Starševstvo +

Hči svoje matere

Moja tavelika …. se izredno rada slika. No, odkar imamo digitalca imam polno njenih slik. Skoraj ne mine dan, da se en bi malo “pofotknila” in naredila samoportrete za njene zanamce (upam, da jih bo imela).

Na svoje slike je lahko upravičeno ponosna. Če bi bila jaz samo pol toliko fotogenična kot je ona …. bi imela velikoooo več svojih slik. Tako pa imam samo kakih 20. Ok, prvi avtoportret:

Koliko let, pravite, da ima? Ja, močno upam, da NE hodi taka v šolo.    Ker jih izgleda vsaj 5 več.

Takih je največ. In ko je zavita s papirjem po glavi in ko se slika z medvedki in raznimi popisanimi listi in … Neka nova moda, se mi zdi, ampak kaj bom jaz, matka, vedela o tem.    

Pravi, da ima surlo, jaz pa mislim, da ima zelo lep albanski nos.  :)         Kaj čmo, geni so geni.

Še enkrat … močno upam, da ne hodi tako namazana v šolo. Ko pridem jaz domov je namreč vedno brez ličila in sploh ne vem kakšna gre tja. Po drugi strani pa … v šoli ima dobre ocene, doma dela, pridna je … težim ji bolj ko ne zaradi mazanja zato, ker me je strah, da se ji bo zaradi te “postaranosti” kaj neprijetnega zgodilo, da bo nekdo res mislil, da ima 17 let in ne 13. 

Torej …  to je moja tavelika hči. Zelo se ponosna nanjo. (tamale pa še ne morem postavit na ogled, ker še ni v fazi avtoportretiranja).

Seznam pedofilov DA, seznam posiljevalcev in seznam morilcev NE

Včeraj sem poslušala oddajo o predlogu izdelave seznama pedofilov v Sloveniji.

Odzivi so, kakopak, različni. Eni pravijo, da absolutno ja, da bi bil tak seznam pameten, ker bi vedeli, če bi se v našo sosesko priselil pedofil oz. človek (zakaj mislimo samo na moške) s pedofilsko preteklostjo. Tako bi lahko otroke obvarovali pred zlorabo (dejansko ali namišljeno). Drugi pravijo, da ne, da se veliko pedofilov, ki odslužijo zaporno kazen, nikoli več ne dotakne otrok in bi tak seznam onemogočal njihovo normalno vključitev v družbo ter jih marginaliziral do konca življenja.

Moje mnenje pa je … mojo hčero je “napadla” oseba, ki ni bila sodno preganjana, ki jo hči videva vsak mesec in ki se še vedno pogovarja z njo. Moji “strahovi” v zvezi z zlorabami otrok so torej daleč od tega  seznama. Ljudje, ki so svojo kazen odsedeli, najbrž res ne bodo več poskušali kaj takega oz. se bo na “stara pota” vrnilo malo njih. Kaj pa tisti, za katere se ve, da so tako in drugače nadlegovali svoje otroke, pa niso bili javno razkrinkani. Vsi tisti očetje, matere, očimi, mačehe, strici, tete, bratje, sestre, babice, dedki, sosedje in družinski prijatelji? Koliko je med nami ljudi, ki otroke spolno zlorabljajo, ob tem pa otroke prepričujejo da je to normalno? Koliko je med nami ljudi, ki kršijo spolno nedotakljivost, pa … Če bi ta seznam obstajal, na njem ne bi bilo “mojega” posiljevalca, ker sem takrat imela 15 let.

Pa smo pri tem. Zakaj ne bi imeli seznama posiljevalcev? Koliko žensk bi zanimalo, da se je v njihov blok priselil moški, ki je pred 10 leti posilil žensko? Ali moški, ki je sistematično posiljeval svojo bivšo partnerko ali moški, ki je posilil in pretepel svojo bivšo sosedo? Oznaka “posiljevalec” velja najbrž dosmrtno, tako kot velja oznaka “pedofil” in “morilec”. In mene, recimo, bi zanimal tak seznam.

Pa seznam morilcev. Veste, da se po določenem času iz kartotek brišejo vsi prekrški / obsodbe? Torej se lahko poročite z morilcem, pa sploh ne boste vedeli za to. Ali postanete najboljši prijatelj morilca. Koga bi zanimal tak seznam? Bi vas zanimalo če je vaš sosed morilec? Da je npr. nekoč ubil svojega brata ali očeta ali mamo? Ali da je v afektu ubil partnerko? Ali da je grozil sosedu in ga naposled zaklal? Koga bi to zanimalo?

Gremo dalje. Seznam okuženih z virusom HIV oz. seznam obolelih za AIDS-om. Koga bi zanimal tak seznam? Ali pa seznam nasilnežev in pretepačev? Koga bi zanimalo to?
______________________________________

Seznami gor, seznami dol. Dejstvo je, da se vse to, od pedofilije do umorov, dogaja stoletja in da tega NIKOLI ne bomo mogli zaustaviti, niti omiliti.
Pedofilija in strah pred njo sta tako globoko v nas, da včasih ne ločimo več med ”dovoljenimi in nedovoljenimi dotiki otrok”. Oče je lahko kaj hitro v dilemi ali je prav, da umiva spolovilo 5 letne hčere, ali je prav, da jo zvečer stisne k sebi in boža, ali je prav ….

Na Faxu smo brali zgodbo o tem, kako je oče zvečer čuval svoji dve hčeri, stari od 6-12 let. Žena je pogosto delala nočne in on je bil sam s hčerama. Starejša se mu je velikokrat vsedla v naročje in se nehote med igro drgnila ob njegov penis. Očetu je kajpada penis otrdel in …. kaj in? Enkrat je bil v spodnjicah, tik pred odhodom v posteljo in penis je “izskočil” iz spodnjic. Najprej je bil šokiran, bilo mu je nerodno, jezen je bil nase, potem pa … hči je bila radovedna kaj to je, prijela penis v roke in … oče je postal moški. Eto. Naj bo vsa stvar še tako obsojanja vredna, ta moški ni bil pedofil do takrat, ko se je to zgodilo. Potem je, seveda, šel v zapor, odsedel in prišel ven kot izobčenec (žena se je ločila, pobrala hišo in premoženje, otrok ni videl več). (To se ni dogajalo pri nas)

Kaj torej? Kje so meje primernega dotikanja in kje smo jo prestopili? Lahko otroka golega držimo v naročju z našo roko na njegovi ritki? …
______________________________________

Ko sem bila majhna se nisem z nikomer nikoli pogovarjala o tem, kaj je spolna nedotakljivost, kje so meje dopustnega obnašanja oz. dotikanja in kaj je moje telo zame. Zato so me odrsli toliko lažje zlorabljali (o tem kdaj drugič), mi dopovedovali, da sem sama kriva za to, da je to normalno obnašanje, itd.
Svoji hčeri že od rane mladosti učim, da je njuno telo samo njuno. Da se ga nihče drug ne sem dotikati brez njunega dovoljenja, niti jaz ne. Da imata pravico reči ne in da se noben dotik, za katerega mislita, da se ne bi smel zgoditi, ne zgodi zato, ker je to “normalno” ali ker bi bili onidve krivi za to (da npr. nekdo poboža njune prsi ker je fasciniran nad tem, kako so jima zrasle). Da naj o tem takoj spregovorita in naj ju ne bo sram. In … moram priznati … prav zaradi tega smo zelo dobro preživele zlorabo ene izmed njiju.

Očitno je, da pedofilije ne bomo ne izkoreninili, ne zmanjšali. Zato moramo starši in šole /vrtci poskrbeti za to,  da bodo otroci poučeni o tem kaj je dopustno in kaj ne. Zakja tudi šole in vrtci? Zato ker tisti oče, ki spolno zlorablja svojo maldoletno hčer, pač ne bo govoril o tem, da to ni prav, da je kaznivo, da je on kriv in ne ona.

Torej ….. govorite o tem, na seznam pa pozabite.

P.S: opis mojega posilstva 
       opis odnosa hči – oče potencialni pedofil (Alenkina resnična zgodba)

Z možem sta se skupaj odločila, da se bo prostituirala

To je še ena od zgodb, ki segajo v tisti drugi čas, v katerem sem spoznavala drugi svet.

Ne spomnim se več, kako sva se spoznali. Bila je običajna ženska. Majhna, krhka, črnih dolgih las. Nekega dne sva sedeli v lokalu in rekla mi je, da se prostituira. “Resno? Ti?”, sem prav neumno bleknila po dolgem debilnem pogledu. Ja, ona. Z možem sta se tako odločila. Pred časom je mož  zbredel v hude dolgove in predlagal ji je, da gre v prostitucijo, zasluži toliko, da bosta poplačala dolg, potem pa neha. ”

Na začetku je delala erotične masaže v nekem salonu, katerega lastnica ji je vsak dan pobrala polovico zaslužka. Ker je bilo zaslužka malo, je šla drugam in na koncu našla pot v neko stanovanje, kjer sta delali dve ženski. Ena od njiju je delala in skrbela za finance (najemnina, stroški, posteljnina), druga je samo delala in s tisto prvo se je dogovorila za sodelovanje. Z erotične masaže je prešla na seks. Zaslužek je bil občutno boljši in kmalu je poplačala dolg.
Ko je mislila, da bo končala, ji je mož predlagal, da bi naredila prizidek k hiši. Njuna otroka sta začela hodit v šolo in potrebovali bi več sob. Ne glede na to, kako se ji je upirala misel na to, je delala naprej.

Kako sta se razumela z možem? Nič posebnega. On je delal, ona je delala. Vsako jutro jo je pripeljal pred stanovanje, vsako popoldne prišel iskat. Nikoli ni šel gor, nikoli ga ni zanimalo kaj in kako dela. Še dobro, da ni bila v stanovanju sama, sicer bi se ji zmešalo od vseh teh ne-smeš govorit stvari. S cimrama so se pogovarjale o strankah, o tem, kaj kdo hoče in kaj katera dela. Včasih, kadar sta delali dve naenkrat, sta se zafrkavali in pošiljali moške istočasno v kopalnice (kaj če bi se srečala soseda ali sodelavca ali oče in sin).
Kadar ni bilo strank, je gledala televizijo, odspala kakšno uro, brala knjige.
Včasih je premišljevala o tem, kako bodo reagirali otroci, če/ko bodo kdaj izvedeli, da je bila njihova mama prostitutka. Bodo razumeli ali ne bodo, bodo sprejeli ali ne bodo. Svojim prijateljicam in sorodnikom ni povedala kaj dela. Mož si je izmislil, da dela v neki firmi kot referentka (neko nepomembno delo). Ji je bilo pa vedno neprijetno, ko jo je kdo vprašal s čim se ukvarja. “S čim se ukvarjam? Prostituiram se.” – Ne, tega pač ni mogla reči, pa tudi če bi, kdo bi ji pa verjel …

Prizidek sta dokončala, ga opremila in otroka sta dobila vsak svojo sobo. Želala je končati, pa ji je mož predlagal, da si kupita še nov avto. Da ne more več, je rekla. Da se ji delo gnusi, da ima penisov polno glavo in noče več tega delati. In je bil užaljen. Da ga nima rada, da bi samo nov avto še rad, potem pa takoj neha. In je nadaljevala.
Dan za dnem je še naprej sprejemala stranke, jih umivala, božala, lizala, seksala z njimi, pobrala denar … po tem, ko sta se z možem sprla glede avta si je obljubila, da se ne bo več držala nazaj pri seksu. Da bo uživala, da bo strankam dovolila, da jo božajo, ljubkujejo. Na začetku dela ji je mož zabičal, da ne sme uživati s strankami, da je strast samo zanj, da se ne sme z njimi poljubljati in da jim ne sme dovoliti, da jo ližejo po vagini, pa se je odločila, da ji bodo delali vse. Saj mož tako ali tako ne bo vedel in če jo že sili v to delo, naj ima tudi ona kaj od tega.

Nekega dne se je zlomila. Bruhala je po prvi stranki, pa po drugi, pa po tretji in šla domov. Naslednji dan ni mogla delati, samo ležala je. Misel na to, da bi morala umit penis, da bi ga morala polizat, da bi …. jo je sililo na bruhanje. Naposled je nehala.
Mož je bil besen. Da je premalo zaslužila za nov avto, da naj ga ima toliko rada in vztraja vsaj še nekaj mesecev, da je egoistka in sebičnica, ki misli samo nase.

Ni šla več nazaj. Nekaj tednov je ostala doma. Staršem, ki so živeli blizu nje, je rekla, da je dala v službi odpoved in da se z možem prepirata zaradi tega. Bila je psihično uničena.
Mož se je ni več dotaknil. Izvedela je, da ima ljubico, da so tiste nadure le izgovor. Vedno dlje sta si bila. Tri leta zatem sta se ločila. Hiša je ostala njej, ker sta pri gradnji najprej pomagala njena starša, potem pa ona s svojim delom. Pustil ji je tudi otroka, on pa se je preselil k ljubici v podnajemniško stanovanje. Ločitev je bila grda, saj ji je grozil, da bo vsem povedal, da je bila prostitutka. To, da sta se za prostituiranje odločila skupaj zaradi poplačila njegovega dolga … je bilo že zdavnaj pozabljeno.

Moja asociacija na mleko? Kuhalnica za očetovim pasom.

Slika naše kuhinje. Predvidevam, da imam na njej kakih 7 let. Poleg sedi srednja sestra, kje pa je tamala, pa …. ne bi vedela.

Moja mama in oče sta rekla, da je mleko dobro in zdravo in se ne vem kdaj odločila, da moramo vsak večer popiti kozarec (ponavadi steklen, od evrokrema) vročega mleka. V resnici je mleko zavrelo, potem pa ga je ponavadi oče nalil v te kozarce, postavil pred nas in “Pijte”.

Nasproti kuhinje smo imeli dnevno sobo (no, kombinacijo dnevne sobe in spalnice). Na koncu sobe, tik pred izhodom na balkon, je bila televizija.
Na mleku se je naredila tanka smetana in samo jaz sem jo prijela z roko in pojedla, tamali sta jo odstranili na rob kozarca. In potem spet in spet ker nismo mogle popiti vročega mleka. Oče si je po kakih petnajstih minutah zataknil kuhalnico za pas in hodil gor in dol po stanovanju (torej od televizije do nas in preverjal ali smo že popile ali ne). Če nismo vsaj prijele kozarca v roke, je zagrozil, da jih bomo dobile po riti, če ne bomo popile mleka.
Ko je obrnil hrbet in odkorakal proti sobi, smo se ponavadi smejale, zbijale šale, se pritoževale druga drugi kako vroče je mleko (ali pa sem jima zatežila, naj hitro popijeta, da gremo iz kuhinje, onidve sta pa “Ne morem, je vroče” … jamrali).
Ko se je oče obrnil proti nam, smo v trenutku spustile pogled v kozarec (kot bi hotele utopiti pogled v mleku) in niti po nesreči nobena ni pogledala očeta v obraz. Toliko časa sem buljila v kozarec, da bi še pogled popil mleko, če bi znal.
Na koncu je bilo vedno tako, da sem jaz popila ves kozarec, ta srednja pol ali nekaj več, tamala pa … kakor kdaj. Nje se je oče ponavadi usmilil in popil namesto nje.
______________________________________

Mleka že leta ne pijem več. Niti ne jem jogurtov, sirov in kar je še mlečnih izdelkov. Niti ne vem kdaj sem nazadnje jedla kruh nadrobljen v mleku, niti kakava ne pijem in že nekaj časa tudi kave z mlekom ne.
Kadar mi kdo omeni mleko, se mi vedno pred očmi prikaže kuhinja in kozarec vročega mleka. Če bom pila mleko? Hvala, se raje ustrelim v levo koleno.

Mogoče … ga ne bi pila niti če v otroštvu ne bi bilo tega posiljevanja z njim. Ne vem. Vem samo, da mi je odvratno, da me boli želodec po njem, da me napenja, da se strašno slabo počutim. Dolgo sem mislila, da sem jaz edina, ki ne prenese mleka, pa sem pred časom brala članek na to temo, da v bistvu mleko pijejo mladiči, odrasli pa ne (velja za živali in ljudi). Da odraslim povzroča želodčne težave, da ni nič čudnega, če ne prenesemo mleka in mlečnih izdelkov ….

Kakorkoli … Moja asociacija na mleko je kuhalnica za očetovim pasom in ko gledam zdaj to sliko si mislim …. tako majhna sem bila, tako zelo majhna, odvisna od staršev, tako … na mislost in nemilost prepuščena njima in vsem drugim odraslim. Z mano so lahko delali kar so hoteli.

Nacionalizem naš vsakdanji – od kod ljudem tako sovraštvo in prezir?

Pred kakimi 20 – imi leti sem prvič neposredno videla in začutila nacionalizem. Moj oče je stal na avtobusni postaji in čakal mojega fanta, da mu prepreči izstop iz avtobusa. Razlog? Ne bom hodila s Srbom. Pika. Nikoli prej ga nisem videla takega, pojma nisem imela kaj se dogaja, niti nisem razumela njegove mržnje. S tistim fantom sem potem hodila še pol leta, videvala pa sva se še dlje. Zanalašč? Tudi. Očetovo obnašanje se mi je zdelo, milo rečeno, bolano.

V vasi, v kateri sem odraščala, me “niso marali” ker sem Ciganka (ja, mašta radi svašta). Najbrž bi torej že pri 11 letih morala občutiti nacionalistično mržnjo in nestrpnost, pa … sem kot otrok mislila, da me ne marajo zgolj zato, ker … ja, seveda, ker je oče ne-slovenec. Seveda. To je nacionalizem, le poznala ga nisem.

Moj oče je z leti stopnjeval sovraštvo ali mržnjo ali a priori ne-maranje Srbov do te mere, da mi je lansko leto rekel, naj nikoli več ne pridem s svojim partnerjem na obisk. Od takrat me res ni bilo več na obisk. Še več, z mamo in očetom odtlej ne govorim več.
________________________________________

Ko je bil moj brat na obisku, sva veliko govorila o tem, kaj mu pomeni, če si “prizna”, da je pol Albanec in pol Slovenec. Do zdaj je bil Hrvat (ima hrvaško državljanstvo) oz. Slovenec (po mami), Albanec ni bil nikoli. Vse dokler ni spoznal mene, je bil torej nekaj, kar ni.
Tam, kjer živi, se druži s Slovenci. Njegova žena je Slovenka, njegovi najboljši prijatelji so Slovenci. In prav pri slednjih se zatakne. Četudi živijo v tujini že preko 40 let, se redno obregajo ob Albance, ki delajo na tamkajšnjih gradbiščih, jih žalijo in ponižujejo.
Moj brat nikoli v življenju ni pomislil na to, da bi “priznal” svojo Albansko polovico, nikoli ni premišljeval o tem. In sedaj, ko se je srečal z mano in sem mu rekla, da je prav, da “prizna” svoje korenine, da pove svojima hčerama, da je en od njunih dedkov Albanec, je v precepu. Ženi je povedal, pa njenim sorodnikom tudi, kaj pa svojim prijateljem? V končni fazi … kaj jih pa briga, ampak … bilo bi tako zanimivo videti njihov izraz na obrazu, ko bi jim rekel, da se že dolgo družijo z pol Albancem. 
______________________________________

Pred leti sem hodila s Srbom. Pred njim pa sem se nekaj časa videvala z muslimanom (to mi ni všeč, ker musliman ni narodnost – torej z Bosancem, ki je musliman po narodnosti). Ko je to izvedel … je znorel. Dneve in tedne sem poslušala da kako sem mogla vase spustiti turčina, da če me ni sram, da se pečam s takimi ljudmi, da on tega ne bo prenesel, da mu gre na bruhanje ob misli, da bi šel v isto vagino kot pred njim turčin. Halo???

Jasno, jaz tega nisem mogla razumeti. Kljub vsemu nacionalizmu, ki sem ga bila v svojem življenju deležna, se ga nisem nalezla. Nikoli nisem delala razlik na podlagi narodnosti in mi niti malo ni jasno, od kot ljudem ta mržnja, to sovraštvo, ta gnus in odvračanje od drugih narodnosti.  Meni je človek všeč ali pa ni všeč. Svoje narodnostne mešanice ne izpostavljam in ne maham z njo okoli, se pa zbudim kadar kdo govori proti čefurjem (torej, vsem južneje od Kolpe) ali proti Slovencem (kar počnejo, če že, tisti južneje od Kolpe). Kakorkoli se torej obrnem, sem med dvema ognjema.
_______________________________________

Včasih se mi zdi, da je pri mlajši populaciji oz. pri otrocih priseljencev nacionalizem prisoten kot nekaj, kar paše zraven k obnašanju. Drugače si pač ne znam razlagati tega, da nekdo, ki je rojen v Sloveniji in živi v njej od vedno, sovraži soseda, ki je druge narodnosti (da npr. Bosanski musliman sovraži Srba zaradi vojne v Bosni, a nihče od njiju ni bil tam in tudi sicer nimata nič s tisto vojno).
In ko se s Srbom pogovarjam o Srebrenici, mi vrže naprej, da kaj so počeli muslimani in Hrvati, pa njihov Jasenovac, itd. O Srebrenici govorim zato, ker ne morem doumeti tiste grozote, ne zato, ker je tam umrlo toliko muslimanov (spet), Srbi pa, pa ne vem zakaj, to jemljejo kot napad nanje. Pa četudi je ta Srb rojen in odraščal tukaj.
_______________________________________

Je zanimivo, da 1500 km severneje sovraštvo in poniževanje nista nič manjša kot tukaj. Slovenci prezirajo Srbe, Hrvate, muslimane (spet), Srbi prezirajo muslimane (spet), Hrvati Slovence … pa sploh ni važno, kje vsi skupaj živijo. Ne marajo se. Nacionalizem torej ni pogojen s prostorom, temveč …. s čim??

Maili oz. elektronska pisma – moram res odgovarjati na vsa?

Včasih, leta nazaj, sem pisala pisma. Fantom v vojsko, prijateljicam iz kolonije. Na omari imam veliko rumeno škatlo teh pisem. Nekatera dišijo, druga imajo priložene slike, tretja so napisana na iztrganih listih iz zvezka, četrta imajo vtisneje slike zaljubljencev na obali, …. Vsako izmed teh pisem je nekaj posebnega. Napisana so ročno, ponekod so še vedno vidne kapljice parfuma, ki so padle na njih, ko so jih pošiljatelji parfumali. Nekatera so zmečkana, nekatera skrbno napisana brez slovničnih napak, druga imajo več prečrtanih besed oz. popravkov. Vsako izmed njih je posebnost, v vsakem od njih se skriva osebnost pošiljatelja.

Ta pisma sem navadno nekaj dni nosila s seboj in jih prebirala. Pisma, ki so mi jih  pošiljali fantje iz vojske, sem še prav posebno skrbno zlagala in pazila, da se ne bi zmečkala ali uničila. Še spala sem z njimi. In potem po nekaj dneh napisala odgovor. Pri tem sem pazila, da sem pisala na lep papir, po možnosti s kakšno sliko, ga naparfumala in …. poslala ter, seveda, komaj čakala odgovor.
_______________________________________

Pisem že dolgo ne pišem več, niti jih ne dobim več veliko. Mogoče dva na leto, zadnje je bilo vsekakor Anino, ki je napisano na šestih straneh in sem ga skrbno shranila.

Danes so moderni maili ali po slovensko elektronska pisma (EP v nadaljevanju). Na dan jih dobim tudi po 30 – 40. Na tri naslove. Pretežno đank, seveda, med njimi pa so tudi taki, ki so namenjeni meni osebno, v katerih mi ljudje nekaj sporočajo. In jaz jih preberem. Včasih na kakšnega odgovorim, velikokrat ne oz. napišem telefonsko številko in rečem, da naj me oseba pokliče, da se pogovoriva. Pa se najdejo ljudje, ki so užaljeni, ki mi zamerijo, ker jim nočem odpisat in jih tudi obrazložitev, da je zame elektronska pošta nujno zlo in da nimam ne volje ne interesa pisat dolge EP, ne prepriča, da bi se slišali / pogovorili na kakšen drug način.

Je to prav? Ali sem dolžna odpisat človeku, ki mi je poslal EP? Imam pravico izbirati na kakšen način bom odgovorila nekomu ali se moram podrediti njegovemu načinu komuniciranja?
Zadnjič mi je nekdo poslal pismo z več kot 20-imi vprašanji in me prosil za odgovore. Ko sem videla tisto črevo na ekranu, me je imelo, da bi pritisnila Delete in sploh ne pogledala vsebine. Enostavno sovražim EP, ne morem pomagat. Dobim jih preveč in na vse se mi ne ljubi odgovarjat. 
Rada imam kratka in jedrnata EP. Par stavkov, eno, dva vprašanja in je. Ne pa cele romane in potem na koncu še kup vprašanj. Oprostite, tako pismo pač ni primerno za EP, temveč sodi v pogovor ob kavi.  Nimam toliko časa, pa tudi ne da se mi, kakorkoli. Rada pišem poste na blog, rada pišem komentarje (če imam kaj komentirati) na forumu, potem pa se moja radost okoli pisanja po računalniku konča. Že v službi sem za njim 8 ur in zadnja stvar, ki si jo želim je, da mi kdo pošlje 20 vprašanj in me prosi za odgovore. Usmilite se me, prosim.  Sicer pa …. sem dolžna odgovorit na vsako EP? Težko se sicer izgovorim, da ga nisem prejela, ker če ga ne bi, bi pošiljatelj dobil povratno informacijo, da EP ni bilo poslano oz. se je vrnilo, kaj mi torej ostane? Če v dnevu, dveh ne odgovorim, dobim novo pismo, da dotična oseba čaka na odgovor in če še vedno ne odgovorim, dobim novo pismo, da sem očitno preveč naduta ali superiorna ali karkoli drugega, da se mi ne zdi vredno odgovorit na pismo. Ampak … ali res MORAM odgovorit? In zakaj ni odgovor tudi to, da se mi ne da razlagat po EP, da se mi ne da pisat črev, da nisem razpoložena, da se mi pač ne da odgovarjat? Zakaj se moram sploh opravičevat, da se mi ne da odgovorit na EP? Se mi pač ne da. Pika.
______________________________________

Včasih je bilo čisto drugače. Če si hotel napisati pismo, si se pripravil na to. Med pisanjem si pretehtal vsako besedo, spet in spet začel pisati, pa vse skupaj zmečkal in začel od začetka. Če ti je bilo bedno komu odgovarjat si rekel, da pisma nisi dobil in upal, da ga ne bo ponovno poslal. Enako priročen je bil izgovor, da nimaš časa pisati, ker si z mislimi drugje in da naj počaka na odgovor, da bo že.

Pa danes?? Moram res odgovarjati na vsa EP? Moram ….. res??

V nekem drugem svetu, v nekem drugem času – druženje z ljudmi noči

Nekoč, kar nekaj let nazaj, sem se družila z ljudmi, ki jih na ulici ne boste nikoli srečali. Jaz jim pravim ljudje noči. Z njimi sem doživela stvari, ki jih z običajnimi ljudmi ne bi nikoli. Še zdaj se včasih vprašam, če sem sanjala tisti čas.
______________________________________

Kako sem jih spoznala, kdaj in kje, sploh ni pomembno. Pomembno ni niti to, kaj so počeli in kdo so, zame je pomemben čas, preživet v njihovi družbi, in doživetja. In kaj je bilo takega, česar z vami, na primer, ne bi mogla doživeti? Hmmmmm… naj pomislim ….

Vozili so se v velikih blindiranih vozilih. Večinoma. Včasih pa tudi v čisto malih navadnih avtomobilih. Večina je hodila po poti zapor – svoboda, največkrat so bili nekje vmes. Podnevi jih skoraj nikoli nisem videla, spoznala pa sem jih po naključju. No, ni bilo ravno naključje, bolj usoda ali srečanje, ki se je moralo zgoditi, ker smo si bili nekako …. na poti.

Njihov omiljen hobi so bile kokainske zabave. To je pomenilo, da smo šli najprej v kakšen striptiz kljub, kjer smo se s pogledi nažrli nagih striptizet, ki so nam plesale na mizah pred nosom (nam ženskam so običajno “plačali” kakega natakarja, ki je glumil striptizerja in ki smo ga vedno tam nekje pri pasu od hlač odslovile, ker je oponašal ženski striptiz, ki je bolano počasen in nezanimiv za nas, ženske), se naplesali in napili, potem pa zavili v “posvečene” prostore. Kaj vse sem videla v njih … naj ostane moja skrivnost, definitivno pa sem tam prvič v življenju (in tudi zadnjič doslej) videla pladnje kokaina. Roko na srce sploh nisem vedela, kaj je bil tisti bel prah, dokler ni eden izmed njih začel delati črtic.

Nekoč je bil tam novinec, ki se je “trudil” stopiti v njihovo družbo. In so mu ponudili črtice oz. ves pladenj (na enem delu so bile črtice, na drugem kupček kokaina). Ker se kar ni spravil snifat črtic so ga pobarali če se zafrkava ali kaj. Pa je odvrnil, da je že snifal. Kaj? Tisti kupček ob črticah. Kaka mona ….

Vsi moški so bili vedno ekstremno prijazni. Sama sem sicer prihajala na te “zabave” s “prijateljem” (ni bil pravi prijatelj, nikakor ne ljubimec, pa tudi ne znanec. Bil je … kr neki), pri katerem sem tudi prespala, pa mi nikoli ni nihče zatežil ali se grdo obnašal do mene. Vedeli so, da ne pijem alkohola, da ne jemljem mamil, da me kokain ne zanima in mi nikoli niso ničesar vsiljevali. Kakor komu drago, je ponavadi rekel največji in najmočnejši ter srknil pivo.
Kako je bilo z drugimi ženskami ne vem. Nobena se mi ni zdela prisilno pripeljana, res pa je, da niti vse niso bile Slovenke in sem se lahko pogovarjala le s slednjimi, ki pa sem jih poznala tudi tako, iz “običajnega” sveta.
_______________________________________

S temi ljudmi sem se “družila” nekaj let, nekajkrat na leto. Nič posebnega. Hodili smo v lokale, kamor ne hodi vsak, delali stvari, ki jih ne dela vsak. Pokazali so mi nek drugi svet, poln denarja, droge in nevarnosti. Ampak jaz se nikoli nisem počutila nevarno. Nikoli mi nihče nič ni hotel.
Ko je moj “prijatelj” mrknil v zapor, sem se nehala družiti tudi z ostalimi. Niti jih nisem iskala. Zakaj bi jih? Tam ženske niso bile same, jaz pa nisem hotela biti nikogaršnja ljubica, last ali trofeja.

In tako so mi ostali spomini na tisti čas. Na nek drug svet, ki ga “navadni” smrtniki niti slutimo ne. Pa tako blizu nas je. To so resnični ljudje, le vidimo jih ne. In zakaj ne?

Oni se kreču sasvim lagano,
nose odela crne boje,
žive noču
imaju stila
i nikog nikog se ne boje …

Stala sem ob ograji in jokala kot otrok

Na zemljo je že zdavnaj padla noč. Stala sem ob ograji in gledala veliko jekleno ptico. Nekaj minut pred tem sva se poslovila. Videla sem, kako je slekel jakno in odložil kovček ter stopil skozi detektor kovin. Še vedno sem čutila na sebi njegov objem in počutila sem se … odločeno, da grem domov in na fitnes. Potem pa …

Stala sem ob ograji in gledala veliko jekleno ptico.

Nekje globoko v prsih me je presekalo in zajokala sem kot nekdo, ki izgublja nekaj nenadomestljivega. V trenutku so se mi po licih ulile solze in prijeti sem se morala za ograjo, saj sem imela občutek, da se bom zgrudila po tleh. “Ne it,” sem hlipala, “Ne it.”
Med solzami sem se odpeljala do začetka steze in stopila ven iz avta. Naslonila sem se nanj in gledala avion, v katerem je sedel on. Počasi se je začel premikati in se pripravljati na vzlet. Ko sem zaslišala zagon motorjev in štart vzleta sem zavpila, da me je slišala ženska na drugi strani ceste, ki je stopala po poti proti vasi. “Neeeee, prosim ne, prosim ne it”, sem kričala in se držala za ograjo. V prsih sem čutila neznosen pritisk in imela sem občutek, da se bom zrušila po tleh. Moj brat ….
______________________________________

Skupaj sva bila 9 dni. Prvič v življenju sem imela občutek, da me ima moški rad zato, ker sem, da se lahko naslonim nanj, da ga lahko objamem, da ga lahko pobožam po licu, pa mi ni treba naredit nič drugega. Da ga imam lahko rada preprosto zato, ker je, brezpogojno, brezmejno. Da ga imam lahko rada kot človeka.
On je vse tisto, kar jaz ali nisem ali nočem pokazati, da sem. Je miren, preudaren, ljubeč, nežen, tehta stvari in se odloča po premisleku. Je skrbnem in pozoren, notranje umirjen in čustven. V njem sem najprej našla tisto, kar bi morala imeti v očetu. Ima take roke kot oče in ko smo igrali tarok sem bila popolnoma šokirana ko sem videla, da z rokami dela iste geste kot oče. Joka in ko joka se mu oči zožijo, postane rdeč in tiste solze … bolijo. Tako kot očetove. Ima ozke ustnice in ne morem si kaj, da ga ne bi gledala ko govori. Ker govori tudi z očmi. Tako kot oče …. Pa nikoli nista bila skupaj, nikoli ni imel priložnosti videti očeta ko igra tarok, kako se smeje in joka, pa sta si tako podobna. In v njem sem najprej našla očeta. In potem vse tisto, kar nisem še nikoli čutila ob moškem.

Vsako jutro je naredil zajtrk. Šel je v trgovino in nakupil hrano. Pomival je posodo, pometal stanovanje. Še celo z rož je obral ovele liste. In kupim mi je krizantemo.
S tamalima je šel zjutraj v šolo. Na poti jima je kupil v pekarni štručke. Šel ju je tudi iskat in tega nikoli prej nista doživeli. Pa pogovarjal se je z njima, zvečer pred spanjem in zjutraj in sploh vsako prosto minuto. Sem bila kar malo ljubosumna na to, če sem iskrena.    In kako ga je tavelika objemala … Skrila se je vanj kot bi jo objel medved. Danes pa je jokala do izjokanosti (ima čisto otečene oči). Jap, takega očeta bi si želela imeti.
Ko smo šli ven je imel vedno s seboj denar. Sem bila zelo vesela, ko v soboto ni dobil priložnosti za nakup hrane in sem vse plačala sama. Ne spomnim se, da bi kdajkoli bila s kom, s katerim bi se morala prepirati za plačilo pijače, hrane ali česa drugega.

Oče ga ni hotel videti. K njemu sva šla takoj po njegovem prihodu in samo odkimal je. Ne, on noče imeti nič z njim. Sestri … za igro bi si zaslužili Oskarja in kar jima jaz najbolj zamerim je to, da se niti enkrat v vsem tem času nista potrudili, da bi govorili z njim (no, tasrednja se je po našem obisku pri njen doma celo zlagala, da se bo naslednji dan oglasila s tamalo sestro pri nas, pa … naslednji dan niti “Oprosti” ni mogla reči bratu, ko je bilo očitno, da ju ne bo na obisk).
Njegova mama je znorela, ko ji je po dvodnevnem obisku rekel, da bi šel k meni za še nekaj dni. Potem naj bi skupaj odpotovala k njemu domov. Včeraj zvečer mu je sporočila, da ga bo razdedinila in da mu bo še žal. In tako …. sva ostala midva, ki niti sekunde nisva dvomila v to, da je najino srečanje fantastično, da je edino prav, da sva se spoznala (oz. smo se spoznali jaz, sestri in brat), vse ostalo pa ….

Veliko sem premišljevala o tem, kako zelo ga boli obnašanje sestr, očeta in njegove mame. Kako se počuti on, ki je prišel tako daleč samo zato, da nas vidi, pa doživel vse prej kot prijeten sprejem in iskreno zanimanje. Še več, doživel je pravo čustveno katastrofo in čudim se, da je sploh zdržal toliko časa tako daleč od tistih, ki ga imajo zelo radi, torej svoje družine.

Zgodilo se je ogromno stvari. K meni je prišel kot “hrvat”, domov odhaja pol albanec pol slovenec. Če prej ni poslušal narodnjakov, si je danes sam kupil album Bjelo dugme, kar je impresivno.     V teh dnevih je začutil temperament, živost, zavedanje samega sebe. Govoril je o svoji preteklosti brez olepševanja, opravičevanj in pomanjševanj odgovornosti vpletenih. Dovolil si je sovražiti, biti jezen na glavne igralce in zahtevati odgovore na vprašanja. Za njegovo mamo sem bila vsega tega kriva … jaz in posledice so bile neizbežne.
_________________________________________

Stala sem ob ograji in gledala veliko jekleno ptico. Z njo je odletelo v noč vse to. Ostali so spomini. In želja, da se spet srečava. Da se spet stisnem k njemu in mu vrnem nasmeh. Žal mi je, da je s seboj odnesel toliko bolečine. In vendar vem, da ga doma čaka Ona, ki jo ima neizmerno rad in ki mu bo pomagala to bolečino predelati. To me tolaži.

Moj brat ….