Starševstvo +

Kako sem v osnovni šoli hodila v disko Skala in Gorjanc

O ja … zdi se kot prazgodovina. In tudi spomin je že obledel, vendar se določenih stvari, predvsem svoje iznajdljivosti, spomnim, kot bi to počela včeraj.

Ne vem več točno kdaj sem začela hodit v disko. Mogoče v 6., najbrž pa v 8. razredu, čeprav se spomnim, da smo šle s sestrami nekajkrat skupaj v disko in je bila tamala v 3 – 4. razredu osnovne šole. Hmmm … mogoče je bilo to med poletnimi počitnicami. Kakorkoli, takrat me starši niso pustili v disko in uradno nisem hodila ven do prvega letnika.
Ne vem niti zakaj sem začela hodit in kdo me je navdušil za to, spomnim pa se, da smo šli enkrat z družino na večeren sprehod v Preddvor in sem šla pogledat v disko Skala, ki je takrat imel še zgoraj vhod, in sem bila navdušena nad prostorom, ogledali, veliko kroglo, lučmi in prostorom kot celoto. Najbrž, nisem pa prepričana, sem se takrat odločila, da bom hodila v disko. No, v tistih časih se je disko odprl ob 21 uri ali še kako uro prej, praznil pa že malo po 24 uri.

Odhod v disko sem do potankosti naštudirala in to je bil podvig, ki je včasih potreboval tudi pomoč sestr. Šlo pa je takole:
nekje ob 20,30 – 21 ure smo hodili spat. Včasih kaj kasneje, včasih prej. Skratka v tistem času se je dnevna soba pri nas spraznila, babica je navadno zadnja potegnila dol rolete, zaklenila balkonska vrata in pogasnila luči. Mama … je imela spalnico v istem nadstropju kot so bile naše sobe. Oče, če je bil doma, je šel spat hkrati z mamo, če pa je bil zunaj pa je bilo pomembno samo to, da ni prišel domov v istem času, kot sem jaz lezla iz hiše. In ko se je v hiši umirilo in so prebivalci poniknili v svoje sobe, sem začela izvajati plan:
najprej sem šla potiho dol in priprla kuhinjska vrata, skozi katera sem prišla v dnevno sobo do balkonskih vrat. Nato sem šla nazaj gor in še enkrat šla na wc v pritličje, tokrat glasno, da se me je slišalo. Med tem, ko sem potegnila vodo, sem stekla d obalkonskih vrat, jih odklenila, dvignila roleto toliko, da sem lahko zlezla pod njo, nato pa spet glasno odšla gor v svojo sobo.
Včasih sem se oblekla v sobi in nato po prstih smuknila iz hiše preko balkona. Drugikrat sem obleke že popoldan skrila kje na vrtu ali jih obesila na vrvi, da sem jih lahko ponovno obesila, ko sem se vrnila, ker so smrdele po cigaretih in bi jih v sobi mama zavohala.
Včasih sem šla ven skozi garažna vrata, ki sem jih tu in tam jaz zaklepala ali pa jih potem, ko jih je zaklenila babica šla ponovno odklenit.

In potem sem se odpravila v disko. Največkrat peš do Visokega – včasih v disko Skala, včasih pa h Gorjancu, ki je bil veliko bližji. Na poti sem štopala in največkrat mi je kdo ustavil. Enako je bilo, ko sem šla nazaj. In kaj sem počela v disku? Plesala, plesala, plesala. Bila sem med … khm khm … glavnimi plesalci. V Skali smo takrat plesali na tanki leseni ograji, naslonjeni s hrbti na ogledala. Težko je bilo tam stat, plesat “house” in ne past dol. A če si padel, je bilo zoprno prit spet gor. In jaz sem malokrat padla dol, sem pa bila med redkimi puncami, ki so plesale na ograli (saj sploh ne vem, če je bila še katera).

Potem so Skalo preuredili, naredili vhod spodaj, ograjo je zamenjal oder, kjer smo tisti, ki smo zdržali najdlje, bili najbolj vešči plesa in se psloh znali prebijati v ospredje, plesali na začetku odra, pod nami pa je bilo plesišče, ampak to je bilo že v srednji šoli. Takrat sem že uradno lahko hodila v disko, pa mi je bilo še vedno najljubše iti tja takrat, ko mi niso dovolili in sem plezala čez balkon.

Spomnim se, da sva šli enkrat ven s tasrednjo sestro in se je v trenutku, ko sem si pred hišo zavezovala čevlje, pripeljal domov oče. Ne vem kako nama je uspelo, a zdrveli sva nazaj, se slekli in jaz sem mu celo odprla vrata.

Ali ko sva prišli domov in je v trenutku, ko sem odpirala vrata svoje sobe, mama prižgala luč, ker naju je slišala, ko sva po nesreči dregnili v sesalec na stopnicah.

Enkrat smo šle v Gorjanca vse tri. Padal je dež in v disku so fantje občudovali mojo sestro, ki je imela … kakih 10 ,11 let.

Ah, bilo je tega … za celo knjigo. In najbolj pri sem skupaj mi je bil všeč adrenalin, lastna iznajdljivost in ples. Tudi, če sta me mama in babica dobili (babica je recimo parkrat šla še enkrat pregledat vrata in jih našla odprta. Mama pa je včasih bedela ravno ob petkih do onemoglosti), me to ni odvrnilo od želje po plesu.
V disko sem hodila pelsat, plesat, plesat. Obožujem ples, obožujem glasbo, nikoli niti pomislila nisem, da bi počela kaj drugega. Pa tudi nekakako … varni časi so bili to. Ni me bilo strah, da mi bo kdo kaj storil ko sem štopala. To sem počela 3 leta. Vse do usodnega večera, ko me je prvič v vseh letih peljal nekdo v disko. Do takrat sem vedno hodila sama.
Potem se je nekaj spremenilo. Od takrat dalje v disko nisem hodila več samo in samo plesat. Ampak o tem kdaj drugič.

Št. komentarjev: 7

1. Aleš pravi:

   fak, kje so te cajti, skala in gorjanc… mati moja

   2. april 2008 ob 21:47

2. zara pravi:

   Jeeejjjj! Točn tko, kje so ti cajti, jih prav pogrešam. Skala je bla res super disko, atmosfera noro dobra….

   2. april 2008 ob 23:01

3. Aleš pravi:

   Pa tista osvetljena tla, pa ogledala na steni… pa voda ki je tekla po skalah, mal naprej od vhoda… pa vsi pretepi

   Zdej se pa starega počutim

   3. april 2008 ob 06:29

4. katarina pravi:

   aleš: tisto je bilo potem, ko so skalo prenovili. jaz sem hodila še v staro, ki je imela vhod zgoraj. ravno sem premišljevala, da je od takrat že 21 let. o mater …

   3. april 2008 ob 08:04

5. 1tastar pravi:

   Ko sem jaz hodil v osnovno šolo, še nismo kavsali in hodili v disko!

   3. april 2008 ob 14:44

6. Kašpar pravi:

   A tko je blo to včas?

   3. april 2008 ob 14:54

7. Nataša pravi:

   Hehe, 1tastar, ti si se vsega naučil na faksu…

   3. april 2008 ob 15:02