Kdaj, zakaj in kako je padla mamina avtoriteta,oče pa je ostal zgolj fizična avtoriteta
Starši so alfa in omega otroku. To je jasno vsem, to vidim sama pri svojih hčerah. Toda njihova, bom rekla naša, ker sem tudi sama starš, avtoriteta ni samoumevna. No, prvo leto, eh prvo leto sploh nimamo avtoritete, torej drugo, tretje in četrto leto recimo da še, potem pa si avtoriteto gradimo. Z zgledom, s fizično močjo, s karizmo, na razne načine pač.
__________________________________
Moja mama je meni predstavljala avtoriteto z zgledom. Ni me tepla, vsaj spomnim se ne, kajti to je bilo očetovo delo, ni me kaznovala, vsaj drastično ne, ker je to počel oče, njo sem opazovala, ji sledila, jo imela rada in ji zaupala.
Moj pče pa je imel avtoriteto moči – fizično in mentalno. Že samo pogled nanj mi je vlival srh v telo, bil je velik, močan in ko se je obrnil k meni se je velikokrat obrnil zato, ker je moral izvršit kazen, določeno bodisi z materine strani ali določeno skupaj z mamo skupaj ali pa jo je določil sam.
Skupaj sta bila mama in oče tandem, ki je name vplival čustveno konfuzno. Ko sta bila skupaj sta mi vlivala strah v kosti in niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi v takih trenutkih mami kaj odgovarjala. Ko pa sem bila sama z mamo (in sestrama) pa sem ji včasih kaj nazaj odjezikala. Hja, ni mi grozila očetova roka z leve ali desne.
Seveda pa očetu niti po pomoti nisem upala nikoli nič oporekati. Tako sem bila pogostokrat – torej, kadar sta bila skupaj ali sem bila sama z očetom in sestrama – pa tudi ko sem bila sama z mamo, kajti vedno, kadar sem ji nazaj jezikala, je zagrozila, da bo povedala očetu in bom že videla, ko pride domov – v primežu nerazumljivega strahu, da bom kaj narobe rekla ali se obrnila ali pomislila.
Tam do mojega sedmega ali osmega leta je torej moje življenje teklo med dvema avtoritetama, ki sta skupaj nastopala dokaj usklajeno, vsaka zase pa je bila ubibože. Potem pa se je zgodilo to, česar se še danes spomnim do pičice natančno.
Mama in oče sta se prepirala, nekaj malega se mi je sicer že sanjalo da o tem, ker oče pije. Tisti dan pa je mama pritekla iz bloka držeč roko na obrazu. Niti ne vem kam je šla. Mi smo sedeli na klopi pred blokom – jaz, drugi otroci, morda celo kdo od odraslih, in strmeli vanjo. Rekla je, da se je udarila v omaro, meni pa je takoj šinilo skozi možgane “Lažeš”. Tisti občutek nosim v sebi še danes, občutek šoka ob spoznanju, da moja mama laže, da mi ni povedala resnice, kajti vedela sem, da sta se prepirala in je oče zaprl vrata kuhinje, da ju ne bi videli, pred tem pa nas nagnal ven.
To, se mi zdi, je bil trenutek, v katerem se je počasi začela rušiti mamina avtoriteta (je bila vzeta prva opeka iz njenega temelja), ki se je tja do mojega 13 leta popolnoma porušila večinoma zaradi laži, sprenevedanj in nezmožnosti postaviti se zase.
Na drugi strani pa je oče začel izgubljati mentalno avtoriteto, ostal je le še fizična avtoriteta, ker me je pač lahko pretepel, več kot to pa ne. Tudi spoštovanje se je takrat po malem začelo rušiti in vzporedno z rušenjem avtoritete in spoštovanja je v meni rasel dvom v besede in iskanje potrditev za resnico.
Kasneje, ko sem dobila očeta v postelji z drugo žensko in ko sta mi oba z mamo dopovedovala, da sem sanjala, pa ko sem mami zaupala in jo zvečer slišala govoriti o taistih stvareh z očetom ali ko mi jih je oče serviral kadar je bil jezen name, sta bila oba v mojih očeh lažnjivca, hinavca in … v bistvu sovražnika mojega zdravega razuma. A to vse se je dogajalo tja do 13 -14 leta in samo po sebi razumljivo je, da v najstniških letih niti po pomoti več nista imela name popolnoma nobenega vpliva. Bila sta pač dva človeka, s katerima živim in od katerih sem finančno odvisna, niti na kraj pameti pa mi ni padlo, da bi komu od njiju zaupala ali ju prosila za pomoč.
(Ena od stvari, ki jih tudi nikoli nisem ne mogla ne želela sprejeti je bilo obnašanje mame in očeta med sabo, saj sem bila priča njunemu fizičnemu nasilju, pa mamini nesposobnosti ali pač nepripravljenosti postaviti se zase in nas, otroke, na drugi strani pa očetovi superiornosti in nasilju do nas vseh.)
Sploh se ne spomnim, da bi si prav res želela njune bližine, hrepenela po njunem dotiku, iskala pot do njiju. V določenem obdobju mi je oče kot nekdo, ki bi me “varoval” (bolj mentalno kot fizično) sicer zelo manjkal, toda niti po pomoti si ne bi upala iti k njemu in se mu stisniti v naročje ali ga prijeti za roko.
Brskam po spominih pa nikakor ne najdem nič čustvenega, nič povezujočega med nami. Pač bila sta tam, živeli smo en mimo drugega in to je bilo to.
Ne spomnim se, da bi kdaj želela spati pri mami v postelji, da bi se želela stisniti k njej (in danes, ko se moja 14 letnica stisne k meni mi je to na nek način čudno, ker jaz pri njenih letih niti po pomoti ne bi šla k mami s objem) ali da bi prišla k očetu na kavč in naslonila glavo na njegovo ramo (moja tamala pa brez problema pride k Mojemu in se mu zvije pod pazduhu v objem). Saj sem jo objela, mamo mislim, toda ne v tistih letih, temveč kasneje, zdaj pa že 10 let ne.
__________________________________
Ko zdaj gledam nazaj in brskam po spominih se mi zdi, da mi nikoli niti vzor nista bila. Čeravno pravijo, da hčere alkoholikov najdejo alkoholika in povzamejo vzorce obnašanja svojih mam sem jaz popolnoma nekaj drugega, niti približno ne moja mama ali oče (nekaj lastnosti pa imam zagotovo njunih – mama itak pravi, da so vse slabe lastnosti od očeta in vse dobre njene in je tudi zato pač ne morem jemati za kredibilnega sogovornika). Najočitneje je, da niti ne pijem niti ne prenesem alkohola (niti kapljice) pri svojem partnerju (in Moj ne pije nikoli), pa tudi fizične avtoritete ne priznavam in udarci me ne ustavijo ko nekaj hočem oz. me ne prisilijo ko nečesa nočem (ko sem se ločila me ni bilo več nazaj).
___________________________________
Ko pravijo, da si je avtoriteto težko zgraditi, lahko pa podreti, govorijo resnico. Sama pri malih dveh vidim kako me čekirata na vsakem koraku – ali delam to, kar govorim njima naj delata, ali živim tako kot učim živeti njiju, ali načrtujem in sledim svojim ciljem kot učim slediti njiju njunim ciljem, ali se znam vzdržati in počakati, ali sem se pripravljena prilagoditi, ali znam reševati težave in kako jih rešujem, ali se znam obvladati, ali …
Trudim se – in mislim, da ju tako res vzgajam, da jima ne pridigam in ne zahtevam od njiju nečesa, česar se sama ne držim (Tako jima, recimo, ne prepovedujem cigaret, ker jih tudi sama občasno kadim, se pa pogovarjamo o tem in razlogih, zakaj jaz včasih kadim in kaj naredim, da neham in kako bi onidve to naredili, če bi bili namesto mene. Do alkohola, recimo, pa nimam distance, ker ne pijem, ne pije Moj, sta pa alkoholika moj oče in njun dedek po očetovi strani in tudi o tem se zadnje čase vedno več pogovarjamo).
Z njima delim svoje dileme, svojea vzgojna križpotja, svoje strahove in pomisleke kar se tiče vzgoje. Učim ju odkritosti in dejstva, da te neznanja ne sem biti sram.
Vesela sem, da živimo skupaj z Mojim, da vidita od blizu kako deluje partnerska zveza, kako se rešujejo konflikti in postavljajo meje. Ne glede na vse, kar imava midva, je on najboljše kar sem lahko dobila in njegove dobre lastnosti daleč pretehtajo slabe (ne pije, ne kadi, ne ponočuje, ne zapravlja denarja, drži se dogovorov, pokaže čustva, rad ju ima, postavlja meje, lahko mu zaupata, …)
Dokler se hodita k meni stiskat in objemat in dokler me sprašujeta za nasvete vem, da jima nekaj pomenim.
Dokler hočeta z mano na sprehode in dokler gresta z mano v kino ali kam drugam prostovoljno vem, da sta radi z mano.
Dokler me pokličeta po telefonu samo da me vpršata kako sem, kdaj pridem domov, ali mi skuhata juho vem, da me imata radi.
Naša prva preizkušnja bo čez eno leto, ko gre tavelika v internat. Takrat bosta tamali tudi prvič fizično ločeni – vsaka na drugem koncu, ne vsak dan skupaj. Upam pa si trditi, da te avtoritete ne bom izgubila, razen če bom naredila velik zajeb. Kar pa ga najbrž ne bom, ker sem se od mojih staršev naučila, da lastnega otroka ne smeš pustiti na cedilu.
__________________________________
Ponosna sem nase, da v svojo družino nisem potegnila vzorcev svoje primarne družine. Zdaj, ko se leto in pol sploh več ne družim s staršema in mali dve le poredko hodita tja na obisk se mi zdi, da je izginilo še tisto malo vpliva, kar ga je bilo (ko sta videvali mojega očeta pijanega in pobruhano kopalnico in ko je moj oče preklinjal taveliko in mene zmerjal s prasico … – za vse te njune spomine mi je žal, ker so nepotrebni, le prepozno sem prepovedala oz. drastično omejila stike z mojim staršema). Verjamem, da bosta znali potegnit iz vsega tisto dobro in pustit na strani tisto slabo. Za slednje se jima bom ob pravem času še opravičila.
… in mirno plavalo bo moja barka …
1tastar pravi:
Če bi gledala sinočnja Trenja, bi slišala mladoletnico, ki je vztrajno trdila, da je svobodna oseba, kateri ne sme komandirati ne država, ne starši. In da se bo svobodno odločila, ali se ga bo napila!
30. maj 2008 ob 13:57
katarina pravi:
sem gledala, pa je bilo tako bedno, da sem raje vmes s tamalima debatirala o morju
))
30. maj 2008 ob 13:59