Starševstvo +

Drobtinice – jaz in tamali

Danes sem šla dat kri – ki pa je niso vzeli, ker akcija ni bila prijavljena, ker imajo krvi dovolj in ker … kaj pa vem, mogoče ni dovolj povpraševanja po krvni skupini A+. Ampak to sem ob pivu (jaz sem pila kapučino, prisežem) s Salonitko, Zlobo, Sosedom, Krtino in Si.R-om pozabila, ko me po štirih urah čvekanja pokliče hči rekoč: Pa kje ti hodiš? Si rekla, da boš kmalu doma. Jaz sem ti pa skuhala juho in je zdaj čist mrzla. Slaba vest je zabrenkala na strune in takoj sem morala domov.
In si mislim mater, saj je huje živet sam z otroki, kot biti v partnerski zvezi. Sicer me je Moj tudi klical, ni pa mi njegov klic nabil slabe vesti, ker nisem šla takoj domov, ker se nisem vsako uro javila kje sem in ker sem pač ostala v Ljubljani do 20 ure. Đizus, kolk eni skrbijo zame. Saj ne, da nisem hvaležna, krasen občutek je, ko te nekdo doma komaj čaka, ampak kar je preveč je pa preveč … (Komaj čakam, da zraseta in jima bom jaz takole “utrujala” s skuhano juho in čakanjem. ).

Če bo šlo tako naprej, bom morala ustanoviti “tortni fond”. Tamalima se je “zmešalo”. V šoli sta tako pojačali, da moram skoraj vsak teden kupit vsaj dvakrat tortice. Hja, obljubila sem jima, da bosta za vsako 4 in 5 dobili tortico in zdaj … jih pač nosita domov in obljuba dela dolg. Kaj čem. Izredno vesela sem, da je tako kot je, bom že preživela tole tortljanje. Važno, da bo cilj dosežen in da bo šolanje ostalo v spominu tudi po takih stvareh.

Poklicala sem družinskega terapevta, h kateremu smo šle dvakrat. Sporočila sem mu, da tamali nočeta več tja in da mi je zelo žal, pa je odvrnil, da je bilo pričakovano in da ni nič hudega. Dvakrat je bilo dovolj, saj smo zelo povezane, odprte, odkrite in imamo super odnos. Tisto, zaradi česar sem želela še prit do njega, ni tako zelo pomembno, da bi morala na vsak način tja. Pa tudi ni potrebe, je rekel, saj zdaj vem, kaj tamalo teži in glede na to, kako sem se odločila glede njenega očeta, bomo njeno travmo, strahove, nesamozavest in strah tudi zmanjšali, če ne celo odpravili.
Super sem se počutila. Res imam kdaj občutek, da totalno falim, da nimam kontrole nad situacijo, da narobe vzgajam in sem vesela strokovnega mnenja o moji vzgoji, ki je tudi objektivno, saj nas od prej ne pozna.

Naslednji vikend gremo v Ljutomer in komaj čakam. Tako se veselim, da sploh ne morem o ničemer drugem govorit kot o hiši in travi in rožah in miru in … jasno, imeli bomo žur, saj Moj 3.5. praznuje rojstni dan. Končno se mu bo uresničila želja in bo za rojstni dan pekel na žaru na svoji … noup, na moji zemlji. no, pustimo malenkosti.
Tamali komaj čakata, da gremo tja, da vidita ali tam kje živijo kakšni fantje in kolk so sprženi. Jasno, upata, da niso, in to upam tudi jaz. Kajti če so lepi ali vsaj znosni na pogled, potem se res lahko podam v razmišljanje o selitvi, če pa so sprženi, pa bo težka.

Tavelika hoče jutri spet ven. Za 4 ure. Hmmm … ne dovolim. Sem ji rekla, da gre lahko od 17 – 20 ure, ne pa od 16 – 20 ure in … se mi zdi, da se je nekako sprijaznila (že zna barantati in si izmišljati “rezervni plan”, če mat ne bo dovolila).
Prejšnji petek je ni bilo točno 5,5 ur. Jaz sem bila v Celju na srečanju in najbrž je mislila, da ne bom izvedela. Ne, bolj je bila prepričana, da je vse ok, saj je prišla domov ob 19 uri. ampak ni fora v tem. Druži se s starejšimi mladostniki, od 15 – 18 let in ta družba se mi zdi prestara zanjo. Pijejo alkohol in tudi ona ga je zadnjič probala (in vodka 3 ji je ok, pa malibu tudi, pivo pa ne). Kadijo, mečejo se drug po drugem in se žvalijo in meni se to pač ne zdi primerna družba zanjo. Saj ne, da ne bi zaupala njej (dokler mi vse pove je itak vse ok), bolj me je … če že … strah za to, da jo bodo kam zvlekli in ji bo kdo kaj najredil. Ipak se ga napijejo in do 19 ure so bili že vsi, fantje bolj kot dekleta, naliti. Ups, to pač ni šala.
Zdaj sem ji rekla, da hočem točen naslov, kje se bo nahajala, in telefonsko od tiste punce, pri kateri bo. Tako gre jutri ven ob 17 uri, ko pridem jaz domov, in mora bit doma ob 20 uri. In jaz bom vedela, kje je in ona se mi ne bo zlagala, ker ve, da zna biti, da ji pridem naproti ali celo ponjo.

Skratka … me smo v polnem teku za zlato kolejno, pardon, za pravdobrim in dobim spričevalom, kmalu bo vpis v kolonijo in če se zdaj ne bosta potrudili, potem morje odpade.
Imamo se rade, uživamo v odraščanju in zavedamo se, da so pred nami najbolj zahtevna vzgojna leta in leta odraščanja. Ampak bomo prišle skozi in … prepričana sem, da ne slabo in ne totalno izčrpane. Jo, kako ju imam rada. Najraje na svetu.

Mimogrede: tole je 801 post.

Kot priča bom mojemu ex šefu kot tožniku v škodo in ne v plus

Točno tako in komaj čakam, da mu vrnem milo za žajfo.  

Pred časom me je poklicala odvetnica enega izmed mojih bivših šefov ter mi sporočila, da me vabi za pričo v neki zadevi, kjer dotični šef toži enega od podizvajalcev za škodo, ki mu jo je s svojim delovanjem povzročil pred leti na nekem objektu. Odvrnila sem ji, da grem pričati samo, če mi ex šef plača tisto, kar sem naredila, pa sva obe vedeli, da to več kot pomisel sploh biti ne more. In mi je poslala vabilo na sodišče, ki pa sem ga …. dem … izgubila. Očitno, kajti ne najdem ga več.      Kakorkoli …

Pred leti sem delala za neko podjetje, v katerem sem vodila inženiring notranje opreme. Za svoje delo sem bila absurdno slabo plačana – 125.000 sit neto in to je bil tudi razlog, da sem kar se da hitro šla drugam (za 360.000 sit – moja najvišja plača doslej). Ampak pol leta, kar sem bila tam, pa sem delala, jasno, in eden izmed projektov je bil polaganje talne obloge v nekem puljskem hotelu.
Že ob prevzemu projekta sem prosila, če lahko sama izberem podizvajalce, pa je šef rekel, da ne, da bo delal točno ta, ki ga zdaj toži, čeprav sem mu povedala, da sem z njim že delala in da bodo težave, da ni zanesljiv, skratka … opozorjen je bil že takoj na začetku- toda šef je bil veliki frajer, đek na kubik, kaj boš ti meni mala, pojma nimaš o poslu, ajde vodi … in sem vodila.

Pula je … zelo daleč in ni se hec vsak teden vozit dol praktično na lastne stroške. Talno oblogo so peljali dol drugi, razrez materiala so določali drugi, kaj sem že jaz počela? Aja, jaz sem se vozila dol in čekirala, kaj je narejeno. Itak je moj šef mislil, da sem glupa ko točak, da bo dovolj že to, da pač en od nas pride dol, pa ni bilo tako. Kmalu po začetku je pršlo do težav in kljub šefovi zavrnitvi, da bi pisala podizvajalcu uradne opomine, sem jih pisala (res sem bila neumna, fak). Ko je šla stvar že tako daleč, da je podizvajalec totalno odpovedal in ga ni bilo več, naše podjetje, torej šef, pa se je totalno zblamiralo pred naročnikom, sem dobila dovoljenje, da poiščem nadomestne izvajalce, ki sem jih seveda našla in …. ne vem, kako se je vse skupaj zaključilo, ker sem prej stegnila s tega podjetja.

Zdaj pa naj bi šla pričati v dobro tožnika -  mojega ex šefa, da je bil nategnjen?       Malo morgen. Nategnil se je sam kolikor je dolg in širok in prav mu je in žal mi je, da se ni še bolj. Mah, moral bi se tako nategnit, da bi potonil.
Taki ljudje nikoli ne bi smeli imeti svojega podjetja, niti zaposlovati ljudi. Vsi, ki smo pri njem delali, smo imeli minimalne plače (pa nič na roke, to je bilo vse), gospod pa si je kupoval avto, pa poslovne prostore in meni zameril, ker sem sprejela nagrado ene izmed naših strank, ki je bila izjemno zadovoljna z mojim delom.

Kaj naj rečem na sodišču? Da je vedel za to, da je podizvajalec neresen (iste sorte tiči vkup letajo), da je kljub opozorilom zahteval njega in da je popolnoma sam kriv za nastalo si škodo?    :)    No, lahko pa mi da kakih 2000 eur, pa bom dobila čudežno amnezijo in se dogodkov spomnila drugače.   

Mimogrede … tožba je vredna preko 8000 eur.

Usklajena preživnina, pozabljene obljube in “pamti pa vrati”

Danes sem končno dobila odločbo o zvišanju preživnine.    No ja, za to zvišanje bom ravno vsak mesec eni lahko kupila nov modrček.

Znano je, da se moj ex in oče mojih / najinih hčera ne pretegne niti glede tamalih dveh, niti finančno. Ker sem mu pred nekaj tedni “zagrozila” s tožbo o zvišanju preživnine, me niti poklicati ne upa, kaj šele, da bi prišel po hčeri.   

Ne bom nič šparala jezika, bom kar naravnost povedala. Sram me je, da imata moji hčeri takega očeta, čeprav sem si 10 let metala pesek v oči in vsem govorila, da kako je ok, pa redno plačuje preživnino, pa tudi glede vzgoje se da z njim pogovorit. Seveda plačuje preživnino, saj mu jo s  sodno odločbo trgajo od plače in seveda se da vse zmenit z njim glede vzgoje, saj mu je itak figo mar kako ju vzgajam. Bljak …

Potem, ko ju je pred časom spet pustil čakati in ga ni bilo in potem, ko je taveliki za rojstni dan spet “pozabil” dati tolikokrat obljubljeno darilo – rolerje ji je obljubil pred štirimi leti, mobitel (ki jih dobiva v službi) pa ji tudi ni nikoli prinesel, sem se odločila, da naredim konec temu zajebavanju. Kdo pa misli da je, da se lahko takole leta in leta psihično izživlja nad hčerama. Me popolnoma nič ne briga, če on potrebuje denar za nič kaj skromno življenje v tujini (dnevnice mu očitno niso dovolj), hčerama bo izpolnil obljube, ki jima jih je dal, ali pa ne bosta več hodili k njemu. In verjamem, da se ne bo na glavo postavil zaradi tega, saj še nikoli ni “izvrševal stikov” po dogovoru, na morje ju je peljal … enkrat? … zimskih počitnic in praznikov pa tudi nista nikoli preživeli pri njem. Še več … gospod misli, da bom še jaz dala zraven, ko ju bo peljal na Sočo za vikend, kjer spijo v avtu ali v kozolcu. In da bom kupovala pohodne čevlje, ker hoče hodit z njima v gore. In da bom sprejela njegovo razlago, ko sem ga prosila, če da kaj zraven za njuna tabora lansko leto in je rekel, da ne more, ker je kupil nov avto.

Sedim doma in se komaj zadržujem, da se  ne premaknem k njemu na dvorišče, ker vem, da bi bil polom. Ne samo, da bi kričala in mu zmetala v obraz njegovo stupidno obnašanje do hčera, še kaj bi mu razbila in na koncu bi se še res znalo zgodit, da bi se stepla. Ma nimam meje, kadar gre za moje otroke, in njun oče ni prav nobena izjema, kadar moram komu pokazat, da se s tamalima ni za zafrkavat.
In se res ni, kajti ta njegova obljubljanja, to njegovo debilno izgovarjanje na neke imaginarne ljudi, ki da so ga zadržali, da ju ni mogel obiskati ob dogovorjenem dnevu in uri, pa njegovo šopirjenje, da ima skoraj 2000 eru plače, na drugi strani pa ne more kupit rolerjev in mobitela, ki ga je sam obljubil že pred leti, so sodu izbila dno in zdaj ga čakam na ovinku s kijem v roki, da mu razčesnem betico … ne ne, to se dogaja samo v moji mašti, v resnici bom vložila tožbo na sodišču in zahtevala zvišanje, razloge za to bosta pa navedli kar hčeri.

Pa kako ga ni sram … nima niti stroškov s stanovanjem, niti stroškov z novo družino, njegov edini strošek je on sam. In preživnina vsakega petnajstega v mesecu. Joj, pa kdo mi je dal na pot tega omejenca …

Pred 400 leti so vladarji dosegli razmnoževanje ljudi z inkvizicijo, s čim jo bodo pa danes?

Pred 400 leti (na oko) so vladarji prisilili ženske k rojevanju na izjemno prefinjen spletkarski in po drugi strani izredno brutalen način – s totalno vojno proti vsem, ki so imeli kakršnokoli znanje s področja uravnavanja rojstev. Točno tako in ta totalna vojna se imenuje INKVIZICIJA.

Še nekaj let nazaj sem bila, tako kot večina nevednežev, prepričana, da je bila inkvizicija uperjena proti … komu že? Čarovnicah, seveda. Da je bila pač odraz praznoverja in strahu pred neznanim, da so ljudje pač morali na nekoga fokusirati svoj strah pred boleznimi, ki so takrat morile po Evropi. No, zdaj vem, da je bila to le megla, ki so jo vladarji spuščali med podložnike, njihov namen pa je bil povsem drugačen.

Dejstvo je, da je v času začetka inkvizicije, morila kuga. Pa še kaj drugega, toda kuga je bila tista “prva in najmočnejša” bolezen, ki je zdesetkala ljudstvo. To je za vladarje in fevdalce pomenilo polom, jasno, saj je zmanjkalo delovne sile, ki bi dajala desetino, ki bi služila vojaščino, ki bi skrbela za razcvet družbe (tu se vidi, kako malo lahko naredi “glava” družbe in na drugi strani kako uničujoč vpliv imajo na družbo njene insinuacije). Nekaj je bilo treba ukreniti, da se ovce, pardon ljudje, spet razmnožijo in zapolnejo prazna mesta. Seveda, treba je bilo uničiti tiste, ki so to preprečevali. In to so bili kdo? Čarovnice? Nak, to so bili zdravilci, več žensk kot moških, ki so vedeli vse o kontracepciji, splavih, rojstvih, itd. Njih je bilo treba uničiti in uničiti je bilo treba vse. In to je naredila inkvizicija.

Veste, ljudje so od nekdaj imeli toliko otrok, kolikor so jih lahko prehranili. Ne 10 ali 15 ali kolikor jih bo dal bog, to je priča za djecu, ampak toliko kot so jih lahko preživeli, torej 1, 2, 3, nekateri pa tudi 10. Slednje NI bilo pravilo, prej izjema. Že stoletja nazaj so iznašli kontracepcijska sredstava tako za ženske kot za moške, celo začasno sterilizacijo so znali narediti, pa splave do 2 ali 5 meseca in še kasneje. Vedeli so, da je treba dojenčka obrnit, če z glavo pritiska v želodec pred porodom, vedeli so marsikaj, česar danes ne vemo. Zakaj pa mislite, po pravilu noben vladarski par ni imel 10 otrok, ampak 1, 2, 5, recimo? Pa ne, da mislite, da je kralj samo dvakrat seksal s kraljico? In zakaj kurbe starega veka niso imele celo četo otrok? Pomislite, kaj je bila beneška kurtizana, po seksu. Ne, tisto ni bil čaj pred spanjem.

Ljudje so se od vedno parili “po pameti”, potem pa se je zgodilo nekaj, kar jim je pamet “skrajšalo” oz. obrnilo. Strah pred boleznimi, strah pred smrtjo in plodna tla za sejanje božjega besa z dodatkom uperjenega prsta v zdravilke- čarovnice je bilo dovolj, da se je množicam pamet “skisala” in so podivjali. Ne dobesedno, pa vendar. 200 let je trajala inkvizicija. si lahko zamislite ta čas. 200 LET. Danes ni še niti 100 let od konca druge svetovne vojne in vidimo, kakšen občutek imamo okoli nje (in kako se bojimo ponovnega doživetja), kaj pomeni šele 200 let mračnega, temnega, s smrtjo prepojenega časa. In potem …
Ljudje, ki so ostali brez pameti, brez občutka varnosti, brez osnovnega znanja o uravnavanju življenja, so se množili kot podgane in kmalu jih je bilo v Evropi preveč in so pljusknili v Ameriko, Avstralijo. Kdo, mislite, je naselil Ameriko? Ljudi je bilo v 100 letih več kot kadarkoli prej, in bilo jih je absolutno preveč za Evropo. Niti zamisliti si ne morem kakšno obdobje je to moralo biti.
Moški so oplojevali, ženske so rojevale, nihče jim ni znal pomagati, otrok je bilo absolutno preveč, ne dela, ne jela za vse ni bilo, mesta so bila prenaseljena, vladarji so se borili za več zemlje, anarhija na kvadrat. In vendar … v njihovih vrstah se ni trlo otrok, oni so še naprej imeli 1, 2, 4, redko kdo več. Njim se ni bilo ne potrebno ne zaželjeno razmnoževati; manj ko jih je, več imajo, nasprotno pa je bilo potrebno imeti čimveč podložnikov. In bilo jih je preveč.
___________________________________

Zdi se, kot da smo spet tam, kjer smo bili pred inkvizicijo. Ljudje imamo toliko otrok, kot jih lahko preživimo. Sami uravnavamo rojstva in ženske imamo pravico naredit splav. Imamo kontracepcijo, imamo možnost sterilizacije. Vsi ti “pripomočki” zavirajo razmnoževanje, vlada pa tarna, da se ne razmnožujemo dovolj, da nas je vedno manj in da moramo nekaj ukreniti. Si predstavljate, kako bi bilo, če bi prepovedala vse porodnišnice, če bi odstranili vse ginekologe, če bi onemogočili jemanje kontracepcijskih sredstev? Si predstavljate, da po nesreči zanosite, pa ne morete naredit splava ali da vas partner sili k nezaščitenim spolnim odnosom, vi pa ne želite zanositi?

Hvala bogu smo danes ovce, pardon ljudje, prešli vpliv cerkve (institucije) in praznoverja, in nas, vsaj večino, ne ganejo pozivi k večjemu rojevanju s kvazišmljazi obljubami o boljšem standardu in zagotovljeni prihodnosti za naše otroke.
Hvala bogu nas vlade ne morejo prisilit v nenadzorovano razmnoževanje, za to pa so krive kar same, ker so uvedle demokracijo za vse. Totalitarnim režimom dejansko “uspeva”, da imajo ženske po 10 + otrok.
___________________________________

Kako bodo torej današnje vlade Evrope dosegle zadostno razmnoževanje svojih državljanov? Z doseljevanjem tujcev? Na kratek rok je. Tujci se ob prihodu ne zavedajo standarda, v katerega prihajajo in ko se zavejo, ponavadi kaj hitro ustavijo “širjenje” svojih družin z novimi družinskimi člani, ker jih ne morejo kvalitetno preživeti. Kvalitetno pa radi živimo vsi, kajne.
Če ima teoretično gledano priseljena družina 5 otrok, bosta ata in mama imela mogoče 6 vnukov, kar ne pokrije niti njihove družine, kaj šele pripomore k porastu družbe (od 5 otrok bi človek pričakoval recimo 15 + vnukov).

Kako bomo torej dosegli višjo rodnost? In ali si jo sploh lahko “privoščimo”? Imamo dovolj delovnih mest, imamo dovolj stanovanj, imamo sposobnosti kot družba preživeti svoej potomce? V Ameriko in Avstralijo jih ne moremo več izvažati, sta obe polni. Na Luno tudi ne.

Smiselno bi se bilo torej vprašati zakaj za boga nas vlade bombardirajo z novicami, da je nizka rodnost, da moramo pod nujno nekaj ukreniti? V čem je keč? Jasno je namreč, da ni ne delovnih mest ne stanovanj. Najpomembneje pa je, da družba sama verjame, da se tako slabo živi (in bo še slabše), da se otroci v tak svet ne smejo rojevati.

Poglejmo kaj delamo z zemljo, naravo, naravnimi bogastvi, ozonom, morjem, vodo, kaj delamo med sabo, koliko predsodkov imamo ljudje drug do drugega, kako se država vtika v družino, itd. Se bomo vrnili k čarovnicam?

Mislim, da bom umrla v prometni nesreči, ne pa zaradi bolezni (ali starosti)

Da smo prebivalci od Madžarske do Jadrana Butalci, je vedel že Milčinski. Tu ni kaj debatirat, to je res. In da smo res Butalci dokazuje dejstvo, da od policije pričakujemo in zahtevamo, da nas bo varovala na cestah, po katerih se vozimo NA LASTNO ODGOVORNOST.  Ali drugače povedano …

Izpit za avto delamo vsi prostovoljno. Ne poznam človeka, ki bi bil v to prisiljen. Seveda pa bi lahko tako rekli situaciji, kjer ljudje živijo daleč od mest in avto nujno potrebujejo za normalno življenje (beri nakup hrane in drugih potrebščin). Ampak teh “prisilnih” voznikov je – si upam trditi – malo. Večina nas pač naredi izpit zato, ker sami to hočemo, ker se nočemo vozit z avtobusi, ker hočemo bit svobodni in sami odločati kam in kdaj bomo šli.

In si kupimo avto. Ali pa nam ga kupijo starši. Najprej ponavadi kripo, potem pa si že sami kupimo boljšega in še boljšega. Nekateri pa si avta sploh ne kupijo, dobijo ga od staršev ali kako drugače. Seveda smo prepričani, da smo boga za jajca prijeli, ko se vsedemo v avto. Pa ni tako. Poleg dejstva, da avta kot stroja sploh ne poznamo (kje ima svečke, kako se zamenja žarnica?), sploh ne znamo vozit v realnem svetu, ki je daleč od “Pazi, znak 50″ in “Ustavi pred stop znakom” in “Ne prehitevaj v naselju” itd. Vožnja z avtom je v realnem svetu pogostokrat vse prej kot vožnja z inštruktorjem (kar lahko pozorni učenci ugotovijo že med učenjem, ko jih prehitevajo avtomobili po levi in desni, pa ko jim hupajo in blendajo, pa ko jim kažejo fakiče, če jim v križišču crkne avto).

In tako zavozimo po cesti, trdno odločeni, da bomo vozili tako, kot so nas naučili v avtošoli. Žal pa se kaj kmalu izkaže, da je to tako, kot bi govorili knjižno slovenščino v družbi prijateljev. Vsi te gledajo čudno, se po malem delajo norca in te na koncu začnejo ali javno rugat ali pa se umaknejo stran. Pa ja, knjižna slovenščina pač ne paše v vsakdanje druženje, tako tudi !vožnja po pravilih” ne paše na cesto. Ne samo, da tvegamo hupanje, blendanje, kazanje fakiča in nerviranje sovoznikov, tvegamo prometno nesrečo. Pa ne da bi bili sami prav res tehnično krivi zanjo, ampak …
__________________________________

Na cesti najde človek vse živo; od norcev brez vozniškega dovoljenja in v hitrih avtih, do starcev, ki niti 20 metrov pred sabo ne vidijo; od zafrustrirancev, ki se lahko samo v avtu sproščajo in ne znajo vozit v koloni, do voznikov, ki se na smrt bojijo semaforjev in cest brez s črto razmejenih pasov; od alkoholikov do narkomanov in  depresivcev; od malih ljudi, ki si pumpajo ego z ogromnimi avti, do začetnikov, ki komaj vejo kje so smerniki. In na koncu najdemo tudi kar nekaj “življenjskih” voznikov, ki se znajo prilagajati tempu prometa, ki pospešijo za 10, 20 km, če so v koloni in je le-ta tekoča, ki znajo zmanjšati hitrost ko vidijo, da tudi vozniki pred njimi ustavljajo, ki se znajo zamotiti, ko stojijo v koloni in ki ne paničarijo pred rumeno lučjo, temveč se ustavijo. To so večinoma kulturni vozniki s kar nekaj prevoženimi kilometri in izkušnjami, pa tudi s kakšnim brezzveznim karambolom (recimo v koloni, ko so prehitro pritisnili na zavoro in se naučili, da le-ta pri majhni hitrosti ne prime enako kot pri veliki). Takih je – upam si trditi – največ, a kaj pomaga, če se skoraj vedno med njimi najde iztirjenec, ki “zjebe” celo kolono, ki s svojim debilnim obnašanjem spravlja v nevarnost vse okoli sebe. No, tak debil in novopečeni voznik sta pa seveda “idealna kombinacija” za smrt brez vpliva alkohola. Prvi bo vozil kot nor, drugi se bo pa držal pravil kot pijanec plota. In prav zato mislim, da bi se morali učenci v avtošolah naučiti tudi vožnje v realnem svetu ali pa vsaj imeti možnost kje poskusiti tako vožnjo.
__________________________________

In potem pridemo do policije. Voziti smo se naučili sami, avto smo dobili sami, ceste je zgradila država, kakšno vlogo imajo pri vsem skupaj policisti? Njihova naloga je, da lovijo iztirjence (s tem mislim na vso skupino nekulturnih voznikov). Še kaj? Ah ja, pa da pridejo na kraj nesreče in jo popišejo, pofotkajo in ugotovijo, kdo je povzročitelj. Zakaj, za vraga, potem vsakič, ko se kdo ubije na cesti, kažemo s prstom na policijo? Kaj že ima policija pri tem, da se je zadnji vikend ubilo 6 ljudi? So jih oni ubili? So jim oni ukazali sesti v avto in na motor in se zaleteti? So jim oni ukazali voziti se? So oni ukazali tistim, ki so nesreče povzročili, da jih moramo povzročiti? In kaj ima pri vsem skupaj država?

Tukaj pa, jasno, nastopi butalska pamet. Seveda so krivi policisti. Oni bi morali loviti iztirjence, oni bi morali preprečevati nesreče, oni bi morali skrbeti za nas. Samo trenutek …  ))))))))))))   Ok, gremo dalje.

Iztirjenci s(m)o ljudje, ki se nam ne da dopovedat, da alkohol+vožnja NE gre skupaj (čeprav gre, ker očitno veliko voznikov vozi pod vplivom alkohola); ne da se nam niti dopovedati, da se čez polno črto NE prehiteva, da se je treba dobro prepričati, preden zavijemo na drugo cesto, da se kolone NE prehiteva, da se pri Andrejevem križu ustavimo in pogledamo po tirih levo desno, da se na avtocesti NE dela škarjic in da tovornjaki NE zavijejo levo brez smernika, itd.
To smo mi, ljudje z veljavnimi vozniškimi dovoljenji, ki vsak dan ali pa samo občasno postanemo debili za volani. Povsem nemogoče je policiji uloviti take voznike, ker je to vsak izmed nas, kar bi v globalu lahko pomenilo popolno prepoved vožnje z osebnimi vozili. To bi se pa dalo naredit in to bi bila policija sposobna naredit. Ampak to je že kršenje demokracije in svobode gibanja.

Prometne nesreče povzročamo mi, ne policija. Mi se ne prepričamo ali lahko zavijemo na cesto, ali je razdalja nasproti vozečega vozila dovoljšnja, da prehitimo avto pred nami. Policija s tem nima prav nič, oni samo pridejo, izmerijo cestišče, popišejo nesrečo in vtipkajo za statistiko, koliko nas je umrlo ali poškodovalo. Ne morejo preprečit našega pobijanja, ne morejo preprečit našega butalskega obnašanja, ne morejo preprečit pitja alkohola. Ne morejo nič, še sami so včasih v službenih vozilih butalski vzor za nevarno vožnjo.
__________________________________

Mene ni strah, da bi umrla zaradi bolezni. Niti si ne domišljam, da bom umrla od starosti. Strah me je, da me bo kak iztirjenec “nasadil na haubo” ali zrinil s ceste ali kaj drugega. Tega me je strah, bolezni pa ne.

Že nekaj mesecev stojijo policaji na križišču pri končni postaji 1 – pri gostili Jelen skoraj vsako jutro. Jaz se jim toplo zahvaljujem, voznikom pa kličem v butalski pozdrav. Zakaj?
Kadar stoji policaj v križišču ali blizu njega, prihajajoči iz Kranja stojijo pred semaforjem in je križišče prazno, da lahko – če prvim zasveti rdeča, tisti s Tacenske smeri zavijejo na Celovško. Seveda se dogaja, da mora policist voznika posebej opozoriti, da je šel predaleč v križišče in naj se rikverc pomakne na svoje mesto. Večinoma pa red kar velja. Toda …
Kadarkoli pridem iz Stanežič in v križišču ne opazim policista mi je jasno, da bodo avtomobili stali sredi križišča, da tisti iz Tacenjske smeri ne bodo mogli zaviti na Celovško, da jaz ne bom mogla prečkati Celovške, skratka KAOS. Ok, najprej je bilo samo smešno, potem je postalo bolj smešno, zdaj pa je vse skupaj že DEBILNO. Po 4 mesecih, kar sotjijo policisti tam, se vozniki – odrasli ljudje z veljavnim vozniškim dovoljenjem in – recimo da – brez vidnih znakov mentalne zaostalosti, obnašamo kot pravi debili. če stoji policaj 10 m od križišča, se promet odvija po pravilih, če ga ni, je kaos.
Zaključek potegnite sami. Gre pa nekako tako … če veste, da na določeni cesti stoji radar, boste definitivno peljali počasneje, kot če ne veste. Vozniki torej reagiramo samo na zunanje impulze kazni, notranjih pa nimamo.

Včeraj sem se peljala po cesti iz Smlednika proti Kranju. Nasproti mi je šel ogromen traktor, v njem pa je sedel … mulc, ki je komaj skozi šipo videl. Traktor je šel levo-desno, za njim je bila kolona, in če bi mulc zapeljal na mojo stran … bi bil kriv kdo? Policija, ker ni nadzorovala prometa na tisti cesti?
___________________________________

Torej … če bi res hoteli zmanjšati kazni, bi morali glede na to, kako se odzivamo vozniki, na vsaki cesti postavili radarje, prav tako na vseh križiščih skupaj s kamerami, zvišati kazni v nebo in jih striktno izterjevati. Kje sem že to videla? Na Švedskem, seveda. In raje si dam kroglo v koleno, kot da živim v taki represiji. Pa vendar …

Za vse nesreče smo krivi izključno vozniki sami. Tiste, ki povzročijo nesrečo, bi bilo treba poslati kazensko delati v mrtvašnice in kot pomoč pri nesrečah, da bi dojeli, kaj so naredili s svojo nespametnostjo.

Žal pa nam verjetno ni pomoči. Butalci, kar smo, bomo še naprej trdili, da so za vse nesreče krivi policisti in država, mi pa smo samo ne močni vozniki, ki nam tisti pred nami zapirajo pot in se nočejo na naše hupanje in blendanje umaknit. Da o voznikih začetnikih, ki vozijo katastrofalno počasi, sploh ne govorim.

Zdaj grem pa v avto pa malo težit voznikom avtošol, ki so zdaj na cesti. Jupiiiii  

Katarina, al se boš nehala režat al pa si kupi antivrinkels kremo

Resno. To je pa že tu mač. Sej najprej sem mislila, da se te gube vidijo na slikah zato, ker je digitalni fotoaparat bolj oster, bolj precizen, ko pa so mi iz aviona, ki je letel pred nekaj dnevi nad tabo sporočili, da imaš toliko gub, da jih pogled nanje slepi, sem vedela, da je res: tvoja fasada se lušči, resnica bije na dan – staraš se in prav bi bilo, da končno posežeš po antivrinkels kremicah. Resno.

No, pa daj, da vidimo te nebodijih treba gube:

Jao, kolk si sramežljiva. Dvigni to lepo glavico in poglej vame:

Jah, ne ne. Se moraš nasmehnit. Pa saj veš, da se ti obraz ob nasmehu petnajst do tri zguba kot suha sliva. Daj no, srček, en smajl:

in bingo …

O majko moja, kaj se dogaja s tvojim obrazom. Se ti sploh zavedaš, da imaš 35 let in da že na drugi strani zemlje slišijo alarm, ki tuli : TAKOJ!!!!!! kupi antivrinkels kremo TAKOJ!!!!! Ajde, žensko, zmigaj se v lekarno po “odrešitev” za svoj obraz. Kako te bre nije sramota, da hodiš po svetu kot suha sliva. In brez pudra in sploh brez ličil. Pa ti nisi normalna. Definitivno ne.
Kako so te reklamni oglasi zgrešili, kako da te lepotna policija še ni ustavila in ti predpisala kazen en mesec obveznega obiskovanja lepotnega salona, nategovaja kože in vbrizgavanja botoxa. Joj prejoj.

Ti si sramota za današnji svet, sramota za vso lepotno industrijo, sramota za vse ženske, ki si obupno želijo pri 40-ih letih izgledati kot 20-letnice. Tebe bi morali v opomin vsem tistim, ki se ne držijo “svetih lepotnih zapovedi” križati. Ti nam delaš izgubo, ženska, ti si naša antipropaganda.
_________________________________

end ajm fri, tu du vat aj vont, eni tajm

Jaz pa en krog naokrog in ….

jupi jaja jupi jupi ja,
moja malenkost se staaaara,
jupi jaja jupi jupi jaja jupi jupi jaja
kmalu bom stara maaama
Kdo bi rad spet imel 20 let? Not me, not me.

I do it my way – Živim po svoje :)

Tole pesem posvečam sebi in si želim, da mi jo na pogrebu zapojete.

 My way

And now the end is near
and so I face the final curtain
My friends I’ll say it clear I’ll state my case
of which I’m certain
I’ve lived a life that’s full
I’ve travelled each and every highway
And more much more than this
I did it my way.

Regrets I’ve had a few but then again
too few to mention
I did what I had to do
and saw it through without exemption
I planned each chartered course
each careful step along the byway
And more much more than this
I did it my way

Yes there were times I’m sure you knew
when I bit off more than I could chew
But through it all when there was doubt
I ate it up and spit it out
I faced it all and I stood tall
and did it my way

I’ve loved I’ve laughed and cried
I’ve had my fill my share of losing
And now as tears subside
I find it all so amusing
to think I did all that and may I say
not in a shy way oh no oh no not me
I did it my way

For what is a man what has he got
if not himself then he has not
to say the things he truly feels
and not the words of one who kneels
the record shows I took the blows
and did it my way.

Vse najboljše za me

Avtocenzura ali metanje peska v oči

Če pri meni obstaja?    Avtocenzura je na tem blogu Zakon. Vsak post gre skozi podroben pregled in še post festum – torej, ko je post v objavi prvih 10 min, se kdaj zgodi, da popravim, točneje zbrišem ali delno cenzuriram, kakšen stavek. Ja ja, saj vem, da mislite, da klofam kar vsepovprek, pa ne, ne. Kje pa, da bi napisala čisto vse, kar mislim.

Dejstvo je, sem v času, ko se zelo intenzivno družim z določeno skupino ljudmi, razvila izredno črn humor (prej je bil pa smao črn, brez pridevnika “izredno”). No, potem, ko sem o tem debatirala s Salonitko sem si oddahnila, saj nisem edina, ki se na tak način sproščam in “izogibam” pregorelosti (ona je še hujša, veliko hujša).
Pa ne, da bi se norčevala iz točno določenega človeka ali za hrbtom grdo govorila o kom. Bog ne daj. Ponavadi “zapnem” za kakšen stavek in naredim okoli njega ali sarkastično zgodbo ali parodijo ali pa enostavno vse skupaj zavijem v črn humor.
Primer:
pred dnevi mi je neka oseba pisala, da je v finančni stiski in ker je brala, da sem vzela velik kredit, jo zanima ali ji lahko pošljem nekaj denarja. – moja prva misel je bila, da bi lahko kar ves kredit razdelila med tiste, ki imajo finančne probleme. Le zakaj sem že vzela kredit? 

Ljudje imajo prevečkrat občutek, da povem vse o sebi, ali da povem veliko več, kot bi sami kdajkoli zmogli / hoteli /želeli povedati. Prepričani so, da nimam intime, da je moje življenje kot na dlani, pa to sploh ni res. Temu rečem jaz “metanje peska v oči” ali “delanje megle” ali “preusmerjanje pozornosti”. Zelo dobro se namreč zavedam, da je okoli mene preveč (ta beseda je relativna) ljudi, ki bi mi kadarkoli z največjim užitkom zabili “žebelj v krsto” oz. komaj čakajo, da me “potegnejo za jezik”. In tem je prvenstveno namenjena ta megla. Zame osebno pač ni večjega užitka, kot ko me kakšen tak človeček skuša “razkrinkat” pred skupnimi prijatelji češ, d ave neko skrivnost o meni, slednji pa prasnejo v smeh in rečejo, da to že vse vejo.     

Vse ni za javnost. Tako je. Tudi jaz imam mejo. Pa ne, da bi bilo za tisto mejo kaj takega, česar ljudje ne bi smeli vedeti, ampak … recimo črnega humorja ne razumejo vsi ljudje. Če lahko s Ksenijo govorim skoraj o vsem, s kakšno drugo prijateljico ne morem. Čutim distanco do določenih tem (pri nekaterih je seks, recimo, strašna tabu tema. Pri drugih, ki imajo manjše otroke, se o vzgoji raje sploh ne pogovarjam, ker me takoj ima, da bi ji povedala mnenje o njeni vzgoji. Pri tretjih pa so odnosi do moški “problem”. Mah … se mi zdi, da če je človek odprt do ljudi, kaj hitro začuti distanco do določenih tem in se kaj kmalu pokaže nivo humorja, ki ga človek premore.)

Meni osebno najljubši humor je humor, kjer se delam “norca” sama iz sebe. Ma to lahko delam samo jaz.     Pri norčevanju iz sebe res nimam meje, pa še takrat, ko to počnem, moram pazit, s kom sem, ker nekateri smatrajo tak humor za samoponiževanje, pljuvanje po sebi, za druge je to znak nizke samozavesti. Ne morem pomagat, če se zdim sama sebi v določeni situaciji glupa, sem si pač glupa.

Torej … avtocenzura ali samocenzura obstaja tudi pri meni.
V resnici sem jaz zelo humoren človek, žal pa se tega na blogu ne vidi. Zelo blizu mi je Salonitkin blog, ki je pisan tako, kot se sicer jaz pogovarjam v “privatnem” življenju, pa blog Donkilla, pri katerem redno padam v intervalno režanje in krohotanje, kar znabiti tečno, če ga berem v službi (sploh kadar vmes kliče kakšna stranka, jaz pa haha gospa, haha, seveda, haha okna in vrata      ).

Tolk, da ne boste mislili, da veste vse o meni in da mi lahko zarinete nož med rebra, ker kobajagi vsete vse o meni.     Slednjega še sama ne vem (vsega o meni, mislim).