Starševstvo +

Vsakodnevno mentalno in čustveno bojišče med staršem in najstnikom

Včeraj je prišla domov vsa zadihana. Brez bunde, brez šala. Da je bundo posodila prijateljici, ki jo je zeblo in je šla z njeno bundo domov, je rekla, da ji jo bo jutri prinesla. Gledala ma je naravnost v oči. Prijela sem jo za roko in ji rekla, da je preveč mrzla za tistih 15 minut, ko je tekla domov, pa je rekla, da je prijateljici posodila bundo že pol ure prej preden je šla domov. Ok, sem verjela. Nato mi je prepovedovala o tem kje so bili, kaj so počeli in med pogovorom sem zavohala cigaretni dim. je rekla, da je samo probala, da ne kadi že od prejšnjega leta, da ji je to itak bedno, da vsa smrdi in da je potegnila samo zato, ker so ji prijatelji rekli, da je prpa in da ne upa.

_________________________________
Glede cigaret  in kajenja -
Meni osebno je prav vseeno, če kadi. Je pa tako, da mi je vedno – od malega naprej, težila do onemoglosti, če je v torbici našla cigarete. Metala jih je stran meni in svojemu očetu, se davila in dušila ko me je videla kaditi, me brukala pred prijatelji in z leti sem kajenje opustila.
Saj ne, da sem sploh veliko kadila. Mogoče eno škatlo na dva meseca, inhalirati itak ne znam, ampak nikoli nisem kadila v stanovanju, nikoli pred njima, nikoli v avtu z njima, skratka cigarete je pri meni bolj ko ne videla samo v torbici. Težila mi je pa neutrudno. In zdaj …

Že pred leti sem ji rekla, da jo bom skloftala, ko bo prvič prismrdela domov. Pa je rekla, da se to ne bo nikoli zgodilo, da ji cigarete smrdijo in jaz sem se ji nasmehnila. Že takrat mi je bilo jasno, da bo poskusila in da, glede na družbo, v kateri bo, zna biti, da bo tudi začela kaditi. In da je ne bom pretepla zaradi tega, ker bi bilo to najlažje storiti.

Meni osebno je prav vseeno če kadi ali ne. Ne bom pa te razvade podpirala. Zdaj, ko je še v fazi odločanja ali bo kadila ali ne, naj ji bo jasno, da bo v primeru, če začne kaditi, ob žepnino. Brez pardona. In denar bom začela šteti, ker nikoli ne vem koliko ga imam, zasvojenci pa počnejo marsikaj, da zadovoljijo svojo razvado. Ups … se je zamislila.
Če bo kadila, in meni je prav vseeno če bo, ker je to njeno telo (ki sva ga naredila jaz in njen oče) in njeno zdravje (za katerega pa sem do 18 leta odgovorna tudi jaz), si bo sama prala smrdeče obleke. Jaz ji jih ne bom. 
Sama ne kadim, Moj tudi ne, tamala tudi ne, zato bunde in jakne in jopice in puloverji od tavelike, če bo kadila, ne bodo viseli na našem obešalniku.
Torej .. če bo kadila, in odločitev je njena, so ji od danes dalje znane vse sankcije, ki jih bo odločitev ZA kajenje prinesla s seboj.

(Zakon o kajenju se teh mulcev niti dotakne ne. Kadijo po stopniščih, pred lokali, pri kom doma, pa bi bilo zelo dobrodošlo, da bi se tudi za njih izvajale kakšne kazni, če kadilce že na splošno preganjamo.)
_________________________________

Čez kakšnno uro je prišla domov tamala. V budni tavelike. Kar sicer niti opazila ne bi, če ne bi sama rekla, da vrača bundo taveliki. What?! Pa … a nisi bunde posodila prijateljici? Kislo se je nasmehnila in oogled zapičila … v tla. Hehe, hmmm nisem je imela gor, je mencala.
Pa dobro, a si ti normalna? Zunaj je mraz, ti pa se obnašaš kot klošarka, kot da nimaš kaj oblečt. Halo, ne samo to. Še lagala si mi. V oči si me gledala in mi lagala. A se ti sploh zavedaš, kaj delaš? Delaš to, da ti ne bom verjela, ko mi boš kaj rekla. Sama sebi delaš težave. Misliš, da je meni prijetno tebe gnjavit s takimi banalnostmi kot je bunda, pa toplo oblačenje.

_________________________________
Glede oblačenja -
Že leta in leta se ubadava z njenim oblačenjem. Od prvega razreda dalje je kar naenkrat postala okrogla in nobenih punčkastih hlač ji nisem nikoli kupila. Vedno je bila v vrečastih fantovskih hlačah z lastiko v pasu, v širokih majicah in trenerkah, le tu in tam je včasih oblekla kakšno krilo. Oh, kako besna sem bila vsakič, ko sva šli kupovat hlače in je tiste lepe, na zvonec in z okraski, lahko samo gledala. Včasih sem od besa v solzah tulila v blazino. Tako zelo zelo si je želela take hlače, pa jih v osmih letih zanjo nikoli nisva našli. Preširoka v pasu, so rekle trgovke.

Danes nosi črne hlače, čimbolj široke, čimbolj dolge. Pa črne majice, pa črnobele puloverje, pa meni krade črne srajce. Vse je črno, črno. Ok, to sem sprejela, to kupujeva. Ko greva po nakupih me vedno vpraša za mnenje – pa ne, da bi jaz res hotela po nakupih, to mi je muka počet že zame, in pri dekoltejih pač odkimam. Pa jih ima vseeno, si že naredi tako, da ji majica “zleze” malo niže. Pa ajde … tudi to prenesem, se ne kregam zaradi tega. Ampak glede bunde imamo pa že celo zimo probleme. Sama si jo je izbrala, zdaj pa skoraj ne mine dan, da se ne bi sprli zaradi nje.
Gre v šolo in bundo nese v klet, da jaz kako ne bom vedela, da je šla brez nje v šolo. Ali so da tamali, ki si je tudi sama izbrala bundo zase, pa nosi bundo od tavelike. ali jo zanalašč pozabi v šoli, ali kaj tretjega. Skratka … ko je bio zunaj -3 je šla v šolo v jopici.
Vem, najlažje bi mi jo bilo kaznovat, ampak … jaz grem po težji poti, jaz se pogovarjam in pregovarjam z njo.
___________________________________

Njena laž me je prizadela. Je, me je. Ker je bila popolnoma nepotrebna, ker je bila še ena v vrsti laži. Grrrr…  pa ve, da tega ne maram, da sama ne lažem, da ne maram lažnjivcev, pa … Najbrž me preizkuša, koliko prenesem, kje je meja, kaj še toleriram, ali ji bo uspelo mene prinesti okrog. Pa saj bi me, kajti niti podvomila nisem, da je bundo res posodila prijateljici. Zakaj bi? Če bom dvomila v vse, kar mi reče, potem … med nama ne bo nobenega zaupanja, potem bom vedno v pozoru. Tega pa niti slučajno nočem.

Povedala sem ji, da me je njena laž prizadela in da jo bom kaznovala za to. Danes zato ni smela ven, ker pa sem mehkega srca – očitno, so prišli k njej prijatelji in so bili celi dve uri skupaj na balkonu, kar je praktično tako, kot bi bila zunaj. Morala je pomiti stanovanje po tleh in pomiti posodo od včeraj. Naslednji teden in vikend ne gre popoldan ven. In pri kaznih sem striktna in ne popuščam.
__________________________________

Najlažje bi mi jo bilo pretepsti, zlasati. Najlažje bi mi jo bilo kaznovati tako, da ji vzamem računalnik in prepovem televizijo, da ji določim celotedensko pomivanje posode in pospravljanje stanovanja. To vse bi bilo najlažje. Ampak ne … jaz se pogovarjam z njo, se postavljam v njeno pozicijo in ji iz nje govorim. Jaz ji berem misli in vrtam po vesti (zakaj mi laže), jaz ji predajam njen del krivde za kazen, ki jo je dobila in ona se s tem delom krivde strinja.

To prestavljanje in postavljanje meja, to pogajanje in občutek, da si vsak dan na mentalnem in čustvenem bojišču, da te za vsakim pogledom čaka presenečenje … to izčrpava. Ta igra “kdo bo koga”, kdo ima več moči, kdo je bolj nepopustljiv, kdo ima več avtoritete ….

Daj, zaletavaj se v postavljene meje, na drugi strani stojim in čakam, da jih podreš in mi padeš v naročje.Krši pravila in si postavljaj svoja. Čakam te tam, kjer se med svojimi pravili ne boš več znašla in boš potrebovala mene, da ti podam tista, ki jih imava od vedno. Skupaj bova dorekli nova.

Delaj se, da si odrasla in skrbi zase. Tam sem, kjer ti bo zmanjkalo občutka za samostojnost. Od tam naprej bova skupaj poskrbeli zate. Do tvojega novega odhoda v širni svet.Ko boš mislila, da te nihče ne mara, da si sama vedi, da te jaz brezmejno in brezkompromisno ljubim.

Vržena sem z “božjega” prestola starševstva. Odkazana mi je pručka v kotu.

Gledala sem jo, ko je odhajala preko verande na pločnik. Moj otrok … moja najstnica.

Druge že ves dan ni domov, sploh ne vem, kje je. Mal sem že jezna, ker je še ni, saj smo dogovorjene, da nimata kaj početi zunaj po temi. Po drugi strani pa se mi dozdeva, da me je prosila za dovoljenje, da gre danes k prijateljici na rojstni dan in sem ji rekla, da mora prit domov do 20 ure. Nima telefona in ne morem preverit, kje je in če je vse ok, tamala pa se mi itak ne bo oglasila, ker telefon med treningom pusti v torbi. Sama pa tudi ne vem, kam naj grem, ker ne vem, kje je ta prijateljica doma. Mater ….

Tako je to … ko otroci odraščajo. Ko tisti mali angelčki, ki gledajo svoje starše od spodaj navzgor in so starši njihovi bogovi, zakon, alfa in omega, zrasejo in ata in mama postaneta fotr in mtka.    Ko nisi več ves njihov svet, ko nisi več jutro in večer, ampak samo še zoprnija, ki teži:

Pospravi sobo
Pomij posodo
Postelji posteljo
Daj umazano perilo v koš za umazano perilo
Naredi domačo nalogo
Ura je 21, spat je treba
Ne hodi ponoči okoli
…

Ne, ti občutki sploh niso prijetni. Še do včeraj, se zdi, sta se stiskali k meni, brala sem jima pravljice za lahko noč, skupaj smo gledale risanke, za zajtrk sem jima pekla palačinke, jima spletala kite, hodila z njima na izlete, zdaj pa …
V kopalnici so ličila, ki jih jaz ne uporabljam, omara je polna vložkov, ki jih jaz ne uporabljam, namesto oblekic obešam črno perilo – majice z dekolteji in naramnicami, take in drugačne modrčke in spodnje hlače, ki niso moje. Iz njune sobe odmeva glasba, ki je jaz ne poznam, v njunih sms-jih so besede, ki jih le s težavo izgovarjam, … So moj dom zasedli vanzemaljci?

Včasih mi pride, da v sebi zajočem. Hočem nazaj svoji hčeri, svoji mali punčki s kitkami. Hočem nazaj tista dva mala otročka, katerima ves svet sem bila jaz.

Vem, da ne morem. Vem, da tista dva mala otročička živita samo še v mojih spominih, v katerih se lahko po mili volji igram z njima, jima pripovedujem pravljice o življenju in uživam v njunih pogledih široko odprtih oči. Ja, jaz sem vajin bog, jaz sem alfa in omega vajine življenja …. v mojih spominih le.
__________________________________

Takole otroci odraščajo, se osamosvajajo, takole starši izgubljajo svoj teritorij v njihovih življenjih. Vsak dan sem manj njun bog, vsak dan je več različnih malih bogov v njunih življenjih. Prijatelji, znanci, dopisovalci, fantje, sošolci in tam nekje v kotu se jaz obupano oklepam svoje pručke in jokcam A sem lahko tukaj? Bom čist tiho, kot da me ni. Posim, ne me dat iz tega kota ven! ko jima dojadi moje teženje s perilom, posteljami, posodo in pometanjem.

In prav zato, ker imam krizo starševstva, krizo materinstva, ko vidim in čutim, da moji hčeri postajata odrasli in prav res samostojni in vedno manj odvisni od mene (kar je super in prav in fantastično in točno to, kar moram naredit – da se od mene odcepita in postaneta samostojni in neodvisni od mene), me včasih popade nostalgija za časi, ko sta bili mali punčki, prišiti za moje krilo in brez mene niti zaspat nista znali.
__________________________________

Toliko smo skupaj preživele. Vsa ta leta sta bili izjemno pridni, poslušali sta in se učili. Vsa ta leta sta od mene vsrkavali sporočilo, da morata znati sami razmišljati s svojo glavo, da morata znati stati na svojih nogah in se šele potem nasloniti na koga, da morata poslušati sebe in sebi zaupati. Tudi če mislim, da česa nista slišali ali da česa nista ujeli, slej ko prej vidim, da sta pobrali vse lekcije, včasih celo predobro.

Ni me strah za njiju, strah me je, če že, da jima bo včasih tako kot je meni težko stati pokončno in samo na svojih nogah. Strah me je, če že, da bosta preveč samostojni in sposobni skrbet zase, da ne bosta “dovolili” oz. bili sposobni živeti s kom v vzajemnosti, v deljenju te samostojnosti. Strah me je, če že, da bo njuna samozavest v družbi prej slabost kot pozitivna lastnost.

Ah, moja otročka, moja mladiča. Še malo, še malo … pa bodo naša skupna poležavanja, jutranji pogovori, kuhanja za tri, le še spomini.
Nikoli več ne bosta majhni. Nikoli več jima ne bom zjutraj pred odhodom v vrtec naredila zajtrka. Nikoli več se ne bomo skupaj sankale na enih sankah. To so le še spomini.

Zdaj se pogovarjamo fantih, o spolnosti, o tem, kaj vse se ti lahko zgodi, ko greš s prijatelji ven. Pilimo znanje gospodinjskih del, učimo se delati z denarjem, učimo se planiranja prihodnosti, učimo se gledanja na družbo z različnih zornih kotov.
Zdaj jaz njiju sprašujem kaj je moderno in ju kdaj vprašam, če mi posodita kakšno majico. Jaz sem tista, ki pride zjutraj h kateri v posteljo se stisnit in poklepetat o tem in onem. Jaz sem tista, ki ju z široko odprtimi očmi gledam, ko mi jemljeta božji prestol v njunem življenju in me posedata na pručko v kotu. Mami, tam sedi in tiho bodi. Lahko naju samo opazuješ. Če te bova potrebovali, te bova vprašali za nasvet, sicer pa .. bodi tiho, pogledi prihajajo iz njunih kotov sobe in včasih skoraj po prstih hodim mimo njiju.

Prav je tako. Vem, da je prav. Pa vseeno … boli.

Belo-rdeče-sivi kapitalistični bloki in cvetke arhitektov – fej in fuj

Na vse, kar se gradi v dohvatu mojih oči, sem pozorna. Malo zaradi poklicne deformacije, malo pa iz radovednosti, kaj delajo. Ponavadi moje oko ugleda kaj, kar bi bilo recimo da sprejemljivo, toda tega bloka ne morem označiti kot takega, pa če se še tako trudim.

Pred kratkim so ga zgradili v osrčju Planine – tam je bil od vedno divji parkirplac, vedno poln in vedno prepoln. Kam so šli vsi tisti avtomobili, mi bo za vedno ostala uganka. Kakorkoli že tam je zdaj grd belo-rdeče-siv blok, kakršne delajo kot po tekočem traku in na sumu imam, da so vsi arhitekti ali podkupljeni s strani točno določenih proizvajalcev teh odtenkov (vem, da vsi nimamo take sive barve okenskih profilov, ampak jo imajo samo nekateri), ali pa so barvno lestvico nevem kdaj skrčili na te tri barve. Torej …

Tam zdaj stoji štirinadstropen blok, ki je na eni strani takle:

Tistega idiota, ki je določil klime na balkon, bi jaz osebno dala na taisti balkon živet. Balkon bi naj bil površinsko prost in bi naj se uporabljal za marsikaj, ta marsikaj pa ne vključuje klime na balkonu. Fak! Kakšna bedarija. Na klimo in pred klimo se ne more nič postavit; klima je nekje pod balkonskim oknom, drugje pa na delu balkonskih vrat, ki se celo odpirajo (na enem balkonu je vidno, da je en od teh delov odprt na ventus). Pa sej … večje budale najbrž ne moreš najt kot je bila tale, ki je tele klime postavila tja.

Predvidevam, da so jih namestili na balkone zato, da “ne kvarijo” izgleda fasade (čeprav so v pritličju ravno na fasadi). Vsem kupcem in stanovalcem predlagam, da tožijo pristojno osebo za tako debilno namestitev klima naprav, z lahkoto pa lahko tudi dokažejo nefunkcionalnost postavitve:
1. zmanjšuje prostor balkona
2. postavljena je pred balkonska vrata
3. glasna je oz. pod njo se bo nabiral kondenz, kar bo čez leta vidno tudi na tleh balkona (ki so najbrž položena z naj-cenejšimi ploščicami).

Drug tak velik kiks, ki se ponavlja iz bloka v blok in ki je velik vzdrževalni strošek za stanovalce ter izjemno nefunkcionalen za družine z majhnimi otroki, pa je tole:

Te glupe okorne jebene krpanke žaluzije so nekaj, kar bi morali arhitektom najstrožje prepovedati in jih sodno preganjati.
Kdor pozna kogarkoli iz te soseske ve, koliko težav imajo stanovalci s temi žaluzijami. Moja prijateljica, ki stanuje tam, je imela več mesecev do tal spuščeno žaluzijo na balkonskih vratih in celo poletje ni mogla uporabljati balkona. Žaluzija se je pokvarila (kot se to zelo rado zgodi na teh fosilnih senčilih) in ker je v garanciji, je nihče drug ni smel popraviti kot dobavitelj / monter. Ker prijateljica ni lastnica stanovanja, pač pa najemnica – lastnik stanovanja pa je MOL, se je jara kača vrtela in vrtela, daljšala in zapletala in slednjič so prišli žaluzije po več kot 6 mesecih popravit. Za se ustrelit.

Zunanje žaluzije, sploh pa krpanke – lamela je široka 8 cm, so namenjene poslovnim stavbam, šolam, zdravstvenim domovo, skratka tam, kjer ni zahtevana totalna zatemnitev (v vrtcih torej ne pridejo v poštev) in tam, kjer so steklene površine zelo široke (več kot 2 m, recimo. Do nekje 2 m se lahko naredijo še aluminijaste rolete).

Žaluzije se dvigajo, spuščajo in obračajo ročno s palico ali z elektormotorji. No, tele v bloku se definitivno obračajo s palico in res ni potrebno bit debil, da tisti del zgoraj, kjer je komanda za obračanje, polomiš oz. pokvariš. Da tega, da popolnoma ne zatemnijo prostora, da je treba palico bračat ko se dvigajo in spuščajo in da to tako radi počnejo mali otroci, sploh ne omenjam. Ne vem, kaj je globji razlog za tako neumno senčenje. mogoče bi arhitekti radi ljudem priskutili zakrivanje, mogoče so že vnaprej dogovorjeni z dobaviteljem in monterjem žaluzij za provizijo od serisov. Žaluzije so namreč dosti dražje od rolet, pa izredno neprijetne za senčenje privat stanovanj.
__________________________________

Pa še ena gradbena. Na tej sliki

so balkoni iz iz nečesa, podobnega pleksi steklu. Fak, res. Kdor je tiste balkone narisal, bi mu ….. Ta blok pa sploh senčil nima. nič, njente. Poglejte v zgornji del okna. Nula.

Zdi se, kot da so stekla z vzorcem. Mogoče imajo notranje žaluzije, kar pa niti slučajno ni enako zunanjim senčilom. Eh, brez zveze.
Je pa ta blok barvno povsem enak tistim zgoraj, iz Planine. Pa ta dva sploh nista edina, ki sta takih barv. Tako kot so v času socializma gradili vse bloke poi stme kopitu, jih v času … česa? gradijo po istem kopitu. Bruh.

P.s.: Na Dolenjskem so tudi belo-rdeče-sivi bloki. Kot epidemija noric.

Nepremičninski trg – narobe svet ali kruta resničnost

Včeraj sem si po dolgem in počez pogledala internetno stran nepremicnine.net in vso njihovo ponudbo. Priznam, tisti debil od lastnika mojega nesojenega vikenda, me je lepo, nežno in skoraj brez bolečin nategnil in ker sem odločena, da hočem vikend – hišo imet in ker imam zdaj v neki banki veze in možnost dobit kredit, zaradi katerega se mi čez nekaj let ne bo potrebno obesit, sem včeraj iskala drug vikend – hišo. Med pregledovanjem nepremičninskega trga sem odkrila kar nekaj zanimivosti.

Zadnjih nekaj dni se na različnih blogih debata suče okoli upokojencev, ki da imajo velike nepremičnine, prostrane gradove, zgrajene skoraj zastonj in da so pač nesramni in nespametni in preveč navezani na svojo nepremičnino, da bi jo prodali, se preselili v manjše stanovanje in tistim, ki potrebujejo večej domovanje, ponudili v nakup svoje prostorne vile. Samo po sebi umevno je, da bi se morali preseliti v cenejše bivališče, da bi jim nekaj denarja ostalo od prodaje in s tem denarjem bi krpali vsakomesečni manjko pri pokojnini. Ja, človeški um je neverjeten in takih razmišljanj je vse preveč, nihče od teh “samozvanih možganskih trustov” pa ni toliko, da bi vsaj pogledal koliko stanejo nepremišnine in razmislil ali je tako površno razmišljanje vredno njegovih zlatih možganov.

Dovolite meni, da to težko in zapleteno delo opravim namesto vas:

- recimo, da upokojenec proda stanovanje v Črnučah, dvosobno, zgrajeno leta 1976, 3/10 in zanj dobi 146.500 eur. Kam naj se preseli? Recimo …

- preseli se lahko v enosobno stanovanje na Rakek, adaptirano leta 2003, pritlično in zanj odšteje 53.000 eur.

- ostane mu 93.500 eur, ki jih bo najverjetneje dal svojim otrokom ali vnukom, izgubi pa vso socialno mrežo – prijatelje, znance, prostor, ki mu je domač in v katerem je najverjetneje preživel vsaj 40 let svojega življenja.

- kaj torej pridobi s selitvijo? Pridobi nič, izgubi pa veliko.

Na drugi strani: kdo bo kupil njegovo stanovanje, vredno 146.500 eur? Mlada družina? Dvomim. Bogataš? Dvomim. Nekdo, ki so mu starši in stari starši dali nekaj denarja, pa kredit je vzel, pa še kaj? Recimo tak, ja. Ampak da bo tak kupil stanovanje morata biti izpolnjen vsaj en od teh pogojev:
stari starši so umrli in so zapustili denar
starši so prihranili denar in ga dali otroku
nekdo od zgoraj naštetih je prodal svojo nepremičnino, se vselil v manjšo in dal preostanek denarja otroku

S tem krogom torej pridobi samo tisti zadnji, pa prav nihče drug, upokojenci pa sploh nič.

Gremo dalje. Kupiti stanovanje v bloku ali hišo? Kot smo zgoraj videli je 2-sobno stanovanje v Črnučah 146.500 eur, hiša na Vrhniki, zgrajena leta 1997 pa – in tole je najbrž prej izjema kot pravilo, pa 160.000 eur. Hmmmm … dilema je velika v tem primeru. Drugače pa so hiše v lubljnski kotlini z vsemi priključki in ne prestare tam okrog 200.000 eur.
_________________________________

Na hitro sem izračunala kredit, ki bi ga potrebovala za stanovanje, vredno kakih 110.000 eur. Plačo imam 1000 eur, želim dobiti 110.000 eur. Stroški kredita so 5% vrednosti – tj. 6.000 eur, torej moram vzeti kredit v višini 116.000 eur. Za ta kredit bom plačala npr. 10% obresti – EOM, kar znese na 11.600 eur. Dejansko bom odplačala torej 127.600 eur (torej 17.600 eur preplačila). In koliko časa ga bom glede na svojo plačo odplačevala …
Glede na to, da mi lahko obremenijo samo 1/3 plače in je to 333 eur, bom kredit odplačevala 32 let.

1. Ta doba je strašno dolga in jaz nimam prav nobenega zagotovila, da bom imela toliko let tako visoko plačo, službo oz. d abom toliko let sposobna delati.

2. Kupila sem šele gole stene, kje je še vsa oprema.

3. Za ta kredit lahko kupim enosobno stanovanje v ljubljanski kotlini – pa ne novogradnjo, ali pa hišo nekje daleč stran.

Ampak takega kredita mi itak ne bi dali, ker moram imet za nakup stanovanja polog v gotovini in še preostanek kupnine, zato niti sanjala nisem o kakšnem takem nakupu. Hmmm … kaj mi torej še preostane?

Če bi moji starši prodali hišo, bi vsaka sestra … to je brez zveze razmišljat. Že vse življenje živita v ljubljanski kotlini in se niti po pomoti ne bi preselila v Prekmurje samo zato, da bi nam trem dala recimo da po 15.000 eur (mimogrede, kaj bi s temi 15.000 lahko naredile? Jaz sem edina zaposlena za nedoločen čas, onidve ne, torej … nima smisla.). Da bi se me preselile v njuno hišo … nimamo denarja za adaptacijo hiše, pa tudi … smo raje podnajemnice. Je pa teoretična možnost, jasno. (Lahko pa bi starša prej umrla, ampak to pa je že bogokletna misel. – Pa najbližja tisti, ki jo mnogi želijo upokojencem.).
________________________________

Vsakdo ima rad nekaj svojega. Priznam, do lanske pomladi si sama nisem želela česa takega. Mi je jasno, da plače take nimam (še 1000 eur neto plače nimam, ampak je to plača z vsemi dodatki), zato si kaj več kot najemnega stanovanja ne morem privoščiti. poleg tega je najem velikega kredita za starša enostarševske družine – moje mnenje – večji riziko kot kredit za dvostarševsko družino. Hmmm …

Jaz sem se odločila, da hočem hišo tam, kjer je najceneje (in kjer je, na žalost, najmanj možnosti za službo in dobro plačo, čeprav ni nemogoče). Torej … V Prekmurju. Samo tam, pa sem pregledala ves portal in vse nepremičninske agencije, so hiše najcenejše – resda stare 100+ let, brez ali vode ali elektrike, telefona in kanalizacije, je pa vendarle hiša in okoli nje je zemlja.
Moja kalkulacija je popolna. Nepremičnina, ne vredna več kot 30.000 eur, kredit, ne večji od 280 eur, doba odplačevanja okoli 20 let in razdalja tako velika, da se bo treba odločit kje bomo živeli, tukaj ali tam.
__________________________________

Če upokojenec proda svojo nepremičnino, pomaga svojim zanamcem, sebi ne.
Če mlad kupi nepremičnino, se obesi s kreditom za pol življenja in ga odplača, ko gre v penzijo (takrat pa ga lahko proda in pomaga otrokom ali vnukom).
Če ne kupiš nepremičnine, si vse življenje podnajemnik z veliko ali majhno najemnino in brez občutka, da je to, v čemer živiš, tvoje (da si na svojem).

Neradi se selimo iz domačega kraja, muka se nam je že vozit vsak dan eno uro daleč v službo. Ko pa naredimo kalkulacije in pregledamo nepremičninski trg, svoje finančne sposobnosti in tveganja, pa na koncu ugotovimo. da si lahko kupimo le 100 let staro hišo štiri ure daleč od službe. Ja, ampak zemlja je le zemlja.

P.S.: veliko upokojencev živi tudi na podeželju, tudi zelo daleč od Ljubljane in njihove nepremičnine niti slučajno ne dosegajo takih cen (ali polovice cene) kot v ljubljanski kotlini. Če bodo tisti prodali svoje nepremičnine … kam bodo šli živet? V Bosno ali Romunijo ali Bolgarijo, kjer je pač cenejše bivanje, da bi jim ostalo  vsaj nekaj za življenje. To pa ni smiselno, a ne.

Preživnine ne plačuje, olajšavo uveljavlja – sistemska anomalija

29. člen
(dohodki, povezani z družinskimi razmerji)

Dohodnine se ne plača od:
1. preživnine, ki jo prejme fizična oseba na podlagi sodne odločbe, sporazuma ali dogovora o preživljanju, sklenjenega po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ali po predpisih o registraciji istospolne partnerske skupnosti in od nadomestila preživnine, izplačanega na podlagi zakona, ki ureja jamstveni in preživninski sklad

Zadnje dneve veliko presedim pred Zakonom o dohodnini in na telefonu z raznimi uradniki iz DURS-a. Ugotovili smo sledeče:

1. tistemu, ki plačuje preživnino, ni treba napisati zneska plačane preživnine. Ja, piše že, dajo vpiše, ampak če jo ne …

2. DURS ne preverja kdo plačuje preživnino, kdo bi jo moral plačevat, skratka nima podatkov o preživninah (ko oddajaš vlogo za otroške dodatke obkrožiš, če se preživnina plačuje in CSD sam pridobi podatke o – ne plačani, temveč kobajagi plačani preživnini. Durs pa niti teh podatkov nima.) Torej, pod davčno šteivlko občana ni vpisano ali kako drugače označeno, da je zavezanec za plačevanje preživnine

3. jaz vpišem otroka, on vpiše otroka (pa ne plačane preživnine). Najin vpis DURS smatra kot vpis dveh partnerjev in tako tudi razporedi olajšavo – meni pol, njemu pol.

4. on plačuje za otroka recimo 100 eur/mesec = 1200 eur /leto, jaz pa nosim vse ostale stroške, toda … on je upravičen do enake višine olajšave kot jaz. Kako? jaz vendar več porabim za otroka, jaz ga živim. Zakaj ni upravičen samo do sorazmernega deleža olajšave, glede na plačano preživnino. Toda …

5. v Zakonu piše:

114. člen
(posebna olajšava)

(1) Rezidentom, ki vzdržujejo družinske člane, se prizna zmanjšanje letne davčne osnove, ki znaša:
1. za prvega vzdrževanega otroka 2.066 eurov letno, ali
2. za vzdrževanega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo 7.486 eurov letno;
3. za vsakega drugega vzdrževanega družinskega člana 2.066 eurov letno.

(2) Za vsakega nadaljnjega vzdrževanega otroka se olajšava iz 1. in 2. točke prvega odstavka tega člena poveča, in sicer:
1. za drugega vzdrževanega otroka za 180 eurov,
2. za tretjega vzdrževanega otroka za 1.680 eurov,
3. za četrtega vzdrževanega otroka za 3.180 eurov,
4. za petega vzdrževanega otroka za 4.680 eurov,
5. za šestega in vse nadaljnje vzdrževane otroke za 1.500 eurov glede na višino olajšave za predhodnega vzdrževanega otroka.

(10) Za istega vzdrževanega družinskega člana se v davčnem letu prizna posebna olajšava samo enemu zavezancu, drugemu pa le morebitna razlika do celotne višine olajšave.

(11) Če se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal posebno olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave.

(12) Za otroka, za katerega zavezanec na podlagi sodne odločbe, sporazuma ali dogovora o preživljanju, sklenjenega po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, prispeva za njegovo preživljanje, lahko zavezanec uveljavlja posebno olajšavo. Če je prispevek zavezanca manjši od njemu pripadajočega dela posebne olajšave ali če zavezanec ne prispeva za preživljanje otroka, se razlika do njemu pripadajočega dela ali celotni del njemu pripadajoče posebne olajšave prizna staršu, kateremu je otrok zaupan.

Hudič pa je v podrobnostih. Če tisti, ki mu je preživnina določena le-te ne vpisuje in je celo ne plačuje, otroka pa vpiše … kako dokazati, da ne plačuje preživnine oz. kolikšen delež le-te je plačan?
In kaj pomeni 2.066 eur za prvega otroka in dodatnih 180 eur za drugega otroka?

Kakorkoli … moj ex še nikoli ni vpisal preživnine, vedno pa vpiše obe hčeri. Sicer plačuje preživnino redno (po sodni odločbi), toda … kolikšen delež stroškov za hčeri pokriva njegova preživnina? Je upravičen do polovice olajšave? Jaz mislim, da ne.

Kako je pa pri tistih, ki jim partnerji ne plačujejo preživnine, otroke pa vpisujejo kot olajšavo? In tam, kjer nakaže dve, tri preživnine, potem pa nič vse leto, otroka pa vpiše? Koliko denarja se na tak način neupravičeno izplača ne-plačnikom in koliko staršev, ki preživljajo otroke bolj ali manj sami, je na tak način prikrajšano za resnično olajšavo, ki si jo zaslužijo?

Koliko denarja vsako leto na tak način država “vrže” skozi okno, koliko denarja gre na tak način v “neprave roke” in za koliko denarja so prikrajšani starši, ki teoretično sicer dobivajo preživnino, praktično pa otroke preživljajo sami?

P.S.:
Lahko se poda ugovor na določeno olajšavo in dokazuje koliko preživnine je bilo plačane in da ne živit skupaj in da je on zamolčal podatek o preživnini.
Toda … kako dokazati plačila preživnine, če sta dogovorjena, da se le -ta plačuje na roke? Bo podpisoval vsakokratno plačilo?

Vsem praznoglavim in mentalno omejenim komentatorjem (pa nobenemu drugemu)

Dragi, zahojeni zafrustrirani komentatorji!

Spet je napočil čas, ko moram posvetiti en post vam. Pa ne zato, ker bi bili tako pomembni ali zato, ker ste tako nepomembni, temveč zato, ker se vas je zadnje čase na mojem blogu pojavilo vse preveč vas, domišljavcev, ki mislite, da ste z materinim mlekom popili vso pamet sveta in da ste, ko so prvič videli nasprotni spol, dojeli smisel življenja.

Še enkrat in spet in ponovno in že milijontič vam sporočam, da so na tem blogu MOJA mnenja in prepričanja in stališča.
Mene popolnoma nič ne briga, kaj si vi mislite o njih, prav tako me popolnoma nič ne brigajo vaši občutki ob prebiranju le-teh.

S pisanjem ne iščem ljudi, ki so a priori proti vsem stališčem, ki jih zastopam in podpira kdo drug, ne iščem zgubidanov in praznoglavcev in zafrustriranih odraslih ter napol odraslih, ki so v življenju dosegli zgolj to, da so shodili in začeli jesti z žlico. Kaj mislite vi, mene popolnoma nič ne briga. Vaše mnenje je pomembno kot lanski sneg. In tudi vaše izkušnje, ki so, kako pričakovano, povsem drugačne od mojih, me prav tako nič ne zanimajo. Odprite svoj blog, pa vanj trosite svoje kretenizme in nebuloze in debilizme. Tukaj, dragi komentatorji, NI mesta za vaš drek.

Zavedam se, da vas narava najbrž ni obdarila s sposobnostjo širokega razmišljanja, s sposobnostjo gledanja na stvari iz večih zornih kotov. Dopuščam tudi možnost, da ste sami sebi omejili te sposobnosti, ker vam je lepše in udobneje živeti v luknji in gledati v eno smer in vedno isto sliko. Pa ja, ljudje smo si različni. Jaz vas ne iščem in vas na tisoč kilometrov ne bi spoznala, ker … samo budala spozna budalo in tisti, ki veliko serje, zavoha drek kilometre daleč. Jaz vas torej ne voham, ne iščem in nočem blizu sebe, ker ne pašete sem. Naredite si gnojno jamo nekje drugje in hodite tja srat.

Ponovno in spet stotič vam sporočam, da vaših idiotizmov ne bom imela na svojem blogu. To je moja pravica, da brišem vaše pljunke, in moje veselje, ker je blog moj kotiček, kjer se hočem imeti lepo. Vi pa niste roža v moji vazi, vi ste plesen v kotu sobe, ki jo je treba odstranit. Zato … kot vam je najbrž do sedaj že potegnilo, se poberite iz mojega bloga, sicer vas bom ustavila jaz. In jaz sem tukaj močnješa.

Pa lep dan še naprej in lep pozdrav iz širnega sveta,

Katarina 

P.S.: glede kritike: Kaj kritizirate? Moje mnenje? Ste kompetentni za tovrstno kritiko? Se zavedate, kako bedasto izpada vaš komentar, v katerem mi najprej prilepite na čelo zadnjo doseženo izobrazbo, potem popljuvate mojo materinsko vlogo in na koncu me še ozmerjate z metalnim bolnikom? To je ta vas kritika? Svaka čast, res. Za vse vas bi morali zgraditi izumiti posebno službo, imenovano DEBILNI KRITIK.

Kot drugo: vas prosim za kritiko svojega mnenja? Ne. Sem napsiala, da mi je figo mar, kaj si mislite o mojem mnenju. Vem, da obstajate taki, ki se z njim ne strinjate, ampak … halo, jaz vam ne vsiljujem svojega mnenja, jaz samo pišem o njem, vi ste tisti ki mi tiščite prsta v ušesa in se zraven derete: A ME SLIŠIŠ?

Bo? Razumete? Za vaše mnenje o meni mi je res vseeno. Po domače … Jebe se mi za vaše mnenje.

Postavimo ob bok Štrovsovi izjavi o upokojencih še nekaj drugih izjav o drugih skupinah ljudi

Hudo, ampak res hudo neprijetno sem presenečena nad odzivom blogerjev in komentatorejv, ki večinoma – to pomeni, da NE VSI, večina pa, tako ali drugače podpirajo Štrovsovo izjavo in so mnenja, da imajo upokojenci dovolj denarja in drugih sredstev za dostojno življenje. In, pomembno, da so si sami krivi, ker so v tem položaju.
Hvala bogu, da ti osebki na internetu niso VSA NAŠA DRUŽBA, ker če bi bila to vsa naša družba, potem bi že imeli upokojenski strelski vod in do danes bi preživela le še peščica upokojencev. Prav sram me je, da sem v taki družbi, ki tako malo ceni in spoštuje tiste, ki so do včeraj delali in gradili družbo (tudi z rojstvi, plačevanji davkov, itd).

In zdaj bom postavila še nekaj izjav ob bok Štrovsu, da boste videli, kako hudo nestrpen narod smo mi (oz. ste vi):

VRTCI – Starši, sami ste si krivi, ker plačujete vrtec. Kdo vam je rekel, da rojevajte. Otroci so strošek, ne samoumevnost.

STANOVANJA – Sami ste si krivi, ker ga ne morete kupit. Niso predraga, vi premalo in preslabo delate, to je. Če bi bolj delali, bi imeli več denarja in bi si že pri 30 letih kupili stanovanje.

PLAČE – Plače so čisto dovolj visoke za to, kar delate. Še več, celo previsoke so. Namesto, da jih zvišamo, jih bomo znižali, ker so strošek, dokaz za to pa so izjave gospodarstvenikov.

HRANA – Življenje ni zastonj. Kdor ne more preživeti, naj umre. Dejstvo.

OTROCI – Za otroke ne potrebujete olajšav in vzpodbud. Če jih imate, je vaša naloga, da jih živite. Če jih ne morete živet, jih ne imejte, če pa jih boste kljub temu imeli, vamjih bomo vzeli.

SLUŽBA – Dela je dovolj. Lahko pobirate odpadno listje po tleh. Če hočete delat, boste delo torej našli.

BOLEZEN – za zdravljenja gre preveč denarja. To je nesmiselno. Kdor je neozdravljivo bolan, da je treba evtanazirat. Preprosto. Za zdravljenje takih bolnikov je škoda denarja.

HENDIKEPIRANI – V naši družbi jih ne potrebujemo. So povsem nepotrebni in so samo breme družbi. Odstranit.

DUŠEVNO PRIZADETI – prav tako nepotreben in strošek družbe. Odstranit.
___________________________________

Vas je katera od izjav pogrela? So se vam pri kateri od njih naježile kocine? Bi skočili v zrak, če bi katero od njih slišali po televiziji? Ja? No, tako so se počutili tudi upokojenci in tako se počutim jaz, ko berem komentarje o njih, kako brezpotrebni in naporni so in da naj se spravijo v svoje votline in ne težijo.

Če bi imela sina bi bil avtomehanik, hči bo pa medicinska sestra

Ampak sina nimam, hči bo pa vse kaj drugega kot medicinska sestra.

Moja tavelika je v osmem razredu. Še eno leto in odločiti se bo morala, kaj bo šla naprej študirat.
Spomnim se, kako bedna je bila meni ta odločitev, saj se mi niti sanjalo ni, kaj bi bila rada. In ker sem imel kemijo pet, sem šla na kemijsko. Kr neki …
Moja mama, na drugi strani, je že od malega sanjala, da bo medicinska sestra in to je postala in bo do konca življenja.

Tavelika hoče torej na oblikovno. Tja gre kar nekaj njenih prijateljev, šola je v Ljubljani, tam rišejo in to so temeljni razlogi za njeno “zaenkrat odločitev”.
O tem, kam bo šla naprej v šolo, sva se začeli pogovarjati že lansko leto. Najprej je rekla, da gre na gimnazijo in sem odločno rekla, da ne. Kamorkoli, samo na gimnazijo ne. Pa lepo po vrsti …

Že nekaj let spremljam zaposlitveni trg in odločanja otrok o vrsti študija in to, kar opažam, mi sploh ni všeč. Večina teži k “mentalnim” poklicem, fizični poklici pa so bolj ko ne spregledani in povsem nezanimivi. Na hčerini osnovni šoli se pogovarjajo bolj ali manj o tem, na katero gimnazijo bodo šli, da bi pa šel kdo na kakšno poklicno ali “usmerjeno” srednjo šolo pa … No, oblikovna šola je očitno svetla izjema, pa nisem čisto prepričana, da mularija ve, kaj se s to šolo lahko počne potem, ko se maturira (meni se malo sanja, ker je ena od mojih sestr hodila na to šolo).
Delovna mesta, na katerih je potrebno veliko fizičnega dela, zapolnjujemo s tujci, domačini pa smo bolj ali manj v mentalnih poklicih ali vsaj večinoma posegamo po njih.
Imamo ocean ekonomistov s takimi in drugačnimi stopnjami, pa družboslovcev (pa ne vseh smeri), pa pravnikov, koliko pa je strojnikov, biologov, gumarjev, gradbenikov – takih in drugačnih, kemikov, medicincev, električarjev?

Nobena od mojih hčera ne gre na gimnazijo. Pa ne zaradi uspeha, ta ni tak problem, pač pa zato, ker mislim, da mora človek po srednji šoli nekaj znati dleati. Prav res delati, imeti neko točno določeno znanje in, če se da, naj bo to znanje povezano z rokami. Tako bi moj sin, če bi ga imela, in moji hčeri, če bi me poslušali, lahko izbirali med:
- strojno, elektro, gradbeno, lesarsko, gumarsko, avtomehanično, zdravstveno, frizersko, kozmetično (sta slednja in frizerska ena šola?), gozdarsko in … je še kakšna taka šola?

Tavelika bo šla torej samo zaenkrat na oblikovno. Če bo pa res šla, bova pa še videli. Vse je odvisno od smeri, ki jih imajo in tega, kaj dejansko po končali šoli lahko počne s pridobljeno izobrazbo. Kar tako nekaj definitivno ne bo šla študirat, kajti če bo že tam, potem hočem, da dobi uporabno znanje, ki ga bo lahko sproti že razvijala in kasneje še dopolnila.
Tamala pa … zaenkrat hoče na kozmetičarsko, kar me ne moti. Če bo v tem dobra, ji ne bo hudega, svoje znanje pa bo prav tako lahko poljubno nadgrajevala. Bila bi veliko bolj “žalostna”, če bi hoteli biti odvetnici, ekonomistki ali kaj podobnega. Pa teh želja nimata.

Seznam srednjih šol

P.S.: Nimam nič proti gimnazijam, sploh ne. Hudič je v tem, da po njih otroci prav res nimajo nobene prave izobrazbe. Nič ne morejo delati in morajo naprej na fakultete in višje šole. Včasih so šli v banko za okenček, danes pa …
Moji hčeri ne bosta šli v gimnazijo. Me pa prav zanima, kam bosta šli (mogoče pa res na elektrotehnično).