
que vamos a triunfar.
Avanzan ya
banderas de unidad.
Y tú vendrás
marchando junto a mí
y así verás
tu canto y tu bandera florecer,
la luz
de un rojo amanecer
anuncia ya
la vida que vendrá.De pie, luchar
el pueblo va a triunfar.
Será mejor
la vida que vendrá
a conquistar
nuestra felicidad
y en un clamor
mil voces de combate se alzarán
dirán
canción de libertad
con decisión
la patria vencerá.

Y ahora el pueblo
que se alza en la lucha
con voz de gigante
gritando: ¡adelante!

El pueblo unido jamás será vencido,
el pueblo unido jamás será vencido…

La patria está
forjando la unidad
de norte a sur
se movilizará
desde el salar
ardiente y mineral
al bosque austral

unidos en la lucha y el trabajo
irán
la patria cubrirán,
su paso ya
anuncia el porvenir.De pie, cantar
el pueblo va a triunfar
millones ya,
imponen la verdad,
de acero son
ardiente batallón
sus manos van
llevando la justicia y la razón
mujer
con fuego y con valor
ya estás aquí
junto al trabajador.

IN ANGLEŠKA VERZIJA

The people united will never be defeated,
The people united will never be defeated…

Arise, sing
We are going to win.
Flags of unity
are now advancing.
And you will come
marching together with me,
and so you’ll see
your song and your flag blossom.
The light
of a red dawn
already announces
the life to come.Arise, fight
the people are going to win.
The life to come
will be better.
To conquer
our happiness.
and a clamor
of a thousand fighting voices will rise,
speaking
a song of freedom.
With determination
the fatherland will win.And now the people,
who are rising in struggle
with a giant voice
crying out: Forward!

The fatherland is
forging unity,
from north to south
they’re mobilizing.
From the salt mines
burning and mineral
to the southern forests.

united in struggle and labor
they go
covering the fatherland.
Their steps already
Announce the future.Arise, sing
the people are going to win
millions now
are imposing the truth
Their steel battalions
are on fire,
taking in their hands
justice and reason.
Woman
with fire and courage
is already here
Along side the worker.
__________________________________Če boste od jutri naprej v bližini moje hiše slišali kakšno borbeno petje ala El pueblo, Bella ciao, Internacionala, ipd. vedite, da sem to JAZ.     Vadim za Medano. 

Se beremo v ponedeljek.

Oče mojih dveh hčera

Oče mojih dveh hčera …

Oče mojih dveh hčera je del mojega življenja. Skupaj sva živela pred davnimi časi in če ne bi imela skupnih otrok, se mi zdi, da se tistega časa niti ne bi spominjala po čem prav posebnem, toda .. on je oče mojih dveh hčera, tistih dveh tamalih, s katerima se vsak dan zbujam, tistih dveh, ki mi prinašata veselje in solze in ki me učita biti odrasel človek.

Kadarkoli pišem o njem večinoma pišem o tem, kako nam ruši ravnotežje, kako pozablja na dogovore, kako se prerekava okoli denarja in stikov. Včasih imam občutek, da je on pač pika na moji roki, ki občasno srbi, sicer pa ne rdeči ali se gnoji. Pa jo kljub temu tu in tam pogledam, grem narahlo s prstom po njej in si mislim, da me spremlja že dolgo časa. Da je sicer zoprna, ker me srbi in se zaradi nje praskam in mi gre včasih res na živce, toda sicer je vseeno znosno živeti z njo. In take občutke imam glede očeta svojih hčera.

On je moški, s katerim nikoli ne bom pretrgala vezi. Tiste nevidne vezi, ki spleta življenje v košaro dogodkov. Tudi ko bosta hčeri odrasli in šli po svoje se bova srečala morda na hčerini poroki ali ob rojstvu skupnih vnukov ali pri kakšni smrti ali kar tako na kavi. Ko bova ostarela in se nama bo zahotelo obujati spomine na tisti točno določen del skupnega življenja – najini hčeri, bova skupaj posedela na klopi in se spominjala …

Najbrž mu bom vedno očitala, da je bil premalo s hčerama, ko sta bili majhni. In on mi bo najbrž vedno očital, da sem s svojim odhodom v njem ubila ljubezen.
V resnici on sploh ni slab človek. V resnici je zelo v redu človek, samo midva nisva bila za skupaj; ne karakterno in ne glede sanj, saj sva sanjala različne sanje – on z mano in otroci, jaz sama z otroci. Nikoli ne bom vedela kako zelo sem ga prizadela s svojim odhodom, nikoli ne bom niti vedela – vem že, a razumem ne – zakaj niti s tamalima prva leta ni želel stikov, toda navkljub vsemu ni slab človek. Če bi bili skupaj bi bil krasen oče. Pa tudi mož, samo ne meni. Jaz sem iz drugačnega testa.

Včasih, ko se s tamalima pogovarjamo o njem rečem, da bi bila vesela, če bi si našel žensko, ki bi ga imela rada in bi mu dala tisto, kar sem mu jaz na nek način vzela. Vem, da hčeritega ne razumeta, toda sama bi mu iz srca privoščila srečo, še kakšnega otroka morda. Pa se zdi, kot da sva oba – in on in jaz – samozadostna. Pa vseeno …

Tu in tam me prešine misel “kaj pa če bi bila spet skupaj” . Glede hčera bi mi bilo najlažje biti z njim, saj je njun oče. In včasih sva se o tem pogovarjala. Prebliski, ki se utrnejo, ko zamre sovraštvo, ko se pokrijejo zamere in ko razlogi za razhod dobijo vprašanja (Zakaj sva šla narazen? Kako bi bilo, če bi bilo drugače? Bi se dalo … ).

V letih, kar nisva več skupaj – 10 jih je bilo, sva se oba spremenila. Postal  je moški. Fizično sva si še vedno všeč. A kemije ni več. Ne predstavljam si, da bi bila zdaj z njim intimna. Niti ga ne vidim kot samca, v mojih očeh je figura – ne prijatelj, ne sovražnik, ne ljubimec, ampak OČE mojih otrok. Tako kot je vloga mame brez spolne konotacije, tako je vloga očeta brez spolne konotacije. Ko ga vidim, vidim v njem del mojih hčera in ko vidim njegova usta vidim usta od tamale; tako zelo sta si podobna, da ju ne moreš zgrešit.

Pred kratkim sem pomislila na to, da bi umrl. Na to nikoli prej nisem pomislila. Misel na to je bila prav boleča. Saj ne, da bi bila srčno navezana nanj, toda v mojem življenju in življenju hčera je stalnica, samoumevna misel, ko hčeri vprašam če je oči kaj klical in kdaj gresta k njemu in ali se kaj dobijo in zakaj se ne zmenijo za naslednji vikend. Ne morem, da ne pomislim nanj in če bi umrl bi bilo … bi mi bilo hudo. Prav res hudo.

Danes gremo na tortice. Kot vsako leto ob koncu šolskega leta. Prejšnji vikend so bili na raftanju in ko sem gledala slike sem videla ubranost na obrazu njega in tamale, tavelika pa je tak svet zase kot jaz. Nas že vidim v slaščičarni, kjer se bomo posedli kot vedno – jaz in tavelika nasproti, on in tamala nasproti. In potem se jaz in tavelika zbadava, onadva se pa režita in muzata drug drugemu. Čisto drug svet …
_________________________________

Kljub vsemu se in bom vedno vesela, da sva šla narazen. Zaradi obeh. Sama zase sva veliko bolj midva kot bi bila, če bi bila skupaj. Imava pa dve čudoviti hčeri. In za njiju se mu zahvaljujem.

Da ne boste čez 20+ let bolniki s kožnim rakom bentili, da je bolnica premajhna

Sej, a veste, meni je res popolnoma vseeno če se vi sončite in pržite in zavesto pečete, ampak … da ne bomo čez toliko in toliko let poslušali o porastu bolnikov kožnega raka in kako dolge so čakalen dobe in koliko vas umre in da ima bolnica premajhne kapacitete, itd.

Res mi ni jasno, ampak res mi NI jasno, zakaj kljub ponavljajočim se opozorilom, da je sončenje škodljivo, vidim okoli sebe temno zapečene ljudi. Zakaj so solariji noro popularni, zakaj se še kar naprej propagira zdrava porjavela koža, ko pa zdravniki jasno in glasno sporočajo: PRI LJUDEH Z BELO POLTJO ZDRAVE PORJAVELOSTI NI. So samo take in drugačne poškodbe kožnega tkiva, od tistih, ko se koža nekaj časa še lahko samoobnavlja, do takih, ko se ne more več.

Že 10 let mi govorijo, da sem neumna, ker se ne sončam. Ko vidijo moje bele noge se muzajo češ glej jo, revco, nima za solarij, ne more na morje. Jap, da se ne bom jaz čez 20, 30 let muzala vam, kako lep kožni rak imate in kako je grdo, ker ste ga staknile. Mene moje bele noge prav lepo nosijo in so zdrave, vi boste pa z rakom bolani …. in da vas ne bom potem poslušala, kako niste vedeli, da je sonce res tako nevarno ali da ste večinoma hodili v solarije.
S plačevanjm pečenja pod umetnim soncem si mogoče kupujete prezgodnjo smrt.
S poležavanjem na soncu, z uživanjem na morju, si mogoče priležavate prezgodnjo smrt.

Samo toliko, da veste … da se ne boste žez toliko in toliko let bunili, da predolgo čakate na zdravnika. Zdaj si zagotovite številko v čakalni vrsti pred onkološko ambulanto.

Mimogrede: plastični kirurgi vas bodo nadvse veseli, drage dame, ko boste hodile k njim na nategovanje gub. Sonce jih povzroča ja, s staranjem kože. Ampak … kaj meni mar, jaz se itak ne sončam že več kot 15 let.