Starševstvo +

V različnih življenjskih obdobjih imam različne prioritete, ki so si med seboj lahko zelo različne

Zanimivo mi je opazovati svoje razmišljanje, svoje postavljanje prioritet in odrivanje na stran stvari, ki so mi lahko še pred enim tednom pomenile veliko.
Zanimivo mi je tudi opazovati iskanje svoje lastne poti, načrtovanje prihodnosti, sestavljanje in koneckoncev zbiranje poguma in odločnosti za uresničevanje teh zamisli.

In ko takole premišljujem si ne morem kaj, da ne dobim občutka, da so moje prioritete nekako … podobne prioritetam drugih ljudi. Recimo.

Najprej mi je bilo važno samo to, kako bom preživela. V tistih letih, ko je vseeno večina sovrstnikov skrbela za to, kako bodo žurali in se imeli fino, sem se jaz psihično reševala. Prav, tu nisem imela sorodnih duš.
Potem pa sem padla v materinstvo. Načrtno, seveda, in ves moj svet sta bili hčeri. Skrb zanju, sprehodi z vozičkom, previjanje in hranjenje, njuni prvi koraki.
Sledilo je postavljanje na lastne noge, fizično, psihično, končno tudi trganje z “matične plošče” in na koncu padec v globino.
Moja prioriteta je bilo kvalitetno preživeti družino, to je bilo čez vse. In ker sem bila sama in mlada, sem imela v tistem času tudi veliko … aja, o tem mame ne smemo govorit. No, to je bila moja druga največja prioriteta tisti čas.
Potem sem se umirila. Prioriteta je postalo študiranje, čeprav sem se šolala tudi prej. Vpis na fax je bila prelomnica, ja. In potem je postala prioriteta služba, pri kateri sem si najprej postavila cilj pridobiti veliko znanja in določitev “cene” temu znanju in izkušnjam.
Dalje je prioriteta postala partnerska zveza, ki bi bila – če bi bilo vse kot se šika – monogamna. Nato je postala prioriteta novo stanovanje, brez plesni, blizu šole. Sledila je prioriteta – uresničevanje zamisli iz diplomske naloge.
Zdaj je moja prioriteta Moja zemlja – občutek imam, da me je zadel virus Moje zemlje (drugi imajo virus Mojega stanovanja ali kaj podobnega).
__________________________________

Zanimivo mi je, ko vidim, kako so nekatere prioritete, ki so bile v nekem določenem obdobju mojega življenja silno pomembne, že zdavnaj poniknile v pozabo in so čisto nepomembne, druge so stopile v ozadje, tretje so se zlile s kakšno drugo.

Tako mi, recimo, izgled mojega telesa, oblačenje, ličenje, ne pomenijo nič. Popolnoma nič. V zadnjih nekaj letih sem se zredila za kar nekaj kilogramov, pa me to sploh ne gane. Ni mi pomembno. Zanimivo, res. Saj ne, da bi mi kdaj veliko pomenilo – nikoli nisem telovadila ali hujšala, toda to, da me moj sedanji videz niti ne gane, mi je zanimivo.
Podobno je s seksualnostjo, spolnostjo in vsem, kar je s tem povezano. Ni mi več pomembno, v mojem življenju je to zdaj ena od bolj postranskih stvari, ki so, ali pa tudi ne. In tudi to mi je zelo zanimivo, saj si ne bi nikoli mislila, da bo spolnost v mojem življenju postala tako … nepomembna stvar.
__________________________________

Moja naslednja prioriteta, ki bo zdaj zdaj stopila v ospredje – in je že kar nekaj časa na drugem mestu, sta moji hčeri, odnosno načrtovanje njunega nadaljnega šolanja. Počasi se pripravljamo na zadnje leto osnovne šole in vedno pogosteje sem v njunih nalogah, na šolskih sestankih, vedno bolj me zanimajo njune ocene, želje po nadaljnem študiju, itd.

Seveda nimam samo enega vodila v določenem obdobju, imam jih več, toda eno je glavno, primarno, tisto, kateremu so vsa ostala, če se vežejo nanj, vodila podrejena. In zdaj je vse podrejeno Moji zemlji. In mi je zanimivo, ko opazujem svoje reakcije, svoja razmišljanja, iskanja možnih poti do uresničitve cilja. Še bolj zanimivo pa se mi zdi, kako se mi na pot polagajo tlakovci, v obliki ljudi, ki jih spoznam točno v danem trenutku in imajo na dosegu svojih rok informacijo, orodje, znanje, ki ga jaz potrebuje, ali dogodki, ki se zgodijo točno takrat, ko jih najbolj potrebujem in sem z njihovo pomočjo korak bližje svojemu cilju.

Na svoje življenje občasno gledam z distance. In se čudim sama sebi, kako se mi vse karte tako lepo zložijo, nekje se nekaj zapre, drugje dvakrat toliko odpre, nekje nečesa zmajka, pa drugje dobim nekaj drugega v izobilju. Em aj laki or vat?!
___________________________________

Kakor gledam ljudi okoli sebe, živijo podobno kot jaz. V različnih obdobjih imajo različne prioritete, ki so njihova vodila nekaj mesecev ali pa nekaj let. In od kod prihajajo te prioritete?
Pri meni so to impulzivni prebliski - ko premišljujem kaj bi rada še naredila, kaj bi rada dosegla, kaj me zanima, kaj mi predstavlja izziv in potem … bum … se odločim in usmerim vse svoje moči, energijo in znanje v uresničitev tega cilja. In … vedno uspe.

Vikend, star preko 300 let, za 100.000 eur

Sem človek, ki obožuje stare stvari. Karkoli, samo da je staro, da ima patino, dušo, zgodovine, spomine.
Vem, večina vas ima raje nove stvari, čiste, bleščeče, fensi. Zato vam bo tole, kar je meni blizu, najbrž daleč. A zame je tole … vredno več kot nova hiša z bazenom in vsemi sodobnimi napravami. Tole bi si kupila jaz, če bi imela 100.000 eur.

Vikend, star 300+ let, ohranjen do slamnate strehe in lesene notranjosti in ki bo celo pod spomeniškim varstvom. Aua … da mi je, da imam toliko denarja, bi bilo tole brez dvoma bilo moje.  

Opis:

FRAM
210 m2, zidan, zgrajen l. 1705, hiša je še vedno v originalni podobi, le na zadnji strani je dograjen WC, z manjšim prostorom za orodje.
za hišo je gozd v izmeri 3.413 m2, pred hišo pa vinograd s 450 trtami – laški rizling. južna, sončna lega.
zidanica je od avtoceste oddaljena 1, 5 km, od maribora 10 km ter od letališča 8 km. ima resnično idilično lego, prva hiša je 500 m stran pod hribom.
cesta do zidanice je asfaltirana, zadnjih 300 m je makadam.
zavod za kulturno dediščino jo je predlagal za zaščito kulturne dediščine, ki pa še ni bila izpeljana. v hiši je črna kuhinja, dnevna soba, spalnica in pokrit predprostor z lepim razgledom.
v hiši stoji tudi originalna preša. slama na strehi je že bila zamenjana, vendar pa jo bo potrebno počasi obnoviti. podkletena je po celi dolžini.
lepo vzdrževana, prodamo.
_________________________________

Patina … vonj po starem … zgodovina … Staro, ki te ljubim staro. Prav res. 

Pravljica, ki je nam, dekletom, niso povedali, ko smo bile majhne

Tole ni moje, poslala mi je prijateljica po mailu.

Najkrajša in najresničnejša pravljica za nas, dekleta, ki pa nam je nikoli niso povedali. Smo jo morale pogruntati same.

Torej …

Nekoc je živela deklica, ki je svojega fanta vprašala, če bi se poročil z njo. Fant je odgovoril ‘NE!’

Od tega dne je deklica srečno živela do konca svojih dni.
Nikomur ji ni bilo treba prati, kuhati, likati; pohajala je s prijateljicami, sexala s komer je želela, delala in porabljala svoj denar za kar je hotela.

*KONEC*

P.S.: Problem je, da nam (puncam), ko smo bile majhne, te pravljice niso
pripovedovali.
Ampak so nas dobro zajebali s tistim idiotom od princa na belem konju!
Žalite se svojim staršem.

Da v vojnah pobijajo, posiljujejo, mučijo še nekako razumem, da pa prodajajo človeške organe pa pač ne

Še ne. To je novodobni vojni biznis. In če smo doslej slišali za tovrstno trgovanje v azijskih deželah in južni ameriki, imamo to danes pred svojimi vrati.

Albanci so med vojno na Kosovu lovili Srbe in tistim, ki so bili zdravi, pobrali vse organe, ki so jih lahko prodali, potem ali pa pred tem pa so jih pobili. To niso bili vojni ujetniki ali klasične vojne žrtve, to je bil vojni plen oz. trgovina a človeškimi organi. In, najpomembnejše, Carla Del Ponte je vedela za to trgovino, pa ni ukrepala, niti to ni prišlo v javnost vse do zdaj, ko so Srbi potrditev svojih sumov našli … v njeni knjigi.

Se bo to dogajalo med vojskovanjem? Se bodo vojne začenjale tudi zaradi takih trgovin? So to počeli tudi v Afganistanu, Iranu, Bosni, Čečeniji? Bo to postalo del našega vsakdanjika?

O tem se nekaj malega sliši ko se govori o izginotjih ljudi, ampak ljudje to jemljemo bolj kot znanstveno fantastiko kot pa realno možnost. In vendar je ta trgovina očitno zelo razširjena. Zakaj pa? Zato, ker na trgu ni dovolj legalno pridobljenih organov? Zato, ker imajo ljudje denar – in za tako stvar ga je potrebno imeti veliko, in si to lahko privoščijo? Zato, ker ljudem ni mar, kje bodo dobili nova jetra, ledvice, šarenico, srce, ipd., samo da to dobijo?

Bljak … gnusi se mi že sama misel na to, da so to počeli albanski vojaki in da so jim pri tem pomagali celo posamezniki mednarodnih sil. Za take vojne dobičkarje, ki bogatijo na račun človeških življenj, ki jih ugašajo zato, da razrežejo človeška telesa in jih po delih prodajo, ni milosti.
Samo upam lahko, da nihče od mojih sorodnikov ni bil vpleten v to svinjarijo.

P.S.: Naslov posta bi bil lahko tudi tak: Srbi so klali, Albanci pa bogateli. ali Kad voljem voljem, a kad ne voljem prodajem.

En dan s tamalima v šoli in sesutje devetkarjev pri kvizu

Danes sem po doooooolgem času spet šla s tamalima v šolo. Imeli so neke vrste dan odprtih vrat na temo kruha.

Jasno, prva misel je bila, kako naj se razdelim na dva dela, da bom lahko z obema, ki sta bila vsaka v svojem razredu in izdelovali umetnine iz likane slame in koruznih listov. Ni šlo, seveda, zato sem bila prisiljena v izbiro pri kateri bom najprej in kdaj bom šla k drugi v razred. In tako sem šla najprej k taveliki. Staršev je bilo je za vzorec – štirje od preko 20 učencev. V eni uri sva naredili sliko iz slame in koruznih listov, potem pa sem odšla še do tamale. Ta je, seveda, tačas že vse naredila sama in bilo mi je hudo, ker nisem mogla biti z obema hkrati. Pa vendar … pomagala sem ji dokončati sliko in pri njej pomalicala (koruzne žgance in mleko, ki jih skoraj noben otrok ni hotel jesti).

Učiteljicam svaka čast, da zdržijo v takem đumbusu, saj smo se starši zaradi neznosnega hrupa – govorjenja in vpitja vsevprek raje odmaknili v jedilnico na kavo (učiteljica pa je ostala z njimi vrazredu). Občudujem jih, da lako lahko leta in leta zdržijo v takem okolju, pa ne znorijo. Jaz takega obnašanja ne bi mogla tolerirati.

Po malici je bil na vrst ikviz, v katerem so se potegovali 6. in 7. razredi skupaj ter 8. in 9. razredi skupaj. Tekomovali so v znanju o pridobivanju kruha, vrstah žita, šegah in navadah, ipd. V prvem kvizu so zmagali 7. razredi. Je bilo pričakovano, saj so starejši. (Ne me vprašat, zakaj je to pričakovano, tako so mi povedali.) V drugem kvizu – ista vprašanja, drugi tekmovalci, pa je bilo drugače. Za osme razrede je tekmovala tudi moja tavelika. Sprva sem mislila, da bom pač ena izmed gledalcev in navijačev, po glasnem in nesramnem skandiraju devetih razredov pa sem se odločila, da bom taveliki pomagala.

Pričakovanje, da bodo zmagali devetkarji, je splavalo po vodi, in bili so tako besni. Puce nekaj vrst za mano so se pridušale, da je “una mamica tm dol” govorila prave odgovore nasprotni ekipi. Tega v prvi vrsti ni nihče slišal in v prvi vrsti so sedele učiteljice in učenci. Tako nismo mogli dokazati, da sem res suflirala svoji tamali, ker pa niso in niso odnehali, sem se obrnila nazaj in jim rekla:

Pa kaj se bunite? Popušili ste, sprijaznite se. Tak je lajf.

Deklicam, ki so se razburjale, je od presenečenja nad mojim odgovorom zastal dih. Ampak … učenci osmih razredov so bili navdušeni. Premagali so tiste, ki jim že celo leto grenijo šolske dneve, ki hodijo okoli napihnjeni in zaverovani v lastno pomembnost. In jaz sem bila razlog za to. Še kdaj, prosim, z največjim veseljem. Pa ne bi jim pomagala, če se učenci devetih razredov ne bi tako nesramno drli in bili tako prepričani v svojo zmago.
_________________________________

Ob odhodu domov so nas prijatelji tamalidveh ustavljali in nam čestitali. Bili so navdušeni nad tem, da so devetkarji izgubili, jaz pa sem bila … jasno, vesela, da sem lahko pripomogla k njihovemu veselju. Jeeeee … go me, go me, go me …

p.s.: zame je bilo vse skupaj igra. V bistvu niti to ne, bilo je odraz stanja sveta, v kakršnem živimo odrasli. Največ mi je pomenilo to, da sem bila ves dopoldan s hčerama in da je tavelika med kvizom zaupala mojemu kimanju odgovorom. Vse ostalo je bilo … zame osebno samo zanimiva reč, nič več.

Moje prvo srečanje s CSD-jem in moje doživljanje odločitve pri kom bosta otroka

Bilo je … kakih 10 let nazaj. Februarja tisto leto sem spokala stvari in se s tamalima preselila v podnajemniško luknjo. Moj Ex je bil službeno v tujini, moja mama trdno odločena, da moram stran, če se hočem ločit, moj tedanji šef pa edini, ki mi je pomagal pri selitvi. Ko je videl, da se niti po 14 dneh od plačila najemnine nisem preselila, je poslal kombi in ljudi, ki so mi pomagali vzeti najnujnejše pohištvo ter v novem stanovanju toliko premaknili obstoječe stanje, da sem se s hčerama lahko za silo vselila. Tisti čas je bil tako čuden. Pa vendar … vse se je nekako poklopilo, da sem lahko izvedla selitev, namestila hčeri in kljub vsemu ves čas delala.

Po kakšnem mesecu se je moj Ex vrnil domov. Niti predstavljam si ne kakšen šok je moral doživeti ko je videl, da me res ni več doma (čeprav je vedel, da bom šla, že dolgo prej), po drugi strani pa sem bila tudi jaz totalno šokirana, ko sem ugotovila, da bo on še vedno živel pri moji mami. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da se moramo kaj pogovorit. Najbrž sem pričakovala, da bo tako, kot je bilo prej. Predvidevala sem, da je prišel domov za 14 dni, potem bo pa spet šel v tujino za 3 mesece.

Po nekaj mesecih sem dobila vabilo na CSD. Da se moramo pogovorit o otrocih, je pisalo. Najprej mi je skozi možgane švignila misel, da mi jih bodo vzeli. In da se bom morala srečati z njim, s katerim sva v tistem času postala smrtna sovražnika in ki me je spravljal ob pamet. Nikoli še nisem bila na CSD-ju in tako uradno pismo me je čisto sesulo.

Tisti dan sem šla po CSD-ju in iskala pisarno. Pričakovala me je mlada socialna delavka, na pogled se mi je zdela bolj prestrašena kot sem jaz. Sedla sem na stol nasproti nje in jo vprašala:
Ste poročena?
Imate otroke?
Živite v hiši?
Imate avto in psa?
Na vsa vprašanja je odgovorila z DA, pa sem vstala in med odhajajem iz pisarne rekla: Z vami se ne morem pogovarjati o svojih težavah, ker jih ne morete razumeti, in odšla domov. Odločena sem bila, da se z nekom, ki mu moja situacija ni blizu, ne bom pogovarjala.

Čez čas sem dobila novo pismo, v katerem je spet pisalo, da se moram zglasiti na CSD-ju. Pod njim je bila podpisana druga socialna delavka.
Prišla sem tja z istimi vprašanji, pa me je ustavila, ker je že vedela zanje. Najprej me je pomirila, potem pa razložila zakaj sem prišla, kaj morava urediti. Malo kasneje je prišel še moj Ex . Socialna delavka mi je pokazala pismo, v katerem je zapisal, da sem psihično nestabilna, nepredvideljiva, da se boji za življenja in zdravje hčera, da sem skratka ogrožujoča. (Pismo imam še vedno spravljeno).
Jokala sem, da to ni res, da že od rojstva dalje skrbim zanju, da je non stop v tujini, da sem za vse sama, da mi je hčeri vedno prepuščal v skrb in da še vedno hodi v tujino, jaz pa otrok ne bom puščala njegovim sorodnikom, ker lahko sama skrbim zanje. Iz srečanja sem odšla čisto uničena in prepričana, da mi bodo vzeli hčeri.

Spomnim se, da sem se v tistem času kar nekajkrat med vožno zalotila, kako gledam v betonsko steno podvoza, ki je na cesti Kranj – Šenčur, in premišljujem o samomoru. Sama ali z otroki, to je bila edina dilema. Brez hčera, se mi je zdelo, ne bi znala živeti, saj sem bila z njima o njunega rojstva dalje. Povsod sta šli z mano, same smo bile domala ves čas, kar je njun oče hodil v tujino.

Na naslednjem srečanju sem prinesla s seboj slike hčera, da bi socialna delavka vedela, o kom se pogovarjamo. Moj Ex je imel pripravljen predlog stikov – skupaj 14 dni in v drugih 14 dnevih vikend, imel pa je pripravljen tudi predlog preživnine. Predlog stikov sem takoj zavrnila, saj je po več mesecev v tujini, njegovo pojasnilo, da bosta v tem času pri njegovih sorodnikih, pa sem zavrnila kot nesmiseln. Moj Ex je vztrajal pri tem, da so moji bivanjski pogoji zelo slabi, da sem psihično nestabilna, potem se je obesil na moje prijatelje, na koncu je povedal, da s svojo družino nimam stikov in da je to pač dober razlog, da ne morem imeti otrok.
Jokala sem, rotila naj pride socialna delavka pogledat naše stanovanje, predlagala, da pripeljem hčeri na CSD da ju sama vidi in se z njima pogovori, prosila, da se pogovori z mojimi sosedi v bloku o tem, kakšna mama sem … nič od tega se ni poslužila. V resnici sem bila prepričana, da bodo hčeri dodelili očetu in da bom ostala sama.

Na zadnjem srečanju je socialna delavka mojemu Ex položila na srce, da se en navadi živeti sam – in sam je živel, če je bil z nami samo dva meseca v letu, drug pa navadi živeti z otroki in sklep je bil, da ju ima vsak drug vikend in med tednom en dan.
Preživnina je bila določena na 15.000 sit – niti nisem vedela kaj je preživnina, niti to, kako se določa. Vse, kar je v času najinega skupnega življenja privarčeval, je ostalo njemu. Na kraj pameti mi ni padlo, da bi kaj zahtevala ali da bi šla na sodišče zaradi tega. Želela sem samo mir, mir, mir.

V času obiskovanja CSD-ja se mi je porodila misel, da bi šla študirati na to šolo. Če je bila prva socialna delavka absolutno neprimerna za mojo obravnavo, je bila druga toliko bolj strokovno podkovana in … ne vem, najbrž navajena na vse živo, da je ni iritiralo moje jokanje in njegovo posmehovanje. Taka socialna delavka bi si želela postati jaz.
Ne vem, če je vedela, da se bo tako razpletlo, toda mojemu Ex nikoli nisem prepovedovala stikov ali mu nagajala, je pa sam zelo hitro “pozabil” da ima otroka in se zanju ni dosti zmenil (nekoč mi je rekel, da je hotel vse, ne pa samo otrok, in če ne more imeti tudi mene, potem niti otrok noče). Ampak to je druga zgodba.

Danes je šel moj prosti čas v kapučino …

… namesto, da bi šel v post, ki bi se moral zdaj že svetiti v vsej svoji veličini.
Obljubila sem, da bom pisala o svoji prvi izkušnji s CSD, ki je bilo pred 10 leti potem, ko sem zapustila očeta svojih otrok. Ne, pri 24 letih nisem imela pojma, da moram potem, ko se s partnerjem razidem, na CSD urediti skrbništvo, stike, preživnino. Šele po nekaj mesecih pat pozicije sem dobila s CSD-ja obvestilo, da moram k njim se dogovorit, kako in kaj bo z otroki. Ni mi bilo jasno, kaj naj bi se morala dogovorit, saj sta tamali vendar živeli pri meni, skrbela sem zanju, ….

Izkušnja s CSD-ja je bila moj motivarost za študij socialnega dela. Pa ne zato, ker bi bila tako pozitivna temveč zato, ker je bil čas, ko sem hodila tja na pogovore, eno od bolj mučnih obdobij v mojem življenju, v katerem sem celo zelo resno premišljevala o samomoru. A, kot rečeno, o tem jutri. Danes se je moj čas za pisanje že iztekel. Krivci so pa isti kot tukaj (razen Morske, ona je sfalila).

CSD Bežigrad in CSD Vič – ste res tako zavozili?

Tole zgodbo mi je povedala ženska, ki ji je hudo, ker ne more pomagati, ker je zgrožena nad delom CSD Bežigrad in CSD Vič  in kot opomin … komu? Nam, uporabnikom? Ali strokovnim delavcem, ki brez občutka odločajo o izjemno pomembnih stvareh v naših življenjih?

Je družinska prijateljica, ki je tudi po razvezi ostala v stikih tako z možem kot z ženo.
Imena so, seveda, izmišljena, za njimi pa stojijo pravi ljudje z imeni in priimki ter s skupnim imenovalcem – vsi so preživeli trpek del življenja, ki ga je dodatno še poslabšalo strokovno delo CSD Bežigrad. Nekateri akterji so zelo zelo zavozili. Morda ne bi, če bi bili postopki CSD Bežigrad zelo drugačni.

Takole je napisala:

Meta je (bila) moja prijateljica, Janez pa seveda posledično tudi. Ko sta se poročila, sta po “hudih vezah in poznanstvih” Metine mame takoj dobila socialno stanovanje. Imela sta dva otroka, Janka in Metko. Janez je hudo zbolel za rakom, bil operiran, se kar pozdravil in se invalidsko upokojili pri 34 letih. 2005: Janezov oče umre in za njim ostanejo tri sirote; Janezov polbrat (13 let) in polsestri (14 in 15 let). Ker so sirote, saj jih je mama že zdavnaj zapustila, odšla v Makedonijo in jo je nemogoče najti, bi končali v zavodu.
Janez in Meta se odločita, da jih vzameta k sebi. Ker jim je on brat – menda- ne more dobiti skrbništva in tako postane njihova skrbnica Meta. Za to tudi prejema mesečno 298.000 sit (96.000 po otroku). V drugi polovici leta 2005 se začne “štala”. Janko (12 let) in Metka (9 let) popustita v šoli, Janez in Meta se prepirata, Meta z rejenci hodi okoli po lokalih, žura,…  
Janez se oglasi pri nas, kjer omeni, da sta mu otroka omenila, da je mamica preveč priljateljska z rejencem – njegovim polbratom. Jaz in mož ga še nadereva, kaj se gre, pa ja ne more biti ljubosumen na 13letnika, in naj si take klevete izbije iz glave. Vseeno jim ne gre. Janez odide za teden dni k mami. V tem času me Meta pokliče in greva zvečer ven. Pri njej očitna sprememba. Naličena (prej nikoli), urejena si naroči viski (v življenju ni poskusila alkohola), očitno koketira z vsemi v lokalu. 
Ob pijači debata nanese na marsikaj, tudi na seks. Pohvali se mi, da je rejenec zaljubljen vanjo, da spi pri njej zdaj ko Janeza ni in da je še nihče ni tako dobro… Oh in sploh je navdušena, zaljubljena in potrebna. Razlaga mi podrobnosti, kako sta prej, ko je bil Janez doma v avtu, zdaj se jima pa ni treba skrivat in lahko kar v postelji. Janko jih je sicer enkrat zalotil, Metka ju je videla ko sta se poljubljala, ampak jih je že prepričala, da to ni nič. Poskušam govoriti z njo, ji dopovedati da to ne gre – brez uspeha.

Pet dni ne vem kaj naj z informacijami, ki jih imam, grize me. To ni prav! On ima 13 let, ona 34! Ona je njegova rejnica! To je skoraj incest. Grize me, in odločim se, da je tu treba nekaj storiti. Peti dan zberem pogum in se odpravim na CSD. Povem kaj mi je zaupala in jih opozorim, naj bodo pozorni. Podpišem zapisnik. 2006: V začetku leta dokončno poči. Janez zaloti Meto in polbrata v postelji. Sledijo razgovori na CSD-ju, Meta vse zanika, razgovori na Centru za pomoč mladostnikom za Janka in Metko, vmeša se policija,… … Mene pokliče kriminalist, ki zadevo preiskuje in potrdim mu, kar sem že povedala na CSD-ju.
Po pol leta kalvarije se CSD odloči, da sta Janko in Metka v takem okolju ogrožena in morata drugam – v rejo! Njuna otroka, ne rejenci!!! Janez se upre in dobi s strani CSD-ja ultimat: odpeljite vaša otroka od tu, ali jih bomo mi! S pomočjo prijateljev najde najemniško stanovanje, ki si ga lahko privošči in se z Jankom in Metko odseli. Za stanovanje plačuje 150€ mesečno, njegova pokojnina znaša 380€!!! Nekako živijo oz. životarijo. Janko in Metka se umirita, v šoli sta zopet na štiricah, to potrdijo tudi v šoli. Meta jih 7 mesecev ne pokliče, se ne zanima zanje. Živi s starem stanovanju z rejenci. CSD ne naredi nič. Metina mama ima tudi tu močne zveze.2007:  Na CSD-ju si še vedno zatiskajo oči, ena od socialnih delavk Janezu med drugim reče: “Veste, ne vemo kaj naj sicer s temi rejenci, ko so tako problematični. Nimamo jih kam dat,i če jih vzamemo Meti. Potrpite še malo, saj bodo kmalu polnoletni, potem pa ne bodo več ne naša, ne vaša skrb.”
Zadeva pride tudi do državnega tožilstva, kjer pokliče tožilka Janeza in mu pove, da ni dokazov za nadaljevanje postopka in je zadeva zaključena, saj jim je CSD posredoval izjavo, da o zadevi ne vedo nič in za kaj takega prvič slišijo. Jaz pa imam zapisnik, ko sem jim povedala!!! CSD laže in se spreneveda. Janez to pove tožilki, ki je pripravljena na podlagi njegove prijave o nedovoljenem razmerju med njegovo ženo in mladoletnikom ponovno sprožiti preiskavo. Janez je utrujen, vsega ima dovolj, ne želi ponovno izpostavljati Janka in Metke, zato to odkloni. Ne poda prijave. Naivno misli, da bi v takem primeru itak morala posredovati in zadeve sprožiti socialna služba. 
Sredi leta po mukah na CSD-ju doseže vsaj to, da začne prejemat otroške dodatke – do sedaj jih je Meta, otroka pa sta že več kot leto le njegova skrb.Na sodišču steče postopek za razvezo zakona, Meta se za Janka in Metko ne zanima, na sodišču laže, da ji Janez onemogoča stike, na Jankovo in Metkino izjavo, da želita ostati pri očetu zahteva sodnega izvedenca, ki bo dokazal, da ju oče ščuva,… … CSD poda na sodišču mnenje, naj bosta dodeljena mami, saj vzgledno skrbi zanju. Avgusta gre Janez obupan ponovno na CSD (naivnež) prosit za kakšno pomoč, saj s svojo pokojnino (380€) ne zmore stroška šolskih potrebščin. Naslednji dan ima na vratih delavko CSDja in policijo z nalogom za odvzem Janka in Metke, “saj je nezmožen skrbeti zanju”. Po posredovanju njegove mame in njene izjave, da bo ona skrbela zanju, ju le uspe obdržati. In stanje danes? Janez zgledno skrbi za Janka in Metko, še vedno so podnajemniki, kako preživijo mesec, mi je uganka. Pomagam mu kolikor le morem.
Meta živi v starem stanovanju, rejenec ni končal osnovne šole, je “problematičen” in je stari znanec policije (kraje, vlomi, ustrahovanja otrok in starostnikov). Ena od rejenk dela večerno srednjo šolo (prevečkrat je padla letnik in ne more več redno), druga je pustila šolo, se odselila k fantu, ki jo prostituira. Meti CSD še vedno plačuje rejnino, mesečno 1200€ in trdi da je vse v najlepšem redu…
__________________________________Balalajka? Želela bi si, da je. Pa je? Vabim CSD Bežigrad (ki je odgovoren za Jankovo in Metino družino) in CSD Vič (ki je odgovoren za rejence), da odgovorita ne da bi kršila določila Etičnega kodeksa. Lahko tudi po telefonu ali mailu. Rada bi slišala drugo plat zgodbe. Tale plat je namreč nič več in nič manj kot psihološka grozljivka in vsem vpletenim akterjem na CSD Bežigrad in CSD Vič bi morali brezkompromisno odvzeti strokovni izpit in jih postaviti na cesto. Mimogrede: ločitev še vedno ni končana.