Starševstvo +

Deklica, ki me je leta in leta uspavala z guganjem na gugalnici

Ko sem danes na blogu katjelenart brala o Beli gospe je Dajana v komentarju omenila deklico, ki naj bi se pred gostilno Labore lansko leto gugala na gugalnici in naj bi pred tem umrla (žal nisem tega spremljala in ne vem kako je umrla, kdaj in kje). Kar me je v Dajaninem komentarju šokiralo je bil preblisk, ki mi je švignil skozi možgane …

Leta in leta me je uspavala deklica v belem, ki se je gugala v beli gugalnici sredi točno določenega travnika. Kadarkoli sem težko zaspala sem pomislila na to deklico … kako se guga … na travnik okoli nje in na vrvi gugalnice, ki so bile včasih bele, včasih pa ovite v bele rožice … in sem zaspala.

Ne spomnim se več, kdaj sem začela misliti na to “sliko”, pojavila se je kar tako, vem pa, da že v otroštvu. Nisem mislila nanjo vsak večer, temveč le takrat, ko me je pred spanjem bolela glava ali sem imela občutek, da mi tudi zaprte oči migetajo in sem pod stresom. Ali pa ko se nisem mogla notranje umiriti in kadar sem bila zelo žalostna.

Deklice nikoli nisem videla v obraz, vedno sem jo gledala od zadaj. Nisem je niti gugala, niti je nisem gledala od strani. Vem, da je imela belo oblekico z naborki in dolge rjave lase. Ne vem niti koliko let bi lahko imela. Ugibam, da mogoče od 7 do 10. Vem, da je bila majhna, pa spet ne tako majhna, da se sama ne bi znala gugati.
Gugalnica ni bila pritrjena na tla. Imela je vrvi, toda ogrodja ni bilo, ker sem s pogledom včasih hodila levo desno za njo, pa se ne spomnim, da bi mi pogled kdaj ujel palice oz. ogrodje gugalnice. Tudi nikogar drugega nisem nikoli videla in če sem jo hotela v mislih prestavit kam drugam – s tistega točno določenega travnika na poti me Šenčurjem in Britofom, kjer sicer ni nobene hiše, ne vrtca ali igrišča, me je vedno začela boleti glava. Ne, nanjo sem lahko mislila samo tako, kot je bila - na tistem travniku, v točno določenem okolju. In tudi v obraz je nikoli nisem smela pogledati, ker so me – in tega se zeo dobro spomnim – neznosno začele boleti oči. Kot bi mi nekaj ne pustilo videti njenega obraza.

Vedno sem jo gledala od zadaj, torej v hrbet. Vedno. Leta in leta. In samo tako sem se umirila in zaspala. In gugala se je zelo počasi, ne previsoko, pa ne premalo. Vse je bilo ravno prav umirjeno, da je umirilo tudi mene.
Zdaj že nekaj časa nisem mislila nanjo. Kot bi mi “ušla” iz misli, zato me je Dajanin komentar zadel kot strela z jasnega.

Moja deklica … Le kje je? Danes jo bom poiskala …

Št. komentarjev: 26

1. oliver pravi:

   allelluja na tale tvoj blog – aleluja

   1. november 2007 ob 00:02

2. Dajana pravi:

   Vau. Jaz sem pa iskala kaj več o tej deklici. O tem, da se pojavlja, je pred kratkim nekdo pisal. A vidiš, Katarina, na isti valovni dolžini sva, iste stvari delava, ko sem jaz brala o tej Beli gospe, sem takoj dobila sliko o tej punčki, ki se guga. Obstaja video, ki sem ga videla, pa ga zdaj ne najdem. Enkrat sem v bistvu hotela iti tja pogledat…

   1. november 2007 ob 00:05

3. katja pravi:

   Ja, poiskat jo moraš. Ziher je razlog, da je pri tebi.
   Noro, kaj delajo naši zapisi…

   Ljudje smo dojemljivi, čeprav si včasih zatiskamo oči.

   1. november 2007 ob 00:07

4. katarina pravi:

   katja, dajana: me prav srh spreleteva. kar na jok mi gre, pa sploh ne vem zakaj. joooj …kot bi v meni zbudili nekaj … že toliko časa nisem pomislila nanjo (no, kakšno leto pa že). jaz načeloma ne verjamem v duhove in imam tesno zaprta vrata, skozi katere vodi pot k njim. na to deklico nikoli nisem gledala kot na duha, kot na nekaj, kar mi nekaj sporoča … ker nisem hotela tako gledat nanjo, ker se nočem poglabljat v te stvari … ker jih ne poznam dovolj dobro, da bi se lahko ubranila negativnih posledic (torej verjamem, da to obstaja, pa vudu, pa telepatija, pa klicanje duhov).

   vem, ko mi je umrla babica, pa dokler nismo kupili nove kuhinje, sem jo ničkolikokrat videla sedeti za mizo na “njenem” stolu in gledati skozi okno. to je tolikokrat počela … pa lansko leto sem imela tak močan občutek, da me “kliče” dedek, ki je že 23 let mrtev … o mater, nočem več na to mislit.

   1. november 2007 ob 00:17

5. Dajana pravi:

   Katarina: tega te najprej ne sme biti strah! To smo mi. To so duše, ki pač nimajo telesa. In ti kot zelo občutljivo bitje imaš kontakt z njimi – vsi bi ga lahko imeli, ampak nekateri ljudje so samo “telo” in tega ne morejo zaznati. Najprej se osvobodi tega strahu. Nihče ne bo umrl, če te kdo “kliče”. Jaz vsakodnevno “vidim” ali pa se mi zdi, da vidim hoditi duše naokoli, tako kot v Katjinem videu. Na začetku mi je bilo malo neprijetno, potem sem se navadila, res da nimam take izkušnje kot ti. Po moje je treba enostavno “vprašati” z mislijo tisto bitje, kdo je in kaj bi rad povedal. Mogoče bo izginil, mogoče ti bo kdo kaj “povedal” ali boš dobila znak. Ta punčka pri Kranju, ki se guga je res živela (ne vem kdaj) in je nesrečno končala. In zdaj se pač hodi tja gugat in ko začuti, da jo kdo opazuje, izgine. To je vse. Bom prosila vlatko, da ti pride razložiti zadevo. Ona te bo zagotovo pomirila, vsaj mene vedno.

   1. november 2007 ob 00:27

6. Dajana pravi:

   V tretji vrstici je prva beseda namesto telo: bitje. Prosim, popravi.

   1. november 2007 ob 00:29

7. nena pravi:

   Katarina, pri vseh otrocih, kateri so imeli težko otroštvo, polno trpljenja, ponižanja in strahu, se običajno zgodi, da si začnejo ustvarjati lažne predstave o duhovnem bitju, ki bi jim pomagalo, za katerega bi vedeli samo oni. To prikliče v življenje otroka demonske sile, ki dajejo nekakšno lažno uteho, bolj namišljeno, čeprav je še kako resnična v duhovnem svetu. Ustvarjajo odvisnost. Sveto pismo nam na več mestih govori o teh silah teme. Jezus je ljubezen. On ne povzroča bolečin. Hudič pa je angel luči, ki kolje, ubija in uničuje, razdira družinske odnose, razbija družine, povzroča bolezni. Tudi sama sem živela pod vplivom teh sil celih 50 let, dokler nisem leta 2001 prišla v to cerkev in spoznala, da živim izven Božje avtoritete in s tem pod prekletjem. Po spokorjenju se je moje življenje obrnilo za 180 stopinj. Sile teme nad menoj nimajo več nobene moči, ker je moje življenje pod Božjo zaščito.
   Noben človek namreč v svoji moči ni kos tem silam, le Bog.
   Tudi iz krajev v okolici Jeruzalema se prihajali ljudje in prinašali bolnike in takšne, ki so jih mučili nečisti duhovi; in vsi so bili ozdravljeni.

   1. november 2007 ob 07:49

8. katarina pravi:

   nena: ne vem, če je bilo to duhovno bitje, ker se čez dan nikoli nisem spomnila nanjo, pa tudi zvečer ne vedno. me je pa uspavalo, kar je bilo zame dobro, pozitivno.

   sicer pa gelde na to, da nekako verjamem v duhove skrbim tudi za to, da ne pridejo do mene. kako? ne premišljujem o njih, ne berem o njih, ne kličem jih, razmišljam pozitivno in v svoji okolici sproti čistim negativne stvari. zaenkrat … moram potrkati, mi zelo lepo uspeva.

   ti verjameš v boga. prav, tvoja izbira, jo spoštujem. jaz nikoli nisem verjela v boga. verjamem, da je kristus živel in verjamem, da je trpel. se pa njegovo trpljonje nikakor ne ujema s tem, kar cerkev živi. zato me tako cerkev kot vera ne zanimata.
   verjamem pa vase, v vse kar sem in zmorem. verjamem močno.

   1. november 2007 ob 10:39

9. nena pravi:

   Točno tako, Katarina. Kako boš verjela v Boga, ko vendar vidiš, kako živijo prav tisti, ki bi mu morali biti podobni. Popolnoma prav imaš. Moja mama je zasovražila boga(pišem z malo začetnico, ker ga ni nikoli poznala v pravem pomenu), ker so nune, pri katerih se je šolala prikazale boga kakor kaznovalnega, hudobnega, maščevalnega, hinavskega in sadističnega.
   Pravi Bog pa ni tak. Če je človek samo naučen vere, se ne spreni, ampak ostane isti. Zato je le meseni človek. Tisti pa, ki pride k Bogu kakor spokorjeni grešnik in ga prizna za svojega odrešenika, ga sam Bog spremeni, ker mu da novo srce in postane nova stvaritev v Njem. Samo tak človek lahko s svojim življenjemm s Kristusovo ljubeznijo in usmiljenjem daje pravo podobo o Bogu, Jezusu Kristusu, ki je umrl za vse nas na križu. On je to storil, rekel je “Dokončano je”. Greh je bil odplačan za vsakega človeka na zemlji. Vsak sam pa moramo to sprejeti kakor brezplačen dar. Z ničemer si to ne moremo zaslužiti. Pot pa je: kesanje, spokorjenje, očiščenje v Jezusovi krvi, spreobrnjenje, krst v Svetem Duhu, posvečeno življenje. Začne človek, ker je pripravljen priznati da je grešnik, nadaljuje Bog s Svojim Duhom. Tega ne more narediti duhovnik skozi birmo, obhajilo, maše, ali čemerkoli.

   1. november 2007 ob 11:16

10. katarina pravi:

    nena; mimogree, pa ni provokacija .. v cerkvi še učijo, da je spolnost za razmoževanje in ne za užitek? veš zakaj to sprašujem? včasih so rekli, še ko sem jaz hodila k verouku, da kristjani seksajo samo takrat, ko delajo novo človekško bitje. ne vem od kod jim to – ja seveda vem, prikrajševanje naravnih užitkov, me pa zanima če še to učijo.

    1. november 2007 ob 11:27

11. nena pravi:

    Katarina, žal, so te narobe poučili. Ali veš od kod to izvira? Ja, celibat duhovnikov. In zakaj bi se morali samo oni držati nazaj (čeprav se ne)? Zakaj pa misliš da nam je Bog dal prav takšne organe. Če bi bilo tako, da bi ne želel da se imamo pri spolnem odnosu tudi lepo, potem bi te možnosti sploh ne dal. Saj nas je On ustvaril. Nebi čutili in takrat bi to res delali samo zaradi razmnoževanja.
    Je pa ena stvar, katero sem žal spoznala šele po petdesetem letu, po letih in letih iskanja pravega partnerje, moža in očeta za svoje otroke, ko sem menjavala partnerja, za partnerejm, Bog nas ni ustvaril za spolno svobodo. Bog ima za vsakogar pravega partnerja.
    Zakaj pa je toliko ločitev? Ker se poročijo (če se poročijo) otroci iz razbitih družin, ranjeni, prizadeti, zlorabljeni, nevredni v svojih očeh, s prvim, ki jim pokaže vsaj malo “ljubezni”. Kako pa lahko takšna oseba ljubi, ko vendar lahko samo jemlje? In kako lahko vztraja v odnosu, ko se izkaže da tudi partner samo jemlje? In ker sta ponavadi oba brez pravega temelja, ne moreta graditi trdnega temelja za svoj medsebojni odnos, niti otrokom dati vzgled in prave vrednote. In tako naprej, iz generacije v generacijo.
    Pravi zakon prihaja samo po Božji volji. Kdo vpraša Boga, ali je ta in ta pravi zame? Kdo je pripravljen čakati na pravega? Kdo je pripravljen počakati, da mu Bog pokaže pravega sopotnika?
    Iz tega sledi da se gradi zakon na trhlem temelju, ki se prej ali slaj podre. Bog ni kriv za to, ampak človekova neposlušnost Bogu, človekova samovolja.

    1. november 2007 ob 12:13

12. katarina pravi:

    nena: vem ,da so me narobe učili. zato mi je kaplan prepovedal pristop k obhajilu, ker sem mu nazaj jezikala, da to ni res, kar on nam govori. pa nedolžnost pred poroko … veš, težko je meni prodajat take stvari, ker iščem razumske razlage zakaj tako in ne drugače. sem pa za to, da vsak človek prej, preden se za-veže “proba”, spozna ali kakoroli že rečemo temu, več partnerjev (pa ne zdaj ravno 50, nekaj pač), da sploh vidi, kaj mu paše, kaj si želi, kaj iskati. pa spet ne iskati prtnerja na podlagi zaljubljenosti, temveč nečesa več – skunih interesov, ciljev, pogledov, želja. samo ljubezen niti čez želodec ne gre.

    1. november 2007 ob 12:29

13. nena pravi:

    Katarina, če sprejmeš Božjo izbiro zate, je to prava stvar. Takrat ti ni potrebno nič probati še tega in tega in tega. Zakaj bi mazala svoje telo s smetmi, če ima Bog zate zlato. Ali veš, da če hočeš priti v stik z Bogom, ti sploh ni potrebno iti v cerkev. On te sliši povsod. Doma, v službi, na sprehodu, med slikanjem, ko si žalostna. Z njim se lahko pogovarjaš, kakor s starejšim bratom. Želi si skupnosti s teboj. Ne misli, da je tako oddaljen, da bi morala vpiti. Čisto blizu ti je in neizmerno te ljubi, bolj, kakor te je kdajkoli kdo ljubil na zemlji.Vsako tvojo misel lahko prestreže, lepo ali slabo.

    1. november 2007 ob 12:36

14. katarina pravi:

    nena: saj počasi bova pa prišli do tega, da je Bog v meni. ravno zdaj pišem post o tem.

    1. november 2007 ob 12:40

15. vlatka pravi:

    katarina,

    ta bela deklica je bila tvoj angel varuh. Dokler si jo potrebovala, je bila tam. Točno tam. Verjetno je kdaj v preteklosti živela tam. Sedaj, ko je ne potrebuješ več, je odšla v svoj svet.

    1. november 2007 ob 15:31

16. vlatka pravi:

    katarina,

    ni potrebe, da to objokuješ, ker bo prizadeta. Raje jo ohrani v mislih tako kot je bila in živi svoje sanje in življenje naprej.

    1. november 2007 ob 15:32

17. nena pravi:

    Vlatka, je to res, ali si si to samo zmislila, ker hočeš Katarino potolažiti. Ampak raje imam ljudi, ki mi govorijo resnico, kakor tiste, ki si kar nekaj umišljajo in mi dajejo lažno tolažbo.
    Vseeno pa lahko rečem to, kar je potrjeno v Božji Besedi. Angeli obstajajo. Vendar so dve vrsti angelov, dobri in padli.
    Bog še angelom, ki so storili greh, ni prizanesel, temveč jih je strmoglavil v podzemlje in jih dal v verige mračnega brezna, da bodo zastraženi do sodbe.
    2 Petrovo pismo 2,4 (To so padli angeli, ki so sledili luciferju.
    Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Matej 25,41
    Zakaj svojim angelom bo zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Psalm 91,11. To pa so angeli, ki služijo ljudem.

    1. november 2007 ob 16:29

18. katarina pravi:

    vlatka: moj angel varuh? potrebovala bi ga res v tistih letih. veš, da mi je bilo včeraj tesno pri duši, ko sem šla spat. po tistem, kar smo tukaj pisali, sem prvič zaspala s prižgano lučjo. brrr … skeri.

    nena: daj napiši kaj ven iz sebe, ne ven iz knjig. saj smo brali sveto pismo in pisma, znamo berila in psalme na pamet. napiši kaj iz sebe ven, svoja doživljanja, svoje izkušnje. ne nam pridigat. prosim.

    1. november 2007 ob 16:33

19. nena pravi:

    Katarina, hvala ti za nasvet, ampak to je z mano, to je v meni, to živi z menoj, to diham, to pojem, v tem živim, to je moj smisel, moja radost in veselje. Moja preteklost je mrtva. Moje žalosti pokopane, moji grehi pozabljeni. Aleluja! Odpustila sem, lahko ljubim, lahko grem naprej, nič me ne vleče in ovira, tečem kakor srna v goščavi, v radosti, ker sem odrešena, ker vem, da moj Rešitelj živi.
    http://www.youtube.com/watch?v=gFmu1eUouaA

    1. november 2007 ob 18:08

20. katarina pravi:

    jaz pa ne odpuščam in ne pozabljam. ali izzveni ali pa ne. jaz sem bog in si to dovolim. resno.

    veš, je razlika ali pišeš stvari kot svoje misli ali pa jih “plonkaš”. in plonkat jih je veliko lažje kot ubesedit v svoje misli. zato nimam občutka, da jih živiš, imam pa občutek, da si se jih naučila na pamet.

    1. november 2007 ob 18:30

21. saso pravi:

    Hm…

    2. november 2007 ob 14:50

22. nena pravi:

    Katarina,
    plonkati od Boga, ali od človeka, je pa velika razlika. Tudi tisto kar prihaja iz tvojih misli bi lahko bilo od Boga, po Svetem Duhu, če bi bile tvoje misli podrejene Bogu. Če pa niso, le kje imajo izvor.
    GOSPOD pozna človekove misli, zakaj one so prazne. Psalm 94,11
    …da nas ne bi ukanil satan. Njegove misli pa nam niso neznane. 2 Korinčanom 12,11

    2. november 2007 ob 16:33

23. katarina pravi:

    nena: v temelju se najino razmišljanje razlikuje. po moje je vse MOJE, po tvoje pa je vse moje BOŽJE. vidiš razliko? torej zame je vse moje, moje misli so moje, lastno moje. zato ne plonkam od boga, po tvoje pa … saj si napisala. in nikoli ne bova prišli skupaj. ker ima vsaka svoje mnenje, svoje prepričanje, ki je premo sorazmerno prepričanju druge. dokler se ne prepričujeva katera ima bolj prav je vse ok, a ne.

    2. november 2007 ob 16:40

24. nena pravi:

    Katarina,
    prav imaš. Jaz tvoje mnenje spoštujem in te sprejemam takšno, kakršna si. Drugačna ne moreš biti in nočeš.

    2. november 2007 ob 21:26

25. katarina pravi:

    ja, nena. tud iti imaš prav. in tudi jaz te spoštujem takšno kot si. tako mora biti, če se hočeva pogovarjati. mi je prav, da imava različna mnenja, ker je pogovor bolj zanimiv.

    2. november 2007 ob 21:28

26. Dajana » Razmišljanje o smrti pravi:

    [...] me je zgodba o deklici, ki se gunca in katarini. Vlatka pravi pri njej, da je to bil njen angel [...]

    6. november 2007 ob 13:29