Starševstvo +

Vaška medsosedska ljubezen / Pritlehen, zahrbten primitivizem

Pred časom sem brala nek post, ki je opisoval vaško medsosedsko ljubezen - idilično in skoraj … skoraj neverjetno. Ampak jaz verjamem, da obstaja. Nedvomno. Sem nekaj podobnega imela priložnost videt, toda tiste druge – naj ti crkne krava, ogenj vzame hišo in bolezen zdravje, sem videla še precej več.

Moja mama (jasno, ona živi na vasi) živi v hiši, v kateri sta prej živela njena starša.    In ki je bila zgrajena potem, ko so kmetje tisto zemljo prodali za gradnjo in so ena za drugo zrasle hiše in je zrasla cela ulica. Vedno me je zanimajo kako je to polje izgledalo prej, kajti v ulici so bile stare češnje – cel drevored je bil, in pri “naši” hiši so bile tri – zadnji smo jih posekali. Stare so bile preko 100 let, košate, visoke – z najvišjega vrha se je videla cela vas (in najboljši sedež v vrhu je bi, jasno, moj).

(moj dedek ponosno stoji pred svojo hišo. Točno tako se bom jaz slikala pred svojo, ko jo bom kupila.)

Torej … sosedov si ne izbiramo, vsaj ponavadi ne, in tako so moji stari starši dobili, kar so pač dobili, moja mama pa je podedovala bodisi drugo generacijo ali zatečeno stanje s prvimi sosedi.

Sosed levo: pred nekaj leti je prodal hišo, v njej pa sta živela mož in žena brez otrok. Bojda je bila med gradnjo žena noseča pa je splavila, ker kao ni bil čas za otroka (sredi gradnje hiše), kasneje pa jih nista mogla več imeti.
Ko je moja mama prišla z mano v mojem prvem letu življenja domov ji je ta sosed konstantno nagajal, šprical plenice z nevemkakšno svinjarijo, skratka na vse možne načine je manifestiral svojo “mržnjo” (bolj nesrečo in žalost) do mene, tj. do dojenčka. Kasneje, ko smo se spet priselili v to hišo, je najprej napeljal novo ograjo, nato točno po meji porezal veliko jabljano in vsa jabolka, ki so slučajno padla na njegovo angleško travo, zmetal nazaj na naš vrt. Za piko na I pa si je tik poleg ograje postavil brunarico (ki je cca 50 m stran od njegove hiše. Fak, le zakaj mu je bila brunarica.), da je potem listje padalo po njej in ga je – vesten kot je bil – metal nazaj na naš vrt.
Redno je škropil svoje sadno drevje in ponavadi v času, ko je veter pihal proti našemu vrtu. Moja mama je prisegala na bio pridelavo zelenjave, ki pa je bila ravno zato, ker je sosedovo škropivo veter nosil na njeno zelenjavo, bolj malo bio. Ampak … mama je vedno modro molčala in se le skozi stisnjene ustnice pridušala. Še takrat, ko je zastrupil našega psa in ranil našo mačko, ki ji je prav malo mar na mejo in je hodila tudi po njegovi stravi, ni šla tja in se mu postavila po robu.

- ta novi sosed levo je sicer mlada družina, s katero se je mama dobro razumela, dokler … Enkrat je obupno močno pihalo in z naše strehe je odneslo nekaj opeke direktno v sosedov avto. Seveda se je avto poškodoval, mama pa ni vedela kaj naj naredi. Sem ji rekla, naj gre tja in poravna škodo. Toda ne … ona je poslušala druge sosede, ki pri vsem skupaj niso imeli nič (razen tega, da prišlekov najbrž niso prav preveč marali) in so ji svetovali, naj nič ne plača, češ, da je sosed sam kriv za škodo, ker ni dal avto v garažo. (WTF debili. Kje pa piše, da mora imet sosed avto v garaži in ne na dovozni poti? Pa saj je oboje njegovo in mamina opeka je padla z NAŠE strehe na NJEGOVO posest.) Bilo me je v dno duše sram, da je mama poslušala druge in se sprla s sosedom zaradi tega. Ne vem, če zdaj že govorita, toda če bi bila jaz ta sosed, bi mama obžalovala vsak dan svojega življenja svojo aroganco in poslušanje tujih nasvetov.

Desni sosed: ta druga generacija, s katero se moja mama super razume, je očitno ok. Čeprav … prva generacija je za nekaj deset cm – mislim pa, da kar za cel meter, ukradla našo zemljo (premaknila mejne kamne), zasadila živo mejo in je naša parcela za kakih – na oko – 20 m, manjša. Veliko? Malo? Zemlje ni nikoli preveč, a ne. In znabiti zoprno, če se bo hiša kdaj prodajala in se bo delala ponovna izmera in bodo … kaj? Kopali ven živo mejo, ki ima že preko 30 let? Ali bo sosed plačal teh 20 m zemlje ali – kar bo najverjetneje – bo mama požalvala to zemljo.
Je pa res, da moja mama taistim sosedom pred leti ni dala dovoljenja, da naredijo prizidek čisto do meje. Ne vem več točno zakaj, mislim pa, da smo se pogovarjali okoli sence, ki bi padala na našo parcelo    Nekaj podobnega.

Sosed naprej: dokler se tja ni priženil zet je bilo vse ok. Tam živi mamina dolgoletna prijateljica in najbrž ju bo ločila samo smrt. No, mene je ločilo marsikaj od njih že pred leti. Najprej vsilivi zet, ki je mislil, da smo vsi vzhičeni nad njegovo moškostjo (naduvan do nezavesti), potem to stalno prehajanje skozi naš vrt, ki mi je jemalo vso intimo sedenja pod kutino, na koncu pa še neko brezzvezno zapenjanje za besede.
Zdaj je stanje tako, da – ko sem še hodila tja – so se vedno zelo hitro pobrali z vrta ali kuhinje, ko sem prišla jaz. Ne govorimo že nekaj let in nimam nobene želje ne potrebe govorit z njimi. Mama pa je z njimi v dobrih odnosih.

Soseda levo naprej: to je pa tista, ki je v dolgoletnem sporu z našo sosedo naprej. Cufata se za prav vsako iglico, ki pade z žive meje, ena drugi grozita, taleva ji teži, ko hodi tasprednja domov (ker je na koncu slepe ulica), zato slednaj hodi po naši ulici in čez naš vrt domov (in sem jo enkrat v hecu vprašala, če nima v svoji ulici luči in mora zato po naši čez naš vrt domov – in je zamerla do smrti in zato ne govoriva več).
__________________________________

Jaz v ulici pozdravljam samo … dve, tri osebe. Vsi drugi so se mi tako ali drugače pripeli na desko ignorance. Če bi bilo po moje, bi itak imela okoli hiše 10 m visok in 40 cm debel betonski zid, kot jih imajo moji sonarodnjaki dol.

Najboljši sosed je … kar se mene tiče … tisti sosed, ki ga ne vidiš in ne slišiš. In take imam jaz (levo Hrvat, zgoraj Bosanka, desno je pa vhod v blok). Ju skoraj ne vidim, slišim občasno, ne dirata me in jaz ne diram njiju. Pozdravimo se ali pa tudi ne, povabimo se na kavo ali pa tudi ne, pomagamo si če je nuja. Čisti računi dobri prijatelji in enako velja pri sosedih. (okoli moje hiše pa itak ni nikogar, sami travniki)
___________________________________

To je tudi odgovor Dajani, da se Slovenci niso primitivizma naučili od Srbov, ampak je genski.    Je pa drugačen …. podtalen, hinavski, zahrbten. Pred vsemi te pozdravljajo, za hrbtom pa pljuvajo. Ej … take so moje izkušnje.

Sem imela slovensko sosedo v bloku ( v prvem podnajemniškem stanovanju) nad mano. Neke noči ji je zagorelo v kopalnici in ženska bi se zadušila, če je ne bi jaz zbudila. Se mi je kdaj zahvalila? Nikoli. Jebala in cufala mi je živce dokler se ni odselila. Tolkla je z nogo po stropu, kadar sta moji tamali po nesreči bolj na trdo zaprli vrata, potem pa se skrivala za vrati, ko sem primarširala na njena vrata in tulila, naj odpre, da jo lastnoročno zadavim.

Moramo res VEDNO povedat svoje mnenje? Neee

Po današnjem bombardiranju mojega bloga s komentarji, ki … mi bolj ali manj vsi svetujejo, da naj spremenim svoje mnenje oz. naj poslušam druge oz. naj se skuliram oz. naj vzamem nazaj kar sem napisala, je čas, da povem nekaj o tem, kako jaz izražam svoja mnenja. In prvo moje pravilo, ZLATO PRAVILO, je, da mi mnenja NI TREBA VEDNO podajati. Res ne. Ja, res ne, brez heca. 

Moje mnenje je moje. To je dejstvo. Dokler ga ne podam (pisno, besedno), je spravljeno v moji betici, ko pa ga enkrat podam, pa postane javno. Torej javno mnenje. Težko je javno mnenje vzet nazaj, a ne. Tako težko, kot pobrati perje, ki se raztrese v veter. Torej, to je misija nemogoče. Sploh na internetu, kjer ostanejo vse besede shranjene in se jih ne da več zbrisati. Ja, to je tudi eden od čarov interneta.
Dalje …

Berem bloge. In včasih me kakšen razkuri ali znervira ali mi požene misli po možganih in … hop, že pišem komentar, ki bi dotičnega pisca mogoče prizadel oz. bi prizadel tiste, ki so že pred mano podali svoje komentarje – lepe, prijazne, polikane. Moj komentar pa bi to polikanost razbil, zmečkal, pokvaril bi vtis oz. bi pisca pač prizadel (si domišljam, da bi ga). In  kaj naredim … velikokrat je tako, da potem, ko napišem komentar, le-tega zbrišem, kliknem drugo stran in … koza cela, volk sit. Sem komantar napisala, pa ga zbrisala. Pisec ga ni dobil, jaz pa sem vseeno tapkala po tipkovnici in pustila mislim, da so se zlile v besede. Tako sem, recimo, naredila pri branju tega posta, pri katerem mi je vsaj ena fotka bljak, pa tega nisem napisala. No, sploh nisem nič napisala, sem si samo mislila svoje in šla dalje. Zakaj bi morala na vsak način povedat, da mi je tainta fotka fuj in bljak in gnus? Koga to v resnici briga? Razen mene … nikogar.

Nasprotno bi, recimo, pri tem postu zelo rada pustila komentar, pa ga ne morem. Pisec mi tega ne dovoli (ne vem zakaj, pa me niti več ne zanima). Tako mi je tukaj v nasprotju s prejšnjim primerom, kjer sem si sama postavila mentalno mejo, fizično onemogočeno podati svoje mnenje. In koga bi v resnici brigalo moje mnenje pri tem postu? Pisca gotovo ne, sicer bi komentar dovolil oz. odobril, nikomur drugemu pa tako ali tako ne bi bil namenjen. Torej? Kakšna je škoda? Je ni.
_____________________________________

Moramo res vedno podajati svoje komentarje, svoje trenutne prebliske, svoje novorojene misli, ki se nam porodijo ob prebiranju ali gledanju ali poslušanju? Odgovor je na dlani. Nikakor ne.

Mimogrede: od kod ideja tistim, ki mi vztrajno vsiljujete svoja mnenja in poglede in prepričanja, da mene le-ta zanimajo … narobe, da me MORAJO zanimati? Koga sploh briga vaše mnenje, razen vas osebno? Pa še to je vprašanje, če vas osebno zanima, kaj mislite.
Vam je kdaj post festum žal, da ste napisali kak kretenizem? Ali da ste nekoga spravili v slabo voljo s svojim kr neki komentarjem?

Meni, recimo, je žal za en post, ki je bil takoooo sladko napisan, jaz pa sem ga sesula s komentarjem, mu ubila romantičen pridih in prijazno misel. Ni kaj, bila sem slabe volje in sem spustila bombo, pisec pa je bil še tako prijazen, da se je spustil v debato z mano. Ko bi vsaj izbirsal tisti komentar (saj ne, da bi bil neumesten, bil je v zvezi s temo, samo … ni bil prijazen, sanjski, lep, bil je realen, trd, krut. Ni sodil v kontekst ostalih komentarjev).
_________________________________

Kot rečeno … preberem kaj nekaj blogov, pa le tu in tam puščam komentarje. Vem, da piscev, vsaj tistih, ki pišejo bolj ko ne zase, ne zanima moje mnenje. No, če je podobno ali dopolnilo postu, ga včasih napišem, če pa je popolnoma nasprotno pa …. Hvala za napisano, grem dalje. Ne bom te razburjala, ne bom ti kontrirala. Najbrž imaš prav s svojega zornega kota, ki pa ga jaz ne poznam in zato raje pustim stvari stat tako kot so.

Sve prolazi …  tudi misli.

Diraj mene, al´ mi ne diraj djecu

Tri dni že ne govoriva. Niti se ne pokličeva, niti se ne srečava … Imava tiho mašo …

Nič nismo v redu. Od nedelje dalje sem narobe, brez energije, brez veselja, brez elana. V ponedeljek se potem nisva videla, samo slišala, v torek pa sva se zvečer počla. Pa ne samo počla, to je bilo pravo besedno klanje. Najprej se je spravil na taveliko, ki jo je spet žalil in ji “vračal” za nedeljsko “crknjenje”, potem pa je meni počil film. Fak … sto in stokrat sem že rekla, da se 35 letnik ne more in ne sme spuščati na nivo 13 letnika, pa … dejmo spet. Tisto primitivno žaljenje, da je debela, da naj gre živet k fotru, da kaj dela tukaj, da …. ooooooooo … jebemti sunce žarko …

Kar je preveč je preveč. Tudi jaz imam mejo, sicer je visoka in marsikaj prenese, jovo na novo isto davljenje in teženje pa ne. In sva se zaskočila v besednem rjovenju, sva tulila drug na drugega in na koncu sem uporabila tisto edino, kar je močnejše od vsega: pokazala sem mu vrata. “Pejt, tam so vrata. Jaz živim tukaj, nimam kam, ti pa imaš. Pejt, skuliraj se, razmisli, premisli, potem pa … se slišiva.” In je šel. Pa sem ga klicala po eni uri in sva šla še enkrat skozi celo sceno. Sem mu že ob prihodu rekla, da nimam energije, naj me ne cuza in molze, pa je vseeno moral težit in jasno je bilo, da bom potegnila vem bombo in jo z vso silo zabrisala med naju. Ne da se mi več. Prazaprav se mi nikoli ni niti dalo.

Ajde, da se prepirava midva, to prenesem. Pa da mi non stop meče naprej eno te isto prežvečeno svinjarijo, da me opominja kaj vse sem naredila, pa česa nisem, pa kaj bi lahko, pa kaj ne bi smela, pa … je glupo in debilno, ampak prenesem. Da pa žali mojega otroka, mojo kri, da ji govori stvari, ki ji jih jaz nikoli nisem, ne bi in mi niti na kraj pameti ne pride, da bi ji jih kdajkoli rekla … opa bato, stani. Tukaj pa je en velik STOP znak. Ne on, ne jaz, ne kdorkoli drug ne bo žalil mojega otroka. Ni šans. Samo preko mojega trupla. In tako je počilo in imava tiho mašo …
__________________________________

Zame so take tihe maše najmanjši problem. Medtem ko se ne slišim z njim se v meni nabere še več negativne energije, še bolj se iskri iz mojih oči in moj jezik postane še bolj oster. Z največjim veseljem potem polivam vrelo olje po “nasprotniku”. Ga ni večjega užitka kot psihično uničit tistega, ki me je prizadel – pa saj žalitve na moj račun še prenesem, na konto mojih otrok pa pač ne, še posebej, če se ne moreta (znata, želita) sami branit.

To gre po principu: dirajte mene, al mi ne dirajte decu. In  sem mu že 100x rekla, naj ju pusti pri miru, pa ne pa ne pa ne pa ne pa …. eto, nosi posledice. In jaz nisem ciliviziran človek, jaz ne popenim, jaz popizdim in to je …. tega ne bi rad nihče videl. Jaz nimam meje, tolčem do konca, do … ponavadi odhoda iz stanovanja. In teh odhodov je bilo že mač tu mač. I svaki put kad ode … ode i dio mene sa njim. I tako do kraja … dokler lepega dne ne bo odnesel zadnji del ”Naju”.

E moja mazo … tebi moje srce pripada  …  a srce ni enako pamet.

 A to mi nije trebalo …

Da zalupim vratima i pobjegnem ti bez traga
nikad mi ljubav nije manje znaćila
moju si sreću svu u bol pretvorio
a to mi nije trebalo, dragi ..

I da me udariš pred svima ne bi boljelo
ja ću po svome ma koliko koštalo
mogu da biram dal da nestanem il potonem
a to mi nije trebalo …. a to mi nije trebalo …

Ja nisam ona što bi pala na koljena
a znaš da nisam nikog tako voljela …

www.oceni.zgodbice.net TAKOJ ODSTRANITE MOJE POSTE. Z NJIMI NE BOSTE SLUŽILI.

 http://oceni.zgodbice.net/

Kaj je to zdaj? Kdo si drzne objavljati na svoji strani moje poste in jih še tržiti zraven? Pa kaj ste znoreli al kako? Sem vam to dovolila? Smo podpisali kakšno pogodbo? Sem se s tem strinjala? Ne? Ne? Torej …

Pa kaj vam je ljudje? Vas ni sram, da služite denar na drugih, ki pojma nimajo o tem? Vas ni sram, da kradete drugih delo? Ste čist zmešani, al kako? Niste si vzeli niti toliko časa, da bi prebrali rubriko “obvezno branje” , v kateri lepo piše, da brez mojega dovoljenja ni dovoljena objava mojih postov NIKJER.

Torej … prepovedujem vam objavljanje mojih postov in služenje na moj račun (me ne zanima koliko od tega bi bili pripravljeni dati meni). Zbrišite moje poste – KI STE JIH ŠE PRIREDILI ZRAVEN, NE SAMO UKRADLI – REZALI STE JIH IN SPUŠČALI ODSTAVKE, PA VSEENO ZRAVEN NAPISALI MOJO POVEZAVO – TOREJ MALIČITE MOJE DELO IN GA KLJUB TEMU PREDSTAVLJATE KOT MOJE in da mi nobenega več ne objavite.

Hvala.

ODGOVOR danes, dne 23.2.2008

datum 22.2.2008 21:51
Zadeva

Re: Prepoved objavljanja mojih postov

Dajmo malo enga bontona no
Portal uporablja več uporabnikov in če jim je katera zgodba všeč jo objavijo.

S tem pridobite na branju, popularnosti in ocenjevanju vaših zgodb.

Če pa vam ni všeč, da se vaše zgodbe pojavljajo na portalu pa mi povejte katere so in jih bom z veseljem odstranil.
Mislim halo tako arogance pa še ne
In če smo že pri služenju z vašimi objavami; kje kdaj zakaj kako ?

Dajte se zresnit gospodična Dajmo malo enga bontona no

Portal uporablja več uporabnikov in če jim je katera zgodba všeč jo
objavijo.

S tem pridobite na branju, popularnosti in ocenjevanju vaših zgodb.

Če pa vam ni všeč, da se vaše zgodbe pojavljajo na portalu pa mi povejte
katere so in jih bom z veseljem odstranil.

Mislim halo tako arogance pa še ne

In če smo že pri služenju z vašimi objavami   kje kdaj zakaj kako ?

Dajte se zresnit gospodična

Lp Matias

Moj odgovor

Pa kaj ti res misliš, da se boš delal norca iz nas, blogerjev? Misliš, da smo nori, da ne vemo, kako se tržijo oglasi in oglasni prostori na int. straneh?    NIHČE nima pravice objavljat MOJE poste, če JAZ OSEBNO ne dovolim. To je valjda jasno in razumljivo, a ne. Oz, če kateri del tega stavka ni razumljiv, ga lahko povem še osebno. In glede na odziv na moj post o vaši kraji vidim, da nisem edina, ki vas bo prijavila policiji zaradi kraje intelektualne lastnine in mislim, da boste imeli s svojim načinim dela še en kup težav.

Mimogrede: kdo ti je dal idejo, da hočem “pridobivat” na branju, popularnosti in ocenejvanju”? Če bi to hotela, bi objavljaal tudi v Drugem domu in Blogoroli in Agregatu, se ti ne zdi? Pa NE objavljam nikjer.

torej:

umakni tole

Balkanski temperament

pa še ena je bila o KRANJSTERDAMU, objavil jo je HRBT, na vaši strani pa jo poišči sam.

Od zdaj naprej bom spremljala vašo stran in prisežem, če samo še eno svojo zgodbo najdem gor, vam bo vsem, ki jo delate, trda predla. In to ni hec.

katarina

Kad voljem voljem, a kad ne voljem …. koljem / Balkanski temperament

Ne morem si pomagat. Ko gledam posnetke iz Beograda si zaželim, da bi bila tam in da bi skupaj s tistimi … razbijala. Jebiga, balkanski temperament.

Balkanski temperament … je ena od stvari, ki mi je blazno všeč … tudi na meni. Ko ljubim, ljubim do onemoglosti; ko žalujem jokam, tulim, žalujem v dno duše; ko delam, delam strastno in perfektno; ko se ratujem, se ratujem do zadnje kaplje krvi, a kad mrzim … koljem. No, koljem ravno ne, sovražim pa ravno tako strastno kot ljubim. Slovenci te strasti, tega temperamentnega načina življenja ne poznamo (ups), pa tudi pri drugih “civiliziranih” narodih takega načina izražanja čustev nisem videla, pa saj … zato smo (ups) najbrž balkanci tako drugačni, tako “necivilizirani”, kot radi rečejo Evropejci (do kam sega Evropa?).

Je zato čudno, da na nek misteriozen način sočustvujem s Srbi in sem med ogledom današnjega dogajanja vzneseno bleknila … to to, naj razbijejo vse ambasade, naj zrušijo vse Mkdonaldse in druge ameriške lokale. Pa me je prijateljica začudeno pogledala češ, ali nisem vesela, da je Kosovo Republika. Kaj ima to veze s Kosovom, tukaj in zdaj je v igri temperament, žalovanje, tuga, bol i mržnja. Kosovski Albanci … mah, kaj oni, ves svet bi moral vedeti, da bo tako, da bodo Srbi izlili vse svoje emocije v razbijanje, rušenje, demoliranje, uničevanje. Saj so vendar balkanci, kaj pa bi se drugega lahko pričakovalo? Da bodo kot pičke tiho v sebi nosili žalost? Da bodo jokali navznoter? Ma ja … to počnejo “civiliziranci”, miroljubni ljudje, pičke (eto, samo ta izraz mi pride na misel), ki si ne upajo javno izražat čustev. In to Srbi definitivno niso. In jaz tudi ne.

Zdaj, ko bom imela kmalu tudi sama svoj kos zemlje, si lažje predstavljam kako bi se počutila, če bi mi kdo hotel vzeti tisti del, mimo katerega vozi kolovozna pot, češ, da vozi mimo nje že 100 let in da potrebuje tisti kos moje zemlje, da bo razširil svojo pot. Ma jebi se, bi si mislila, ne boš. In bi zabila največje kole točno v tistih nekaj cm, ki bi mi jih hotel vzeti. In če to ne bi pomagalo, bi tam postavila visoko betonski zid. Dobrososedski odnosi gor ali dol, zemlja je zemlja, nikoli je ni preveč in niti cm ne bi dala nikomur. Je torej čudno, da se Srbi tako obnašajo, ko so jim meni nič tebi nič vzeli del zemlje? AAAA …
Zakaj pa se Republika Srbska v Bosni ne sme odcepit? AAAA … jebeš države, jebeš svetovni mir, zemlja je zemlja in moja je moja, pa če se cela vas postavi proti meni. Hočem svojo zemljo.
Sicer pa … če bi Slovenci premogli malo tega balkanskega temperamenta bi že zdavnaj rešili Piranski zaliv in celo mejo s Hrvaško. Pa … smo (ups ste, to pa res nisem jaz) pičke, ki smo sposobni samo diplomatske note pisat, na morje na mejo si pa itak nihče ne upa. Hrvati pa si in bodo Piranski zaliv dobili. Kad tad.

Torej … za svojo zemljo se bo človek boril do zadnje kaplje krvi. In verjamem, da tudi Srbi. Kosovski Albanci so ga najebali, pa priznali ali ne. Najprej jih bodo mentalno zjebale ZDA, nato pa vsi sosedje po vrstnem redu.

Moje mnenje je od vedno bilo, da Albanci na Kosovu niso sposobni naredit prav nič iz tistega dela zemlje. Ker … če bi bili sposobni, bi že zdavnaj kaj naredili. Pa niso. Pa ne zaradi Srbov, ampak … oni so ipak sosedje Črnogorcev in lenoba se sosedsko deli, prav kakor vse ostalo. Kdo bo delal v gospodarstvu? Se bodo domov vračali moški, ki delajo po svetu? Malo verjetno. Bodo delale ženske? Tiste, ki nimajo otrok in niso poročene najbrž, vse ostale pa … kdo jim bo čuval deco? Cargo sistem, jasno.

Kakorkoli … razumem Srbe, ki divjajo in razbijajo in uničujejo. Naj se razdivjajo in naj izbolujejo svojo bol, potem pa … idemo dalje slomljena srca.
In kot je rekel kolega Srb: Jebem ja mater amerikancima. Pomažu onima, koji mi uzimaju zemlju i kažu, da ostaju moji prijatelji. In prav ima. Kako je lahko moj sosed na levi tako prekleto pofukano pokvarjen, da istočano mojemu sosedu na desni pomaga ukrast mojo zemljo, meni pa pravi, da je moj prijatelj. Ma jebem ti mater prijateljsku. Balkanci nismo Jezus, da nastavljamo desno lice, ko nas udariš po levem. Ko udariš, si lahko prepričan, da boš pretepen.

P.S.: Slovenci pičke pa itak spet ne vemo kaj in kako in s kom bi. Bi kar z vsemi, jasno, in ker smo taki pusiji bomo počakali na ta večje “civilizirane” države, in skupaj z njimi zalajali. Nimamo jajc, da bi lajali sami, so nam jih že zdavnaj na Dunaju odrezali.

Kranjsterdam / “Od đointa in vina ne moreš postat odvisen.”

Moje lipo misto je bojda že leta dolgo narkomanska gorenjska zibelka. Po resnici vam povem, da jaz tega občutka nimam. Mogoče se gibljem med “napačnimi” ljudmi, mogoče pa je to zato, ker tega ne iščem, pa tako niti samo ne pride do mene. Hmmm …

Leta nazaj je bilo, ko sem prvič poskusila travo. V tisti vasi so okoli mene živeli štirje fantje, ki so tam nekje okoli 16 leta začeli kaditi travo in piti zraven vino. Takrat sem se do smrti naslišala stavka: “Đoint in vino … od tega človek ne more postati odvisen.” Kakorkoli … tam pri 18 letih sem prvič probala travo. Pa nisem kadila, ker inhalirat ne znam. Sem dobila šate in … nič posebnega. Baje sem premalo zadržala v sebi dim in se me zato ni prijelo. Nekaj kasneje sem zato poskusila še enkrat. Sosed je prinesel plesnivo travo, jo zvil in … bila sem zadeta u tren oka. Še več, prepričana sem bila, da imam rumene podočnjake in da sem v obraz kot venzemaljac in sem šla v trgovino ljudi spraševat, če vidijo isto, kar sem videla na svojem obrazu jaz. Halucinirala sem in bledla, sosed je kasneje rekel, da se je prvič v življenju zbal za koga.
Po tistem nisem več poskusila nobene droge. Hvala, je bilo dovolj. Imam pa vse od takrat izredno izostren voh in travo zavoham … osupljivo daleč .

Moji vaški sosedje, ki jim je mama pustila nemoten vhod v našo hišo in tudi sicer nikoli ni imela nič proti njim, so vsi po vrsti “pojedli” svojo trditev, “da od mal trave in vina ne postaneš zasvojen”. Eden se je nekaj let zdravil v komuni v Italiji, iz katere je prišel uničen in vsaj na pogled star 50 let (pa je moj letnik), drugi je prav tako totalno zabuzil, tretji je klošar, četrti pa … pitaj boga.
Če samo pomislim kako blizu sem bila temu breznu, me včasih zmrazi. Ne vem kje sem pri 18 letih imela toliko … ne pameti … intuicije, da nisem “vztrajala” v njihovih žurih kajenja trave in pitja vina. Nikoli nisem poskusila tablet, zaradi katerih se je en od prijateljev zaklepal v sobo ko jih je vzel, ker je vse razbil in tulil in norel. Ne vem zakaj nisem vztrajala v njihovi družbi, ki jo je moja mama vendar odobravala, pa čeprav je vedela, da kadijo travo. Jasno, takrat nismo vedeli kaj je to trava in dejansko smo verjeli budalaštinam, da se od trave ne postane odvisen, da je to samo pomirjevalo. Še mi nismo vedeli kaj pomeni trava, kako bodo to vedeli naši starci …
__________________________________

Že vsaj 15 leta nazaj sem prvič slišala, da Kranj imenujejo Kranjsterdam. Kot omladinka sem veliko zahajala v mesto, sploh ob vikendih, toda nikoli, res nikoli se nisem srečala z drogami. Mogoče zato, ker se nisem družila s takimi ljudmi, mogoče zato, ker jih nisem iskala. 
No ja, s svojimi sosedi iz vasi sem se družila od malih nog, pa sem preko njih prišla do trave, ki so jo oni dobili pitajbogakje. Torej to, da ne iščeš dilerja sploh ne pomeni, da ne boš srečal drog. Očitno sem torej jaz imela srečo, da so bili okoli mene ljudje, ki mi bodisi droge niso ponujali, bodisi je niso konzumirali. Kakorkoli … zame Kranj ni bil mesto drog, niti nisem takega občutka nikoli dobila. Ampak tega je ipak 15 let …
___________________________________

Zdaj živim v “srcu” Kranja, Na Planini, kjer naj bi mrgolelo dilerjev in drogerašev. Jaz nimam tega občutka. Sem dve leti tukaj, pa nisem videla enega narkomana, niti nisem srečala nikogar, ki bi v v poznih nočnih urah na pločniku mimoidočim prodajal drogo. To naj bi tu vendar počeli, tu naj bi taki vendar živeli. No, jaz jih ne vidim. In zato tudi hčeri ne morem “strašiti” z nečim, česar ne vidim. In mi je smešno, ko mi kdo pri podatku, da živim v Kranju, reče: Pa pazi na tamali dve. Vi imate veliko droge tam. A res? Kje pa jo imamo?
___________________________________

Pred kakimi sedmimi leti so se na osnovni šoli kamor sta hodili tamali pojavili neki čudni bonbončki, ki so jih malčkom (mala šola + 1 in 2 razred) razdeljevali neki čudni klinci. nihče ni vedel kakšni so ti bonboni, nihče jih ni poskusil, takoj pa je završalo, da dilerji vdirajo v šolo in malim dilajo drogo. Kmalu zatem so okoli šole postavili visoko zeleno ograjo, ki naj bi bojda obvarovala mulce pred drogo, čeprav je, vsaj meni, jasno, da je ni ograje, ki bi človeka obvarovala pred drogo, razen tiste, ki si jo sam postavi v svoji glavi.

Po tem nismo nikoli več slišali o drogi in kakšnih sumljivih tipih okoli šole, ta nova šola pa je tako ali v tako u srcu narkomesta, tako da …  
___________________________________

Torej … kar se mene tiče drog v Kranjsterdamu ni nič več ali nič manj kot v kakšnem drugem mestu. In najbrž jih ni za vse tiste, ki jih ne iščejo, ki se z njimi ne pečajo in ki vsak namig o njih preslišijo, ignorirajo, zavrnejo (to pomeni, da zavrnejo prijatelje, ki se s tem pečajo ali ki jih nagovarjajo v to).

Kranj zato ni Kranjsterdam ampak Kranj. (Tudi Ljubljana ni Ljubljansterdam).

“Gospa, pridite takoj v šolo. Vaša hči se je poškodovala.”

Dan kot dan. Vstala sem ob pol sedmih, si umila lase, se oblekla in šla v službo. Med potjo sem poslušala Radio Aktual in …. uau, samo en poslušalec je poklical in povedal mnenje o novonastali državi RK.

Ko sem prišla v pisarno sem najprej prižgala luči, grelce in računalnike, šla v drugo sobo pomit đezvo in pristavila za kavo. Med tem časom sta prišla oba šefa in delovni dan se je začel. Prišel je en, pa drugi delavec iz proizvodnje, prihajale so stranke, tu in tam sem skočila na net pregledat svoje omiljene strani, zvonili so telefoni, delo je teklo kot vsak dan.

Malo po deseti uri pokliče Moj, da mi vošči lep dan in da mi pove, da se je zaletel. Uf, si mislim, je moralo bit pa grdo, da se je on zaletel. Vozi izredno previdno, dobro in varno, ima pa konstantno smolo z avtomobili. Zadnji avto ima kaki dve leti in v tem času so ga na parkirišču že dvakrat zadeli, danes pa še spredaj. Mater … nič, moram dalje delat, se slišiva kasneje. Še lupčka in adijo.

Čez nekaj časa spet zazvoni moj telefon. Na drugi strani takoj prepoznam glas tamaline razredničarke. Prva misel: Najbrž me kliče zaradi govorilnih ur. Že pred nekaj dnevi sem taveliki naročila, naj učiteljici reče, da me pokliče, ko bo imela čas in … evo, najbrž je to. Pa ni bilo to. Klicala me je zato, ker je tamala pospremila sošolko domov, ker ji je bilo slabo in je sama med potjo padla, se udarila v glavo in sedaj leži v šoli. Prosila me je, če lahko pridem v šolo ponjo in jo odpeljem v bolnico.

Niti ni do konca povedala, so se mi že vsule solze. V grlu se mi je naredil cmok in šef je takoj videl, da z mano nekaj ni v redu. Ko sem odložila telefon in se obrnila k njemu, je samo rekel naj hitro grem, da bo vse ok. In sem šla …
___________________________________

Med potjo sem jokala in se mirila. Moj me je tolažil, da kaj paničarim, da bo vse ok, da ni nič takega, toda … Jokala sem bolj zaradi šoka kot zato, ker bi premišljevala kaj je z njo. Ko sem jo zagledala sem si oddahnila, ker sem videla nasmeh na njenem obrazu, vseeno pa sva šli v Zdravstveni Dom, kjer so mi svetovali, naj jo dva do tri dni opazujem, če bi slučajno začela bruhati ali bi ji postalo slabo.
___________________________________

Dan se je začel tako kot vsak drug dan. Niti pomislila nisem, da se lahko karkoli zgodi meni ali Mojemu ali tamalima ali komurkoli od mojih. Čas je mineval lahkotno, kot dan pred tem in kot mesec pred tem. Potem pa … udari v to lahkotnost in neobremenjenost novica, da je moje dete padlo, da leži v šoli …

Tamala ni točno vedela, zakaj sem jaz tako resna, zaskrbljena in objokana. In sem jo vprašala kako bi se počutila ona, če bi ji sporočili, da sem se jaz na poti v službo ponesrečila in ležim v bolnici. Bilo bi ji grozno, seveda, in tako sem se počutila tudi jaz.
__________________________________

Niti pomislim ne, da bi se ji v šoli kaj zgodilo. Prav tako kot ne pomislim (včasih pa), da bi se meni kaj zgodilo na poti v ali iz službe. In potem taki trenutki tako zelo bolijo. Ker se zavem kako malo je potrebno, da se mi podre svet, moja fikcija, da sem varna.

Kako trhlo je naše prepričanje, da imamo vse pod kontrolo in da smo gospodarji svojih življenje.    Pa smo daleč, daleč od tega.

Dogajanje v Azilnem domu na Viču – Poziv k ukrepanju

IZJAVA SOCIALNEGA CENTRA ROG O DOGAJANJU V AZILNEM DOMU NA VIČU IN POZIV K UKREPANJU

V Azilnem domu na Viču (v nadalj. AD) so se zadnje tri tedne dogajale stvari, ki zbujajo zaskrbljenost. Te so v prvi vrsti posledica kriminalizacije prosilcev za azil in strukturnega nasilja, ki se izvaja nad njimi v vse ostrejši obliki. Ta se kaže v vse pogostejšem odrejanju pridržanja prosilcev za azil na zaprtem oddelku AD, kjer velja strog zaporniški režim. 

1. Poskus samomora v azilnem domu 

Prosilca za azil iz Rusije sta bila prijeta 8. februarja zvečer. Zoper njiju je bilo odrejeno pridržanje na zaprtem oddelku AD, ker sta bila brez dokumentov in ker naj bi obstajal sum zlorabe azilnega postopka. 11. februarja v času kosila sta si v jedilnici AD prerezala žile na rokah. Ko so jima v Kliničnem centru oskrbeli rane, sta se upirala vrnitvi na zaprti oddelek AD. Varnostniki naj bi uporabili silo, da so ju zopet podvrgli strogemu zaporniškemu režimu zaprtega oddelka AD. Prosilca za azil sta se tedaj odločila za gladovno stavko, ki še traja. Odgovorni v AD trdijo, da je psihiater njuno stanje ocenil kot normalno in da ne potrebujeta posebne psihiatrične ali psihološke oskrbe. Vendar je bilo med pogovorom z njima očitno, da sta obupana in sploh v slabem psihičnem in fizičnem stanju. Poleg tega sta panična, ker jima ni jasno, kakšen je njun položaj, kakšen nadaljnji postopek ju čaka in koliko časa bo trajal, kako dolgo bosta še zaprta ipd. Počutita se ogrožena in trdita, da se jima zaposleni v AD posmehujejo in z njima slabo ravnajo.  Prosilca za azil sta tudi povedala, da je 14. februarja eden od njiju pričel krvaveti iz ran. Nekdo iz zaprtega oddelka AD naj bi poklical urgenco, vendar reševalci niso prišli do njiju. Odgovorni v AD ta dogodek zanikajo in trdijo, da naj bi k prosilcema za azil prišel zdravnik v spremstvu prevajalke, vendar sta prosilca zdravniško pomoč odklonila. Na urgenci so povedali, da so s primerom seznanjeni in da bo za fanta poskrbljeno, vendar niso hoteli podrobneje govoriti o tem. 

Režim v zaprtem oddelku AD, kjer je prosilec za azil lahko pridržan do 4 mesece, je izjemno strog. Pridržani nimajo stikov niti z drugimi prosilci za azil, ki so nastanjeni izven zaprtega oddelka, kaj šele z zunanjim svetom. Pridržanim je dovoljeno zgolj, da se ob lepem vremenu dve uri dnevno sprehajajo po ograjenem dvorišču pod strogim nadzorom varnostnikov. Fanta pravita, da bosta z gladovno stavko nadaljevala, dokler ju ne bodo premestili na odprti oddelek AD. Trdita, da ne želita oditi oziroma pobegniti iz AD, pač pa si želita, da bi jima bilo omogočeno svobodnejše gibanje znotraj območja AD. 

2. Izvajanje pritiskov na prosilca za azil 

Odgovorni v AD pravijo, da sta poskus samomora in gladovna stavka zgolj strategiji prosilcev za azil. Odgovorni v AD obtožujejo, da sta fanta k temu nagovorila dva druga prosilca za azil. Slednja, ki sta nameščena na odprtem oddelku AD, zdaj poročata o hudih pritiskih, ki jih nanju izvajajo odgovorni v AD. Razlog za tovrstno šikaniranje naj bi bilo dejstvo, da sta zadnje tri tedne o grozljivih razmerah v AD obveščala medije in posledično javnost. Ogorčena nad tem, da se razmere v AD zaostrujejo, sta medije opozorila na to, kako osebje AD krši pravico do zasebnosti prosilcev za azil, omejuje njihovo svobodo govora in na sploh arbitrarno izvaja svoje pristojnosti. O tem so poročali Žurnal 24, Mladina, Indirekt, oddaja Tednik na RTV Slo, Radio Študent.  Odgovorni v AD na njiju pritiskajo, tako da ju kaznujejo za povsem banalne kršitve hišnega reda. Da si odgovoren za kršitev, zadošča, da te zatoži kakšen uslužbenec AD. Posebnega disciplinskega postopka ugotavljanja kršitve, v katerem bi imel domnevni kršitelj hišnega reda možnost povedati svoje mnenje in druge pravice, ni. Primer kršitve, za katero je bil eden izmed fantov kaznovan, je jemanje hrane iz jedilnice. Varnostnik je namreč trdil, da je vzel 30g marmelade. Ko se je eden od fantov nekoč razburil zaradi tovrstnega nepoštenega obravnavanja in ni hotel sprejeti krivičnega opomina o kršitvi, je bil kaznovan s prepovedjo izhoda naslednji dan. Iz tega razloga ni mogel pravočasno v službo. Prosilci za azil imajo namreč na podlagi 78. čl. Zakona o mednarodni zaščiti pravico do dela in zaposlitve. Obenem hišni red določa, da morajo biti prosilci za azil v AD med 22. uro zvečer in 6. uro zjutraj. Konkretna prosilca za azil sta redno zaposlena, vendar je njun delovni čas fleksibilen. Včasih pričneta z delom zelo zgodaj, zaradi česar morata, če želita biti pravočasno na delovnem mestu, oditi iz AD pred 6. uro. Drugič pa zaključita z delom pozno in se lahko vrneta v AD šele po 22. uri. Zato morata za odhajanje na delo pridobiti posebne dovolilnice vodstva AD. Prosilci za azil težko dobijo zaposlitev. Če jim odgovorni v AD arbitrarno in neupravičeno onemogočajo odhajanje na delo, je njihova zaposlitev ogrožena. 

Šikaniranje se je zaostrilo, ko sta prosilca za azil z zaprtega oddelka AD poskusila narediti samomor. Obstaja sum, da skuša uprava AD tragični dogodek zlorabiti za discipliniranje prosilcev za azil, ki sta toliko pogumna, da si upata opozarjati na razmere v AD, in za ustrahovanje drugih prosilcev, ki bi potencialno razmišljali, da bi se uprli zoper kršitve svojih pravic na podoben način. 

3. Poziv SC Rog odgovornim uradnim organom, varuhinji človekovih pravic, nevladnim organizacijam, aktivistom, medijem in zainteresirani javnosti 

Dejstvo je, da je v interesu vseh, da fanta, pridržana na zaprtem oddelku AD, ki sta izgubila veliko krvi in sta izčrpana zaradi gladovne stavke, prenehata s samouničevalnim vedenjem. Iz dosedanjih izjav uprave AD izhaja, da se odgovorni v glavnem ukvarjajo s tem, kdo je kriv za njun poskus samomora. To je nepravilen pristop. Situacijo je treba razrešiti takoj in na način, da fanta ne bosta utrpela dodatnih škodljivih posledic. Prav tako je treba vplivati na upravo AD, da preneha ustrahovati in kaznovati prosilce za azil, ki opozarjajo na neustrezne razmere v AD. 

Situacija v AD je sicer zapletena. Izjave prosilcev za azil se razlikujejo od trditev zaposlenih v AD. V SC Rog smo mnenja, da je napačno izhajati iz domneve, da prosilci za azil lažejo ter da so poskusi samomorov in gladovne stavke zgolj strategije, s katerimi želijo izsiliti ugoden izid azilnega postopka ali izpust iz zaprtega oddelka AD. Prvič, tovrstna strategija ne more biti uspešna. Drugič, AD je totalna institucija. V evropski azilni politiki je odrejanje pridržanja prosilcev za azil vse bolj pogosto, s čimer se želi omejevati dostopnost pravice do azila. Ker je interes oblasti, da omejuje azil, vse večji, velja toliko bolj skrbno preverjati vsako informacijo o sumu zlorab ali neprimernih razmerah v AD. Tretjič, poskuse samomorov in gladovne stavke v AD je treba jemati posebej resno. Malo verjetno je, da je tako radikalno dejanje zgolj procesna strategija prosilca za azil. Ker ni dostopnih javnih podatkov, koliko prosilcev za azil ravna na tovrsten način, je nemogoče primerjati število prosilcev za azil, ki poskusijo narediti samomor ali se odločijo za gladovno stavko, z na primer številom priprtih oseb ali zapornikov, ki ravnajo na podoben način. Iz poročanja medijev obstaja vtis, da je v azilnih postopkih tovrstnih znamenj skrajnega obupa posameznika več kot v drugih represivnih postopkih. Četrtič, odgovorni v AD se ne morejo legitimno sklicevati na to, da prosilci za azil taktizirajo, če dogajanje v AD ni transparentno. V AD namreč delajo vse, kar je mogoče, da bi dogajanje za njihovimi zidovi ostalo kar se da skrito očem javnosti. Nekateri prosilci za azil ne morejo pridobiti dokumentov v svojih državah, v katerih so bili mučeni, jim je bila nezakonito omejena prostost ali so bili kako drugače preganjani. Zato ne morejo vstopiti v drugo državo na zakonit način. Odvzem prostosti je težak za vsakega posameznika, te prosilce za azil pa utegne pridržanje spominjati na razmere, zaradi katerih so bili prisiljeni bežati. Prosilci, ki so bili resnično preganjani, lahko zaradi razmer med pridržanjem na zaprtem oddelku AD, utrpijo še hujše travme. Nekateri namreč trpijo zaradi post-travmatske stresne motnje ali imajo druge zdravstvene in psihološke probleme zaradi preganjanja. Mednarodno pravo zato odklanja uporabo pridržanja in drugih oblik kaznovanja v azilnih postopkih. Če RS s tem, ko se v preveliki meri poslužuje pridržanja prosilcev za azil, odvrača tiste, ki bi lahko dejansko utemeljeno zaprosili za azil, je njeno ravnanje treba označiti kot državni zločin par excellence.  

Zavračamo tudi uporabo sredstev discipliniranja prosilcev za azil, ki se jih arbitrarno poslužuje uprava AD. Na tak način namreč povzroča dodatno in nepotrebno napetost med prosilci, ki so nastanjeni v AD, katerih življenja so podvržena popolnemu nadzoru oblasti in sistemskemu nasilju, ki je posledica sodobnih migracijskih politik. Evropska migracijska politika ustvarja zmotno podobo prosilca za azil, ki naj bi bil nevaren, devianten subjekt, ki zlorablja azilni postopek. Ker je pridržanje prosilcev za azil vse pogostejši ukrep in ker dogajanje v AD ni transparentno, je treba resno obravnavati vsako najmanjšo informacijo o kršitvah v AD. Nesoglasja, kaj se je dejansko zgodilo v AD na Viču, so posledica dejstva, da ni jasno izdelanega in poštenega postopka, kako ukrepati, ko se pojavi informacija oz. sum o domnevni kršitvi v AD. Pristojne institucije so dolžne vsako tovrstno informacijo preveriti pri vseh vpletenih (tako pri odgovornih v AD kot tudi pri konkretnih prosilcih za azil), ne pa izhajati iz predpostavke, da prosilci za azil zgolj taktizirajo. V nasprotnem primeru namreč prosilci za azil nimajo možnosti, da bi bili slišani. Bolje je, če se sum kršitev v AD večkrat izkaže za neupravičenega, kot pa da se kakšnemu prosilcu za azil enkrat res kaj tragičnega zgodi. Ob tovrstnih dejanjih, kakršen je poskus samomora ali gladovna stavka, bi morale pristojne institucije tudi prevzeti vsaj posredniško vlogo in si prizadevati za najugodnejšo rešitev nastale situacije.  SC Rog zato zahteva:
-         spoštovanje pravice do svobode gibanja prosilcev za azil, na kratki rok naj se odpravi strogi zaporniški režim v zaprtem oddelku AD;
- spoštovanje pravice do izražanja, ki se jo sedaj krši tako, da se na prosilce za azil, ki se obračajo na medije in javnost, vrši pritisk;
-         nudenje pravnih in drugih informacij, ki jih prosilci za azil želijo, v jeziku, ki ga razumejo;

-         zagotavljanje učinkovite in neodvisne brezplačne pravne pomoči prosilcem za azil;

-         stalen dostop do prevajalcev v AD.

 ________________________________________

Tole sem danes dobila v poštni nabiralnik od slovenske filantropije. Ker sem se z zadevo seznanila že pred časom, kdo od vas pa o tem mogoče ne ve nič, jo posredujem naprej.