Starševstvo +

Žurka v novi hiši

Vsi tisti s pozitivno energijo ste v soboto, 3.5.2008 po 11 uri vabljeni k meni v novo hiško na … party. S seboj lahko prinesete kak liter vašega omiljenega vina (ker ga jaz ne pijem in sem totalni idiot kar se vin tiče), pa kaki piškoti ali kaj podobnega tudi ne bo odveč.

Moj tel. je 051 603 171, pa ne obupajte, če me prvič ne boste dobili. Mam velik dela in to.

Na blog pa se ne fočkajte, ker ga ne bom brala pred ponedeljkom zvečer.

P.S.: moja hiša je 2,6 km pred Ljutomerom iz Ptujske smeri. (pa dej, Katarina, tih bod. Sej ti ni treba čist vsega napisat na blog ).

Partizanka Katka

Jaz sem ena od tistih, ki jih prepucavanje med domobranci in partizani ne gane. Trdno stojim na strani partizanov in ne dvomim v njih. Vem, da je bilo kar nekaj moških “prisiljenih” v domobrance po principu en sin tja, drugi tja, pa vendar se je v takih stvareh treba postavit na eno stran in jaz sem na strani partizanov. Za vedno.

Na dan OF smo “partizanke” z vseh strani lepe naše domovine ustanovile Ženski partizanski pevski zbor. Sredi Ljubljane in inkognito kot se je to počelo med vojno. Uprkos svemu bomo me pele klene partizanske pesmi, od Hej brigade, do Nabrusimo kose in Šivala je deklica zvezdo. Če bi bilo po moje, bi pele tudi Hej Slovani (v srbski verziji), ob kateri sama občutim neverjetno energijo (ki je pri prepevanju Zdravljice pač ne). Pa da ne bo kdo mislil, da bomo pozabile na pesmi s posebnim pomenom. V našem repertoraju bo tudi Vstajenje Primorske in Buči, buči morje Adrijansko in druge pesmi, ki jih Slovenci med vojnama niso smeli peti. Pa so jih peli iz inata. In temu jaz rečem “biti Slovenec”.

Naš pevski zbor KOMBINAT bo torej sestavljen iz samih domoljubnih žena, ki v primeru vojne ne bodo zviznile čez mejo drugam, ampak bodo ostale doma in tudi umrle za svobodo, če bo treba. Pred časom sem namreč spraševala prijatelje – moške, kaj bi storili, če bi bila vojna. Večina bi gladko pobegnila čez mejo. Ja res, bila sem zgrožena. In glede na to, da delam blizu vojašnice si ne morem kaj, da ne pomislim, koliko teh fantov in deklet, ki služijo vojsko, bi v primeru vojne sploh ostalo doma in koliko bi jih ucvrlo čez meje “na varno”. No, jaz zase vem, da ne bi nikamor šla, temveč bi ostala doma in bi me morali ubiti, če bi hoteli, da preneham govorit slovensko.

Partizanka Katka torej pokorno javlja, da ima večina v pevskem zboru diagnozo Alt in da akutno potrebujemo ženske z diagnozo Sopran. Naslednja vaja bo to nedeljo ob 18 uri v Tovarni Rog (ja ja, še stoji).

Za konec pa še nekaj meni ljubih komadov:

Đorđe Balašević – Računajte na nas
Zdravko Čolić – Jugoslavijo (moja omiljena pesma)
In seveda ne morem mimo Tita: Druže Tito, mi ti se kunemo

Če bi bila zdaj ali če bo za mojega življenja vojna, jaz definitivno ne bom pobegnila in se skrila. Definitivno pa bi se specializirala za pobijanje izdajalcev domovine (takih, ki bi skušali pobegnit in takih, ki bi izdajali domoljube) in bi jih že takoj na začetku razredčila. Golazen se namreč kaj prerada namnoži prek vseh razumnih meja.

Kaj pa za vas pomeni “BITI SLOVENEC” in SLOVENSKI DUH?

Stvari, ki jih imamo pred nosom, včasih sploh ne opazimo

Ko sem živela na vasi smo imeli na vrtu veliko japonsko češnjo, ki je vsako pomlad s svojimi cvetovi krasila naš vrt. Bila je fanstatična, dehteča in košata, pa vseeno samo okrasno drevo. In tako smo jo požagali. Ne vem koliko let nazaj, kakih 15 let pa že.

Ko sem se preselila v Kranj, sva se potem, ko sem spoznala Mojega, včasih sprehajala po Planini in enkrat ali dvakrat sem slučajno videla drevored japonskih češenj sredi med bloki. Uau, bila sem totalno prevzeta. Sredi tistih temnih barv roza drevored.
Pa sem se pred dvema letoma preselila na Planino, toda tega drevoreda lansko leto nisem našla. Prisežem, da sem se sprehajala po vseh treh Planinah, a o drevoredu ne duha ne sluha. Ok, sem si rekla, naslednjo pomlad pa mi ne uide, pa če bom vsak dan hodila okoli.

In? In? Jasno, slepec bi zavohal, jaz, ki vidim, pa jih nisem videla. Tale drevored japonskih češenj …

… raste ZA mojim blokom.

Pa ne cvetijo samo en dan, niti ne en teden, zato mi res ni jasno, da sem jih lansko pomlad zgrešila. Joj, ta peroksid ….

Dobro, samo da vem, da moj spomin na ta drevored ni bil samo fikcija.

Take drevorede bi morali pogosteje saditi med bloki, izjemno polepšajo naselje.

Prepucavanje staršev na plečih otrok

Moji tamali, pardon, najini tamali sta danes dobili rolerje. Vsaka svoje. In ščitnike za roke. Tudi vsaka svoje. Pa ne čisto “navadne” rolerje, ampak znamke Roces. Huh, tata se je ekstremno izprsil in dal 365 eur za vse skupaj. Ter zlobno pripomnil, da bi sicer mama morala dati pol zraven, pa ker ni dala, naj kupi vsaj ščitnike za kolena in čelade. Ej, tata, hvala ti lepa. Res si … kaj že? … no, ti že veš, kaj mislim.

Ne vem, zakaj se je kar naenkrat spomnil in jima kupil rolerje. Taveliki jih je obljubljal 4 leta, tamali nekaj mesecev. Vedno je prišlo nekaj vmes in ko sva se pred kakim mesecem pogovarjala o nakupu, sva se menda res pogovarjala nekaj okoli skupnega financiranja, ampak se ne spomnim ali tekla beseda okoli pol/pol ali kaj drugega. Vsekakor pa jima jaz ne bi kupila tako dragih rolerjev, sploh pa ne rolerjev neke znane in drage znamke. To se lahko zgodi samo njemu, ki že od nekdaj da veliko na znamke in mu le-ta zagotavlja (kao) kvaliteto izdelka.

No, najbrž je k temu nakupu nekaj pripomoglo tudi moje neumorno najedanje, poslan seznam neizpolnjenih obljub in prepoved obiskov pri njem doma. Saj ne, da bi mi bilo moje najedanje v čast in ponos, sem pa presrečna, da sta tamali dobili rolerje in ko sem prišla domov sta me milo prosili, če gremo skupaj en krog po naselju, da se mi pokažeta. Valjda sem srečna, še več, presrečna sem zanju, tatiju bom pa vseeno vrat zavila.

Kako torej izgleda prepucavanje staršev preko otrok? Danes sta tamali doživeli tipično prepucavanje. No, pa nekaj dni prej tudi. Jaz se namreč ne zadržujem pred njima, kadar se moram s tatijem pogovorit o čem, zato ponavadi slišita prav vse, kar mu rečem. Tako sta slišali najin sobotni prepir, ko sem mu naprej zmetala vse njegove obljube, pa zamude, pa pozabljanja nanju, on pa mi je vrgel naprej, da ne dovolim tamalima, da obiščeta moje mame (kar sploh ni res), pa da mi je samo do denarja (in zato hodim okoli upicanjena po zadnji modi), pa da še vedno kuham zamero zaradi kraje denarja (kje je že to) in take nebuloze. Tamali sta se samo za glavo držali. Ko se je zlajal sem mu rekla, da mu bo tavelika povedala kaj je res in kaj ne, pa je šokiran odvrnil, da kako si dovolim, da tamali poslušata najin pogovor. In kaj je narobe s tem? Tako vsaj iz prve roke slišita kretenizme, ki jih sicer servira samo njima ali samo meni. Ja ja, tati, premisli, preden blekneš.

Danes jima je spet pral možgane. Ne gre, da bi jima delal samo veselje, nekaj gorčice je treba priliti zraven. Tavelika se je samo pogreznila vase in z nasmehom na ustnicah poslušala njegove neumnosti, tamala pa je šokirala. Strumno se je postavila zase in zame ter demantirala tatijeve trditve eno za drugo. Kaj pa je takega gobcal tati? Ja, običajne stvari. Če ga bom tožila, je rekel, ne bo nikoli več ničesar kupil poleg preživnine, ki jo plačuje (ta je sploh primerna za huronsko režanje), pa da če bi jaz dala toliko denarja zanju kot ga da on, bi morali hčeri brez težave preživeti, v strošek njunih življenj pa se po njegovo ne štejejo najemnina stanovanja, elektrika, voda, hrana, šola, … Naslednja bedastoča je bila, ko je spraševal tamali kaj sem jima jaz kupila za rojstne dneve, pa za novo leto (seveda, za novo leto smo šle na Švedsko – 1000 eur je bilo vredno potovanje) in ni mogel povedati, kaj jima je kupil sam. Mater vola no, tati, a se moraš res tko blamirat pred lastnimi otroci.
Tamala je seveda vse njegove trditve odločno in argumentirano zavračala in se mu prvič postavila po robu zavedajoč se, da lahko to pomeni še manj stikov z njim. Svaka ji čast, močno sem jo objela in poljubila na obe lici. Moja mala bojevnica je zbrala pogum. Prepucavanje ima očitno tudi svojo dobro stran.

Torej … če sem s svojim teženjem kaj pripomogla k temu, da sta tamali zdaj tako srečni, potem sem pripravljena še naprej težit do nezavesti in stati med njima in tatijem kot trden betonski zid. Najinih hčera ne bo nihče zajebaval, še najmanj pa njun tati.
In seveda ga bom tožila za višjo preživnino. To pa zato, ker mu ne verjamem, da bo njegova pozornost trajala in da bosta res kaj imeli od njega. Pa tudi zato, ker si še vedno ni na jasnem kaj in kakšni sploh so življenjski stroški najinih hčera. Seveda, saj nikoli ni živel z njima, kako naj bi vedel (njega pa itak živi njegova primarna družina). Vseeno pa ….

… hvala za rolerje. Tamali sta presrečni.

P.S.: tamali sem kljub temu, da sem izredno ponosna nanjo, predlagala, naj naslednjič presliši njegovo najedanje in se dela gluho. Enako velja za taveliko. Če ima tata kaj za povedat o meni, naj to pove meni osebno. Če si upa, seveda.

“Blokarji in hišarji”

Spomnim se časov, ko smo živeli v Štepanjcu. V blokih smo živeli vsi tisti, ki hiš nismo imeli, jasno. Mama je dobila stanovanje od UKC-ja, drugi sosedje od drugih podjetij. med njimi je bilo veliko vojakov, vse skupaj pa je bil en lep multikolturni lonec. Fantazija.

Blizu nas je bila Štepanja vas. Valjda so otroci iz tistih hiš hodili z nami v šolo. Kam pa naj bi hodili. Še v mojem razredu je bilo nekaj takih, hodili pa so tudi iz bližnjih vasi. Ampak z njimi se nismo družili, vsaj ne izven šolskega časa. Oni so bili kao haj, nekaj več, iz hiš, mi pa blokarji, kurci palci najemniški, otroci delavske klase. Nekako manjvredni. Saj ne, da bi kdaj o tem govorili, to se je nekako … čutilo. Oni so bili nekaj drugega, mi nekaj drugega. Oni so imeli svoje vrtove, mi pa skupna dvorišča, iz katerih nas ni mogel nihče spoditi rekoč: igrajte se na svojem vrtu.

Vhod našega bloka je bil vhod sedmih otrok, pot pred vhodom pa pot ostali desetih otrok. Drugje kot igrati se pred vhodom in na poti se itak nismo imeli kje. V hišah pa je ipak drugače. To sem občutila, ko sem prišla živet na vas in so starši klicali svoje otroke na svoje vrtove in je moja babica podila sosedvoe otroke izpred našega vhoda. Fak res. Da se otroci nimajo kje v miru igrat in da jim od povsod podijo je pa res bolano. No, v gozdu smo se lahko igrali, ko pa smo kradli kmetove češnje, pa je bilo spet vse narobe.

Po famoznem Jazbinškovem zakonu se je situacija malodane obrnila. Blokovska stanovanja, ki so bila prej striktno najemniška, so zdaj lastniška in človek kaj hitro lahko za 100 m2 veliko stanovanje odšteje več kot za hišo. Jasno, še vedno ima samo 100 m2, tisti drugi pa recimo 200 m2, ampak stanovanje je na luksuzni lokaciji, vse ima na dohvatu ruke, ni mu treba skrbeti za ogrevanje, toplo vodo, streho, čiščenje stopnišča, okolico pred blokom, parkirišče. Boli ga đoko za kidanje, saj je ja jasno, da bo vse skidano, pa da bodo luči na stopnišču non stop gorele, pa v pipah bo voda, pa greznica … kaj je že to?

Kakorkoli … danes med “blokarji in hišarji” – vsaj z moje perspektive, ni več take razlike, kot je bila še kakih 20 (?) let nazaj. Mogoče pa se motim in so starci, ki živijo v hišah, še vedno nejevoljni ali celo sovražno razpoloženi, če njihov otrok domov pripelje “blokarja”. Beh … mojem otroštvu je bilo tako.

No, jaz sem zdaj iz blokarja postala hišar. In po starem “zakonu” bi si morala najti hišarja, da se grunt poveča. Ups, pol pa Moj blokar odpade
Hvala bogu, da star zakon ne velja več, kajti stanovanje, v katerem živi on, je vredno 4 moje hiše.

Čefurji, raus! :)

Včeraj sem šla po fasngo za kosilo, mimogrede pogledala na police bližnje knjigarne in glej ga zlomka, zagledala tole knjigo:

Ne, seveda mi ni bilo treba prebrati celega odlomka, sem se že po pol strani režala kot počena lubenica.

Svaka ti čast, Goran, tale knjiga je točno tisto, česar jaz ne morem tukaj pisati. Ne samo, da pišeš v jeziku, v katerem jaz govorim, celo vse, kar si napisal, je res.
Šokiral me je del, v katerem opisuješ ravnanje policije – prevažanje z marico, pretepanje, … uf, tam mi res ni bilo do smeha, ampak razmišljanje čefurjev je pa totolano zadeto in točno tako kot je. V bistvu so face, razmišljajo logično in že med prebiranjem knjige ti postane jasno, zakaj se Slovenci “ne morejo” s Čefurji.

Samo en odlomek vam dajem v branje, saj je prepovedana kakršnakoli javna predelava, distribuiranje, ipd.

(klikni za povečavo)

Knjiga je izšla pri Študentski založbi , stane pa 20 eur. Želim vam obilo užitkov pri branju.

Pomembno: v branje se morate vživet in nekaj malega tega temperamenta je fino imet, pa boste crkavali od smeha. V nasprotnem primeru se bosta pa zgražali in znabiti da avtorja celo tožite zaradi poniževanje Slovencev.

Rojeni in zataknjeni zavistneži

Zavist je zame osebno najbolj izkrivljeno čustvo. Iz zavisti pridejo sovraštvo, bes in uničevanje.

Poznam dve vrsti zavistnih ljudi. Prvi so tisti, ki so taki “od vedno”. Vsi, ki imajo karkoli več od njih ali karkoli, po njihovem, boljšega od njih, so bedniki, kradljivci, ničvredneži, duvatorji, skratka ničvredneži, ki se kitijo z nečim, kar itak ni nič vredno. Samo s tako miselnostjo lahko taki zavistneži preživijo in bog ne daj, da se poročite z enim od njih.
Tovrstni zavistneži ti bodo tudi takoj dali vedeti, iz kakšnega testa so in tisti, ki nismo ljubitelji človeških iztrebkov, se jim lahko izognemo, čeprav … če živimo blizu takega človeka, nam njegovo mentalno grizenje, cefranje, pljuvanje in zažiranje v psiho ne uide.

Druga vrsta zavistnežev pa so tisti, ki so bili sicer do nekega točno določenega trenutka povsem “normalni” ljudje, potem pa so se zataknili v neki določeni življenjski situaciji in se ne spravijo iz nje. In takih srečam vse preveč. Pa ne da so samo zavistneži, še psihični vampirji so, ki te mimogrede energijsko sesujejo.
Glede na naravo mojega družbenega udejstvovanja srečujem starše, ki so tako ali drugače obstali sredi ločitve ali takoj po njej sami z otroci ali sredi mentalnega dvobojevanja bodisi sami s seboj bodisi s svojim fiktivnim partnerjem (ki je dejansko že daleč daleč stran). Ti ljudje enostavno niso sposobni nikomur okoli sebe privoščiti uspeha, sreče, karkoli pozitivnega. Njihov svet je tako črn, da jim niti po nesreči ne moreš prinesti žarka svetlobe.

In potem se zgodi, da se nekdo pohvali, da je končno splaval iz bede, si našel službo, najel primerno stanovanje, kupil hišo, spoznal novega partnerja, končal šolanje, karkoli pač pozitivnega, pa ga ti zavistneži napadejo kaj da si misli, da je, da to ni nič takega, da se mu bo itak spet vse sprevrglo, ker to ne more trajati, ker tudi njim ni trajalo, pa da njihov uspeh ni prav nič posebnega, še več, prav beden uspeh je, ker če bi bili oni na mestu dotičnega, bi dosegli še več in še bolje. Tak uspeh je v bistvu nekaj normalnega in če bi bila oseba, ki je doživela uspeh, “normalna”, si tega sploh ne bi štela za uspeh, ampak bi vedela, da je dosegla zgolj srednjo stopnjo in da je uspeh še daleč. Pa kako sofisticirano znajo taki ljudje zjebat človekovo veselje in ga dejansko prepričati, da je luzer in bednik, potrdilo za to pa najde v mnenju … točno tako, zataknjenih zavistnežev.

Take ljudi pa res … res sovražim ne maram. Res ne. Ob njih dobim primitivno veselje, da bi jih zlasala, premlatila ali kako drugače onemogočila njihovo svinjanje.
__________________________________

Ljudlje, ki jim gre dobro, ki upajo povedati, da jim gre dobro, ki se radi pohvalijo s svojimi dosežki, ki so ponosni na svoje življenje, uspehe in ki nimajo problemov s tovrstnim izpostavljanjem so magnet za take in drugačne zavistneže. Bolj kot so glasni, več se jih nanje nalepi in naredili bodo vse, da nesrečnik, ki se upa pohvaliti, utihne za vedno, če se da.
Bolj ko se namreč on hvali, bolj je viden manjko, ki ga ima zavistnež. Ali drugače:

- četudi ima zavistnež doma 5 let star Audi, se bo živ požrl, če si bo sosed kupil nov Renault.
- četudi je zataknjen zavistnež v razvezanem zakonu dosegel izjemen finančni status, ni pa v letih “samosti” spoznal novega partnerja, se bo požrl, če bo drug ločenec z bistveno “slabšim” finančnm statusom, spoznal partnerja, se zopet vezal in zaživel v srečnem partnerstvu.

P.S..: Vsi starši enostarševskih družin še zdaleč niso taki, so pa med njimi zataknjeni zavistneži, ki delajo nepopravljivo škodo sebi in ljudem okoli sebe. “Sreča” je le ta, da ne marajo naših srečanj, saj bi jih na njih “pobralo” od zavisti, ko bi slišali koliko ljudem uspe svoje življenje izjemno kvalitetno po ločitvi / smrti partnerja nadaljevati.

Zaupanje

Potem, ko sem prebrala dotično seminarsko nalogo, sem kar nekaj časa premišljevala o … zaupanju. Zaključki seminarske naloge so me namreč presenetili.

Avtor seminarske naloge je v svojih ugotovitvah o tem, zakaj pišem osebni blog, napisal, da v otroštvu nisem mogla iz svojega okolja prekopirati procedure za zaupni pogovor (…) “In zato so osebna razkrivanja na blogu, ne zakrinkana v literaturo, le nadomestek tistega najtežjega: ko si z osebo ena na ena in se odločiš zaupati. Pa te je hkrati grozno strah, če bo to zaupanje zlorabljeno. In če ni, dosežeš prelep občutek intimnosti.” (Mazzini,2008)

Priznam, da se z zaupanjem nikoli nisem posebej ukvarjala. Spomnim pa se, kdaj sem bila prvič “izdana” oz. kdaj sem se nekako odločila, da ne bom zaupala nikomur. In to je bilo v otroštvu, jasno. Najbrž se to zgodi veliko otrokom, ko začnejo zaupati, ko iščejo zaupnika, pa se najprej obrnejo na … starše, pogosteje na mamo kot očeta.
Zelo dobro se spominjam razočaranja, ki sem ga doživela, ko sem slišala, da je mama stvari, ki sem ji jih zaupala, povedala naprej očetu in mi je oče te “zaupne” stvari vrgel v obraz, ko sva se prepirala ali ko je imel žute minute in se mi je posmehoval. To se seveda ni zgodilo enkrat ali dvakrat, to se je stalno ponavljalo. Jaz sem ji zaupala neko stvar – kaj pa vem, najbrž tako, kot meni zaupata moji hčeri, ona pa je o tem zvečer v postelji debatirala z očetom. Pa to najbrž sploh ne bi bilo narobe, narobe, če že, je bilo, da se mi je oče posmehoval, da ni znal zadržati zase, da se je iz mojega zaupanja razvila cela drama, da sta me kaznovala, da … skratka, vedno so mojemu zaupanju sledile sankcije. To se je dogajalo med mojim 10 – 15 letim.
Ko sem zlezla iz tega obdobja, sem že nosila s seboj zavedanje, da nikomur ni za zaupati. Da je zaupanje bulšit, da se mu pripisuje prevelik pomen. Tiste stvari, ki jih pač ne moreš povedati vsakomur, ne poveš nikomur. Pika. Saj to so skrivnosti – ve jih samo eden, če jih vesta dva, to ni več skrivnost.

Moja najboljša prijateljica je bila zategadelj včasih prav res obupana. Zaupala mi je kaj, jaz pa sem povedala naprej brez slabe vesti. No, ne vedno in še zdaleč ne vsem, ampak če je pogovor v družbi nanesel na takšno temo, sem bleknila. Joj, kako je bila huda. Pa kako me je grajala in mi pridigala. In ja, njeno vedenje me je bolelo, toda jaz nisem imela prav nobenega odnosa do zaupanih mi skrivnosti. Jaz nisem imela nobenih, kako naj bi potem vedela, koliko njej pomenijo njene.

Z leti sem se disciplinirala tako, da sem stvari, ki so mi jih ljudje zaupali, pozabila. Enostavno si jih nisem hotela zapomnit. Včasih je bilo to slabo, saj mi je kdo zaupal kaj, kar se je nanašalo na že zaupano skrivnost, pa je moral obe (ali več skupaj) ponoviti. zoprno res.
Prijeteljice oz. ljudje, ki so mi bili blizu, so mi večkrat kaj povedali, jaz pa njim ne. Spomnim se, kako je bila ena prijateljica huda, ko ji po mesecih in mesecih prijateljevanja nisem povedal ničesar, kar bi označila z besedno zvezo “to je skrivnost”. Obtožila me je, da nisem njena prijateljica, da nisem iskrena, da ji ne zaupam. toda jaz sem ji povedala vse kar se mi je dogajalo, le nič od tega se mi ni zdelo tako ekskluzivno, da bi morala biti skrivnost. Po drugi strani pa … kaj pa če bi ji res kaj povedala? Kaj bi naredila s tem takrat, ko sva se razšli? Opa …

Danes vse zaupljive stvari pozabim takoj, ko gre oseba skozi vrata. Zgodbe, ki jih slišim na srečanjih enostarševskih družin, mi ostanejo v spominu kot zgodbe, situacije, primeri, imena akterjev pa odtavajo v brezno pozabe. Zgodbe si moram zapomnit, saj si na podlagi njih ustvarjam mnenje o položaju enostarševskih družin, številu težav in preprek, ki jih doživljajo, za to pa pač ne potrebujem imen in priimkov. Jaz pa še vedno ne zaupam, saj nimam kaj in niti ne vem zakaj in kaj naj bi zaupala.

Je to to, kar je želel povedati pisec seminarske naloge? Da ne znam zaupati, moj blog pa je nadomestilo za to? Meni se namreč blog ne zdi nadomestilo zaupnega pogovora, temveč, če že, druga oblika samogovora. Zato so mi tudi komentarji bolj ko ne odveč. Pri samogovoru te tudi nihče ne komentira, mar ne.
____________________________________

Zaupanje, vsaj kolikor sem uspela v teh letih povzeti iz življenj drugih, je sila pomembna stvar, ki ji ljudje polagaja ogromno pozornosti. Še več, ljudje veliko energije potrošijo za to, da najdejo zaupne prijatelje, da so sposobni komu zaupati ter nadrugi strani izjemno uživajo v tem, ko lahko tiste, ki jim je zaupal, očrnijo, razkrijejo njegovo skrivnost, doživijo občutek zmagoslavja nad drugim.

Partnerstvo bi naj temeljilo na zaupanju in, vsaj pri ločitvah, se to zaupanja grdo izrablja, sprevrača. Jaz na tak način ne funkcioniram. Prav ničesar, kar ve Moj, ne morem označiti kot skrivnost. Povem pa mu vse zavedajoč se, da lahko kaj od tega obrne tudi proti meni. Ampak ne bo, ker tudi jaz vem kaj, česar drugi o njem ne vejo. Stavim na enakopraven položaj.

Torej … kaj in kako je že s tem zaupanjem?