Starševstvo +

Trenutek, v katerem se vsa situacija postavi na glavo

Zdaj sem v morilskem razpoloženju. Majkemi, nekoga bi lahko ubila.

Čist sem padla ven v Plesni šoli, v katero hodi moja tamala dve leti. Potem, ko je njen foter SPET tik pred zdajci odpovedal skupen vikend, ker mora nujno v tujino, sem najprej čustveno navznoter skupaj padla po najinem pogovoru (in ko sem se spomnila, kako mi je še teden dni nazaj cvili, da bi rad bil več z njima in da če ju ima lahko ta vikend in da bo za vse poskrbel, kar imata v planu me je to, da sem spet nasedla njegovim zagotovilom in lastnemu slepljenju da si pa mogoče res želi biti s tamalima in dejstvu, da mi je Moj takoj rekel, da bom spet razočarana pa sem mu optimistično odvrnila, da zdaj pa res ne, da je bilo iz njegovega glasu razbrati, da si res želi bit s tamalima in da misli resno) in takojšnjem mozganju kako uredit nastalo situacijo, nato pa sem ven – ne noter, ven padla v Plesni šoli, ko mi je učiteljica zabrusila, da je piknik organizirala za otroke, da se poslovijo s prijetnimi občutki.
Pizda …. za te prijetne občutke sem jaz 2 leti plačevala 52 eur / mesec, kar znese 936 eur. Za ta denar bi jaz tudi imela prijetne občutke. A ne, da bi piknik organizirala na lastne stroške (6 otrok), še za piknik so morali otroci zbrati denar in še v Ljubljano bi morali priti, čeprav so vsi iz Kranja, samo ona je iz Ljubljane. Da niti ne omenjam tega, da so nastopali samo 3x v dveh letih in da tudi zdaj ne bi imeli zadnjega nastopa.
Ko sem stala pred tisto malo naduto glupačo me je imelo, da ji z lastnimi rokami zavijem vrat. Jebem ji sve po spisku. Zato, ker smo ji mi starši plačevali učenje, je ona sploh stala tam in prav ona mi upa reč, da je tam zaradi otrok. Če bi bila zaradi otrok, bi bila zastonj in očitno je pomešala denarnice. Tolk sem beila besna nanjo, da me je bilo po celi stavbi slišat in hvala moji prisebnosti, da sem šla iz dvorane preden sem začela vpit, ker mi je čist počil živec.

S tamalo sva se odpeljali domov in med potjo mi je že njen foter pošiljal sms, da je za prevoz v Ljubljano vse urejeno, da bo njegov foter peljal, da bo njegov prijatelj vskočil, če bo dež, da bosta pri njegovi ali pri moji mami, skratka, da je za vse poskrbel.
Pa ni poskrbel za nič. Če bi tamali hotli bit pri kom od prej naštetih bi se z njimi zmenili za vikend, pa sta se zmenili z njim, ker si je ON to želel in ker je zatrdil, da si želi biti z njima. Jooooo, kako lahko še po vseh teh letih nasedem človeku, ki nas je že tolikokrat pustil na cedilu. Živa bi se pojedla, če bi se lahko. Kako sem lahko taka mona in nasedem …

Pizda Katarina, kdaj me bo izučilo, da se ta človek ne bo nikoli spremenil. In jaz se grem še tolk ponižat in ga vprašam če bo dal kaj zraven pri nakupu šolskih učbenikov (cca 300 eur za obe), čeprav že vnaprej poznam odgovor, a danes me je celo spomnil na to, da ima on tudi svoje življenje. A res …

Čigavo življenje pa imam jaz? Sosedovo, prijateljičino? Sem mislila, da sta hčeri del življenj mene in njega, pa me je danes prijazno opomnil, da se motim, da ima on svoje življenje in da več kot toliko kot zakonsko daje za tamali pač ne bo dajal. Daj bog, da mu odpovejo možgani. Sicer pa naj mu, je rekel, natančno specificiram zakaj so se spremenili naši življenjski pogoji, ko bom zahtevala višjo preživnino, čeprav on že zdaj ve, da bo vztrajal pri tem, da se niso. Pa kako sem ravno na tega izrodka naletela, ko sem si želela otroke?  Jooooo …
_____________________________________

Ta vikend smo imele tako lepo splaniran. Jaz in Moj bi šla danes prvič sama za vikend v Ljutomer, tamali bi šli k očetu in zvečer na šolski ples. Jutri bi šla tamala na piknik in tavelika na rojstni dan. V nedeljo bi se spet srečale doma. In kaj je ostalo od tega? Nič, vse se je razblinilo kot jutranja meglica.
Zdaj gremo skupaj v Ljutomer in tamalima sem rekla, da sem zdaj v takem mudu, da lahko koga ubijem, zato me naj ne nervirata. In me res ne, jaz pa se že počasi hladim in privajam na novo realno stanje.

Kdaj, zakaj in kako je padla mamina avtoriteta,oče pa je ostal zgolj fizična avtoriteta

Starši so alfa in omega otroku. To je jasno vsem, to vidim sama pri svojih hčerah. Toda njihova, bom rekla naša, ker sem tudi sama starš, avtoriteta ni samoumevna. No, prvo leto, eh prvo leto sploh nimamo avtoritete, torej drugo, tretje in četrto leto recimo da še,  potem pa si avtoriteto gradimo. Z zgledom, s fizično močjo, s karizmo, na razne načine pač.
__________________________________

Moja mama je meni predstavljala avtoriteto z zgledom. Ni me tepla, vsaj spomnim se ne, kajti to je bilo očetovo delo, ni me kaznovala, vsaj drastično ne, ker je to počel oče, njo sem opazovala, ji sledila, jo imela rada in ji zaupala.
Moj pče pa je imel avtoriteto moči – fizično in mentalno. Že samo pogled nanj mi je vlival srh v telo, bil je velik, močan in ko se je obrnil k meni se je velikokrat obrnil zato, ker je moral izvršit kazen, določeno bodisi z materine strani ali določeno skupaj z mamo skupaj ali pa jo je določil sam.

Skupaj sta bila mama in oče tandem, ki je name vplival čustveno konfuzno. Ko sta bila skupaj sta mi vlivala strah v kosti in niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi v takih trenutkih mami kaj odgovarjala. Ko pa sem bila sama z mamo (in sestrama) pa sem ji včasih kaj nazaj odjezikala. Hja, ni mi grozila očetova roka z leve ali desne.
Seveda pa očetu niti po pomoti nisem upala nikoli nič oporekati. Tako sem bila pogostokrat – torej, kadar sta bila skupaj ali sem bila sama z očetom in sestrama – pa tudi ko sem bila sama z mamo, kajti vedno, kadar sem ji nazaj jezikala, je zagrozila, da bo povedala očetu in bom že videla, ko pride domov –  v primežu nerazumljivega strahu, da bom kaj narobe rekla ali se obrnila ali pomislila.

Tam do mojega sedmega ali osmega leta je torej moje življenje teklo med dvema avtoritetama, ki sta skupaj nastopala dokaj usklajeno, vsaka zase pa je bila ubibože. Potem pa se je zgodilo to, česar se še danes spomnim do pičice natančno.
Mama in oče sta se prepirala, nekaj malega se mi je sicer že sanjalo da o tem, ker oče pije. Tisti dan pa je mama pritekla iz bloka držeč roko na obrazu. Niti ne vem kam je šla. Mi smo sedeli na klopi pred blokom – jaz, drugi otroci, morda celo kdo od odraslih, in strmeli vanjo. Rekla je, da se je udarila v omaro, meni pa je takoj šinilo skozi možgane “Lažeš”. Tisti občutek nosim v sebi še danes, občutek šoka ob spoznanju, da moja mama laže, da mi ni povedala resnice, kajti vedela sem, da sta se prepirala in je oče zaprl vrata kuhinje, da ju ne bi videli, pred tem pa nas nagnal ven.
To, se mi zdi, je bil trenutek, v katerem se je počasi začela rušiti mamina avtoriteta (je bila vzeta prva opeka iz njenega temelja), ki se je tja do mojega 13 leta popolnoma porušila večinoma zaradi laži, sprenevedanj in nezmožnosti postaviti se zase.
Na drugi strani pa je oče začel izgubljati mentalno avtoriteto, ostal je le še fizična avtoriteta, ker me je pač lahko pretepel, več kot to pa ne. Tudi spoštovanje se je takrat po malem začelo rušiti in vzporedno z rušenjem avtoritete in spoštovanja je v meni rasel dvom v besede in iskanje potrditev za resnico.

Kasneje, ko sem dobila očeta v postelji z drugo žensko in ko sta mi oba z mamo dopovedovala, da sem sanjala, pa ko sem mami zaupala in jo zvečer slišala govoriti o taistih stvareh z očetom ali ko mi jih je oče serviral kadar je bil jezen name, sta bila oba v mojih očeh lažnjivca, hinavca in … v bistvu sovražnika mojega zdravega razuma. A to vse se je dogajalo tja do 13 -14 leta in samo po sebi razumljivo je, da v najstniških letih niti po pomoti več nista imela name popolnoma nobenega vpliva. Bila sta pač dva človeka, s katerima živim in od katerih sem finančno odvisna, niti na kraj pameti pa mi ni padlo, da bi komu od njiju zaupala ali ju prosila za pomoč.

(Ena od stvari, ki jih tudi nikoli nisem ne mogla ne želela sprejeti je bilo obnašanje mame in očeta med sabo, saj sem bila priča njunemu fizičnemu nasilju, pa mamini nesposobnosti ali pač nepripravljenosti postaviti se zase in nas, otroke, na drugi strani pa očetovi superiornosti in nasilju do nas vseh.)

Sploh se ne spomnim, da bi si prav res želela njune bližine, hrepenela po njunem dotiku, iskala pot do njiju. V določenem obdobju mi je oče kot nekdo, ki bi me “varoval” (bolj mentalno kot fizično) sicer zelo manjkal, toda niti po pomoti si ne bi upala iti k njemu in se mu stisniti v naročje ali ga prijeti za roko.
Brskam po spominih pa nikakor ne najdem nič čustvenega, nič povezujočega med nami. Pač bila sta tam, živeli smo en mimo drugega in to je bilo to.
Ne spomnim se, da bi kdaj želela spati pri mami v postelji, da bi se želela stisniti k njej (in danes, ko se moja 14 letnica stisne k meni mi je to na nek način čudno, ker jaz pri njenih letih niti po pomoti ne bi šla k mami s objem) ali da bi prišla k očetu na kavč in naslonila glavo na njegovo ramo (moja tamala pa brez problema pride k Mojemu in se mu zvije pod pazduhu v objem). Saj sem jo objela, mamo mislim, toda ne v tistih letih, temveč kasneje, zdaj pa že 10 let ne.
__________________________________

Ko zdaj gledam nazaj in brskam po spominih se mi zdi, da mi nikoli niti vzor nista bila. Čeravno pravijo, da hčere alkoholikov najdejo alkoholika in povzamejo vzorce obnašanja svojih mam sem jaz popolnoma nekaj drugega, niti približno ne moja mama ali oče (nekaj lastnosti pa imam zagotovo njunih – mama itak pravi, da so vse slabe lastnosti od očeta in vse dobre njene in je tudi zato pač ne morem jemati za kredibilnega sogovornika). Najočitneje je, da niti ne pijem niti ne prenesem alkohola (niti kapljice) pri svojem partnerju (in Moj ne pije nikoli), pa tudi fizične avtoritete ne priznavam in udarci me ne ustavijo ko nekaj hočem oz. me ne prisilijo ko nečesa nočem (ko sem se ločila me ni bilo več nazaj).
___________________________________

Ko pravijo, da si je avtoriteto težko zgraditi, lahko pa podreti, govorijo resnico. Sama pri malih dveh vidim kako me čekirata na vsakem koraku – ali delam to, kar govorim njima naj delata, ali živim tako kot učim živeti njiju, ali načrtujem in sledim svojim ciljem kot učim slediti njiju njunim ciljem, ali se znam vzdržati in počakati, ali sem se pripravljena prilagoditi, ali znam reševati težave in kako jih rešujem, ali se znam obvladati, ali …

Trudim se – in mislim, da ju tako res vzgajam, da jima ne pridigam in ne zahtevam od njiju nečesa, česar se sama ne držim (Tako jima, recimo, ne prepovedujem cigaret, ker jih tudi sama občasno kadim, se pa pogovarjamo o tem in razlogih, zakaj jaz včasih kadim in kaj naredim, da neham in kako bi onidve to naredili, če bi bili namesto mene. Do alkohola, recimo, pa nimam distance, ker ne pijem, ne pije Moj, sta pa alkoholika moj oče in njun dedek po očetovi strani in tudi o tem se zadnje čase vedno več pogovarjamo).
Z njima delim svoje dileme, svojea vzgojna križpotja, svoje strahove in pomisleke kar se tiče vzgoje. Učim ju odkritosti in dejstva, da te neznanja ne sem biti sram.

Vesela sem, da živimo skupaj z Mojim, da vidita od blizu kako deluje partnerska zveza, kako se rešujejo konflikti in postavljajo meje. Ne glede na vse, kar imava midva, je on najboljše kar sem lahko dobila in njegove dobre lastnosti daleč pretehtajo slabe (ne pije, ne kadi, ne ponočuje, ne zapravlja denarja, drži se dogovorov, pokaže čustva, rad ju ima, postavlja meje, lahko mu zaupata, …)

Dokler se hodita k meni stiskat in objemat in dokler me sprašujeta za nasvete vem, da jima nekaj pomenim.
Dokler hočeta z mano na sprehode in dokler gresta z mano v kino ali kam drugam prostovoljno vem, da sta radi z mano.
Dokler me pokličeta po telefonu samo da me vpršata kako sem, kdaj pridem domov, ali mi skuhata juho vem, da me imata radi.

Naša prva preizkušnja bo čez eno leto, ko gre tavelika v internat. Takrat bosta tamali tudi prvič fizično ločeni – vsaka na drugem koncu, ne vsak dan skupaj. Upam pa si trditi, da te avtoritete ne bom izgubila, razen če bom naredila velik zajeb. Kar pa ga najbrž ne bom, ker sem se od mojih staršev naučila, da lastnega otroka ne smeš pustiti na cedilu.
__________________________________

Ponosna sem nase, da v svojo družino nisem potegnila vzorcev svoje primarne družine. Zdaj, ko se leto in pol sploh več ne družim s staršema in mali dve le poredko hodita tja na obisk se mi zdi, da je izginilo še tisto malo vpliva, kar ga je bilo (ko sta videvali mojega očeta pijanega in pobruhano kopalnico in ko je moj oče preklinjal taveliko in mene zmerjal s prasico … – za vse te njune spomine mi je žal, ker so nepotrebni, le prepozno sem prepovedala oz. drastično omejila stike z mojim staršema). Verjamem, da bosta znali potegnit iz vsega tisto dobro in pustit na strani tisto slabo. Za slednje se jima bom ob pravem času še opravičila.

… in mirno plavalo bo moja barka …

Vrana vrani ne izkljuje oči, ženska ženski pa samoumevno

In to od vedno in to je ena od stvari, ki jih ne morem ponotranjit, razumem pa razumsko razlago za tako obnašanje.

Simone de Beauvoir izjemno natančno piše o ženskah, njihovem obnašanju in statusu v družbi (mimogrede izraz “drugi spol” za ženske je njen, ne moj). Ženske ne potegnemo z žensko po spolu, temveč potegnemo s svojim družbenim razredom. Dalje … mama potegne z otrokom, ne glede na to, ali je njegovo ravnanje pošteno oz. družbeno sprejemljivo. Še huje … ženska potegne z možem ne glede na to, da jo sistematično zlorablja.
In vse te ženske se obrnejo ne proti moškim, ki jim morebiti želijo pomagati, temveč proti ženskam, ki so vse tisto, kar one niso, pa bi rade bile, pa ne morejo biti, pa ne znajo biti, pa niso.
_________________________________

Na tem mestu ne morem podrobno opisati vseh razlogov za v naslovu podano trditev, toda že dejstvo, da se na CSD-jih najbolj (vsaj donedavna je bilo tako) “koljejo” strokovne delavke – ženske in uporabnice – ženske, je eno od temeljev moje trditve.
Na eni strani sem tudi sama srečala ženske – strokovne delavke, poročene z vsaj na videz urejenim življenjem, ki so poniževale in zaničevale ženske, ki so se želele ločiti, oditi stran od svojih partnerjev. Na drugi strani sem našla ženske v nezavidljivo težkem položaju, ki so si pumpale ego prav na ženskah, ki so bile poročene tako, da so njihove zakone zasmehovale in jim napovedovale enako usodo (ločenost, na primer) kot so jo imele one.

Drug temelj za mojo trditev so tiste mame (poudarek na besedi TISTE, ne VSE), ki po ločitvi ali razpadu izvenzakonske zveze vzamejo v krilo svoje objokane sinove in jih z vsem žarom podpirajo v boju proti bivši snahi. One ne samo da podpirajo svoje sinove, prav načrtno ponižujejo in dajejo v nič snahino vlogo matere, jo pred sosedi in drugimi blatijo in prikazujejo kot totalno nesposobno žensko (da ne rečem psihično bolano).
Seveda je tudi obratno, toda tega sem doživela bistveno manj.

Da so tašče in snahe kot pes in mačka je sicer stara zgodba kot je najbrž staro človeštvo. Ampak podlago za to najdem še kje drugje (recimo v odnosu mati-ženska / sin-moški).

Tretji temelj za svojo trditev najdem v dejstvu, da mi – kadar mi gre zelo dobro in se pohvalim in sem ponosna nase – skušajo pokvarit razpoloženje in me spravit na “realna tla” ženske. Pa ne vse, da ne bo pomote, ampak že to, da so nevoščljive ženske mi da misliti.
Saj to počnejo tudi moški, toda njihovo mnenje me niti malo ne gane, mnenje ženske pa … si mislim, pa kako more bit taka bič, da lahko kaj takega napiše. Meni veza ženska – ženska veliko pomeni.

Četrti razlog za svojo tridtev najdem v stavku moje mame ko sem šla stran od očeta mojih hčera, da zdaj pa ne potrebujem več nikogar, da bi bilo prav, da sem sama. Otroke imam, zanje moram skrbeti, moškega pa ne potrebujem (vsaj ne koga drugega kot očeta mojih hčera).

Peti razlog je dejstvo, da bo lepo žensko spljuvala ženska.    Vsaka bo kaj našla na lepotici, da bo manj lepa. In kdo se najbolj zgraža nad ženskami? Ženske. Kdo najprej s prstom pokaže na žensko, ki ima kosmate noge? Ženska. Kdo bo pljunil žensko, ki bo grešila? Ženska. Kdo bo žensko opomnil, da preveč je ali da se je zredila (pa tudi če se ni)? Ženska. Dejstvo na dejstvo.

Šesti razlog tiči v preteklosti, ki pa vseeno ni tako daleč. Še nedolgo nazaj so bile ženske prav res drugi spol; ponižane na status gospodinje in prostitutke, služkinje in varuške (in vse to smo še vedno) so si tudi same nekako morale izboriti “nadvlado” nad nekom – pa mogoče ne ravno nadvlado, bolj nadzor, pomembnost, odvisnost nekoga od njih. In so imele … otroke in druge ženske. Odnos, ki so ga imeli moški do njih so same projicirale na nižje od sebe (nižje po starosti, stanu, razumevanju).

Sedmi razlog  – DODATEK: bivša partnerka bo po defoltu spljuvala novo partnerko svojega bivšega partnerja. Še huje, celo privoščila ji bo, da bi enako ali še bolj trpela kot je sama trplea s taistim partnerjem.
In obratno bo tanova a priori verjela zgodbi o razpadlem zakonu svojemu patnerju, ne da bi vsaj za trenutek zdravo podvomila v njegovo zgodbo (o coprnici bivši, ki ga je ugonabljala in zažirala in se je je komaj rešil).
Če bi se bivša in zdajšnja vsaj tu in tam dobili skupaj bi v marsikaterem primeru ugotovili, da je moški res tisti, ki je zavozil prvi zakon in bo verjetno vzorec ponovil v drugem. Ampak se ne moreta dobit, ker sta tekmici. 
(Ne velja za vse bivše in zdajšnje, velja pa za veliko njih, žal.)
__________________________________

Ne, nismo vse ženske take. V zadnjih letih sem spoznala fantastične ženske, ob katerih se počutim sila prijetno in sproščeno. Pa vseeno trdim, da je veliko ženske sovražnih ali vsaj neodkritih, neiskrenih in nenaklonjenh ženskam. Prej bo ženska potegnila z moškim kot z žensko.
_________________________________

A si vidla uno včeraj? Kakšna je, đizus. Ko balon se je razlezla. Da je ni sram, lahko bi kaj naredila zase. Sej ni čudnega, da baje njen mož hodi k drugi, le kaj bi s tako babo počel. Pa kakšno frizuro ima. Mene bi bilo sram taka okoli hodit.
Sej tamala je pa ista mama. Afnasta in namazana, da je joj. Pa šele 16 let ima. Pa itak jo mama ne dohaja več, boš vidla kako bo zabredla. Pol bomo pa poslušali kako se goni okol pa s kom vse je bla. Tko kot mama, se spomniš.
Men je prav žal njenega moža. Tko fin človek, dela, nosi denar domov, zdaj je kupu nov avto, pa baje grejo na morje na Hrvaško in bo vse on plaču. Kakršenkoli da je, svaka mu čas, da tko skrbi za družino. Jaz bi ga takoj imela. Sej ni čudnega, da hodi okoli, moški je, mlad, postaven, rabi pravo žensko, ne pa uno, k sam da pride iz službe že za televizijo pa do večera ne migne a prstom. Ko jo bo pa pustu bo pa jokala, kako ji je hudo. Jaz ji prav privoščim, da jo pusti. Naj si najde tako, ki ga bo vredna. Če ga ona ne zna zadovoljit, naj bo pa sama.     – Takega pogovora ne boste slišali med moškimi. A ta pogovor pove vse o odnosih ženska – ženska.

VRANA VRANI NE IZKLJUJE OČI, ŽENSKA ŽENSKI PA SAMOUMEVNO

P.s.: in zato, ker ženske ne držimo z ženskami, so moški toliko močnejši od nas, verbalno in družbeno. Pri tem pa jim pomagamo še … ženske. Svaka nam čast.

Edina stvar, ki jo res sovražim je … vročina

Prisežem. Za vročino najdem le eno čustvo – sovraštvo.

Vročine ne prenesem od vedno. Niti poletja. Zato ne hodim na morje in niti pomislim ne na kopanje ali praženje na soncu. Daleč od mojih misli je tudi solarij in vse kar diši po morju in moja koža je že leta – vsaj 17+ let – belo bela. No, ko sem delala na gradbiščih sem sicer imela bosansko srajčko, toda drugi deli telesa sonca niso videli.

Prenesem mraz, prenesem mokroto, tudi soparo prenesem, ampak vročina me pa ubija. Đizus, kaj bi dala, da bi se sonce lahko ugasnilo ali da bi obstajal gumb za reguliranje toplote. Več kot 15 stopinj nikoli ne bi bilo.

In tako zdaj komaj čakam ohladitev in dež, karkoli od tega, samo da se tale vročina skine. In pa, jasno, jesen, ki bo šele čez 3 mesece (recimo, da bo september hladnejši).
Fajn je tudi to, da grem poleti samo za en dan namorje in sicer takrat, ko nesem tamalima v kolonijo lubenice. Ko gledam vse tiste turiste, ki se žgejo na plažah in v lokalih in hodeč po pločnikih sem presrečna, da sedim v klimatiziranem avtu v majici z dolgimi rokavi in v dolgih hlačah.  

Aj lov jesen, zima in pomlad. End aj hejt poletje.

Človek in sreča

Stala sem v njegovi mali pisarni in čakala, da dokonča delo. Nisem bila prvič pri njem, toda prvič sem imela dovolj časa, da sem si ogledala zbirko njegovih knjig. Petnajst, mogoče dvajset knjig je na polici, ne več. Nekaj jih poznam, nekaj sem jih preštudirala, nekaj pa sem jih videla prvič. Med njimi je bila tanka knjiga, bolj knjižica, ki sem jo potegnila ven.

Anton Trstenjak je moj najljubši pisatelj. No, v bistvu ni pisatelj, tako ga imenujem jaz, ker berem njegove knjige. Doma jih imam kar nekaj in vse so zelo življenjske in aktualne kljub svojim letom. Tale, recimo, je letnik 1974  a njena vsebina je še danes osupljivo aktualna.

Komaj sem jo prijela v roke in odprla že me je vprašal če jo hočem. Če jo hočem? Kaj je ne rabiš? Kar takole mi jo daš? Ti nič ne pomeni? Odvrnil je, da ne, da njemu pomenijo nekaj knjige od tu – pokazal je na nevidno ločnico med knjigami – dalje, do tam pa ne. In knjiga je v trenutku dobila novega lastnika.
__________________________________

Hvala, Matic, pol knjige sem že prebrala. Če boš našel še kakšno od Antona Trstenjaka, mi jo daj. Njegovih kniig ne bom imela nikoli dovolj. 

P.S.: koliko mi pomeni Trstenjak je razvidno tudi iz moje diplome, v kateri so nekatera njegova dela citirana. Podobno, kot razmišlja on (oz. je razmišljal, zdaj je žal pokojni) razmišljam tudi sama. Morda ga zato tako rada prebiram.

Aktivno očetovstvo – kaj je to?

Moderno je govoriti o t.i. aktivnem očetovstvu, o aktivnem materinstvu sicer še nikoli nisem slišala nobene besede. Pa pustimo podrobnosti. Torej …

Aktivno očetovstvo, kaj je to? Ljudje, zlasti moški, si to besedno zvezo različno razlagajo, sama pa imam priložnost od blizu spremljati tovrstno očetovstvo, ki se je začelo še pred spočetjem otroka. Poteka pa dobesedno takole:

Moja prijateljica in njen mož sta se po šestih letih skupnega življenja odločila za otroka. Skupaj sta šla na preiskave in ko so jima potrdili, da je z njima vse v redu, sta aktivno pristopila k spočetju otroka (drugega izraza ne najdem). Ko je prijateljica zanosila, sta bila kot da bi bila oba noseča. Ko ji je bilo slabo in je vzela bolniško, jo je vzel tudi on in bil z njo doma ter ji stal ob strani (nosil obkladke, kuhal, šel po opravkih, itd). Ko je bila že tako visoko noseča, da je jo je trebuh oviral pri kakšen vsakdanjem opravilu, je le-ta opravil on (tudi čevlje ji je zavezoval, jasno). Skupaj sta hodila na vse preglede in raje se je v službi sprl kot da bi zamudil porodne vaje (al kako se jim reče).
Ko je prišel čas poroda, sta vse naštudirala in pri porodu je bil poleg. Tudi potem, ko so jo odpeljali v sobo, je šel z njo in ob njej ostal še nekaj ur. Nasledji dan se je vrnil in tako vsak dan, ko je bila v porodnišnici, preživel kar največ časa z njo in otrokom ter se že tam naučil previjanja, kopanja, itd.

Po prihodu domov je vzel 14 dnevni dopust in ji pomagal pri vseh delih oz. je prijateljica delala samo tisto, kar je res morala, več kot to pa ne. Potem je šel v službo in ko je prišel iz nje je skoraj vedno (razen kadar je bil res zelo utrijen) takoj prevzel starševsko vlogo, ona pa si je vzela uro ali dve in se spočila.
Mali je imel močne krče in nekaj mesecev sta bolj kot prespala prebedela ob malem, pa je bilo za očeta samoumevno, da bo tudi on buden in nosil malega, čeprav je imel naslednje jutro službo. Zavedal se je, da bo tudi njegova žena naslednje jutro pokonci in ne bo spala poleg malega, saj se je zbujal vsakih nekaj ur, pa še za dom je skrbela.

Po šestih mesecih je šla ona v službo, on je ostal doma in skrbel za sina. Dejansko sta vlogi zamenjala in prijateljica se je počutila fantastično ter neobremenjeno z materinstvom.
Ko je mali dopolnil eno leto je šel v varstvo k babici oz. sta si ga babici izmenjevali, tako da je bil venomer obkrožen s svojimi sorodniki. Ponj je hodil tisti od staršev, ki je šel prej iz službe. En je skuhal kosilo, drugi se je igral z otrokom, delo je bilo porazdeljeno.

Pri dveh letih je šel mali v vrtec in oče hodi ponj, ker je vrtec bližje njegovi službi. Kadar hoče prijateljica ven s prijateljicami ali na kakšen izlet, ni nobenega problema. In obratno.
Njima je sin veselje in dopolnilo njunemu odnosu. Imata ga nadvse rada, brez težav pa ga za vikend pustita pri kateri od babic in gresta sama na izlet ali morje. Nihče od njiju mentalno ne visi na njem in nimata občutka, da je kateri bolj starš kot drugi oz. da en bolj skrbi za otroka kot drugi. Prav zdaj načrtujeta drugega otroka.
__________________________________

Zgoraj opisan primer je zame osebno primer aktivnega očetovstva, vse nianse v levo in desno pa niso aktivno očetovstvo in očetje, ki svojo vlogo imenujejo tako, pa taka ni,  lažejo.

Žal pa je tako, da je nosečnost stvar ženske, prav tako prvi meseci po porodu. No, že ob rojstvu je tako, da ženska rodi, moški se ga pa napije kot svinja. Da očetovsko vlogo v prvih lotrokovih letih, ko prenekateri moški ne ve, kaj bi počel z malčkom, ga ne zna previt, ne skopat, ne prijet in ne nahranit, niti ne omenjam. Pa bolniške očetje tudi ne jemljejo, ker bojda bolan otrok bolj potrebuje mamo kot očeta. In v vrtec po otroke tudi večinoma hodijo mame, ker … je to nekako samoumevno.  

Kakorkoli … razpredanje o tem zakaj se očetje aktivno pojavijo v otrokovem življenju šele tam nekje okoli 8 leta je predolgo in zamotano. Nekateri (recimo moj ex) šele v tej otrokovi starosti začutijo, da se pa zdaj lahko pogovarjajo z otrokom, da lahko kaj skupnega počnejo. Drugi so odsotni zaradi službe v tujini, tretji imajo spet kak drug razlog.

Najbrž (špekuliram) se ta pojavljanja v dvostarševskih družinah niti ne opazijo tako (opazijo jih otroci, ki začudeni vprašajo očeta, kaj ga tako briga zanje, saj prej se pa niso zanimali kako živijo in kaj počnejo). V enostarševskih družinah pa je taka sprememba iz pasivnega v aktivno starševstvo izjemno opazna in tudi boleča, če se oče odloči in na silo uveljavlja to svojo “pravico“.

Aktivno očetovsto se torej ne začne pri prvem otrokovem koraku ali v prvem razredu osnovne šole, ampak že mnogo prej. Žal tega očetje ne vedo, post festum zahtevati neke pravice, ki jih sami niso ustvarili pa je milo rečeno nenavadno.
Prav zato pa se otroci mnogo bolj navežejo na mame, kar pa je očetom totalno nerazumljivo (pa čeprav gre veliko očetov po ločitvi živet nazaj k svojim mamicam      ).

p.s.: Redke svetle izjeme z največjim veseljem izvzete.
Upam, da se bo vedno več očetov obnašalo odgovorno do partnerk in otrok še ko bodo le-ti v trebuhu.

Srečanje enostarševskih družin v Ljubljani

Spoštovani!

Vabimo vas na srečanje enostarševskih družin v Ljubljani, ki bo v soboto, dne 31.5.2008 ob 15 uri pri Ireni v Vevčah.

Poskrbljeno je za varstvo otrok. Na voljo bodo imeli vrt, gugalnico in manjši peskovnik.
S seboj prinesite igrače (če boste z otroci) in vrečko piškotov. In, seveda, dobro voljo.

Vse informacije o srečanju, vključno z naslovom dobite na tel. 041 914 965 Irena in 051 428 498 Ksenija

Vabljeni!

Etiketiranje ljudi po dolgem in počez

Vsi vemo, kaj pomeni etiketiranje. Meni, recimo, tisti, ki me ne marajo, ki se ne strinjajo z mojim mnenjem, največkrat prilepijo etiketo “socialna delavka”. Sicer mi nikoli ne bo popolnoma jasno zakaj mi ravno to etiketo najraje prilepijo, ampak … tako je.
Zadnjemu v vrsti, ki mi jo je prilepil in se na njo posral, bi sama z mirno vestjo lahko prilepila etiketo “narkoman”, kajti to je bil in je (zdaj pač zdravljen narkoman), pa mi na kraj pameti ne pade, da bi to storila, ker verjamem in vem, da človek ni samo narkoman, ampak ima še veliko drugih lastnosti, pozitivnih ali/in negativnih in je samo ena izmed njih dejstvo, da se drogira.  

Etiketa, ki sem jo zadnje čase v javnosti največkrat slišala, je v povezavi z Rebeko Dremelj. Meni je dotična ženska izjemna. Je lepa, pametna, podjetna, zna komunicarit, ima kaj povedati, iznajdljiva je in svoje zamisli zna prodajati. Super. Toda tisti, ki so ji nevoščljivi, ki je ne prenesejo, ki so prepričani, da ne bi smela nastopiti na Evrosongu, so ji nemalokrat vrgli v obraz etiketo “misica” in “misica pač ne zna peti”.
Kaj točno naj bi imeli skupnega naslov Miss Slovenija, petje in nastop na Evrosongu mi ni jasno, toda izraz “saj je ja jasno, da misica ne more znat peti” je tako stupiden, da zaboli že misel nanj. Rebeka pač zna peti, ima dobre in spevne pesmi, tudi zadnja je čisto ok pesem in dejstvo, da je bila Mss Slovenije nima nobene veze s tem. Oz. ja, ima vezo z drugo etiketo, ki je, da “lepota in pamet ne gresta skupaj”.
Ko taista Rebeka nastopa na modnih pistah in kdo reče, da ima lepo postavo, se spet oglasi nekdo in zabije nazaj z etiketo, da jasno, da jo ima, saj je bila Miss Sovenije. 
Kakorkoli torej Rebeka obrne, jo naslov “Miss Slovenije” spremlja in ji je prirasel na čelo kot etiketa, na katero jo vsakdo pljune, ko presodi, da je preveč lepa, da bi bila lahko še pametna, podjetna, prodorna.

Dalje … beseda Rom. Dejstvo, da so Romi ljudstvo, nima veze z etiketo, ki jo v črni kroniki vedno prilepijo zraven imena človeka, ki je po rodu Rom. Zadnjih nekaj mesecev sem postala na to bolj pozorna in vedno, kadar je novica povezana (zlasti v Slovenskih novicah) z Romi, pred imeni akterjev piše “Rom XY…”. Zakaj pa pred Suadom Falagićem ne piše “Musliman Suad …” ali pred Darko Topićem “Srb Darko …” ali pred Marjetko Cotman “Slovenka Marjetka …” ali, recimo, pred mojim imenom “Pol Slovenka, pol Albanka Katarina …”.
Ne vidim popolnoma nobenega razloga, da bi pred imenom nekoga, ki je po narodnosti Rom napisali njegovo narodnost. In če samo pogledamo primer iz Kočevja, ko naj bi trije mladoletni Romi posilili dekle … Kaj pa če so jo trije Slovenci ali trije Hrvati ali en Slovenec, en Srb in en Makedonec? Bodo potem tudi na veliko napisali njihove narodnosti ali je to izključno rezervirano za Rome?
Pa ne samo, da je to etiketiranje, to je tudi diskriminacija, saj Rome tudi na tak način izpostavljajo in v javnosti vzbujajo občutek, da … “eto, spet ti Romi, valjda, z njimi so vedno težave”.

Dalje … etiketiranje otrok na podlagi osebnostnih lastnosti ali javnega udejstvovanja njihovih staršev ali etiketiranje glede na status in obliko družine. Recimo otroke domobrancev se drži etiketa “otroci domobrancev”. Pa otroci alkoholikov, pa otroci mam, ki so bile znane kot “radodajke” (pa bile ali ni bila), pa otroci nasilnežev, pa otroci staršev, ki so hodili na isto šolo kot njihovi otroci in tovarišice še pomnijo njihovo “problematičnost”, pa otroci enostarševskih družin, pa otroci vdov, pa otroci bogatašev in otroci revnih staršev, pa otroci obrtnikov in otroci kmetov, itd. Etiket, kolikor si jih človek poželi. Da sploh ne omenjam etiket, ki si jih otroci pridobijo v času šolanja glede na svoj izgled in/ali uspeh. Med temi etiketami so “debeluhar, trlica, očalar, piflar, težak, čefur, krivonogi, špeckahla, škilibuzi, jokica, velikan, štor, …”.

Etiket, ki nam jih pripopajo v mladosti se večina skuša otresti ali pa jim je vsaj neprijetno ob spominu nanje. Toda prav to počnemo ljudje. Starši hote ali nehote učimo otroke etiketirati ljudi, čeprav sami zelo dobro vemo, da človek, ki pije, še zdaleč ni samo alkoholik, ampak je lahko prav prijeten sogovornik, vešč mizarskih del ali dober komercialist. In da otrok, ki jeclja, še zdaleč ni pokvarjen, zaostal ali neumen. toda vse to pač ni važno, ko iz torbe potegnemo etiketo in rečemo: “Tale se mi pa zdi, da je čudak.”

Zadnje v vrsti etiket so etikete ala “peder in lezbača, pa zafrustriranec in retardiranec”. Tista, ki so jo v zadnjem času najpogosteje pripisovali meni – poleg socialne delavke – je bila še beseda zafrustriranka, čeprav sem prepričana, da niti en ne ve, kaj ta beseda v resnici pomeni. Dopolnjena etiketa pa se glasi “zafrustrirana lezbača”.

 ___________________________________

Sama uporabljam določene etikete na blogu eksplicitno za tiste, ki se na dolgi rok izkažejo kot ljudje s popolno odsotnostjo razumevanja skupaj spisanih besed in misli. Ko nekdo komentar na komentar piše neumnosti, ki jih demantira blog sam, pa se mu tega ne da dopovedati, mu prilepim oznako “retaridranec, debil, kreten”.
Sicer pa ljudi nerada etiketiram in se v primeru, da to vendarle storim, opravičim. Predobro vem, kaj etiketiranje pomeni, zato se mu na daleč izogibam.

p.s.: kaj v resnici pomeni etiketa “socialna delavka”?