Starševstvo +

Moja edina zelja je, da bi bila jaz in Moj srecna skupaj

Novo leto prihaja? Prav, naj prihaja. Prihajajo tudi drugi, novi dnevi in prihajajo novi, pa isti letni casi in prihajajo novi ljudje. Cas vendar tece na prej, torej nam nic starega ne more priti na pot, vse je lahko le novo, mogoce z odtenkom znanega, pa vendar ne starega.

Danes bo tukaj veselo. No, veliko bo ljudi, ki bodo prisli sem prav z namenom, da bi mi vsi skupaj stopili v Novo leto. In vsi ti ljudje bodo veseli, nasmejani, miza bo s hrano in pijaco oblozena, zrak bo poln besed, glasbe, smeha in najbrz se ne bom mogla skriti v noben kot in pocakati, da vse to mine in da se povrneta tisina in mir. Ne, tudi jaz bom na videz vesela, nasmejana, v pricakovanju, pa ceprav ze leta in leta ne pricakujem nicesar, se nicesar ne veselim in mi praznovanje Novega leta ne pomeni prav nic. Zero, nada. Dan kot dan, vecer kot vecer, zbudim se v novo, pa vendar znano, jutro, dan je podoben prejsnjemu, le stevilke na koledarju so druge in, seveda, koledarji so novi. Sicer je pa vse znano.

V mojem zivljenju so prelomnice, ki pomenijo nekaj res Novega, drugacnega cisto drugace postavljene, nimajo veze z datumi in koledarskim letom ali letnimi casi ali cem drugim. Spomladi bom zacela graditi hiso in ko bo koncana, bo s tem koncem konec tudi obdobja moje prve gradnje lastne hise. Ko bosta hceri dopolnili 18 let oziroma koncali solo, bo zame konec obdobja, ko sem morala (ko je bila moja dolznost in odgovornost) skrbeti zanju. Ko se bom ponovno selila bo to konec tistega dela nasih zivljenj, ko smo zivele na Planini. In to nima veze s koledarskimi leti.

Je pa res, da si ze pet let, in danes je sestic 31.12, zelim isto stvar – da bi naslednji 31.12. spet oziroma se vedno bila skupaj jaz in Moj. Danes sicer fizicno ne bova skupaj, bova pa skupaj v mislih in najbrz bom jokala, ko se bom spomnila nanj.
On je edini, ki me v tem, zame izredno custveno napornem praznicnem casu spravi v dobro voljo in mu uspe, da ne zdrknem v mentalno luknjo oziroma v svoj kot. On je edini, ki mu uspe, da v tem casu celo specem kaj in se mi da zvecer celo na sprehod in … da, celo to mu je ze uspelo, da sem bila do polnoci pokonci in gledala ognjemet.

Pogresam ga. Pogresam njegov medvedji objem in “Saj bo vse v redu. Tukaj sem s tabo”.
Za nama je res naporno leto – ne, za nama je napornih 8 mesecev, bila sva narazen, pa spet skupaj, trgala sva ljubezen, pa se je kar sama med trganjem spet lepila skupaj, prepirala sva se in objemala, pretepala besedno in bozala custveno. Najino ljubezen sva postavila na preizkusnjo in jo mrcvarila do onemoglosti in vse je prezivela. In vse to sva naredila zaradi mene, kajti jaz sem potrebovala dokaz, da me ima on res rad.

Torej …. praznovanje Novega leta zame nima prav nobenega pomena. Ce bi bila sama, bi ga mirne duse prespala in se zbudila v novo, pa vendar znano, jutro. Pa ne bom sama. Okoli mene bo polno ljudi, ki bodo tukaj prav s tem namenom, da se skupaj poveselijo in docakajo nove stevilke na koledarjih oziroma nove koledarje. In jaz bom med njimi, nevesela in nevpricakovanju, pa vendar bom imela prav vesel izraz an obrazu. Ob polnoci bom izginila v svoj kot, poklicala Mojega in mu zasepetala zeljo, ki jo imava od vedno. Da bi bila naslednje praznovanje spet ali pa se vedno skupaj. In to je vse, kar si zelim. 

Jaz sem mala deklica in moj brat je moj mentalni oce

Ni mi ok, pravzaprav se pocutim zelo slabo. V glavi mi nekaj preskakuje, nekaj me mece iz ” mentalnega ritma” in obcutek imam, kot da na momente jaz nisem jaz – Katarina, mama, stara 34 let, ampak neko drugo bitje, mlajse, otrok, hcerka. Vem, zakaj se mi to dogaja in vem, kdo je “kriv” za moje pocutje. Moj brat …

Moj brat je neverjetno podoben mojemu / najinemu ocetu. Tako zelo, da mi spomini na oceta non stop butajo na plano. Vse tisto, kar sem ze zdavnaj zakopala v svoji podzavesti, vse tisto, kar sem zbrisala iz spominov, se dan za dnem pojavlja v meni, mi hodi pred oci in me vraca … nazaj, dalec nazaj na zacetek mojega zivljenja. In to boli …

Pozabila sem ze, kako oce sahira. Vcasih, ko sem bila se majhna deklica, me je ucil igrati sah in njegove lepe roke - negovani prsti in dolgi veliki nohti, so v meni vzbujali prav poseben obcutek ponosa, ki sem ga cutila do oceta. Velik moski, z globokim glasom in neverjetno lepimi rokami se je igral z mano. Moj oce … Mislim, da mi nikoli ni dovolil zmagati, vedno je zmagal on. In tako je pri bratu. Njegove lepe roke … gibi, na las podobni ocetovim, smeh, premikanje ustnic … sem danes sahirala z ocetom ali bratom? Vem, da sem to pocela z bratom, ker sem si dovolila v trenutku, ko je bilo jasno, da bom zgubila, vse figure podreti z roko in prekiniti igro. Tega ocetu nikoli ne bi upala narediti. Pa ne zato, ker bi me kaznoval, pac pa zato, ker bi me bilo strah, da nikoli vec ne bo hotel sahirati z mano.

Ko se sprehajava po mestu, mi razlaga stvari, mimo katerih greva. Do potankosti mi razlaga kako so zgrajene hise, kaksni materiali se uporabljajo za gradnjo, kdo gradi hise, koliko stnaejo, pri tem pa z rokami dela tiste gibe … tiste gibe, ki jih je vcasih delal oce, ko mi je razlagal kaksne stvari, ki so me zanimale, on pa jih je poznal. Stala sem poleg njega in ga gledala navzgor, pila besede z njegovih ustnic in uzivala v trenutkih, ki si jih je vzel zame. Moj veliki oce … in moj veliki brat, ki ga zdaj gledam navzgor in poslusam in poslusam. In si upam narediti tisto, cesar pri ocetu nisem upala. Prekinem ga sredi stavka in mu recem, naj neha, da me ne zanimajo vsi detajli. Vem, da si bo se vzel cas zame in mi ne bo treba cakati dneve in dneve, da bi spet lahko pila besede z nejgovih ustnic. Tega ocetu nikoli nisem upala narediti.

Rada se ga dotikam. Vem, da najbrz ni primerno, da 34 let stara sestra objema 42 let starega brata, toda v njegovi blizini jaz nimam 34 let in on je bolj kot moj brat moja mentalna zamenjava oceta in jaz imam 10 let in on 35 in jaz sem otrocja in ga boksnem v ramo in on je velik in mocan in me samo nezno prime za zapestje in rece, da tega ne smem delati. Vem, da najbrz ni primerno, da se ga dotaknem, toda dotik njega je zame dotik oceta. Tega pa nihce ne more ne vedeti ne razumeti, jaz pa se pocutim kot majhna deklica in ne razumem, zakaj se ne smem dotakniti oceta.

On tega ne more razumeti. Nikoli ni odrascal z ocetom, nikoli ni sedel skupaj z njim in sploh ne ve, kako oce izgleda, jaz pa sem rasla s tem clovekom, ki mi je bil bolj tujec kot oce, ki je v meni vzbujal najbolj groba custva in najbolj sovrazne misli. Jaz vem, kako je bilo, ko so ta groba custva prekrila ljubezen, naklonjenost, ponos in neizmerno koprnenje po njegovi pozornosti do mene. Ko sem ga zacela iz dna srca sovraziti in sovraziti sebe, ker sem ga ne glede na vse imela … imela rada kot ima samo otrok rad svojega starsa. Tako zelo sem ga vsa ta leta pogresala, pogresala poglede nanj, pogresala njego glas, pogresala njegovo prisotnost, obcutek, da je poleg mene nekdo, ki je velik in mocan in ki me bo varoval in ki me bo imel rad. Sploh se ne spomnim kdaj me je oce kot deklico zadnjic objel ali mi rekel kaj lepega.

Ne, moj brat ne ve, kako je ziveti z najinim ocetom in jaz ne vem, kako velika in silna je njegova zelja po tem, da ga spozna. On v meni ne vidi najinega oceta, jaz pa v njem vidim prav to in ne da bi hotela in ne da bi se lahko kakorkoli temu izognila, preskakujem iz ene osebe v drugo, iz Katarine 34 v Katarino 10 in samo upam lahko, da moje mentalno preskakovanje ni ocitno.

Obcutek imam, da bom potrebovala pomoc. Prav res strokovno pomoc. Nekoga, ki me bo vodil skozi hudournik vseh teh spominov in obcutkov, ki se porajajo ob njih. Tolko let ze nisem premislejvala o ocetu, toliko let sva ze custveno in fizicno in sploh narazen, da teh pobesnelih spominov ne morem niti registrirati niti uravnavati niti zadrzevati niti kako drugace delati z njimi. Enostavno prihajajo, me bombardirajo in mi jemljejo energijo.

Ko se sprehajava po cesti in on govori in ga jaz gledam v obraz, pa on utihne, me pogleda in rece Kaj je?, pa jaz samo odkimam z glavo, da ni nic in istocasno me preseka spomin na nekaj nekje dalec nazaj, ko sem v nekem drugem trenutku prav tako gledala v ocetov obraz, v njegove oci, usta, misice.
Pa sedimo z mizo in on govori in vstane in gre nekaj iskat, pa ga spremljam s pogledom in prinese vrc s sokom in ga naliva otrokom v kozarce in se pogovarja z njimi, pa jaz primem kozarec, ga dvignem in mu pokazem, da bi tudi pila in me vprasa A ti bos tudi? in jaz samo pokimam z glavo in imam obcutek, da sem v kuhinji v Stepanjcu in da nam oce naliva sokove v kozarce.

Grem ven na sprehod … pred nekaj urami je koncno nehalo pihati.

Nisem nehvalezna gostja, le ne maram toliksne pozornosti in gostoljubnosti

Spet sem za trenutek pobegnila v tale kot pri racunalniku in spet se na vse kriplje mucim priti v svoj svet.
Skrajni cas je, da si priznam, kar sicer ze od vedno vem, in da moji gostitelji uvidijo, da sem jaz … kako naj recem … skrajno cudna in samosvoja gostja. Ampak to je milo receno, v resnici sem najbrz prav odvratna. Resno. In zakaj? Eto, zato.
_________________________________

Leta nazaj sem bila s sestro in dvema njunima prijateljicama na dopustu v Grciji. Celih 14 dni sem  po cele dneve lezala v bungalovu, brala knjige in samo popoldan vcasih pomolila nos na verando, sla v trgovino in, ce je bila res sila, sla do plaze. Vsi ostali so zurali, po cele noci hodili okoli, jaz pa sem kot prah lezala v postelji in … brala.

Pred dvemi leti sem bila v ZDA 11 dni. to, da smo hodili na obiske po raznih ustanovah, sem pricakovala, to pa, da smo po cele ure viseli v ogromnih nakupovalnih srediscih – Molih, v katerih so vsi razen mene, kupovali se zivo in karkoli, pa nisem pricakovala. In kaj sem pocela jaz? Sedela v kotu Mola in … brala.  Ure in ure in ko je bilo vsega skupaj le prevec, sem znorela in vse skupaj spravila v slabo voljo. Pa ne more clovek pol ekskurzije zabit v Molu. No, teoreticno in prakticno lahko, ampak ali je to smiselno …. ??

Od vedno se nerada prilagajam. V bistvu se ne prilagajam in ce vidim, da me nekdo sili v nekaj – pa naj bo to siljenje se tako prijazno in dobronamerno, postanem zelo slabe volje, tecna in, seveda, odvratna. Rada imam mir. Resno. Prevec ljudi in prevec govorjenja me ubija, prazni, mentalno izcrpava. Ne maram mnozic in ne maram druzbe. Rada sem sama s seboj. To pa je v gosteh sila nemogoce dobiti, skorajda neizvedljivo je. Ko clovek namrec pride v goste, bi bili gostitelji radi cimvec z njim, mu razkazali svoj svet – kraj, prijatelje, sorodnike, ga postregli kar se da bogato, mu skratka nudili najboljse. Jaz pa vsega tega … ne maram.    Res ne. Najbolj vesela sem, ko nekam pride v goste, da se prvi dan pogovorimo, poveselimo, mi odkazejo posteljo in povejo hisna pravila, jaz jim povem cesa ne jem in kdaj hodim spat in … to je vse.
Ne maram obiskovanj, ne maram pretiranega hranjenja (bogat zajtrk, malica, bogato kosilo, tortica, malica, vecerja, malica, malica … bljak), ne maram non-stop druzenja, ne maram skupinskega pohajkovanja … Vse to me dobesedno mentalno ubija. Pa vem, da so ljudje vecinoma veseli, ko jim pride v goste nekdo, ki ga ne poznajo in bi ga zeleli spoznati, vem, da bi radi pokazali kar najboljse imajo in znajo in vem, da mora gost pokazati hvaleznost in sprejeti pogostitev z odprtimi rokami, ampak … Jaz vsega tega ne prenesem.

Moje obnasanje – ostajanje v postelji do onemoglosti, da lahko berem knjigo in sem sama s seboj ali tihotapljenje v svoj kot stanovanja, kjer sem lahko sama s seboj, odklanjanje hrane in zavracanje obiskovanj, najbrz deluje izredno nehvalezno, celo ponizujoce. Toda to ni moj namen, dalec od tega. Jaz vse ga tega ne prenesem.
Ne morem jesti 6x na dan, ce sem navajena jesti 2x in to takrat, ko sem lacna.
Ne morem biti vecer za vecerom pokonci do onemoglosti, ce hodim navadno spat ob 22 uri.
Ne morem in nocem vstajati na ukaz, ce pa sem vendar na dopustu in bi rada spala dlje kot spim obicajno.
Nocem hodit samo tja, kjer drugi mislijo, da bo meni ok, ampak hocem okolico raziskovat sama in takrat in tako, kot to pase meni.

Zato in predvsem zato sem jaz najboljsa hotelska gostja. In obratno, hotel je moj najboljsi gostitelj. V sobi imam mir, vstanem ko hocem, grem ven ali pa tudi ne, gledam televizijo ali pa tudi ne, lahko berem ali spim, lahko se tusiram kadar jaz hocem …
__________________________________

Moj brat, njegova zena in njuni dve hcerki, so fantasticni gostitelji. Nema cega nema, karkoli bi si izmislila, bi dobila. Strezejo nas spredaj in zadaj, moji tamali se imata fantasticno. Ko gremo po mestu, jima kupita vse, kar pokazeta (zato sem jima strogo prepovedala govorit kaj vse bi imeli in kazat svoje zelje njim). Cisto vse nam dajo in izjemno se trudijo, da bi nam bilo prijetno. In tamalima tudi je. Jaz pa …

Jaz pa pogresam tisino, mir, pocitek in ustvarjanje lastnih zelja po tem, kaj bi rada videla, kam bi rada sla, kaj bi rada jedla.      Nocem jim dati vsitsa nehvaleznosti in hudo mi je, ko dobim ta obcutek, da oni mislijo, da niso dobri gostitelji, toda jaz b ires zjutraj rada prespala zajtrk, ki ga itak ne jem in ga nocem jesti. Res bi rada popoldan sla v posteljo in brala knjigo dokler mi pase, potem pa odspala dve tri kitice. Res bi sla rada spat takrat, ko sem zaspana in rada bi, da mi nihce ne bi prijazno “vsiljeval” hrane, ki je sicer fantasticna, ampak jaz se pocutim tako slabo, ker pojem prevec.
_________________________________

Od nekdaj sem odvratna gostja. Pa ne zato, ker bi bila prevec zahtevna ali ker bi bile moje zelje neizpolnjive, temvec preprosto zato, ker imam tudi ko sem v gosteh rada mir, tisino, pocitek in svoj ritem. Nekdaj sem se skusala na vse mogoce nacine prilagoditi gostiteljem in jim pokazati hvaleznost za vse, kar so mi nudili, danes pa tega ne morem in nocem vec poceti. Se raje prepiram. Resno. Ali pa ne grem v goste.

P.S.: vreme je se vedno za se ubit. Piha, oblacno je in turobno in se povsod je ta … tisina (na ulici, na kateri je bil ovsaj 100 ljudi, se je slisalo samo veter). Glavno, da sem z bratom in njegovo druzino.

+ 7,3 stopinje Celzija in stanje razpuscenih misli in idej

Danes je tisti dan, ko moja tamala praznuje rojstni dan. Pa ni bilo tako kot prejsnja leta. Sploh ne. Po eni strani je bilo super, ker smo tukaj gor med ljudmi, ki nas imajo radi in ki so nas nadvse lepo sprejeli, po drugi strani pa … niti en od tistih, ki jih ima nadvse rada, ji ni voscil za rojstni dan. Nobena teta, babica, dedek, se celo oceta je sama spomnila na svoj rojstni dan. Ja, lahko zamahne z roko in gre dalje. Pa zal ni tako preprosto. Boli.

Tukaj je, kot je ze Rabarbara povedala v enem od prejsnjih komentarjev, depresivno vreme. Prav res za se ubit. In baje je tako zato, ker je pretoplo. Ko pade temperatura pod niclo se zjasni in postane soncno, prej pa … No, tukaj je danes 7,3 stopinj plusa, kar pomeni, da je oblacno, turobno, piha in na momente prsi … clovek sploh ne ve, kaj bi pocel sam s sabo. Se dobro, da je dom opremljen v zivahnih barvah, sicer bi kar … spali.

Moj ljubi me pogresa. Zaliva roze in hodi k meni spat in, predvidevam, misli name. Vem, ce bi bil tu, bi mi bilo toplo, kot da name sije sonce, toda … nisem vec sigurna, za koga je bila moja odlocitev vecja, ali sploh, kazen, zame ali zanj. On tam, jaz tu … no ja, nisem sla za vedno.
__________________________________

Ce sem cisto iskrena moram priznati, da je moja glava popolnoma prazna. Naj se se tako trudim, ne spravim skupaj nobene misli, daljse od nekaj stavkov. Berem knjigo Prva oseba mnozine, hodim okoli in obcudujem hise, ki so grajene v pritlicje in max mansardo, vse lesene in raznih barv, nikjer zaves na oknih, da o roletah ne govorim. Ne morem verjeti, da je vse tako cisto, spedenano, popredalckano in da smo bile danes v centru mesta najbolj glasne …. me, torej 4 otroci in jaz, pa kasneje 4 otroci in jaz in bratova zena. Vse je tako tiho, urejeno, v banki vzames stevilko in se postavis v vrsto, enako je pri delikatesi v trgovini. Nikjer glasbe, glasnega pogovora, se psi ne lajajo. In to vreme, ki tolce dol in ne dovoli svetlobi, da prodre skozi oblake, pa ta sivina in mir in tisina … A lahko ne, prosim, a lahko ne.

Kako naj clovek v tem ozracju sploh spravi skupaj kaksen stavek, kaksno daljso in globoko misel?? Lahko se pa ubijem, seveda.     Ampak to ne bo produktivno.     O majko moja … kako ljudje tukaj prezivijo. Ali … ali pa je prav to ozracje, kombinacija vseh teh elementov, idealno za ustvarjanje hipnoze in takega obnasanja … mirnega, skuliranega, kr neki, skratka. V takem jaz definitivno ne bi mogla ziveti, ga ni denarja.

Uf, tole je prav mentalno ubijajoce. Pa toliko sem imela za povedat, toliko stvari vidim, toliko se mi v bistvu dogaja, pa … kot da se misli ne morejo zgostit, ne najdem zacetka in ne znam koncati. Imam namrec obcutek, kot da je moj energijski ventil zamasen, kot da se v meni nabira energija, ki ne more ven. In ki je do sedaj tako lepo tekla ven skozi pisanje. Joj, pa kaj se to dogaja z mano …

Torej … preziveli smo rojstni dan; spoznala sem nekaj Slovencev, ki zivijo tukaj ze 40+ let; na lastne oci sem se prepricala, kaj pomenijo razprodaje po svedsko (ko je majica se na razprodaji 40 eur, taka ista pa pri nas v redni prodaji stane 20 eur); z bratom sva obujala spomien na svoja otrostva in se pogovarjala o ocetu (joj, kako tega ne maram); mislila sem na svojo polovico tam dol in bila izredno vesela, ko sem slisala njegov glas.

Ura je 22.11 in cas je, da se spravim spat. In mlet … in gostit in iskati zacetek in skvackati konec. Saj bo, saj mora bit. Tukaj bom se 5 dni in ce se ne “spravim k sebi” me bo razneslo.

Ko ze mislis, da bolj hudo ne more bit, dozivis celo to, da …

… bi se za pol ure normalne voznje kar sam prostovoljno zaletel v prvi kandelaber.

 Aj em bek.      Brez sumnikov, ker jih tukaj ne poznajo, ampak vseeno. Bolje ista nego nista in tkole bo naslednjih nekaj dni.

Torej …

ce je kdo kdaj za trenutek pomislil, da zenska ni sposobna v dveh dnevih prevozit 1800 km + ena ura trajekta, sem jaz ziv dokaz demantija njegove misli. Pa naj grem po vrsti.

Vceraj smo startale ob 9 uri zjutraj. Se prej sem zvecer nastudirala pot, oznacila vse vecje kraje in zjutraj smo zelo pogumno speljale v nov dan. Na Jesenicah smo prvic (oz. zadnjic skoraj zastonj) napolnile rezervoar s Super 95 in hop, ze smo bile v Avstriji. Avstrijske ceste so … kakorkoli pac, v nekaj urah smo bile v Salzburgu. In takisto zelo hitro v Nemciji, kjer sem na lastni kozi izkusila voznjo po treh pasovih. In smo sle 1,2,3 hop, 2,1,2,3 hop, cap in se enkrat hop hop … in prva bencinska crpalka. Liter bencina 1,4 eur. Bogami, do takrat mi je bilo ze jasno, da moji konji naredijo odlocno premalo kilometrov za svoj tank in kasneje je bilo jasno, da ob vseh teh hopih in capih in 1,2,3 variantah naredim vsaj 90 km manj, kot “normalno” pocasi po polzje. Ampak … ho kers, vazno, da uzivam v hitri in, vsaj na videz, neomejeni voznji. Da le-ta mogoce le ni tko ne-omejena se mi je posvetilo ko mi je prav grdo blisknilo pred ocmi. Radar?   Bom videla, ko pridem domov.

Skratka, voznja po Nemciji je bila milina, moji kopilotki sta se neutrudno menjavali, mi podajali pijaco, izpolnjevali glasbene zelje, brali cestne table, itd. Poti pa ni in ni hotelo biti konec. Ko sem se drugic odlocila, da gremo tankat, sem prvic zapeljala na … LKW, seveda. Ne, ne bom se sramotila, sem si rekla in pognala dalje. Po 30 km spet pumpa in jaz samozavestno zapeljem noter. Zdaj bom parkirala tako kot je treba in … zapeljem direktno pred restavracijo. Jasno, spet sem falila odcep za avtomobile. In gremo dalje. Tretji poskus … komaj smo sploh prisle do te pumpe, ker mi je ze kar nekaj casa svetila rezerva, zato sem jako previdno zapeljala noter in vse tri smo skrbno precekirale table, da ja ne bi spet zapeljala na LKW ali v restavracijo ali pa kar mimo. Ne vem kaj so si mislili tisti zunaj, ko so zagledali tri poskakujoce zenskice v avtu, toda me smo bile presrecne, da smo uspele pravilno zaviti in … jes, tankati svoje konje.

Tema je zelo zoprna rec. In tudi nam ni bila prihranjena. Skupaj z njo so se tudi meni primerno ozile oci in obcutek za voznjo. Obcasno sem bila prepricana, da mi je spodnji del odmrl, kajti nog sploh cutila nisem. In tam nekje proti 7 uri zvecer smo se odlocile, da imamo dovolj, da smo pojedle ze vse, kar se je pojesti dalo in da se moramo spociti. A kot za prmej, ni bilo vec nikjer nobenega obcestnega motela, hotela, vatever, samo da bi spale. Hoces noces smo morale vozit dalje in na koncu smo ostale cisto same samcate na cesti. Niti nasproti nam ni vozil nihce, za nami in pred nami pa tudi ni bilo nikogar. Sama tema.  Brrrr skeri. Potem pa se je iznenada pojavil par luci, ki nas je dohitel in prehitel in nam kazal pot do hotela. Lastnika avtomobila LJ 97 – 8 KJ prosim, da se mi oglasi, da ga peljem na kavo, kajti ne vem kako bi zdrzala se tak kos poti, ce se ne bi pred nami naslikal on in mi dal voljo do voznje. Da v taki vukojebini naletim na zemljaka … hvala, hvala. 

Torej … spale smo v Puttgardnu in to je bilo tudi zadnjih nekaj metrov kopnega, dalje je trajekt. Soba je bila fantasticna in cena zanjo tudi – 145 eur, ampak … ko ima taj trosi. Ah ja .. tja smo prispele ob 21,25 min po prevozenih 1320 km. 

Danes smo nadaljevale pot ob 9 in nekaj minut. Najprej s trajektom eno uro, potem pa po kopnem do Nybra. Vsega skupaj naj bi prevozile se 500 km, kar se mi je zdela mala malica, pa je bilo vse prej kot to. Danska in Svedska sta namrec …. sama ravnina. Tako ravno je, da so me bolele oci in edina stvar, kjer so se lahko ustavile in kjer se je moj pogled lahko omejil so bile “une tavelke na vetr”. Vetrnice, seveda. Velike, ogromne in bilo jih je … mah, bile so ze pred nasim hotelom in potem globoko v Svedsko. Sicer pa vse ravno ravno … brezmejno. Ze to je bilo zame grozno. Pokrajina je bila … depresivna – neurejena, na momente zanemarjena, hise razmetane (in skoraj vse temno rdece ali temno rjave). Vreme je bilo prav tako na robu joka – ne sonce, ne dez, oblacno, malo megleno, tocno tako, da mi se clovek kar skisal. ampak to se ni bilo nic. Skoraj 400 km sem vozila 50, 70, 90, celo kak km 110, pa soet 50, 70 km na uro. 400 KILOMETROV.  Namesto 2 – 3 ur sem za ta del porabila slabih 5 ur. Pa a je sploh se mozno naredit kaj hujsega, kot kao avtocesto, ki ima 2 km dvopasno cesto na moji strani, pa potem 3 km en pas, pa vmes 15 km 50 in 70 kilometrsko omejitev hitrosti, pa spet 3 km 90 km/h po enem pasu, pa 1 km dvopasno, pa spet en pas …. Za piko na I pa povsod radarje, ki jih sploh nisem opazila in tam, kjer sem lahko, drvela po 130 km/h ob omejitvi 90. Ne, ko sem ze mislila, da res ne more bit nic hujsega, sem dozivela mukotrpno, depresivno, ubijajoco voznjo od Malme do Kalmarja oziroma do Nybra.
Priznam, nimam veliko zivcev in po karakterju sem kolerik, za tovrstno voznjo pa zivcev sploh nimam in najbrz se mi bo to poznalo naslednji mesec v nabiralniku. Sploh ne smem pomislit, koliko radarjev me je skljocnilo na tej jebeni poti. Za povrhu pa se je se brat posalil, da je ta pot taka zato, da Svedi takoj preverijo vse tujce kako so psihicno sposobni.    Jaz sem bila ze na pol poti zrela za antidepresive.

No, zdaj sem tukaj. Na koncu smo falile za 30 km ampak me je brat potolazil, da je on nekoc zgresil pot za 200 km.    Torej smo prakticno pripeljale na cilj brez napake. Aja, bencin stane na Svedskem 1,6 eur / liter in naslednjic bom v prtljaznik dala kante bencina namesto potovalk. Kar je prevec, je pac prevec.

Bratova hisa je … fantasticna. Slike bodo sledile kasneje. Lahko pa povem, da nikjer ni rolet, da so okna prakticno brez zaves in da se v vse hise vidi s cest.
Vse je tako … spedenano, da te bolijo oci od urejenosti. Vsi so skulirani, mirni, tihi, kot bi bili hipnotizirani. Komaj cakam na jutri, da vidim, ce je sploh kjer kaj zivljenja, muzike, glasnega pogovarjanja, pac ce je kje kaj, kar seka iz te urejenosti. Vse je namrec tako … neresnicno.

Odhajam in zapiram blog

Ura je 19.30 in odhajam. No, grem z računalnika in spakirat vse za jutrišnje potovanje na Švedsko. Moja “grda” navada je, da imam rada vse pod nadzorom in glede na to, da bomo potovale vsaj dva dni, vsaj dva dni ne bom na računalniku. Zato zapiram vse poste.

Za tiste, ki bi radi svinjali po blogu, puščam odprt zale post. Vem, napisala sem prav zoprn post o “sveti družini” in najbrž se bo našel kdo, ki bo želel pljunit nanj (ali pa name). Tukaj to lahko naredi.    Za tiste, ki bi radi, da vem, da mislite name, mi lahko prav tako tukaj pustite svoje pozdrave. Itak veste, da bom potem, ko bom prišla na blog, očistila vso nesnago s tega posta in bodo ostali le primerni komentarji.

Grem se pripravit na potovanje. Moram se mentalno umiriti, ponoviti pot in oznake avtocest, si spakirati stvari in pravilno pospraviti dokumente. 
Želim si lepih cest brez snežnih zametov in ledenega dežja.
Želim si malo gneče na cestah in primerno prenočišče v jutršnji noči.
Želim si, da ne bi predolgo čakale na trajekt in da bi vsi, s katerimi bom komunicirala, znali angleško.
Želim si, da bi bil moj brat in vsi njegovi veseli našega prihoda in naših daril.
Želim si, da bi se tamali imeli super in bi jima bilo tako všeč, da bi naslendje leto spet hoteli tja.
Želim si, da bi me Moj pogrešal in da bi komaj čakal, da se vrnem.
Želim si, da bi mi Moj redno zalival rože in da bi bil čimveč časa pri meni (kar bi pomenilo, da me res pogreša).
Želim si, da mi ne bi crknil avto in da bencin ne bi bil predrag.
Želim si srečno novo leto. Skratka.     In vam prav tako.

Kako praznuje novo leto Tony v Afganistanski bazi

Tole mi je poslal Tonibaloni. Je ameriški vojak - marinec v Afganistanu. Sicer je vojak z dušo in telesom že odkar pomni. Njegov oče je bil vojak, ki se je skupaj z družino selil po vojaških bazah Evrope in drugih delov sveta.

Potem, ko je odslužil vojsko v Sloveniji – bil je na ameriški ambasadi, se je vrnil domov in delal kot civilist. po spletu okoliščin pa se je z vojno v Afganistanu in Iraku spet vključil v vojsko in … zdaj je v največji bazi (mislim, da šteje okoli 30.000 ljudi). On je samo noter, ven gre takrat, ko gre domov. Pravi, da znotraj baze ni težav, da tudi veliko domačinov hodi noter, da imajo bolnico – eno za moške in drugo za ženske in otroke, da je redno v stiku z njimi, toda za svoje življenje se ne boji znotraj baze pač pa, ko gre ven iz nje.
Kakorkoli …

Takole letos praznujejo božič in novo leto v tej bazi:

In Toni:

Tony: happy new year and stay alive!

Marija in Jezus sta bila enostarševska družina, Jožef pa Jezusov očim

Iščem in iščem, pa v tem svojem kratkem Svetem pismu ne najdem nič takega, kar bi res lahko citirala. Piše pa tako, da je bila Marija devica in noseča v 6 mesecu, ko se ji je prikazal angel Gabrijel in ji povedal, da bo tisto, kar bo rodila božji in ne Jožefov sin (Kratko Sveto pismo, Nadškofijski ordinarijat v Ljubljani, št. 1690 – str. 352). 

Dejstvo je, da Jezus ni bil Jožefov sin. Po Svetem pismu. To lahko pomeni tudi, da je v bistvu bil Jožefov sin, pa je bil tako poseben, da so Jožefu njegovo biološko očetovstvo kratkomalo “odvzeli” ali pa da se je Jožef usmilil Marije, ki je zanosila z nekom drugim, in posvojil Jezusa, ki bi bil drugače … milo rečeno nezakonski, grobo rečeno pa pankrt.

Torej … skozi celo Jezusovo življenje se vleče pripoved o njem in njegovi materi, Jožef niti ni omenjen kaj dosti. Stoji ob strani, umaknjen, ponižen, neviden, bolj nuja kot samoumeven člen družine, prej statist kot eden glavnih igralcev. Pač Marijin mož in Jezusov … kaj že? Očim.

Če to tezo razvijamo dalje, je bilo čisto možno, da je bila Marija posiljena in zato nezakonsko noseča. Lahko pa tudi, da je bila zaljubljena v nekoga, ki je bil po stanu višji od nje in poroka z njim ni bila mogoča ali pa je imel že izbrano ženo in se z Marijo pač ni mogel poročiti. Ali pa … je bila Marija vlačuga, kurba, radodajka in je zanosila z nekom, katerega imena pač ni vedela ali ker je bila neprevidna. Vse to bi bilo lahko razlog, da je bila noseča z nekom drugim in ne z Jožefom.

Po drugi strani pa bi lahko Jožef bil tisti, ki si je drznil vzeti žensko nižjega stanu in je zato ostal brez vsega ter v revščini z Marijo. Lahko pa je bilo tako, da je se Jožefu lepo noseče dekle zasmililo in ji je sklenil pomagati. Vse kombinacije so možne ob predpostavki, da Jožef NI Jezusov oče.

Jožef ima res izredno stransko vlogo in najbrž ga sploh ne bi bilo, če po krščansko ne bi bila “pravilna in edina prava” družina sestavljena iz oče+mama+ otroci. Pa še to ne veliko otrok, ampak prav v tem primeru (in v drugih družinah, poveznih z Jezuovo prav tako) z enim otrokom, kljub temu, da je nekako … pričakovano, da bosta starša imela toliko otrok, kolikor jih bo “dal Bog”.

Ne bom se na tem mestu spuščala v vse kontradiktornosti, ki jih ponuja že sama “sveta družina” in verski nauki, ki so se spleli okoli nje. Najbrž večina niti noče o tej družini premišljevati na tak način. Se mi pa vseeno zdi zanimivo, da v bistvu častimo/častite/častijo sestavljeno družino  – mama+sin+očim in ne biološko družino -mama+sin+oče.

Hmm … le zakaj se verni očetje in možje ne zgledujejo po Jožefu? Jožef vendar ni bil patriarh, pa tudi glava družine ne, še manj je imel sploh kakšno besedo pri hiši, je bil pa tih, miren, neviden statist, dopolnilo družinskih slik.     Ja vem, igrati Boga je … bolj kul.

P.S.: ne me prepričevat, da narobe interpretiram božje besede.    Poznam vse možne interpretacije, zdaj sem razvila novo.