Ljudje, ki potrebujejo pomoč in ljudje, ki živijo od pomoči
V zadnjih nekaj letih, kar sem se odprla, se začela družiti z ljudmi in spoznala množico takih in drugačnih ljudi, sem prišla tudi do spoznanja, da vsem ljudem ne morem in ne smem (ali ne želim) pomagati. Enim ne morem pomagati zato, ker si pomoči prav v resnici ne želijo, drugim pa ne smem (ali nočem) pomagati zato, ker od pomoči živijo.
Ljudje, ki potrebujejo pomoč
V tej skupini so ljudje, ki znajo skrbeti zase, ki delajo, ustvarjajo, se trudijo, iščejo rešitve, ko so v zagati, ne prosijo pomoči in si sami pomagajo, ko potrebujejo pomoč.
Taki ljudje bodo grizli kolena, si odrgnili komolce, če bo treba, da se bodo zvlekli iz težav, ki jim bodo prišle na pot. Taki ljudje ne bodo zlepa potarnali ali pa bodo svoje težave omenili spotoma, bolj v samoposmehu kot žalostno. Taki ljudje …
Taki ljudje si zaslužijo pomoč, ko jo potrebujejo. Včasih se jim zgodi, da jih nekaj težav, ki naključno časovno sovpadejo, pobije na tla in imajo občutek, da se ne bodo izkopali iz težav. Iščejo izhod, delajo na tem, da najdejo pot ven, pa … včasih preprosto zmanjka moči, iznajdljivosti in volje.
Težko jim je prosit za pomoč in najbolj srečni so, če kdo drug vidi, da pomoč potrebujejo. Ponavadi mislijo, da se ne znajo zahvalit, vendar ni lepše in toplejše zahvale od takih ljudi, ko dobijo pomoč.
Ljudje, ki živijo od pomoči
Ljudje, ki živijo od pomoči, redno prosijo zanjo in poznajo praktično vse poti do nje. Poznajo zakone, poznajo svoje pravice vejo, koliko se jim splača stegnit z lastni zaslužek in od kje naprej bodo prosili in dobili pomoč.
Takih ljudi do pred kratkim nisem poznala. Sem slišala zanje na CSD-ju, kjer so mi delavke včasih rekle, da ta in oni pridejo k njim samo takrat, ko potrebujejo denarno pomoč ali ko vejo, da so, glede na okoliščine v katerih živijo, upravičeni. Zelo podobno sem slišala od socialne delavke na osnovni šoli, ki mi je znala skoraj na pamet našteti starše, ki do konkretnih pomoči niso upravičeni, dobijo pa jo, ker poznajo sistem in razmere, v katerih morajo uradno “živeti”, da pomoč dobijo.
Želim si, da se okoli mene ne bi nikoli znašli ljudje, ki živijo od pomoči. Takim ne želim in nočem pomagati. To so paraziti, ki molzejo in izčrpavajo, v zameno pa ne dajo popolnoma nič.
Žal poznam kar nekaj mam in očetov, ki na račun svojih otrok, ki jih izpostavljajo v svojih zahtevah po pomoči, nanje sploh ne mislijo. Poznam družine, kjer se otroci rojevajo kot po tekočem traku. Pa ne zato, ker bi bila zakonca (ali pač samo mama, če živi sama z otroci) nevedna, pač pa zato, ker vesta, da jih bo nekdo že živel – onadva ne, pač pa država in družba, ki se ji otroci smilijo.
_________________________________
Zaradi drugih ljudi (ki živijo od pomoči) tudi prvim ljudje, ki želijo pomagati, včasih ne pomagajo, ker ne vedo ali ljudje v resnici potrebujejo pomoč ali jim je prositi za pomoč življenjsko delo. Žal …
Kadar sama dobim v roke pismo ali v poštni predal prošnjo za pomoč, najprej pomislim na to, kdo je tisti, ki mi je pisal. Kakšen človek je, kakšna je njegova prehojena pot in kaj je pripravljen storiti oz. je storil, preden je zaprosil za pomoč. Napisati prošnjo za pomoč namreč ni tako lahko …. tistim, ki so ponosni na svojo samostojnost in neodvisnost, tistim pa, ki živijo od pomoči, pa je pisanje pisem enako kot jutranje bujenje: No, pa poglejmo, koga bomo danes prosili za pomoč …
Morska pravi:
Veliko je ljudi, katerim prošnja za pomoč pomeni priznanje nemoči, zato je dobrodošlo znati tudi priznati, da pomoč potrebujemo in zanjo prositi.
Glede tendence po pomaganju pa je prav tako dobro držati neko distanco v smislu, da ponujamo pomoči za vsako ceno, ker lahko v drugemu s tem vzbudimo občutek, da je sam nesposoben, hkrati pa moramo paziti, da s pomočjo drugemu ne naložimo samim sebi prevelikega bremena.
Predvsem pa se mi zdi pomembno, da nekomu pomagamo tako, da na koncu še vedno on sam pride do odločitve in sam ravna, ne pa da mi nekaj naredimo namesto njega.
Glede tistih, ki živijo od pomoči pa… večinoma si rečem samo… srečna sem, da nisem taka.
28. januar 2008 ob 18:49
katarina pravi:
morska: hvala za dopolnilo posta.
nisem hotla bit predolga in sem izpostavila samo dve skupini ljudi, ki sta si zelo zelo različni.
28. januar 2008 ob 19:05
stojko pravi:
tudi najboljša namera se kdaj izkaže kot slaba ideja. umetnost je izbrati pravi trenutek za odnehat. prijatelji najlaže eksperimentirajo med seboj; po prijateljsko menda. pomagaj najprej njim. in premisli, koga uvrstiš tja, da ne pridejo prepozno za teboj
28. januar 2008 ob 19:17
katarina pravi:
stojko: nič bat, jaz sem že dala skozi ognjeni krst.
28. januar 2008 ob 19:43
1tastar pravi:
Pa še tri vrste pomoči potrebnih ljudi
obstajajo:
1. Tisti, ki si pomagajo sami, tako da nekoga počakajo za vogalom, ga s kolom po glavi in mu ukradejo denarnico
2. Taki, ki se obesijo na TV novinarje, potem pa preko Maria ipd. javno beračijo
3. Strojani
29. januar 2008 ob 07:59
Vanja pravi:
1tastar pa potrebuje pomoč, v smislu psihiatrije in duhovne rasti, ki bi ga naučila empatije.
30. januar 2008 ob 09:57
1danica pravi:
Daj no, Vanja! Pomisli malo:
1. Nekateri res pridejo do “dodatnih sredstev” s kriminalom – takim, podobnim ali pa čisto drugačnim.
2. Tudi razni novinarski prispevki pomagajo do pomoči in prav je, da se pomaga, ravno tako pa tudi med takimi primeri najdeš ljudi, ki izkoriščajo in niso najprej sami naredili vsega, da bi si pomagali.
3. V primeru Strojanov gre najbrž za mešanico vsega skupaj in slovenska javnost glede tega ne bo nikoli enotna.
Pomagati je lepo in prav. Ljudje, ki pomoč drugih izkoriščajo, škodijo tistim, ki jo res potrebujejo. Težko je ločiti med enimi in drugimi.
30. januar 2008 ob 17:43