Starševstvo +

Bi kupili stanovanje v Ljubljani? Ne se hecat.

Zadnje čase ogromno časa previsim na nepremicnine.net. Ogledujem si hiše, stanovanje, preletavam celo Slovenijo po dolgem in počez (in komaj čakam, da se preselim tja, kjer bojda ničesar ni, torej med Ptuj in Lendavo – tam bom jaz, puščava in dve kameli). Vem, da veliko ljudi sanja o svojem stanovanju in ker je moj blog eden bolj brutalnih, vam bom te sanje – tistim, ki še za burek nimate ali pa za burek še imate, za pico pa ne več, sesula v prah. 

Torej … cene stanovanj v Ljubljani: ponudba z dne 29.2.2008

BS  3 – 1 sobno stanovanje, zgrajeno 1981 - 46 m2 = 130.000 eur

BS 3 – 3 sobno stanovanje, zgrajeno 1981 – 80 m2 = 188.000 eur

BS 3 - garsonjera, zgrajena 1981 – 28 m2 = 102.000 eur

BS 3 – 2 sobno stanovanje, zgrajeno 1981 - 52 m2 = 149.900 eur

BS 3 – 3,5 sobno stanovanje, zgrajeno 1978 – 109 m2 = 265.000 eur

Brod – Tacenska cesta – 2,5 sobno stanovanje, zgrajeno 2004 – 72 m2 = 205.000 eur

Črnuče – 3 sobno stanovanje, zgrajeno 1966 - 77 m2  = 173.150 eur

Črnuče – garsonjera, zgrajena 2005 – 26 m2 = 140.000 eur

Črnuče – 3 sobno stanovanje, zgrajeno 1988 – 79,04 m2 = 195.000 eur

Dolgi Most – 1 sobno stanovanje, zgrajeno 2004 – 47 m2 = 155.000 eur

Dravlje – 2 sobno stanovanje, zgrajeno 1983 – 59,15 m2 = 147.000 eur

Dravlje – garsonjera, zgrajena 1983 – 31,6 m2 = 99.500 eur

Fužine – 3 sobno stanovanje, zgrajeno 1981 – 76 m2 = 210.000 eur

Fužine – garsonjera, zgrajena 1984 – 24 m2 = 90.000 eur

Galjevica – 2 sobno stanovanje, zgrajeno 2005 – 51 m2 = 200.000 eur

itd.  Vir

Še sanjate? Ja? Al vam prinesem robček? Jutri vam bom pa pokazala, kam se lahko preselite za znosen kredit.    V puščavo med kamene, tako kot jaz (razlaga sledi kasneje).    

Za lahko noč Dream

Špricanje pouka po naše

Halo. Dober dan. Jaz sem razredničarka od vaše tavelike. Gospa, ne vem, če veste, ampak vaša hči je danes manjkala pri pouku.

Seveda vem. Zjutraj je imela zdravniški pregled, potem pa je šla v šolo.

Ja, to mi je povedala. Ampak ona je manjkala še zadnji dve uri, pri angleščini in geografiji. Pa domov ni šla, ker je imela stvari v garderobi, nihče pa ne ve, kje je bila.

O, to je pa čudno. Saj se je vendar učila za angleščino. Skupaj sva naredili plakat in govorca, vem, da se je učila. Hmmm to je pa res čudno.

Ja, jaz ne vem, kaj je z njo. Ne vemo niti, kje je bila dve uri. Ven iz šole baje ni šla. Domov tudi ne. Čudno … Dajte se vi pogovorit z njo.

Seveda, seveda. Pa saj prej nikoli ni špricala pouka. To je pa res čudno. Pa nič mi ni rekla, da bi bilo kaj narobe, niti me ni poklicala. Se bom pozanimala kaj je in vas obvestim. Prav?

Velja. Pa oprostite no. Nisem vas hotela nadlegovat.

Ne, ne, je v redu. Hvala, ker ste poklicali.
__________________________________

Halo. Dober dan, tukaj mami od tavelike. Je mogoče ona kje v …

Ja, mami, jaz sem.

Pa kje si ti? Tvoja tovarišica me je klicala, da si špricala šolo. Si ti zmešana? Da me tkole kličejo iz šole zaradi takih stvari ..

Ja. Joj. Nisem bila pri angleščini. Nisem dobro znala govorca in potem sem še zadnjo uro špricala, da ne bi bilo tako očitno, da sem samo angleščino.

Te je bilo strah, da boš dobila tri ali dve? Dobro, ajde, razumem. Ampak zakaj mi nisi sporočila tega? Jaz pa pred tvojo tovarišico izpadem kot budala. Ne vem, kje je moj otrok …

Oprosti. Saj bi ti povedala, ko bi prišla domov. Ta šička pa res … mora vse zgobcat.

Še dobro, da imaš tako tovarišico, da ji je mar zate. Drugič me pa pokliči in mi vnaprej povej, da boš to naredila. Da se ne glupiram pred tovarišico. Zdaj pa takoj domov.

Studio ob 17 o kovinarski industriji, le-ta pa o šolstvu in na koncu še moj dodatek

Današnja debata v Studiu ob 17 na Slo 1 je bila izredn ozanimiva. V njej so podjetniki debatirali in nam, poslušalcem, odkrivali svoje težave, bojazni, strahove in … uspehe. Ni kaj, ta posel je trd, preživijo le iznajedljivi, fleksibilni in preudarni, drugi pa, tako kot drugod, počasi propadejo in izginejo iz AJPES-ovega seznama.

Torej … jasno je, da je kovinarska – orodjarska industrija težak posel. Kakorkoli obrnemo je še vedno fizičen, orodja je treba do konca naredit ročno. Tudi stroji niso kruhomati ali toesterji ali mešalci, ampak je potrebno znanje za njihovo vodenje in … če se pokvarijo, je potrebno znati tudi ročno narediti, kar sicer delajo oni.

Delovne sile v Sloveniji za tovrstno delo skorajda več ni. Zato podjetniki spet delajo na tem, da podeljujejo štipendije, s katerimi bi vzpodbudili šolanje. Pa tudi no ne gre. Mulci gredo sicer na zahtevano tehnično ali poklicno šolo, vendar si jih veliko želi iti naprej in ko na koncu vendarle pridejo v podjetje, so bolj ali manj vsi visoko izobraženi in nočejo oz. jim je pod častjo delati fizično in za strojem. Vsi bi bili radi vodje, direktorji, pijavke pač, nihče pa ne bi prav zares delal.

Podjetniki so opozorili tudi na problem vpisov v srednje šole, kjer so gimnazije oh in sploh opevane, tehnične šole pa ne. In ta del mi je bil zelo všeč, saj je potrdil mojo trditev, da po gimnaziji človek ni nič in da mojima hčerama ne bom dovolila vpisa na to šolo.
Ker so gimnazije popularizirane in se nanje lahko vpiše vsak – kar nekoč prač ni bilo mogoče, se vztrajno praznijo klopi tehničnih šol, med drugim tudi teh, ki jih kovinarska industrija nujno potrebuje.

Drug problem je, da pri nas mladinci, ki prilezejo iz faksov in drugih visokih, višjih šol, živijo v prepričanju, da bodo takoj zasedli visoko mesto. Pa ga ne, jasno, saj razen teorije ne znajo prav nič praktičnega. Največkrat. In potem obsedijo doma nezaposleni in se futrajo na račun staršev. Ok, pustimo to, ne bom pogrevala. In ja, v tujini je več vredno tehnično znanje od papirja, zato ljudje začnejo spodaj in postopno napredujejo. Pri nas pa … tako pravijo podjetniki, diplomiranci mislijo, da jim je dipoma zagotovilo za visok položaj. Eee wrong.

Rešitev? Jasno, rešitev je delovna sila z juga, tako iz bivše Jugoslavije, kot iz Romunije, Bolgarije, Sloveške, itd. A kaj ko, in tukaj se začne moj dodatek, smo Slovenci tako nestrpni. Mi sicer delali ne bi, tisti pa, ki bi – in očitno bodo, pa naj pridejo striktno in samo delat. Pa nič drugega. To pa je vsaj grdo, če že ne nesramno. Mi nočemo delati, tistim pa, ki hočejo, pa pogojujemo življenje v naši državi (lahko pridejo sami, hitro se morajo naučit slovenskega jezika in od njih se pričakuje, da bodo samo delali).

Pa ni tako samo v kovinarski industriji. V mojem podjetju smo v manj kot letu dni zaposlili 13 električarjev, vse iz Juga, saj jih tukaj preprosto ni. Bodisi nočejo delati na terenu (na gradbiščih), bodisi fušajo na črno in jim je brez zveze delati uradno. In te “naše” električarje po eni strani občudujem, po drugi strani pa se mi smlilijo. Vsi so poročeni, vsi imajo otroke, vsi so navezani na dom, vsi so edini v družini, ki služijo denar, in ne morejo priti v Slovenijo z družino, temveč samo … sami. Po cele dneve deljo v skupini, se družijo med seboj, potem pa gredo enkrat na mesec zvečer ven in se v lokalu ustavijo na pivu, pa jih Slovenec ozmerja, zakaj ne govorijo slovensko, če živijo v Sloveniji. Saj res, zakaj pa ta idiot ne dela njihovega dela, pa bi bilo manj čefurjev v Sloveniji. Ampak … to je že druga zgodba …
__________________________________

Skratka … v Sloveniji manjka tehničnega kadra, manjka ljudi, ki bi bili pripravljeni dleati z rokami in preveč je potencirano prepričanje, da ti papir – diploma, avtomatsko da visoko delovno mesto. Narobe … zaot bodo pa naši slovenski diplomiranci šli v Nemčijo pometat ceste.

Dvojna morala Dajane in drugih, ki vztrajno preganjajo …

… slike spolovil, dvomljivih poz, skratka vsega, kar čisto malo ali pa zelo konkretno spominja na seks, fuk, pornografijo.

Nekaj mesecev nazaj je Levinja objavila tale post. V enem izmed komentarjev sem užaljeno napisala, da zakaj se vedno objavljajo slike nagih ženskih spolovil – vagin, pičk (po želji), da naj objavi še slike nagih moških spolovil – penisev, kurcev (po želji). In je res v naslednjem postu objavila slike le-teh. In kaj je bilo? Dajana je znorela, da kako si Levinja to upa, da tega se ne sme objavljat, da je to grozno. Potem je prišel tja še … (nisem si mislila, da bo res on) in označil Levinjo za vulgarno, nakar je začela dobivati celo grozilna pisma na ta post in na koncu je vse skupaj dala dol.

Včeraj ali predvčerajšnjim je tudi seks objavil post na temo porničev – točno, kako pogosto jih gledamo. gor je dal nekaj slik, NE porno slik, kajti spolovil se ni videlo, in opet Dajana, malo kasneje pa še Crnkovič z opombo, da je pa mogoče res šel seks mal predaleč (kam predaleč?). Rezultat: Seks je post umaknil. Do tu vse ok. Ampak … hudič je v detajlih.

Včasih grem pogedat blog glavce in glej ga zlomka, kdo me je danes pozdravil. Sam gospod Penis

(slika – po moji subjektivni oceni, služi na dotičnem postu za demonstracijo erekcije, ki bi jo pa lahko pokazali tudi na … čem? … banani )

Dajana pa … ni komentirala, da mora slika dol. Ne, seveda, le zakaj, saj blog vendar soustvarja zdravnik. Slika penisa je potemtakem najbrž opravičljiva.

Kaj pa tale:

ali tale:

ali tale:

ali tale:

ali tale:

ali tole:

ali tole:

Še? Ne, ne bom več. Mislim, da ste dojeli poanto.

Kaj so te slike manj perverzne, pokvarjene, grde, pohujšljive in bljak kot so bile slike na levinjinem blogu, na katerem so fantje prav tako stali ali sedeli in kazali svoje mednožje? So slike na tistem blogu opravičljive, ker je blog namenjen – moja subjektivna ocena – v prvi vrsti homoseksualcem? In smatrate vi, ki prežite na vsako pikico pohujšljivosti, da otroci pa na glavco ne morejo kliknit in njih z monitorja ne more pozdravit gospod Penis?

Skrajno bedno je, da se nekateri non stop ukvarjate s portalom 24.com, s seksovim blogom in z besedami pička, kurac, fuk, niste pa dosledni in ne preganjate vseh, temveč samo … kakšne? Take, ki si bodo na koncu odstranili svoj post in se kao pokesali? Dajte, vtaknite se že enkrat v blog glavce, ker sta taki frajerji in tko dosledni. Dokler pa se ne boste vtaknili prav v vsako luknjo in dosledno preganjali vse take fotke, pa vam predlagam, da že enkrat zaprete svoje kljune in se spravite v svoj kot cmerat. Urejajte svoj vrt, zalivajte cvetje, odgovarjajte na komentarje, ostale pa pustite pri miru, ker vas prav nič ne motimo.

Mene, da ne bo pomote, zgornje slike ne motijo, ker niso na mojem blogu – no, zdaj so, ampak, Glavca, jih bom dala takoj dol, vem, da so tvoje. Z njimi se hotla samo pokazat na vse te kvazi moralne ljudi, polne nekih uh in ah vrednot, ki se kurčijo po blogovju in težijo in solijo pamet kaj lahko in česa se ne sme objavljat, istočasno pa k vam ne upajo prit toisto komentirat.

Mene zelo motijo taki dvolični ljudje. Vi ste izredno zahrbtna sorta hinavcev. Takih se je za bat. In prosim vas, da NE HODITE NA MOJ BLOG NIKOLI VEČ, ker mi gre ob vašem dvojnem moraliziranju na bruhanje.

Saj načeloma se ne vtikam v druge blogerje, me ne motijo, mi jih ni treba brat, če nočem, ampak ob tako očitnem kretenskem obnašanju, ki ima za posledico to, da druge blogerji brišejo svoje poste, pa pač ne morem bit tiho. Da vas ni sram … pokvarjenci.
__________________________________

Tale post bo umaknjen takoj, ko ga bo prebralo zadostno število bralcev. Nej se vidi, kaj se počne v naši blogovsi vasi.

Če bi lahko izbirala, bi bila za en teden … Rubi

Rubi oz. Barbara Mori je edina od vseh žensk, ki sem jih kdajkoli videla, ki je name res naredila vtis s svojo mimiko in gibanjem telesa. Z največjim veseljem bi zamenjala z njo vsaj za en teden.

Pa da ne bo pomote. Ne bi bila “kr ena Rubi”, ampak točno določena Rubi. Npr. tale …

Zelene oči imam in nasmeh 15 do 3 tudi. Pa dolge lase imam tudi.   :)

Uf … pa me ženske ne privlačijo, ampak tukaj pa … Ne ,ne bi jo, bi jo pa gledala dokler se mi  ne bi oči od utrujenosti same zaprle.

 
Kakšen pogled … kakšna poza …

Hmmmm … ko jo v videospotu gledam v mimohodu … mi gredo kar mravljinci po telesu. Uh … kakšno gibanje telesa, kako fukiš hodi …  joooo, da mi je, da sem en teden ona. No, roko na srce, saj sem. Poleti tri mesece.      Ko se zibljem na visokih petah v krilih do kolen in oprijeti majčki z dekoltejem. In se moj slini, ko me gleda v mimohodu. 

Ženska po žensko o ženskah

Sem se namenila pisati o svojem odnosu do žensk, pa ne bom. Al pa bom … Al pa ne bom … No, pa bom (zdaj, ko je beseda stekla). Ampak ne čisto vsega, kar mislim.
__________________________________

Kot majhno deklico mi je bilo dolgo let grozno dejstvo, da sem ženskega spola. Oče je hotel sina (pri tem pa “pozabil”, da ga že ima), me tja do 20 leta in še čez klical Sine, ko pa sem bila stara kakih 10 let, pa mi je prvič rekel, da me ne mara, ker sem deklica. O majko moja …

V tistem času desetih let sem spoznala fanta, ki me je imel strašno rad. Bil je prvi, ki mi je pokazal razliko med fantom in dekletom in … v bistvu je bil prvi fant, ki sem ga poljubila, s katerim sem se spogledovala, se šla igrice osvajanja. In prav spomnim se, ko sva nekega dne po maši sedela na eni izmed klopic in sem mu rekla, da se sovražim, ker sem dekle. Da nočem bit punca in da mi je grozno žal, da nisem fant. Točno vidim ta prizor in občutim tiste občutke, ki sem jih imela takrat. Sovražila sem se, ker sem bila dekle, a bilo mi je 10 let. No, fant mi je rekel, da to ni nič takega, vendar je bilo zame to, da sem dekle (beri manjvredna), nekaj najbolj groznega. Še isto leto sem si sama postrigla dolge lase in mi je frizerka naredila frizuro na fantka.

V 15 letu sem imela sem obdobje, ko sem se obupno trudila biti fant, še bolj sovraštvo do svojega spola manifestirala po posilstvu, ko sem se rezala po obrazu, se oblačila po fantovsko in bila čisto uničena ob spoznanju, da sem šibkejši spol in kot taka ne glede na vse floskule o enakopravnosti in enakosti med spoloma ravno zaradi svojega spola ranljiva in … v bistvu … manj vredna.
__________________________________

Zrasla sem v žensko. Proti naravi pač ne morem dosti. In od vedno so mi bili všeč fantje ,v to ni bilo nikoli nobenega dvoma. Toda energijsko … v meni vsekakor prevladuje moški pol. Nikoli mi ženske niso bile blizu, niti kot družba, niti kot zaupnice, niti kot vzornice. Njihov način komuniciranja, podmuklo, dvoumno, plehko in površno izražanje misli ter igranje nemočne družbene žrtve … Noup, nikoli nisem bila del te družbe, ženske so mi bile prej v posmeh kot sogovornice. Sama se namreč nikoli nisem naučila “ženskega” komuniciranja (npr. igrice rekla-kazala)

V mladosti sem imela eno prijateljico, ki me je v bistvu naučila vse tisto, česar me mama ni naučila. Skupaj sva se smejali, jokali, lagali, bili v dobrem in zlu. Pa tudi ona ni bila kaj dosti drugačna od mene. Večino svojega šolskega časa je preživela s sošolci in ne sošolkami, ki so jo prej ne-marale kot imale rade. Najine poti so se razšle, ko sem se odselila od doma (in iz vasi).

Pred tem sem se pobliže spoznala z ženskim kolektivom v eni izmed tovarn in – svaka čast tistim, ki zdržijo med samimi ženskami. Tak kolektiv je … mi je prav žal … pravi pekel. Sploh če si moški ali ženska, ki dobro izgleda.
Ko sem delala kot natakarica sem bila več ali manj v moški družbi, kasneje v gradbeništvu pa prav tako. Moje edine ženske stranke so bile prodajalke zaves, s katerimi sem se prav z vsemi izredno dobro razumela, nismo pa bile prijateljice.
Zdaj že štiri leta delam izključno z moškimi in ženske srečal le redko. Pa jih pogrešam? Hmmm … niti ne. Tiste, ki delajo v istem fohu kot jaz, so mi karakterno podobne, zato se najbrž obdržimo v moškem okolju. In s takimi rada vržem debato o delu, novostih v gradbeništvu, ipd.
__________________________________

Potem, ko so se moje poti z edino prijateljico razšle, sem več kot devet let bila brez prijateljice. Žensk sem se bolj ko ne izogibala, saj so mi s svojim zlobnim, dolgim, škodoželjnim govorjenjem povzročile preveč bolečine. Tudi s sosedami se nisem družila in če sem kdaj padla v kakšno njihovo debato, smo se ali sprle ali z občutkom slabe volje razšle. Pogovori v stilu “kaj boš kuhala, s čim pereš perilo, kdaj pomivaš stanovanje, kje kupuješ obleke, v kateri trgovini si že bila, kako vzgajaš otroke” so mi bili že od vsega začetka odvratni in niti slučajno se nisem bila nikoli pripravljena prilagajat. Tako me tudi marale niso, ker sem bila čudna, drugačna, nerazumljena in od tod dalje je le še korak do tega, da sem malo nora – seveda, kaj pa naj bi si mislile ženske o ženski, ki ji varanje ni nobena vrednota, ki rada živi sama, ki se pogovarja o politiki, ki ob dveh otrocih študira, ki govori o seksu ne obremenjeno, katere otroci obešajo perilo pri 8 letih in ki ne kuha, ampak naroča pico na dom.

Potem sem dobesedno padla v lonec žensk s tem, da sem se začela aktivno ukvarjati s področjem enostarševskih družin. V letu in pol, kar sem v tem, sem tudi v resnici (in na moje veliko presenečenje) spoznala nekaj žensk, s katerimi se izredno dobro razumem, s katerimi se lahko pogovarjam o vsem drugem razen o kuhanju in vzgajanju ne.

Enostavno ne prenesem žensk, ki jamrajo. Ne prenesem njihovih vdanosti v usodo, sedenja na mestu in smiljenja samemu sebi. Ne prenesem opletanja jezikov o tem kaj imajo drugi in kaj one ne bodo nikoli imele. Ne prenesem otresanja jezikov po moških, poniževanja in pumpanja ega na napakah drugih. Ne prenesem pa niti žalovanja za nečinm, kar naj bi nekoč bilo in ni več ter vdanosti v usodo (dvig rok in igranje brezroke mumije).

Po eni strani zahteve po enakopravnosti, po drugi strani vztrajanje v mučeniški vlogi.
Po eni strani zahteve po svobodi, po drugi strani zasužnjevanje moških.
Po eni strani pravice, po drugi strani igranje žrtve. WTF?

Skratka … sem ženska, kar pa še zdaleč ne pomeni, da tudi kokodakam po žensko.

Partnerski trojček: Jaz, Moj in moj bivši :)

Pred časom je Tinamalina pisala o tem kaj narediti z bivšimi, ko imamo novega oz. sedanjega oz. bodočega večnega. O bivših se NE GOVORI, je rekla Tina in jaz sem ji spustila doooooolg nasmeh.  Pa ne vesel nasmeh, bolj kislo-piker. Aha, se ne govori. Seveda. No, saj potem je povedala, da je imela v mislih samce in samke, kar pa sem … po eni strani tudi jaz, pa čeprav imam dva otroka. In ravno ta dva otroka sta “razlog” za to, da smo v vsaki moji partnerski zvezi … Trije, pa če nam je to všeč ali ne.
____________________________________

V zadnjih letih sem spoznala neverjetno veliko število enostarševskih družin. Nekateri starši živijo sami z otroci, drugi so pravkar začeli novo partnersko zvezo, tretji še žalujejo za umrlim partnerjem, četrti so spet sami potem, ko so končali zadnjo partnersko zvezo. Kar je vsem tem staršem – odraslim ljudem skupno je to, da nobene partnerske zveze ne morejo začeti ne da bi vanjo vpletli mamo/očeta svojih otrok. Nekaj “srečnic” sicer je med njimi, ki jih bivši nikoli ne pokličejo in ki so, tako se zdi, zradirani iz obličja zemlje, toda to so le redki primeri.

Pa pojdimo po vrsti …

Tisti, ki smo se ločili ali je razpadla izvenzakonska zveza se srečujemo s svojimi bivšimi, če je vse idealno, redno po dogovoru. Pa tudi če ni idelano, se srečujemo, bivši pridejo pred vrata ali celo v stanovanje po otroka, z bivšim gremo na šolsko predstavo in skupaj praznujemo otrokov rojstni dan. Bivši je tisti, ki ga pokličemo, ko ima otrok težave ali ko potrebujemo pomoč pri vzgoji. Bivši je tisti, ki nakazuje preživnino in se z njim bockamo za njeno višino.
Roko na srce … večina razvez se zgodi zato, ker imamo partnerja do vrha glave, ker ga ne moremo več videt, ker nam greni življenje, ker ga nimamo več radi, ker …. teh ker-ov je malo morje, pa vendar se TEGA konkretnega bivšega vse do svoje smrti ne bomo znebili. Dejstvo. Dokler se otrok šola in dokler bivši plačuje preživnino in dokler otrok živi pri nas se moramo srečevati z njim, pa naj ga še tako sovražimo, preziramo. Verjamem, da tudi bivši niso kaj preveč veseli, da morajo srečevati nas in najbrž bi tudi oni, če bi bilo možno, preskakovali srečanja z nami. Pa na žalost ne gre. Med nami in bivšimi je otrok, ki mu je prav malo mar, če se mama in oče gledata kot pes in mačka. On ima oba neizmerno rad in – če bi bilo po njegovo – bi rad imel oba skupaj pri sebi doma.
__________________________________

Nova partnerska zveza je lahko torej vse prej kot romantična. Če samo pomislim kolikokrat sem besnela ko je ex pozabil priti po tamali ali ko sta jokali, ker si je premislil ali ko je kaj obljubil in pozabil ali … Moj je bil skoraj vedno zraven ali kje v bližini in nehote sem nanj stresala to jezo, ki pa ni imela prav nič z njim.
In potem so prišli trenutki, ko sva se z ex-om dobro razumela in sva se na vratih pogovarjala in po telefonu imela debate o tamalih, Moj pa je vse to poslušal in mu ni bilo čisto jasno, kaj se greva. Bosta spet skupaj? Bi bila rada z njim?, me je včasih vprašal. Ne, jasno da ne, bila pa sem presrečna, kadar sem se z ex-om lahko kaj na miren način zmenila in kadar je prišel po tamali kot je obljubil.
Dvojna sporočila, ki jih je Moj pobiral preko mojega obnašanja, so ga na trenutke čisto sesula. Srečali smo se tako z ljubosumnostjo, kot s sovraštvom, zdaj pa imamo opravka z ignoranco.
Bili smo –  in smo še vedno - trojček, kjer se jaz moram, pa čeprav mi mogoče to ne paše, pogovarjati in srečevati s svojim ex-om, Moj pa mora razumeti, da je to nekaj, kar spada v predal mojih obveznosti, ne v predal moje zabave.

Roko na srce zdaj, ko so se strasti umirile in so se odnosi med mano, ex-om in tamalima ustalili, tu in tam odprem albume iz časa skupnega življenja in tamalima razlagam kako je bilo, ko smo bili še skupaj. To je del mojega življenja, moj spomin in življenje tamalih dveh. Pravico imata vedeti kako je bilo, ko smo bili še skupaj, pravico imata do spominov, ki jih jaz nosim s seboj na ta čas, še zdaleč pa to ne pomeni, da si želim nazaj ali da imam skomine. Hmmm … midva sva narazen 10 let in v tem času bi se že našla skupaj, če bi imela interes.
__________________________________

Tudi pri vdovah in vdovcih se dogaja, da so nove partnerske zveze “trojčki”, vendar drugačni kot pri razvezanih parih. Tam je dostikrat tako, da imajo partnerji svoje bivše-pokojne radi, nanje imajo lep spomin in zgodi se tudi to, da nikogar drugega ne morejo imeti več tako radi kot so imeli pokojnega.
Se zgodi, da novi partner ne-vede tekmuje za ljubezen svojega partnerja z pokojnikom. Dejstvo je (ki pa ne velja za vse primere), da bi partner še vedno živel z umrlim, če le-ta ne bi umrl in da novi partner najbrž nikoli ne bo mogel nadomestiti umrlega, ker … on ni tisti, s katerim je sanjal o skupnem življenju do konca svojih dni. Sta skupaj, se imata rada, si nudita oporo in varnost, ljubezen – tisto nekaj več, tisto, kar se ne da opisati, pa … je ali pač ni, ker se je pokopalo z umrlim. In tudi to je trojček.
__________________________________

Bivše ponavadi pustimo v preteklosti. Sama sicer nimam prav nobenih predsodkov o pogovorih o njih, saj me zanima kakšne partnerice je Moj imel pred mano, kaj mu je bilo na njih všeč ali kaj ne, vendar se ti pogovori zgodijo ali pa ne. Točno določeni ex pa definitivno pride vsakih 14 dni na vrata in     , pokliče, ko hoče govorit s tamalima in jaz ga rufnem, ko imam s katero težave. Tega pač ne morem izbirat, to je del mojega življenja. In kot tak je tudi del življenja mojega partnerja.

Sprehod po Piranu – v resnici in v spominih

Piran …

… je mesto, v katerega se redno vračam leta in leta. In vsakič, ko pridem na obisk, je le-ta daljši. Zakaj? Zato, ker vedno med obiskom obujam spomine …

V Piran smo hodili že ko bila majhna. Starša sta dobila apartma preko podjetja in poletne počitnice smo kar nekaj let preživljali tam. Ne spominjam se dosti tistega obdobja, bilo je pred pričetkom šole, se mi zdi, pa vendar … Spomnim se, da smo tam, malo naprej od Restavracije Tri vdove jaz in moji sestri poplesavale v rumenih oblekicah s črnimi pikami. Mama nam jih je sešila in na naramnicah sem imela volančke.
Spomnim se, da  smo nekje jedli kosilo in sem si preveč odgrizla kožo na nohtu. Kri mi je kapljala na pire krompir in bilo me je na smrt strah, da bo oče to opazil. Mislim, da tudi je, ampak … smo bili sredi restavracije in kaj več kot da me je z gnusom pogledal itak ni mogel narediti.
Vem tudi, da se je tam izgubila moja tasrednja sestra. Mama je pravila, kako sta jo z očetom vsepovsod iskala in jo naposled našla pri skupini tujcev.

Naslednje, kar se spomnim je, da sem tam nekje pri 17 letih šla z očetom v Piran. Spala sva v avtu, jedla pa kruh+paradižnik+sol. Važno nama je bilo, da sva šla na morje, vse ostalo …
Spomnim se tudi, da sva bila enkrat (-mogoče je bilo to tudi sicer samo enkrat in ne večkrat, da sva šla z očetom skupaj na morje, toda ta spomin je tako razcepljen) skupaj na morju in sva spala na Tartinijevem trgu. V avtu, seveda. In jaz sem tam spoznala neke tipe, hmmm … najbrž je res bilo dvakrat … No, z enim od njih sem šla nato gor v neko podstrešno sobo in sva fukala.  :)  Ja, drugega pač to ni bilo. Kakorkoli, vem, da sta tam pred hotelom nastopala dva tipa, eden iz Ljubljane, drugi iz Valburge, če se ne motim, in pela “Sam po parku”. In tudi z enim od teha dveh sem se spečala. Fak, kakšni spomini.   

Dalje … Enkrat smo bile s sestrami in mamo v Piranu. Ne vem, kje smo spale, ampak to je bilo tam nekje okrog mojega 18-19 leta. Mogoče še kaj kasneje. To vem zato, ker sem nosila hlače bolnišnične pižame, ki jo je prinesla mama in srajco iz gaze, prav tako bolnišnično.

Spomnim se, da je nekdo na avtobusu rekel, da glej, kako sem oblečena. Kot bi pobegnila iz bolnice.    Jap, je že vedel, da nosim bolnišnično robo.

Sledijo spomini, ko sem bila v Piranu z mojo taveliko in mojim .. ex. Leto 1994 – tavelika je imela 3-4 mesece

 

In kakšen mesec kasneje še enkrat …

(imam še eno lepšo, ko sedim pred lokalom in … dojim     )
Jap, bilo mi je 21 let. Bila sem mlada …

 Sledila je pomlad 1995, ko sva bila z ex sama v Piranu

… in poletje istega leta, ko sem bila že noseča s tamalo. To je bilo ob enem naše edino skupno počitnikovanje.

(točno vem, v kateri ulici sem se slikala)

Moja prvorojenka…

In potem …

Potem sem hodila v Piran s tamalima ali sama, pa brez fotoaparata, zato za celih 8 let nimam nobene spominske fotografije kakšnega obiska. Nič ne de …

V Piran sem se hodila sproščat. V navideznih bocah sem v morje spuščala skrbi in žalost, z vsakim pogledom v daljavo sem pošiljala stran žalostne misli.
Piranske ulice pa obožujem. Ne morem in morem se jih nagledati. Okna raznih barv, šušeče perilo, čiste in stare, poškodovane fasade, kamnite stopnice, polkna, rože ….

(zakaj tisti, ki živi za temi tremi okni, ta okna ne okrasi in jim da življenje?)

Tole stanovanje bi takoj imela. Stopnišče in veranda … kar sredi ulice … ja, prosim, takoj.

Enkrat smo šle jaz, moja tamala sestra in moji hčeri v Piran na dopust. Bil je vetroven vikend, skoraj nikamor nismo mogle it. Pa vendar … ogledale smo si sobotni bolšji sejem (moram še kdaj tja) in šle na kavo v tisti rumeni lokal, hmmm kako se mu že reče … takoj zraven gledašča je .. No, kakorkoli. Tam imajo pregrešno drago kavo (zdaj stane 1,9 eur), ampak jaz tja moram it, ko pridem v Piran. In tudi grem. Vedno.

Včeraj sem sedela tukaj

Točno tako si bom uredila kotiček v svoji hiši. Ma kaj kotiček … cela dnevna soba bo v tem stilu …

Pogled na levo

Pogled naravnost

(bela pikica desno spodaj je svetloba, ki seva skozi ključavnico     )

Kdo pa je to?

Jaz … af kors … na vcju.  Zgledam, kot bi se sama sebe ustrašila. 

V lokalu imajo napis, da je skoraj vse naprodaj. Pa sem vprašala natakarja, kaj potem ni naprodaj. Šef najbrž, je odvrnil. Sem se morala zelo ugrizni v jezik, da nisem rekla: Ej, a ti si pa zastonj?    Ne ne, bolje, da nisem tega rekla, ker potem bi se mi odprlo in … težko je nehat. 

V Piran sem peljala tudi brata lansko leto v oktobru

Pila sva kavo na terasi tistega lokala in opazovala dviganje čolna iz morje in nalaganje na tovornjak. Hm … tudi na to se spomnim, ko grem po tisti terasi.
In pa, seveda, sedenja na njej z Mojim, ki ne mara lokalov in izletov na morje kadar ni sezona kopanja. Pa vendar mi ga včasih uspe premamit, da gre z mano. Ko smo šli zadnjič skupaj, nas je (mene in tamalidve) peljal v Fieso in ob obali v Piran. Tam, v Fiesi, so njegovi spomini na poletne počitnice.

(Kaj razmišlja, ko stoji na mestu, na katerem je stal kot otrok in ko gleda tja preko, kot je gledal kot otrok?)

Grem dalje ob obali in pošiljam pogled po morju tja …

Ribiči …

Ob takih pogledih se zavem, kako ljudje napihujemo občutek lastne pomembnosti v svoji okolici. Hm … koliko smo v resnici pomembni? In koliko si želimo biti pomembni. Briga tiste ribiče za mene. Sploh ne vejo, da jih gledam, da jih slikam. Briga to morje, briga te skale, … Po tej poti je stopalo že ničkoliko ljudi … naša življenja so le sekunda v obstajanju vsega tega, kar gledamo. Vsi moji spomini … Kdo ve zanje? Samo jaz.

Med sprehodom in iskanjem novih malenkosti sem našla tole

Tisti, ki ste kdaj zbirali podobice, vam je tale Marija z nogo čez kačo znana. Kako gre že razlaga te slike? 

Kadarkoli pridem na tale trg rečem: tukaj so snemali film Poletje v školjki.

Zdaj tega več ne rečem, ker tamali dopolnita stavek … Ja, mami si že stokrat povedala, da so tukaj snemali ta film. Se staram?

Našla sem starinarnico:

(Starinarna Piran, Dantejeva 11, Piran)

Ne morem si pomagat. Vse kar je staro mi je pri srcu. Obožujem bidermajer stil, obožujem vonj po starosti – rumene liste knjig, okrušene fasade in kamen pod njimi, na pol zbriane črke, ki jih je nekdo vklesal v marmor. Obožujem Piran.

In na koncu …

Ga vidite? On tudi mene ni videl. Jaz pa njega sem. Pa kaj. Briga njega zame. In briga mene zanj. Trenutek najinega življenja, ko sva bila blizu. In to je vse. Če ne bi imela fotoaparata, bi ostal v moji glavi v obliki misli, ki se mi je utrnila med pogledom nanj, tako pa … je ostal na sliki.

Pomlad prihaja … definitivno. Moj dedek je pred 24 leti gledal skozi okno v drevje in rekel isto. Pomlad prihaja, ampak dočakal je ne bom. In je tudi ni. Umrl je 21.3.1984 in jaz sem prišla živet na vas.