Starševstvo +

Pismo moji zobozdravnici

Spoštovana!

Danes ti pišem pismo, ker me po tvojem zadnjem vrtanju še vedno obupno boli zob. Vem, da ni bil tvoj namen povzročiti mi bolečino, ampak povzročaš mi jo že vsa leta, kar hodim k tebi.

Ko sem prvič prišla k tebi, si bila malo več kot vajenka. Nisi imela svoje ordinacije, delala si pri nekom, ki je bil uveljavljen in ugleden zobozdravnik. No, jaz sem prišla k tebi in najprej sem bila samoplačnica. Povedala sem ti, kako se bojim zobozdravnikov in res si se potrudila, da me tebe ni bilo strah.

Po prvih popravilih plomb si mi pred več kot 7 leti izpulila prvi zob. Da se ga ne da popravit, si rekla, in jaz sem ti verjela. Po kakšnem letu sem se odločila, da si naredim mostiček in ti si mi dala na izbiro navadnega ali porcelanastega. Ker sem bila samoplačnica, ti pa mi nisi povedala kako zanič je navaden mostiček, sem se odločila za slednjega. Moja – in tvoja, prva napaka.

Po nekaj letih si se preselila v svojo ambulanto. Očitno ti je posel dobro tekel, jaz pa sem ostala tvoja pacientka in celo prešla iz samoplačniškega sistema na zavarovanje. Spet se mi je odlomil en zob in ti si mi ga izpulila. To je bilo pred petimi leti in leto zatem si mi izpulila še enega. Glede na to, da prihajam k tebi enkrat do dvakrat na leto, si mi torej v dveh letih naredila samo to, da si mi izpulila dva zoba.

Lansko leto sem ti med popravilom plombe pokazala mostiček, ki si mi ga naredila pred 6 leti, ki je ves najeden in potreben zamenjave. Vprašala sem te, če me lahko naročiš za novega, pa si mi odvrnila, da je pri tebi čakalna doba na nov mostiček 7 let. Skoraj neverjetno. Potemtakem bi se morala jaz takrat, ko si mi naredila prvi mostiček, že postaviti v čakalno vrsto za novega.
Ob tej priliki ti moram povedat, da sem se naročila na nov mostiček, vendar mi ga ne boš delala ti, pač pa zobozdravnica iz Ljubljane, pri kateri je čakalna doba 7 let in ni doplačila. Ne vem kako je to mogoče, ker si mi ti rekla, da moram novega doplačati in sicer nekje okrog 600 eur – porcelanasti mostiček, toda verjemi mi, da se bom še pozanimala kako in kaj je s to zadevo.

Prav tako se mi je lansko odlomil četrti zob. Rekla si, da se ga ne da popravit, a si ga vseeno zafilala z neko zadevščno. Le-ta je pred mesecem dni padla ven in zob je bil prazen in vedno bolj boleč. Pa to zate ni nujna zadeva, to vse lahko počaka, so rekle tvoje asistentke. In sem čakala, tako kot vedno, ko se mi je odlomila tvoja plomba. Čakala sem mesec dni, da sem prišla k tebi in da si mi vzela “mero” za nov zob. Tiste luknje zraven seveda ne moreva premostiti, ker staneta tista dva zoba 500 eur, tega, katerega mero pa si jemala danes, pa stane -doplačilo za porcelan – 130 eur. Seveda bom dala porcelan. Enkrat si me že nategnila z navadnim mostičkom, drugič me ne boš.

In tako sedim zdaj doma z bolečo čeljustjo in premišljujem o tebi. Kakorkoli obrnem, mi nisi všeč. No, ni mi všeč tvoje obnašanje, tvoj pristop do mene kot tvoje pacientke, tvoje vdinjanje tistim, ki ti plačujejo in imajo prednost pred mano. Razumem, da od mene premalo kasiraš, ampak tudi jaz sem tvoja pacientka. Če ne maraš imet koncesije jo daj drugemu, če pa jo imaš, pa me obravnavaj s spoštovanjem in me ne puščaj čakati nate po mesec dni. V zadnjem primeru sem bila prisiljena žvečiti samo na levi strani in jesti samo mehko hrano. In zakaj? Zato, ker se tebi zob brez plombe ne zdi nujna zadeva.

Ne hodim k tebi kar tako, ker imaš lep stol in čiste stene, k tebi hodim zato, ker me boli zob, ker mi pade ven plomba (zakaj mi padajo ven tvoje plombe, tiste iz osnovnošolskih časov pa ne?), ker se mi zdrobi zob, ker se mi je razjedel mostiček, ki si mi ga ti vstavila.
K tebi se vračam zaradi tvojih malomarnosti, ne zato, ker bi nekdo drug naredil slabo. Vprašaj sebe in razloži meni, kakšne plombe mi delaš, da se mi drobijo in odpadajo. to vendar ni normalno.

Torej … draga moja zobozdravnica. Prišla sem do točke, ko sem odločena, da te bo treba zamenjati. Ne tvoja čakalnica, ne tvoja ordinacija in ne tvoja prijaznost nista dovolj, da bi še naprej hodila k tebi. Odšla bom tja, kjer plombe ostanejo v zobeh in kjer mostički obdržijo barvo in obliko dolgo časa, ne pa samo nekaj let.
Preden pa bom odšla, pa bom preštudirala zakon, ki te obvezuje in svoje pravice. Hočem, da mi popraviš vse plombe, ki si mi jih zašuštrala, in da zamenjaš mostiček, ki je postal v nekaj letih temno rumen in se je na večih mestih odkrušil.

Lep pozdrav,

Katarina

P.S.: danes zjutraj mi je odletel gips, ki si mi ga včeraj dala v zob. In zdaj bom še en teden na čokolinu in juhi.

Le glej, da bo tista keramična prevleka v redu, ker če ne bo, prisežem, da se bom maksimalno potrudila, da bodo vsi izvedeli za tvoje malomarno delo.

Ena oseba množine

Kaj je to? Kaj si naredila?

Mah ja, saj vedno to delaš. Niti enkrat, ampak vsaj enkrat samkrat, ne narediš drugače.

Res si predvidljiva. Uh, kako ne maram tega pri tebi.

In kaj boš naredila sedaj? Spet jovo na novo ali boš tokrat za spremembo ubrala drugačno pot?

Vem ja, ne upaš si. Ker si sama, ker nimaš opore. Vseeno poskusi.

Poskusi ja, pa se zaleti. Itak že vnaprej veš, da ti ne bo uspelo. No, predvidevaš, da ti ne bo. Mogoče pa le …

Pa kaj ji težite? Namesto da bi pomagali, ji težite in ji jemljete samozavest.

Pa saj mi ni treba jemati samozavesti, je itak nimam.

Seveda je nimaš, saj sploh ne veš, kaj to pomeni. Ti bom jaz pokazala. Vidiš?

Ok, ok, razumem. Bom premislila.

Premišljevanje nikamor ne vodi. Naredi, upaj si. Nimaš kaj zgubit …

… Razen malo osebnega dostojanstva. Ampak saj smešila si se že kdaj prej, pa te ni preveč potrlo.

In tudi zdaj je ne bo, a ne. Trdna si kakor skala kamen kost.

Dokler se ne poruši most. Potem bo pa spet jokala.

Ne, tokrat pa ne bom. Prisežem.

Ja ja, blabla. Vem, da nimaš poguma.

Pa ga bom zbrala.

Aha, seveda, komaj čakam, da vidim to predstavo.

Mah, pejte vsi skupaj nekam. Dost vas mam. Grem na zrak.

__________________________________

Koliko oseb nastopa v tem pogovoru?

Moje perfektno življenje ali Kakšno bi bilo moje življenje, če bi vse potekalo tako, kot …

… se spodobi / je prav / mora bit / je normalno.

 1. Rodila bi se poročenima staršema, ki sta že pred mojim spočetjem sezidala hišo.

Ne … še bolj nazaj …

1. Moja mama bi si za mojega očeta izbrala Slovenca.

2. Starša bi že pred mojim spočetjem oz. pred mojim rojstvom sezidala dvo ali večdružinsko hišo.

3. Mama bi bila medicinska sestra, oče pa bi bil direktor neke manjše firme.

4. Oče ne  bi pil. Z mamo bi se krasno razumela in bila usklajen zakonski par ter perfektna starša.

5. V osnovni šoli bi bila odličnjakinja in priljubljena med sošolci.

6. V srednjo šolo bi šla v gimnazijo in načrtovala študij prava oz. medicine.

7. Srednjo šolo bi končala med najboljšimi in z lahkoto naredila Pravno fakulteto.

8. Pripravništvo bi opravljala v priznani odvetniški pisarni.

9. Že med študijem bi spoznala strojnega inženirja, ki bi bil zelo ambiciozen.

10. Po končanem pripravništvu bi se zaposlila v taisti odvetniški pisarni.

11. Po letu dni bi se poročila in preselila v hišo svojih staršev, v zgornje nadstropje.

12. Rodila bi najprej fantka, nato punčko.

13. Z možem bi sezidala svojo hišo na idiličnem mestu ob robu gozda in poleg malega potočka.

14. Mož bi  službi napredoval in prišel do mesta direktorja, jaz bi šla po stopnicah do sodnice.

15. Mož bi odprl svoje podjetje, zaposlil 20+ delavcev in fantstično posloval s tujino.

16. Otroka b išla v osnovno šolo in bila med odljičnjaki ter zelo priljubljena.

17. Jaz bi postala sodnica, mož pa podjetnik leta.

…

Postarala bi se, šla v penzijo, imela super pokojnino, mož bi predal podjetje sinu, hči bi doštudirala medicino, imela bi 4 vnuke – dva fanta, dve punčki, in bila ponosna na svoje življenje, ki je potekalo tako, kot je prav.
___________________________________

Takšno bi, recimo da, bilo moje življenje, če bi vse potekalo tako, kot se spodobi / je prav / mora bit / je normalno.

V zgornjem zapisu je samo en podatek resničen, vse ostalo je čista izmišljotina. 
    hev a najs dej.

Direktorja, ki popelje podjetje v stečaj, bi dala na giljotino

In grem stavit, da nobeno podjetje več ne bi šlo v stečaj.

Vem ja, nekateri boste pomislili, da sem grozna, totalno nenormalna, čist nerealna, popolnoma zblojena. Pa?

Za začetek bi, recimo, postavila pred giljotino Aleša Kumperščka, ki je spravil v stečaj 5? podjetjih, zdaj pa je menedžer Mure. Seveda bi imel možnost zagovora in dokazovanja nedolžnosti, vendar bi – v opomin ostalim, prvi proces “zmontirala” in mu niti globoko obžalovanje in kesanje ne bi pomagalo.

(nadaljevanje sledi)

30.1.2008 – glede na to, da je tudi ta zelo kratek post (za moj blog) do zdaj dobil 27 komentarjev, ki skoraj vsi vsebujejo moje nadaljevanje posta, se pisanju le-tega odpovem in dajem prostor komentatorjem.

Pripomba: ne, ne bi jih dala na giljotino. Bi pa direktorje, ki nevestno opravljajo svoje delo, so malomarni, nenatančni in nesposobni sprejemat strateške odločitve glede dela, razvoja, naročil, plačil, ipd. kaznovala. Za začetek bi jim izničila pogodbo, v kateri imajo zapisano odpravnino in znižala plačo na tisti minimum, ki gre njegovi izobrazbi (brez točk, razredov, ipd.).

Kot drugo bi takemu direktorju, ki bi zavozil podjetje, v delovno knjižico vpisala njegovo delo oz. ime podjetja, ki je pod njim propadlo.
Taki direktorji absolutno ne bi smeli voditi podjetja, v katerih je 100+ delavcev.

Velika razlika je med direktorjem  – lastnikom in direktorjem.
Prav zdaj imam priložnost spremljat potop manjšega podjetja, ki je imelo na čelu direktorja, ki je solidno stoječe podjetje pripeljal do … zaprtja. Lastnik podjetja mu je takoj, ko je videl stanje, prepolovil plačo, vzel desno roko – tajnico, delavce, ki niso nujno potrebni za delovni proces premestil v hčerinsko podjetje, tam pa pustil samo štiri delavce, ki morajo biti, da podjetje deluje. Odpustil je računovodkinjo in najel zunanje računovodstvo, ki pregleduje papirje in ugotavlja anomalije. direktorju pa grozi celo kazenska ovadba.

V našem podjetju je čisto drugače, ker je direktor tudi lastnik. V njegovem interesu je, da firma posluje dobro, da promet narašča in da imamo vedno več prometa. Skladno z rastjo prometa se povečujejo tudi plače delavcem. Zapadlih terjatev ni, plače so redne, zaposlujemo nove delavce in sledimo viziji direktorja-lastnika.

__________________________

To sta dve skrajnosti vem, pa vendar nista dosti daleč od resničnega stanja.

Ljudje, ki potrebujejo pomoč in ljudje, ki živijo od pomoči

V zadnjih nekaj letih, kar sem se odprla, se začela družiti z ljudmi in spoznala množico takih in drugačnih ljudi, sem prišla tudi do spoznanja, da vsem ljudem ne morem in ne smem (ali ne želim) pomagati. Enim ne morem pomagati zato, ker si pomoči prav v resnici ne želijo, drugim pa ne smem (ali nočem) pomagati zato, ker od pomoči živijo.

Ljudje, ki potrebujejo pomoč

V tej skupini so ljudje, ki znajo skrbeti zase, ki delajo, ustvarjajo, se trudijo, iščejo rešitve, ko so v zagati, ne prosijo pomoči in si sami pomagajo, ko potrebujejo pomoč.
Taki ljudje bodo grizli kolena, si odrgnili komolce, če bo treba, da se bodo zvlekli iz  težav, ki jim bodo prišle na pot. Taki ljudje ne bodo zlepa potarnali ali pa bodo svoje težave omenili spotoma, bolj v samoposmehu kot žalostno. Taki ljudje …

Taki ljudje si zaslužijo pomoč, ko jo potrebujejo. Včasih se jim zgodi, da jih nekaj težav, ki naključno časovno sovpadejo, pobije na tla in imajo občutek, da se ne bodo izkopali iz težav. Iščejo izhod, delajo na tem, da najdejo pot ven, pa … včasih preprosto zmanjka moči, iznajdljivosti in volje.
Težko jim je prosit za pomoč in najbolj srečni so, če kdo drug vidi, da pomoč potrebujejo. Ponavadi mislijo, da se ne znajo zahvalit, vendar ni lepše in toplejše zahvale od takih ljudi, ko dobijo pomoč.

Ljudje, ki živijo od pomoči

Ljudje, ki živijo od pomoči, redno prosijo zanjo in poznajo praktično vse poti do nje. Poznajo zakone, poznajo svoje pravice vejo, koliko se jim splača stegnit z lastni zaslužek in od kje naprej bodo prosili in dobili pomoč.

Takih ljudi do pred kratkim nisem poznala. Sem slišala zanje na CSD-ju, kjer so mi delavke včasih rekle, da ta in oni pridejo k njim samo takrat, ko potrebujejo denarno pomoč ali ko vejo, da so, glede na okoliščine v katerih živijo, upravičeni. Zelo podobno sem slišala od socialne delavke na osnovni šoli, ki mi je znala skoraj na pamet našteti starše, ki do konkretnih pomoči niso upravičeni, dobijo pa jo, ker poznajo sistem in razmere, v katerih morajo uradno “živeti”, da pomoč dobijo.

Želim si, da se okoli mene ne bi nikoli znašli ljudje, ki živijo od pomoči. Takim ne želim in nočem pomagati. To so paraziti, ki molzejo in izčrpavajo, v zameno pa ne dajo popolnoma nič.
Žal poznam kar nekaj mam in očetov, ki na račun svojih otrok, ki jih izpostavljajo v svojih zahtevah po pomoči, nanje sploh ne mislijo. Poznam družine, kjer se otroci rojevajo kot po tekočem traku. Pa ne zato, ker bi bila zakonca (ali pač samo mama, če živi sama z otroci) nevedna, pač pa zato, ker vesta, da jih bo nekdo že živel – onadva ne, pač pa država in družba, ki se ji otroci smilijo.
_________________________________

Zaradi drugih ljudi (ki živijo od pomoči) tudi prvim ljudje, ki želijo pomagati, včasih ne pomagajo, ker ne vedo ali ljudje v resnici potrebujejo pomoč ali jim je prositi za pomoč življenjsko delo. Žal …

Kadar sama dobim v roke pismo ali v poštni predal prošnjo za pomoč, najprej pomislim na to, kdo je tisti, ki mi je pisal. Kakšen človek je, kakšna je njegova prehojena pot in kaj je pripravljen storiti oz. je storil, preden je zaprosil za pomoč. Napisati prošnjo za pomoč namreč ni tako lahko …. tistim, ki so ponosni na svojo samostojnost in neodvisnost, tistim pa, ki živijo od pomoči, pa je pisanje pisem enako kot jutranje bujenje: No, pa poglejmo, koga bomo danes prosili za pomoč …

Temne skrivnosti odraščanja … posilstva, za katera izvemo le redko in prepozno

Z mojima hčerama sem se že veliko pogovarjala o takem in drugačnem spolnem nasilju. Prvič smo o tem govorile, ko je tavelika šla na prvi šolski ples pred dvemi leti in sem se tresla kot šiba na vodi od strahu … zase. Ja, zase, kajti v strah zanjo sem sprojicirala ves strah in žalost in ponižanje in travmo, ki sem jo sama preživela med in po svojem posilstvu.

Po tem prvem pogovoru smo se o spolnem nasilju že velikokrat pogovarjale. Nisem vedno pobudnica jaz, tudi sami prideta do mene in se želita o tem pogovarjati. Kar pa je najpomembneje pa je to, da se tudi s prijateljicami pogovarjata o teh stvareh. In tega nisem vedela. No, nisem ju nikoli vprašala, če se o tem pogovarjajo med sabo. Sklepala sem, da je to ena izmed tabu tem, o katerih se – tako kot mi odrasli, otroci pač ne pogovarjajo. Napaka. Očitno.

Tamala je pred dnevi prinesla domov revijo Ognjišče. Te revije že zelo dolgo nisem brala (vsaj tako dolgo, kolikor dolgo več ne hodim na obiske k mami)  in pogled nanjo mi je bil … zanimiv.

Ej, kje si dobila to revijo, sem jo vprašala.

Dala mi jo je sošolka. V njej je pismo ene punce, ki so jo poleti posilili fantje, ki hodijo na isto šolo kot ona in jo je zelo strah it v šolo, je odvrnila.

O, zanimivo. Lahko preberem, sem rekla in že držala v roki revijo.

in

(Ognjišče, leto XLII, številka 496, september 2007)

Bogdan Žorž, ki odgovarja na to pismo, je za posilstvo izvedel preko znanke, ki dela na telefonu, na katerega kličejo ljudje, ki so v stiski (zna biti TOM ali SOS ali kaj podobnega, kar pa niti ni pomembno).
Sprašujem se, koliko takih in podobnih primerov se dogaja vsak dan, vsak teden, vsako poletje med mladimi, ki pa ne najdejo poti v javnost, ki niso prijavljeni in katerega akterji niso nikoli kaznovani.
Zanimivo vprašanje, ja … koliko najstnikov, torej fantov, je udeleženih v tem nasilju, pa odrasejo brez kazni, brez da bi sploh kdorkoli vedel, da so to naredili ali počeli kot najstniki in koliko deklet odrase z travmo spolnega nasilja in šele kot odrasle, morda celo poročene in z otroci, začnejo predelovati to travmo (če ne prej pa takrat, ko hoče njihova hči na prvi ples, sama na bazen, zvečer s prijatelji ven, itd).

Bogdan Žorž svetuje dekletu, naj vsekakor pove staršema, kaj se ji je zgodilo, kar je občutljiva stvar. Jaz, na primer, svojima staršema nisem nikoli povedala in jima tudi ne bi. Med nami ni bilo zaupanja, ni bilo povezave, zato mi niti na kraj pameti ni padlo, da bi jima povedala.
Iz istega razloga ne bi upala dekletu, ki ga ne poznam in ne poznam povezav med njo in člani nejen družine, tega svetovati. Njena starša se namreč lahko odzoveta tako, da vse skupaj ignorirata, da vso krivdo zvalita na hčero ali pa da ji stopita nasproti in …. kaj? Zaženeta vso državno mašinerijo, ki bo hčer vsaj še nekajkrat mentalno posilila, na koncu pa storilci niti kaznovani ne bodo, ker so mladoletniki?

Bogdan Žorž pravi, da je dekle žrtev. Je žrtev posilstva, je žrtev nasilja, je pa tudi preživela. Preživela je posilstvo, preživela je napad. Pa po preživela tudi travmo?
_________________________________

Koliko dekletom se zgodijo podobne reči, pa starši niti slutijo ne? Koliko fantov stori posilstvo, pa njihovi starši niti slutijo ne?

Temne skrivnosti odraščanja ….
_________________________________

Vesela sem, da se moji hčeri z mano pogovarjata o tem. Vesela sem, da se pogovarjata tudi s prijateljicami in da to niso tabu teme. To me pomirja in mi daje signal, da sta v varni družbi vsaj glede teh podatkov in pogovorov o sicer občutljivi temi. Najbrž se pogovarjajo tudi o drugih temah, o katerim starši vseprevečkrat mislimo, da sde z otroci ne moremo pogovarjati (ne velja zame) – spolnost na splošno, droge, kraje, življenjske dileme, itd.

Nakup v Lidlu – 26.1.2008

Prilagam račun za vse tiste, ki pregledujete cene artiklov po posameznih trgovinah.

Glede na raziskavo, ki sem jo naredila pred nekaj meseci in v kateri sem prišla do zaključka, da prihranim kar nekaj denarja če nakupujem v Lidlu in ne v Mercatorju, kupujem v Lidlu.     In SAMO v Lidlu (razen Donata, malinovca, vložkov in tamponov, ki so v Mercatorju pač veliko boljši).

Na račun sem pri artiklih, ki so pomembni, napisala količinsko pakiranje. Vsi artikli so NAJCENEJŠI tudi v Lidlu (velja za tiste, pri katerih je možno izbirati med dvemi, tremi podobnimi artikli).

Račun:

Še vedno velja, da prihranim z nakupi v Lidlu. Mi pa manjka sprehajanje med bleščečimi se policami, po bleščečih se ploščicah in ob spremljavi prijetne glasbe. Toda … na račun mojega denarja? Ne hvala.

Ali ima partnerska zveza, ki ne temelji tudi na skupni lastnini, lahko hepiending?

Oni dan sva se s prijateljico pogovarjali o tem. Obe sva stari preko 30, obe imava za seboj po eno resno zvezo.
O tej temi sem se sicer pogovarjala že z dosti ženskami, ki so same z otroci, ki so se ločile ali odšle od partnerja in pogovori se ponavadi končajo z zelo podobnimi ugotovitvami. Kako se ponovno vezati, kako ponovno vzpostaviti partnerstvo, ki bi vsebovalo skupno lastnino, skupen račun, skupne nakupe. Kako …

Z Mojim sva skupaj 5 let. V tem času nisva skupaj ustvarila prav nič. Za nobeno stvar, ki sem jo kupila, ne morem reči, da sva jo kupila skupaj in on enako. Vsak ima svoj račun, vsak skrbi zase, vsak sam razpolaga s svojim denarjem. Finančno tako nimava skupnega prav nič. Se sprašujem zakaj …
__________________________________

Ko sem še živela skupaj z očetom svojih hčera, ni bilo nič, kar me je obdajalo, moje. Nič. On je hodil v službo, jaz sem rojevala. Potem sem šla v službo, delala sem na črno in je šel ves denar, ki sem ga dobivala na roke, za hrano, račune, otroke. Njegov je ostajal na računu. Kupil je avto, ki je bil njegov, prinesel pohištvo, ki je bilo njegovo.
Na enem računu so bile devize, ki jih je dobival, ko je bil v tujini, na drugem računu pa plača. Za slednji račun me je pooblastil, vendar je vse izdatke spremljal. Ker pa nič ni bilo moje moje, se je dogajalo tole:

- sva se sprla in je vzel ključe avta, jaz pa sem šla na štop v službo
- metal mi je naprej nakupe in zahteval dokazila o izdatkih
- nisem “bila pridna” in nismo šli na nedeljski izlet. Vzel je ključe avta, šel spat in ga nisem preprosila, pa če sem se na trepalnice metala
- če je bil besen, je vzel pooblastilo bančnega računa in sem naslednje tri mesece, ko je bil v tujini, živela samo s svojo plačo
- njegovi in moji starši so mi venomer oponašali, da je vse njegovo, da on veliko zasluži, da moje pač ni nič
- na koncu me je še mama vrgla iz hiše in sem s tamalima pač morala it

Tako življenje (v zavedanju, da prav nič ni moje in da moram biti za vse hvaležna tistim, ki to kupujejo oziroma posedujejo) je v meni vzpodbudilo gon po lastnem imetju. Vse kar imam, mora biti moje. Moje in samo moje. Nočem nič tujega, nočem, da mi kdo pomaga, sama moram ustvariti in mora biti moje. In tako je že vsa leta, kar s tamalima živimo same.

Ko sva lansko leto z Mojim govorila o nakupu vikenda in kje bom zbrala ves denar, je rekel, da bo dal nekaj zraven. Koliko? Kakšnih 5000 eur, je rekel. V grlu se mi je naredil cmok. Po možganih mi je švignila misel, da je to veliko denarja, da bo potem tudi on delen lastnik in bo v primeru, da bova šla narazen, hotel denar nazaj (normalno, mar ne). In sem odločno rekla, da ne, da nočem, da da kaj zraven, da bom sama kupilo to stvar. Potem o tem nisva več govorila do zdaj, ko imam v roki pogodbo in bo nakup realiziran v kratkem. Premišljujem o tem, kaj je v bistvu bistvo partnerske zveze.
__________________________________

Partnerska zveza naj bi temeljila tudi na skupni lastnini. Vsaj pravijo tako. Partnerji skupaj vlagajo v nepremičnine, skupaj varčujejo, razpolagajo s skupnim denarjem. Ne vsi, večina pa, vsaj tako se zdi. Vsak vzame kredit in skupaj kupita avto, stanovanje, pohištvo, elektroniko, karkoli pač. Skupaj gresta na počitnice, skupaj varčujeta, skupaj skupaj skupaj. In potem … dva razloga od štirih … ostanejo do smrti skupaj zaradi vsega, kar so skupaj kupili ali pa se na sodišču na smrt sprejo in celo pobijejo zaradi skupnega premoženja.

In to je eden od tehtnih razlogov, zakaj starši enostarševskih družin – seveda ne vsi, izjemno težko spet ustvarijo partnerstvo, ki temelji na skupni lastnini. Ti svoje, jaz svoje!, je načelo, ki je bolj ko ne prisotno v veliko na novo ustvarjenih partnerstvih.  

Saj te imam rada, ampak za vsak slučaj ne bi s tabo imela skupnega premoženja.  ali Vem, da imaš tudi ti mene zelo rad, ampak sama si bom kupila svoj avto, ti pa svoj denar porabi za kaj drugega. ali Jaz bom zdaj varčevala in si plačala študij, ti pa pojdi na počitnice, če želiš. Jaz za to letos nimam denarja.

Ali potemtakem partnerstvo, ki ne temelji na skupni lastnini, sploh lahko preživi? Je možno živeti tako … skupaj, pa vendar narazen?
Jaz in Moj sva skupaj, ker … rada skupaj seksava.    Ker se rada druživa skupaj, ker se pogrešava, ko sva narazen, ker si manjkava, ker nama je lepo skupaj, ne želim pa imeti z njim skupne lastnine in občutka, da sem zaradi nje nanj vezana.
Tako, kot sva zdaj, sva skupaj zaradi naju, potem pa bi bila najbrž skupaj tudi zato, ker bi imela skupno stanovanje, avto, pohištvo, karkoli, in bi vedela, da če greva narazen, da morava skupno lastnino razdeliti, se dogovoriti o delitvi in da bova z ločitvijo materialno izgubila. Zdaj pa, tako kot sva, nimava kaj izgubiti. Greva narazen in finančno ostaneva na tem, kar sva že ves ta čas.
__________________________________

Je partnerska zveza, ki torej ne temelji tudi na skupni lastnini, dolgoročno možna?
Je zahteva ali pričakovanje ali pač dejstvo, da s partnerjem nočemo imeti skupne lastnine dolgoročno gledano potencialna smrt za partnersko zvezo ali samo izziv, da tudi sami delamo, ustvarjamo, stojimo na svojih nogah, da se “ne šlepamo” na partnerjev račun?
Ali to dejstvo odvrača potencialne partnerje od skupnega življenja?

Ali skupaj s tem dejstvom, da nočemo skupne lastnine, hodi z roko v roki dejstvo, da se zavedamo potencialne ločitve, potencialnega nehepiendinga do konca naših dni? Je to strup za partnersko zvezo?
__________________________________