Starševstvo +

Temne skrivnosti odraščanja … posilstva, za katera izvemo le redko in prepozno

Z mojima hčerama sem se že veliko pogovarjala o takem in drugačnem spolnem nasilju. Prvič smo o tem govorile, ko je tavelika šla na prvi šolski ples pred dvemi leti in sem se tresla kot šiba na vodi od strahu … zase. Ja, zase, kajti v strah zanjo sem sprojicirala ves strah in žalost in ponižanje in travmo, ki sem jo sama preživela med in po svojem posilstvu.

Po tem prvem pogovoru smo se o spolnem nasilju že velikokrat pogovarjale. Nisem vedno pobudnica jaz, tudi sami prideta do mene in se želita o tem pogovarjati. Kar pa je najpomembneje pa je to, da se tudi s prijateljicami pogovarjata o teh stvareh. In tega nisem vedela. No, nisem ju nikoli vprašala, če se o tem pogovarjajo med sabo. Sklepala sem, da je to ena izmed tabu tem, o katerih se – tako kot mi odrasli, otroci pač ne pogovarjajo. Napaka. Očitno.

Tamala je pred dnevi prinesla domov revijo Ognjišče. Te revije že zelo dolgo nisem brala (vsaj tako dolgo, kolikor dolgo več ne hodim na obiske k mami)  in pogled nanjo mi je bil … zanimiv.

Ej, kje si dobila to revijo, sem jo vprašala.

Dala mi jo je sošolka. V njej je pismo ene punce, ki so jo poleti posilili fantje, ki hodijo na isto šolo kot ona in jo je zelo strah it v šolo, je odvrnila.

O, zanimivo. Lahko preberem, sem rekla in že držala v roki revijo.

in

(Ognjišče, leto XLII, številka 496, september 2007)

Bogdan Žorž, ki odgovarja na to pismo, je za posilstvo izvedel preko znanke, ki dela na telefonu, na katerega kličejo ljudje, ki so v stiski (zna biti TOM ali SOS ali kaj podobnega, kar pa niti ni pomembno).
Sprašujem se, koliko takih in podobnih primerov se dogaja vsak dan, vsak teden, vsako poletje med mladimi, ki pa ne najdejo poti v javnost, ki niso prijavljeni in katerega akterji niso nikoli kaznovani.
Zanimivo vprašanje, ja … koliko najstnikov, torej fantov, je udeleženih v tem nasilju, pa odrasejo brez kazni, brez da bi sploh kdorkoli vedel, da so to naredili ali počeli kot najstniki in koliko deklet odrase z travmo spolnega nasilja in šele kot odrasle, morda celo poročene in z otroci, začnejo predelovati to travmo (če ne prej pa takrat, ko hoče njihova hči na prvi ples, sama na bazen, zvečer s prijatelji ven, itd).

Bogdan Žorž svetuje dekletu, naj vsekakor pove staršema, kaj se ji je zgodilo, kar je občutljiva stvar. Jaz, na primer, svojima staršema nisem nikoli povedala in jima tudi ne bi. Med nami ni bilo zaupanja, ni bilo povezave, zato mi niti na kraj pameti ni padlo, da bi jima povedala.
Iz istega razloga ne bi upala dekletu, ki ga ne poznam in ne poznam povezav med njo in člani nejen družine, tega svetovati. Njena starša se namreč lahko odzoveta tako, da vse skupaj ignorirata, da vso krivdo zvalita na hčero ali pa da ji stopita nasproti in …. kaj? Zaženeta vso državno mašinerijo, ki bo hčer vsaj še nekajkrat mentalno posilila, na koncu pa storilci niti kaznovani ne bodo, ker so mladoletniki?

Bogdan Žorž pravi, da je dekle žrtev. Je žrtev posilstva, je žrtev nasilja, je pa tudi preživela. Preživela je posilstvo, preživela je napad. Pa po preživela tudi travmo?
_________________________________

Koliko dekletom se zgodijo podobne reči, pa starši niti slutijo ne? Koliko fantov stori posilstvo, pa njihovi starši niti slutijo ne?

Temne skrivnosti odraščanja ….
_________________________________

Vesela sem, da se moji hčeri z mano pogovarjata o tem. Vesela sem, da se pogovarjata tudi s prijateljicami in da to niso tabu teme. To me pomirja in mi daje signal, da sta v varni družbi vsaj glede teh podatkov in pogovorov o sicer občutljivi temi. Najbrž se pogovarjajo tudi o drugih temah, o katerim starši vseprevečkrat mislimo, da sde z otroci ne moremo pogovarjati (ne velja zame) – spolnost na splošno, droge, kraje, življenjske dileme, itd.

Št. komentarjev: 12

1. saily pravi:

   offtopic:

   vem da ni povezano s temo tvojega pisanja danes, pa vseeno… je v ognjišču še vedno indijančkov strip?

   ontopic:

   kako to, da ognjišče piše o tem… zanimivo… cerkev si pred takimi stvarmi običajno zelo zelo zatiska oči… ne samo pred posilstvom, ampak tudi pred pedofilijo, ki tudi ni tako zelo redka…

   27. januar 2008 ob 12:50

2. katarina pravi:

   oftopik: indijanček je. pa angelček tudi.

   ontopik: zato pa je še toliko bolj zanimiv tale članek. očitno se stvari premikajo.

   27. januar 2008 ob 13:08

3. mica pravi:

   ponavadi se na tvojih blogih rada malo pohecam, amk tole pa napišem zelo resno:
   tvoja izkušnja z nemogočimi starši ni ravno vsakdanja. je bolj izjema kot pravilo, čeprav, roko na srce, močno dvomim, če bi tudi sama povedala mami, kaj se je-eventuelno- zgodilo.
   Mislim pa, da je DANES večina staršev drugačnih. Živijo in dihajo s svojimi otroki in zategadelj se mi zdi nasvet g. Žorža povsem na mestu.
   Mene osebno bi spravilo na kolena in bi me pobralo od žalosti, če bi- eventuelno-izvedela, da se je moji hčerki karkoli zgodilo, pa da se ona tega ne bi upala povedati meni.
   Kaj hočem reči?
   Moja osebna izkušnja mnogo let nazaj, ko sem bila še mlada, je v primerjavi s tem, kakšna sem kot mama jaz, povsem drugačna…..In zato…lepo prosim, ne nagovarjaj mladih, ki morda tole berejo, da svoje starše ignorirajo.

   27. januar 2008 ob 19:33

4. katarina pravi:

   jaz nagovarjam? in današnji starši so zelo drugačni od naših? so res?

   koliko mam dandanes ve, da njihov mož – oče skupnih otrok ali očim ali kdo bližnji spolno zlorablja njene otroke, pa si zatiska oči in pravi ,da ni res? koliko ataršev se danes ne pogovarja s svojimi otroci o spolnosti? imaš kakšno raziskavo, ki bi potrdila tvojo trditve, da smo dandanašnji starši tako drugačni od naših staršev? al je to kr tko zraslo na tvojem zelniku? ne bereš časopisov, ne vidiš kaj vse se dogaja? no, pol pa ne.

   ne nagovarjam nikogar, izražam SVOJE mnenje, kar je MOJA LEGITIMNA PRAVICA na MOJEM BLOGU. ti pa izražaj svojega na … svojem. in ne podtikaj mi svojih misli in namigovanj. ja? bo šlo?

   27. januar 2008 ob 21:18

5. mica pravi:

   ups, delete katarina

   27. januar 2008 ob 21:25

6. mica pravi:

   PS
   tisto o zlorabah…lepo te prosim.
   Prav tako “pogoste” so kot starši, kakršne si imela ti, pa mogoče še kdo (jaz)

   Verjamem pa, da je več možnosti izkoriščanja otrok pri tistih ženskah, ki si želijo imeti partnerja (moža, ljubimca) za vsako ceno….

   27. januar 2008 ob 21:27

7. katarina pravi:

   mica: prvi komentar sem ti zbrisala, ker me na mojem blogu žalila ne boš.

   sama očitno nisi sposobna pisati o teh temah, pa kaj? misliš, da bom tvoje nebuloze prenašala tukaj? da boš bruhala na tem blogu? ne boš. pejt domov, pa tam svinjaj.

   kot tretje pa … daj za boga svetega brigaj se zase, a?! jaz se zate ne, pa se še ti zame nehaj, ok? bo šlo? ajde, šetnja. adijo.

   p.s.: pravkar si se demantirala. preberi svoje komentarje.

   27. januar 2008 ob 21:59

8. mica pravi:

   hehe, Katarina, ti kar delitaj. Bohpomagi. S tem, da ne priznavaš, da drugi mislijo drugače, nič ne spremeniš. naj se tisti, ki berejo, odločijo sami, katera ima prav: ti ali jaz ali nek tretji.
   Očitno sodiš med tiste blogarje, kjer vlada ortodoksni komunizem: ena partija, eno mnenje, en šef
   Pa srečno, in lepo se imej v Kranju.
   Kadar bom tam, me pa lahko povabiš na kavo, ane?
   Spodobilo bi se

   28. januar 2008 ob 12:53

9. P. R. pravi:

   Samo en medklic. Ognjišče in ostale malo bolj cerkvene revije so o tem pisale in pišejo že leta nazaj. In prav je tako.

   Sicer pa Katarina, v celoti se strinjam s tabo.

   28. januar 2008 ob 13:05

10. katarina pravi:

    jaz sem tisti bloger, ki ne debatira in ne razlaga svojih mnenj v prafaktorje, ja.

    in zakaj bi te povabila na kavo? ne vidim prav nobenega razloga za to. najbrž bi bila zguba časa ta kava, ker bi me še v živo prepričevala, da so moja mnenja napačna in da so tvoja dobra.

    28. januar 2008 ob 13:08

11. mica pravi:

    ojej, katarina, v vsaki , še tako slabi stvari, bi znalo biti kaj dobrega.
    Mogoče bi ti pa bila živa debata celo všeč?

    28. januar 2008 ob 13:59

12. Vanja pravi:

    ojoj mica pa kaj je s tabo?

    30. januar 2008 ob 10:00