Starševstvo +

Ženska po žensko o ženskah

Sem se namenila pisati o svojem odnosu do žensk, pa ne bom. Al pa bom … Al pa ne bom … No, pa bom (zdaj, ko je beseda stekla). Ampak ne čisto vsega, kar mislim.
__________________________________

Kot majhno deklico mi je bilo dolgo let grozno dejstvo, da sem ženskega spola. Oče je hotel sina (pri tem pa “pozabil”, da ga že ima), me tja do 20 leta in še čez klical Sine, ko pa sem bila stara kakih 10 let, pa mi je prvič rekel, da me ne mara, ker sem deklica. O majko moja …

V tistem času desetih let sem spoznala fanta, ki me je imel strašno rad. Bil je prvi, ki mi je pokazal razliko med fantom in dekletom in … v bistvu je bil prvi fant, ki sem ga poljubila, s katerim sem se spogledovala, se šla igrice osvajanja. In prav spomnim se, ko sva nekega dne po maši sedela na eni izmed klopic in sem mu rekla, da se sovražim, ker sem dekle. Da nočem bit punca in da mi je grozno žal, da nisem fant. Točno vidim ta prizor in občutim tiste občutke, ki sem jih imela takrat. Sovražila sem se, ker sem bila dekle, a bilo mi je 10 let. No, fant mi je rekel, da to ni nič takega, vendar je bilo zame to, da sem dekle (beri manjvredna), nekaj najbolj groznega. Še isto leto sem si sama postrigla dolge lase in mi je frizerka naredila frizuro na fantka.

V 15 letu sem imela sem obdobje, ko sem se obupno trudila biti fant, še bolj sovraštvo do svojega spola manifestirala po posilstvu, ko sem se rezala po obrazu, se oblačila po fantovsko in bila čisto uničena ob spoznanju, da sem šibkejši spol in kot taka ne glede na vse floskule o enakopravnosti in enakosti med spoloma ravno zaradi svojega spola ranljiva in … v bistvu … manj vredna.
__________________________________

Zrasla sem v žensko. Proti naravi pač ne morem dosti. In od vedno so mi bili všeč fantje ,v to ni bilo nikoli nobenega dvoma. Toda energijsko … v meni vsekakor prevladuje moški pol. Nikoli mi ženske niso bile blizu, niti kot družba, niti kot zaupnice, niti kot vzornice. Njihov način komuniciranja, podmuklo, dvoumno, plehko in površno izražanje misli ter igranje nemočne družbene žrtve … Noup, nikoli nisem bila del te družbe, ženske so mi bile prej v posmeh kot sogovornice. Sama se namreč nikoli nisem naučila “ženskega” komuniciranja (npr. igrice rekla-kazala)

V mladosti sem imela eno prijateljico, ki me je v bistvu naučila vse tisto, česar me mama ni naučila. Skupaj sva se smejali, jokali, lagali, bili v dobrem in zlu. Pa tudi ona ni bila kaj dosti drugačna od mene. Večino svojega šolskega časa je preživela s sošolci in ne sošolkami, ki so jo prej ne-marale kot imale rade. Najine poti so se razšle, ko sem se odselila od doma (in iz vasi).

Pred tem sem se pobliže spoznala z ženskim kolektivom v eni izmed tovarn in – svaka čast tistim, ki zdržijo med samimi ženskami. Tak kolektiv je … mi je prav žal … pravi pekel. Sploh če si moški ali ženska, ki dobro izgleda.
Ko sem delala kot natakarica sem bila več ali manj v moški družbi, kasneje v gradbeništvu pa prav tako. Moje edine ženske stranke so bile prodajalke zaves, s katerimi sem se prav z vsemi izredno dobro razumela, nismo pa bile prijateljice.
Zdaj že štiri leta delam izključno z moškimi in ženske srečal le redko. Pa jih pogrešam? Hmmm … niti ne. Tiste, ki delajo v istem fohu kot jaz, so mi karakterno podobne, zato se najbrž obdržimo v moškem okolju. In s takimi rada vržem debato o delu, novostih v gradbeništvu, ipd.
__________________________________

Potem, ko so se moje poti z edino prijateljico razšle, sem več kot devet let bila brez prijateljice. Žensk sem se bolj ko ne izogibala, saj so mi s svojim zlobnim, dolgim, škodoželjnim govorjenjem povzročile preveč bolečine. Tudi s sosedami se nisem družila in če sem kdaj padla v kakšno njihovo debato, smo se ali sprle ali z občutkom slabe volje razšle. Pogovori v stilu “kaj boš kuhala, s čim pereš perilo, kdaj pomivaš stanovanje, kje kupuješ obleke, v kateri trgovini si že bila, kako vzgajaš otroke” so mi bili že od vsega začetka odvratni in niti slučajno se nisem bila nikoli pripravljena prilagajat. Tako me tudi marale niso, ker sem bila čudna, drugačna, nerazumljena in od tod dalje je le še korak do tega, da sem malo nora – seveda, kaj pa naj bi si mislile ženske o ženski, ki ji varanje ni nobena vrednota, ki rada živi sama, ki se pogovarja o politiki, ki ob dveh otrocih študira, ki govori o seksu ne obremenjeno, katere otroci obešajo perilo pri 8 letih in ki ne kuha, ampak naroča pico na dom.

Potem sem dobesedno padla v lonec žensk s tem, da sem se začela aktivno ukvarjati s področjem enostarševskih družin. V letu in pol, kar sem v tem, sem tudi v resnici (in na moje veliko presenečenje) spoznala nekaj žensk, s katerimi se izredno dobro razumem, s katerimi se lahko pogovarjam o vsem drugem razen o kuhanju in vzgajanju ne.

Enostavno ne prenesem žensk, ki jamrajo. Ne prenesem njihovih vdanosti v usodo, sedenja na mestu in smiljenja samemu sebi. Ne prenesem opletanja jezikov o tem kaj imajo drugi in kaj one ne bodo nikoli imele. Ne prenesem otresanja jezikov po moških, poniževanja in pumpanja ega na napakah drugih. Ne prenesem pa niti žalovanja za nečinm, kar naj bi nekoč bilo in ni več ter vdanosti v usodo (dvig rok in igranje brezroke mumije).

Po eni strani zahteve po enakopravnosti, po drugi strani vztrajanje v mučeniški vlogi.
Po eni strani zahteve po svobodi, po drugi strani zasužnjevanje moških.
Po eni strani pravice, po drugi strani igranje žrtve. WTF?

Skratka … sem ženska, kar pa še zdaleč ne pomeni, da tudi kokodakam po žensko.

Št. komentarjev: 23

1. Marija pravi:

   Beseda ženska skriva v sebi toliko pomenov kot človek. Človek je lahko dober, slab, prijazen, osoren, cel spekter lastnosti. Enako tudi ženska. Žensko na splošno poimenovati kokoš ali kaka druga perutnina je grdo. Obstajajo pa primerki, ki jim je to ime pisano na… perje. Vsekakor ti želim, da bi te obkrožalo veliko zabavnih, odprtih, brihtnih, spontanih žensk in da ne bi zgubila vere v njihov obstoj.

   26. februar 2008 ob 21:15

2. 1tastar pravi:

   Jedan čovek i dve žene!

   27. februar 2008 ob 07:40

3. katarina pravi:

   marija: kot kokoši se prepozna točno določena skupina žensk.
   ženski spol pa je sicer neizpodbitno povezan z “nalogami”, ki so čisto prirojene narave. recimo, da so zaradi tega ženske bolj povezane z naravo, se pa ne strinjam, da je ženstveno obnajšanje nežno, milo, plaho, medlo.

   27. februar 2008 ob 08:18

4. Darja pravi:

   Tudi jaz nisem marala biti dekle. Že odkar vem zase. Odkar so se učiteljice v osnovni šoli vpričo mene pogovarjale, da sem uboga punčka, ker izgledam kot fant. In potem sem bila fant. Po duši. Družila sem se s fanti, igrala njihove otroške igre.
   Žensk še zdaj ne maram (vsaj večine). Preveč spletkarijo, preveč jamrajo. Preveč so zahrbtne (ok, nekatere). Sem se pa naučila uživati v tem, kar sem.

   27. februar 2008 ob 09:45

5. Nataša pravi:

   Upam, srčno upam, da bom v naslednji službi imela pod sabo same tipe.
   Tako še najbolje funkcioniram. Poveš jim, kar jim gre, oni povedo tebi in basta. Ni prostora za napačne interpretacije. Govorim za službo, kjer čustva niso v ospredju. Doma je malce drugače…
   Ljudje, ki sedijo in jamrajo so pri meni odpisani že v štartu.

   27. februar 2008 ob 09:55

6. katarina pravi:

   nataša: najina kava bo najbrž zelo … brezčutna v stilu:

   kako si?
   dobro, ti?
   dobro.
   ok.
   tišina …..
   si popila kavo?
   sem.
   pejva.

   27. februar 2008 ob 09:58

7. Vanja pravi:

   Uh začelo se je v prvem razredu, ko so se vse punčke zmenile, da ne bodo moje prijateljice. in potem se je to nadaljevalo vse do sedaj…in se še nadaljuje. V moji pisarni me ženske tudi ne marajo, rovarijo in spletkarijo proti meni…razumem se samo še z nekaterimi, ki jih prav tako ne marajo. V resnici bi rada poznala razlog zakaj je temu tako, ampak ga pri živi glavi ne morem. Je pa res tudi to, da mi že nekako naravno kot prijateljice ležijo ženske, ki jih druge ženske ne marajo prav preveč. To verjetno pomeni, da imamo nekaj skupnega, ne vem pa kaj bi to bilo.
   Vsake toliko časa se pa v mojem življenju najde še kakšna ženska ( ponavadi starejša, ni pa nujno), ki v to, da mi zagreni življenje, vloži ogromno energije. Kot da bi ji bila misija, da me zjebe. Tudi tega ne štekam, jaz se praviloma slabo počutim, če se mi zdi, da sem nekomu naredila krivico ali da sem se do nekoga grdo obnašala. Jaz se ženskam nikoli ne smilim. Hudiča, še tipom se ne. Meni se pa ljudje vse počez vedno smilijo.

   27. februar 2008 ob 10:11

8. Vanja pravi:

   aja no pozabila sem povedati tudi to, da sem ugotovila, da na splošno posvečam več energije in misli na ženske, ki so mi v življenju “škodile”, pozabljam pa na tiste, ki so me v življenju veliko naučile in mi veliko dale. Nekaj žensk v mojem življenju (nekaj tudi profesoric) je bilo izjemnih, dale so mi goromno. Hvala jim! Zato bom od danes naprej posvečala takšnim ženskam več pozornosti, tiste druge bom pa enostavno ignorirala. Tako ne bodo imele več moči nad mano. Aleluja!

   27. februar 2008 ob 10:16

9. Nataša pravi:

   Seveda. Po “pejva” se akcija šele začne.
   A nisva midve že imeli izkušnjo bližnjega srečanja, ko sva sedeli za mizo, se režali in se nasploh luštno imeli? Ja, ja. In Tvoj je bil fikus.

   Mimogrede, poslala sem ti mail s praktičnim vprašanjem, ti pa nič. Mislim. Jebeš tako lojalnost med socialkami.

   27. februar 2008 ob 10:24

10. katarina pravi:

    ja gospa, eni delamo, eni pa malcate.

    moj je sprobaval novo pozo – jaz sem neviden. mu je uspelo? noup, vsi so ga opazili, ampak .. so se pa delali, da ga ne vidijo in je bil zlo zadovoljen.

    27. februar 2008 ob 11:08

11. Nataša pravi:

    Eni pa jemo.
    Res dolg komentar.

    27. februar 2008 ob 11:13

12. katarina pravi:

    sem ga post festum še podaljšala.

    27. februar 2008 ob 11:20

13. Nataša pravi:

    Opazila. Čist preveč časa imaš v službi. Država bi te morala zato kazensko preganjati. A veš, da s tem odžiraš delo tisočerim, ki bi v taki službi 12 ur strumno delali samo in zgolj službene zadeve? Tstststs.

    27. februar 2008 ob 11:26

14. štulič pravi:

    Aja? Kaj pa gu_nim manjka? Sej ne, da ne bi rad, da bi mi iz roke jedla, kavico kuhala paaa_parket pucala. Čudna se mi zdi, ko pride k meni in mi reče : “Ej,ene ženske so pa res prtegnjene!”

    P.S.T. A! Dej no?!

    27. februar 2008 ob 13:10

15. notoriuosBIG pravi:

    ˝Enostavno ne prenesem žensk, ki jamrajo. Ne prenesem njihovih vdanosti v usodo, sedenja na mestu in smiljenja samemu sebi. Ne prenesem opletanja jezikov o tem kaj imajo drugi in kaj one ne bodo nikoli imele. Ne prenesem otresanja jezikov po moških, poniževanja in pumpanja ega na napakah drugih. Ne prenesem pa niti žalovanja za nečinm, kar naj bi nekoč bilo in ni več ter vdanosti v usodo (dvig rok in igranje brezroke mumije).

    Po eni strani zahteve po enakopravnosti, po drugi strani vztrajanje v mučeniški vlogi.
    Po eni strani zahteve po svobodi, po drugi strani zasužnjevanje moških.
    Po eni strani pravice, po drugi strani igranje žrtve. WTF?˝

    Najbrž se ne boš strinjala ampak jaz sem v tem opisu prepoznal prvo tebe

    27. februar 2008 ob 13:18

16. katarina pravi:

    notorius: in kot da mene to zanima

    štulić: in eni tipi so res usekani.

    27. februar 2008 ob 13:30

17. štulič pravi:

    @katarina. Yes, yes. In_ Absolutno. But: http://www.youtube.com/watch?v=PlciDtxDFtY

    27. februar 2008 ob 13:46

18. katarina pravi:

    i ja tebe volim (opet )

    27. februar 2008 ob 13:51

19. rugi pravi:

    Ene ženske nonstop govorijo o kuhanju, pralnih praških, vzgoji, bentijo čez moški svet…
    Eni moški nonstop govorijo o avtomobilih, motorjih, računalnikih, formuli, fuzbalu, se hvalijo s podvigi pri ženskah…

    Vsi smo ljudje. Hvala naravi za drugačnost.

    27. februar 2008 ob 17:00

20. 1tastar pravi:

    Ja sam čovek, no oni, koji govore o futbalu isl. su muškarci!

    Žene, ćutite kad čovek govori!

    27. februar 2008 ob 18:14

21. simonarebolj pravi:

    To je točno to, kar se vleče na različne tematike skozi celoten tvoj blog. Opis svoje slabe izkušnje, vsiljene frustracije, kar opišeš nazorno in učinkovito, potem pa nobene refleksije, nobenega nauka in totalen polom v rezultatih.

    Namreč tvoj oče in vsi šovinisto so pri tebi dosegli svoj namen. Dosegli so, da si postala njihova sodelavka. Najprej so te ponižali in pretepli, potem pa od tebe dosegli, da si začela razmišljat z njihovo glavo in širit naprej njihov primitivizem.

    Ravno toliko moških je popolnih kretenov kot žensk. In ti si avtomatično ignorirala ženske, ki so vse prej kot kokoši, moškim pa odpuščaš in jih razumeš v marsičem, tudi ko so popolni idioti. Tudi v raznih gnilih lastnostih, povzemaš njihovo gnilost v mentaliteti. Varanje namreč nima nikakršne veze z moškostjo ali ženskostjo. Varanje je postala bolj moška domena izključno zaradi deprivilegiranosti ženske v eksistenci sami in odvzemanju pravic v preteklosti. In če misliš, da si zato večja in bolj moška, ker s sprejemanjem varanja kot nekaj povsem toleriranega, deluješ na višjem nivoju, ker si bliže moški mentaliteti, si se globalno zajebala. Tako zajebala, kot če bi trdila, da zastopaš reševanje problemov skozi fizično nasilje, ker je tako bolj po moško in se ti ne zdi nič sporno. Hehehehe … Nasilje je samo nasilje, laganje je samo laganje … in človek, kakršnega koli spola že, je samo kvaliteten ali zelo nekvaliteten in sprijen v svoji naravi. Padec človeka je ravno v tem, da svoje preizkušnje iz preteklosti ne transformira v zlato, ampak širi naprej drek, ki mu je bil vsiljevan.

    29. februar 2008 ob 19:24

22. katarina pravi:

    eeee napaka. nisi prebrala posta. ker če bi ga, bi prebrala tudi to, da imam nekaj izjemnih prijateljic, ki so daleč od kokoši. torej … tvoja trditev, citiram: /In ti si avtomatično ignorirala ženske, ki so vse prej kot kokoši/ ne vzdrži.

    moških nimam prav nič raje od žensk in obratno, se pa raje z njimi družim. pa nisem edina, očitno. ostalo si pa demantiraj sama.

    29. februar 2008 ob 20:21

23. simonarebolj pravi:

    @katarina:
    Seveda sem prebrala zapis, kjer si posebej omenila, da gre za prijateljice, ki so podobne tebi v teh pogledih in ki tudi gojijo negativističen odnos do žensk v bazi. Zadevo si celo poudarila, da delujejo po Moško!

    Sploh se mi zdi pa veliko bolj pomembno vse ostalo, kar sem omenila v komentarju.

    29. februar 2008 ob 23:33