Starševstvo +

Deklica, ki me je leta in leta uspavala z guganjem na gugalnici

Ko sem danes na blogu katjelenart brala o Beli gospe je Dajana v komentarju omenila deklico, ki naj bi se pred gostilno Labore lansko leto gugala na gugalnici in naj bi pred tem umrla (žal nisem tega spremljala in ne vem kako je umrla, kdaj in kje). Kar me je v Dajaninem komentarju šokiralo je bil preblisk, ki mi je švignil skozi možgane …

Leta in leta me je uspavala deklica v belem, ki se je gugala v beli gugalnici sredi točno določenega travnika. Kadarkoli sem težko zaspala sem pomislila na to deklico … kako se guga … na travnik okoli nje in na vrvi gugalnice, ki so bile včasih bele, včasih pa ovite v bele rožice … in sem zaspala.

Ne spomnim se več, kdaj sem začela misliti na to “sliko”, pojavila se je kar tako, vem pa, da že v otroštvu. Nisem mislila nanjo vsak večer, temveč le takrat, ko me je pred spanjem bolela glava ali sem imela občutek, da mi tudi zaprte oči migetajo in sem pod stresom. Ali pa ko se nisem mogla notranje umiriti in kadar sem bila zelo žalostna.

Deklice nikoli nisem videla v obraz, vedno sem jo gledala od zadaj. Nisem je niti gugala, niti je nisem gledala od strani. Vem, da je imela belo oblekico z naborki in dolge rjave lase. Ne vem niti koliko let bi lahko imela. Ugibam, da mogoče od 7 do 10. Vem, da je bila majhna, pa spet ne tako majhna, da se sama ne bi znala gugati.
Gugalnica ni bila pritrjena na tla. Imela je vrvi, toda ogrodja ni bilo, ker sem s pogledom včasih hodila levo desno za njo, pa se ne spomnim, da bi mi pogled kdaj ujel palice oz. ogrodje gugalnice. Tudi nikogar drugega nisem nikoli videla in če sem jo hotela v mislih prestavit kam drugam – s tistega točno določenega travnika na poti me Šenčurjem in Britofom, kjer sicer ni nobene hiše, ne vrtca ali igrišča, me je vedno začela boleti glava. Ne, nanjo sem lahko mislila samo tako, kot je bila - na tistem travniku, v točno določenem okolju. In tudi v obraz je nikoli nisem smela pogledati, ker so me – in tega se zeo dobro spomnim – neznosno začele boleti oči. Kot bi mi nekaj ne pustilo videti njenega obraza.

Vedno sem jo gledala od zadaj, torej v hrbet. Vedno. Leta in leta. In samo tako sem se umirila in zaspala. In gugala se je zelo počasi, ne previsoko, pa ne premalo. Vse je bilo ravno prav umirjeno, da je umirilo tudi mene.
Zdaj že nekaj časa nisem mislila nanjo. Kot bi mi “ušla” iz misli, zato me je Dajanin komentar zadel kot strela z jasnega.

Moja deklica … Le kje je? Danes jo bom poiskala …

Stražarke duš oziroma vodnice v onostranstvo

Gledam jih že leta. Že od malega. Vedno znova me fascinirajo njihovi obrazi, prej žalostno vdani kot žalostno obupani nad izgubo. Pa njihova drža … nagnjena naprej in na oz. nad nagrobnik. Nekatere pa stojijo same zase … z vso bolečino, ki jo izguba prinese.
Stražarke duš … ali pa vodnice v onostranstvo … ali pa vrata v tisto čez, tisto na drugi strani, v tisto česar se veliko ljudi boji … v smrt.  

Vse so ženske, nekatere so angeli. Na novih grobovih jih ni več, niso več “moderne”, toda v grobnicah in na starih grobovih uglednih umrlih jih boste našli.

Ti grobovi imajo ponavadi zlate črke, umrli so vpisani na nagrobnik s titulami, grobovi pa so skupinski, kar pomeni, da je več rodov pokopanih v enem grobu. In ti grobovi imajo svoje stražarke, večne objokovalke, ki žalujejo še potem, ko so živi izjokali svojo bol.

Z njimi se lahko pogovarjajo tisti, ki pridejo obiskat umrle in taki, kot sem jaz, ki se radi pogovarjajo z ne-živimi.
Priznam, da včasih kakšno pobožam (tole zgoraj sploh rada pobožam po obrazu, ker ima tako žalostnega), drugi namenim prijazno besedo, tretjo … pa samo pogledam. In si želim … da bi tudi jaz, ko umrem, dobila svojo vodnico v onostranstvo, svojo objokovalko izgube, svojo večno žalost in neizživeto bol.

Tale gospa varuje pot v onostranstvo veleposestnice, kar je izjemna redkost. Gospa Josipina Puppo, umrla 1942 leta.

Angeli so manjši, angeli so v paru ali v skupinah.

Angeli so … čisto določeno cerkveni. Niso poganski ali kaj drugega. Ženske pa niso katoliške. Ženske imajo neko drugo konotacijo, niti ne dajejo občutka smrti. Ženske so …
Zame so kot stražarke tja, kamor živi ne moremo in vodnice tistim, ki so umrli. Niso angeli. Ne varujejo mrtvih, varujejo pot k mrtvim.

In za konec …. takle nagrobnik si pa želim jaz. Na njem pa slike iz mojega življenja. Naj se ve, da sem živela.

Kaj imajo skupnega Kranj, Primož Trubar in reformacija?

V Kranju stoji cerkev – župnijska cerkev, ki je posvečena svetemu Kancijanu (leta 304  zaradi svoje vere obglavljen).
Cerkev stoji poleg Kranjskega Gledališča in Študijske knjižnice. Kako izgleda? Takole:

Od zadaj

 Od strani

Skoraj s profila

Od znotraj – glavni oltar

 Čudovit strop

Orgle

Marijina slika, ki jo zbiratelji podobic gotovo poznajo

Glavno pročelje

In, seveda, pogled na turn od spodaj navzgor

Cerkev je stara več stoletij. Vanjo je hodil  France Prešeren, ki ima nekaj metrov naprej svojo hišo (še vedno, ker je spremenjena v muzej) in najbrž še kakšen ugleden pisatelj in pesnik (da o kranjskih veleposestnikih in veletržcih sploh ne govorim). In v to cerkev je hodil še nekdo …

Primoža Trubarja vsi poznamo in prav je tako. Prevedel in v tisk je dal prv islovenski knjigi ABECEDARIUM z BRENZOVIM malim katekizmom pred koncem leta 1550 in KATEKIZEM v prozi in pesmih s Flacijevo pridigo o veri prav tako leta 1551.
Malo pred izidom teh dveh knjig se je oženil z Barbaro, hčerjo Matije Sitarja iz Kranja.
V Kranju, v tej cerkvi, pa sta tudi bila tudi onadva. Žal ne najdem nobenega vira ali sta se samo skrivala na poti v Nemčijo ali je Trubar tudi nekaj časa služboval tukaj.

Kakorkoli, bil je tukaj, v tej cerkvi. In jaz, kranjčanka, tega ne pozabim omenit nikomur. Mi pa ni prav, da na take stvari “pozabijo” tisti, ki so dolžni ohranjat zgodovino.

P.S.: ne bi bilo nič narobe, če bi spet izvedli kakšno reformacijo . Žal smo tisto, ki nas najbolj boli, spustili iz rok. Hja, ko smo se lotili denacionalizacije, bi lahko tiste odpustke, ki so postali cerkvene nepremičnine, gozdovi, njive in travniki, izničili. Tako državi ne bi bilo treba vrniti nazaj vsega tega. Ampak … ja, nas se nič pametnega ne prime. 

Noč čarovnic – noč grdih, manjvrednih, pokvarjenih, zlobnih, nadnaravnih in nerazumljivih

Vem, tečna sem. In malenkostna. Premišljujem o stvareh, o katerih marsikdo ne. Pa vendar … o njih premišljujem največkrat zato, ker mi “ne grejo skupaj”, ker mi niso logične in ker so neumne. Zame, jasno. Ena izmed njih je prav noč čarovnic.

Kaj me moti pri tej noči oz. kaj mi poraja vprašanja. Saj je vendar samo praznik, bo kdo rekel, dan za veselje, popivanje, sprostitev, dan, ko otroke oblečemo v čarovnice in se delamo, da smo “grozni”, mogoče magični, čudni, nenavadni, posebni.

1. Zakaj je to noč čarovnic? 
Priznam, da se nisem poučila o izročilu tega praznika, toda sumim (po zdravi logiki) da ima nekaj veze z nočjo umrlih, kljub temu, da se noči reče noč čarovnic.

Čarovnice so nekaj temnega, magičnega, nerazumljivega, strašnega, nadnaravnega … Zato so jih med inkvizicijo sežigali.
Danes je jasno, da niso zažgali prav nobene čarovnice. Zažgali so veliko žensk, ki so znale zdravit ljudi, pa tiste, ki so bile komu v “nosu” in so se jih na tak način znebili. Med njimi so bile tudi duševno motene osebe (najbrž tudi kak moški), ki so seveda videle marsikaj, imele bujno domišljijo in niti niso vedele, česa so obtožene. (Znate čarati? Seveda. Ste kdaj leteli na metli? Seveda.).

2. Zakaj so čarovnice grde, pokvarjene, negativne?
Iz tistih časov najbrž tudi obstaja ta čudni manjvrednosti občutek, da so čarovnice nekaj slabega, negativnega, grdega - z dolgimi nosovi, razmršanimi lasmi, bradavičastim obrazom, ušesa parajočim smehom, črnim oblačilom, metlo (zakaj metlo – kaj predstavlja ta metla? Podaljšek penisa? Resno se sprašujem.)
Vse to, od bradavic so velikih klobukov, nekaj pomeni. To so simboli nečesa, pa definitivno ne česa pozitivnega. In mi, seveda, ovce kot smo, se tega sploh ne zavedamo. Samo da je moj otrok oblečen v čarovnico, pa je vse ok. Kaj pa pomeni temna obrob okoli oči, kaj v resnici pomeni dolg ukrivljne nos, pa nikogar ne zanima. Je sploh važno? No, večini očitno ne.

3. Zakaj to ni noč čarovnic IN čarovnikov?
Čarovniki so nekaj več, nad vsem, malodane Bogovi. Magi, iluzionisti (to je moderno sedaj). Poznate kakega grdega čarovnika? Kakega pokvarjenega, ničvrednega, morda zažganega mađioničara? Ne ne. Seveda. Samo čarovnice so grde, pokvarjene, čarovniki pač ne. Toda … zakaj to ni tudi njihova noč? Je to samo lapsus ali nenenakopravnost med spoloma ali je to v bistvu noč negativizma, slabih stvari, manjvrednih, med katere spradajo čarovnice, čarovniki pa ne.

4. Zakaj sploh je ta praznik, ta noč?

In kaj pomenijo buče? … no, mimogrede …

p.s.: zdaj pa točna razlaga izvora praznika : Keltski praznik

“Ti sploh ne veš, kaj zamujaš …”

 … mi je rekla prijateljica, ko sem ji odvrnila, da v savni še nisem bila in da me ne zanima. Da sem neumna, da je to super stvar, je rekla, da se človek prešvica in je čisto nov, ko pride ven. Lepo, sem ji odvrnila, vendar me ne zanima. Oh, je zavzdihnila, ti sploh ne veš, kaj zamujaš.  Noup, res ne vem.

Ne hodim v hribe. Pa mi govorijo hribolazci, da ne vem, kaj zamujam. Da kako lepo je zgoraj, pa kako se eni vsak dan odpravijo na Jošta podpisat v knjigo in da ne vem kaj zamujam, ker ne hodim v hribe. Noup, res ne vem.

Ne hodim v Gledališče, ne v Opero, ne na koncerte. V prva dva ne hodim zato, ker sama pač ne bom šla in me očitno nič takega ne vleeč tja, da bi pa res morala it, na koncerte pa zato, ker ne vidim nič fantastičnega v množici poslušalcev. Ja vem, da sploh ne vem, kaj zamujam. V Gledališču je vendar tako oh in sploh, pa opera v živo je tudi fantastičen dogodek in Gibonni je tudi enkraten, če ga poslušaš v živo. No, jaz ne vem, me ne zanima, res ne. In posledično tudi ne vem kaj zamujam.

Ne sončim se. Tudi kopam se ne. Že leta ne. In me niti ne mika. Če bi me, bi vzela kopalke (če jih še imam) in šla na plažo ali na bazen ali pa na verando in se sončila. Pa se ne. In spet ne vem, kaj zamujam.

Pa kako krasni so jutranji sprehodi in kako dobro dene jutranja telovadba, pa tek je tako sproščujejoča zadeva in zakaj ne prakticiram joge …. Kaj vse zamujam … in kako žal mi bo …
_____________________________________

Ok, zdaj pa zares. Kaj zamujam? Resno, KAJ ZAMUJAM? In KDAJ MI BO ŽAL?

Ja, ta stavek mi gre resno na živce. Pravzaprav ogroža funkcioniranje mojih jeter (ker mi gre tudi na jetra), ker pa me z njim obmetavajo sistematično (torej vsaj enkrat na teden), lahko ogrozi delovanje mojih možganov. In moje psihično počutje, ker se bom čez nekaj mesecev začela resno spraševat KAJ ZAMUJAM??? KAJ ZAMUJAM??? KAJ ZAMUJAM??? To bo eho, ki bo potoval skozi moje možganske celice. (mogoče bom pa še res potrebovala psihologa, psihiatra)

Pa da se otresem potencialnega obolenja živcev, možganov in jeter, bom tukaj in enkrat za vselej povedala vsem tistim, ki so tako zelo prepričani, da jaz ful zamujam, da NE ZAMUJAM NIČESAR. N I Č E S A R
Kako naj nekaj zamujam, če pa sploh ne vem, kako tisto, kar naj bi zamujala, izgleda/poteka/ se občuti? Kako naj zamujam izlete v gore, saj vendar gore nikamor ne gredo, pa savna tudi ne, pa sproščujoč tek tudi ne. Kako naj zamujam zajtrke in koncerte, če pa ne maram ne zajtrkovati in ne hoditi na koncerte. In to, da tega ne maram, ni od včeraj, temveč sem nekoč najbrž imela obdobje, ko sem se zato, ker so pisarili povsod o tem kako zdravo je zajtrkovati, prav res zjutraj trudila in jedla in bila potem ves dan napihnjena kot žaba in najbrž sem šla tudi že na kakšen koncert, da sem potem zaključila, da koncerti res niso zame in da prav nič ne zamujam, ker ne hodim nanje.
Podobno je z izleti v hribe, ki so mi v tej fazi življenja zadnja pomisel, pa savnanje … zakaj že?  Ej, ne morem zamujat nečesa, česar nočem doživljati. In obratno, ne morem zamujati nečesa, kar preživljam.

Kako naj zamujam poležavanje na soncu, če pa na soncu ne porjavim, ker nimam takega tipa kože, niti mi sončenje ne paše. V morju pa se tudi ne maram kopati, ker … kaj pa vem … mi pač morska voda ni. Kaj potem zamujam? Ne sišim dobro. KAJ??

Torej … ne morem zamujati nečesa, česar nočem doživeti. Če je nekomu savnanje fantastično, drugemu ni. In če drugi uživa v branju knjig, prvi ne. In kaj? Bo koga zaradi tega konec? Moramo vsi vse poskusiti ali se pač odločamo po svoji volji, kaj bomo doživeli in kaj ne.

Vi sploh ne veste, kaj zamujate, ker ne pišete bloga in tisti ki ga, sploh ne veste kaj zamujate, ker pišete blog. Še žal vam bo, ker ne veste.      -    kakšna nebuloza!!!

Ne bi ti škodil obisk pri psihologu, psihiatru

Sem si rekla, da grem spat, ampak … moram še tole napisat.

Danes me je presenetil Fetalijev post. Pa ne zato, ker bi bil kaj posebnega, temveč zato, ker sem ob prebiranju tistih vrstic dobila občutek, da mi je “ukradel” stavke, tiste stavke, ki jih tako, kot jih je napisal on, jaz ne bi napisala tukaj, jih pa z veseljem povem v živo.
Ne vem sicer, kaj točno je botrovalo njegovemu zapisu in si niti ne drznem ugibati, bi pa mojemu podobnemu zapisu lahko botroval tale komentar:

NN

Že nekaj časa prebiram tvoj blog in dobivam vse bolj jasno sliko, da ti morda ne bi škodil obisk pri psihologu, psihiatru.
Je že res, da pišeš zelo odkrito, da menda nič ne skrivaš, vendar pa te je tvoja preteklost očitno močno determinirala in temu primerna je tudi družbena okolica, v kateri se giblješ in dogodki, ki jih posledično doživljaš. Bistva zgodb, o katerih pišeš, imajo zelo očiten skupni imenovalec.
Hkrati pa si zelo prepričana v svoj prav…
No, tudi spodnji komentar zelo nazorno kaže, da očitno še kdo drug zaznava podobno.

#

Rado pravi:

Če bo Katarini dvoljeno ubiti posiljevalca,
potem mora biti tudi nam dovoljeno ukrepati zoper verbalno posiljevanje tu na netu!

28. oktober, 2007 ob 09:12

Pa veliko uspehov pri čiščenju lastne osebnosti.

Ne bom ga secirala, ker se mi ne da, me pa zanima kako pride človek do tega, da nekomu svetuje obisk psihologa, prihiatra. Zakaj bi to nekomu svetoval? In … čemu? Mogoče zato, ker tistega človeka ne razume in zaključi, da je nekaj narobe z njim? Hmmm …. Mogoče zato, ker je tisti človek nehote dregnil vanj z zgodbo, podatkom, malenkostjo, ki je v njem vzbudila nelagodje, boleče in/ali zatrte občutke / spomine? Ali pa mogoče zato, ker je ta človek strokovnjak za duševne bolezni in je pri piscu postov zaznal eno ali dve ali več teh bolezni (o tem, da duševne bolezni sploh NE OBSTAJAJO, se jih NE DA dokazat in tako se tudi NE DA dokazt, da človek NI duševno bolan, kdaj drugič)?

Dejstvo je, da se meni dogaja ogromno stvari. Že leta nazaj, ampak res leta in leta nazaj (pa imam samo 34 let) sem včasih premišljevala o tem, da če bom kdaj komu povedala (kaj šele pisala) o tem, kaj vse sem že preživela, da me bo imel ali za lažnjivko ali za duševno moteno ali pa za dobro pripovedovalko izmišljenih zgodb. No, ko sem leto dni nazaj začela pisati blog sem, jasno, pisanje naslonila na svoje življenje. Pa saj … meni se toliko stvari dogaja, zakaj bi torej pisala o politiki, o traču, o sosedovem psu, ko pa imam sama v sebi neizmerno bogastvo svojh lastnih doživetij.

Vem, zavedam se, da mnogo ljudi smatra svoja življenja za … nič posebnega. Dnevi jim minevajo drug za drugim, čakajo na nekaj, da se jim bo zgodilo in kar jim bo popestrilo življenje, … Ok, obstajamo pa tudi taki, ki, včasih se mi zdi, vlečemo nase dogodke, smo stelovodi za vse, kar se človeku lahko zgodi, pa naj bo dobro ali slabo. In med te slednje spadam jaz. Recimo.
Skozi pisanje odkrivam kako pestro je moje življenje, kako zelo sem predelala tiste najbolj travmatične dogodke in kako izjemno uspešno se borim proti tabujem, ki me obkrožajo. Seveda, cena za to, da sem svobodna – in to dobesedno – je bila visoka (no, kakor za koga). Kljub vsemu pa, kakorkoli obračam svoje karte in sestavljam puzle, se je prav vse do sedaj moralo zgoditi, ker če se ena sama stvar ne bi, se ne bi niti naslednje. In zato in prav zato mi ni žal prav za nobeno stvarjo, ki sem jo preživela, pa naj bo to posilstvo, alkoholizem, promiskuiteta, kelnarjenje, ločitev, grizenje kolen in udrihanje z glavo skozi zid, študiranje, srečanje brata, izguba prijateljev, postavljanje meja svoji primari družini, ustvarjanje pozitivne samopodobe skozi samostojno in boleče dvigovanje na lastne noge.
Na vsej tej poti nisem NITI ENKRAT SAMKRAT poslušala nasvet koga drugega. Prisežem. Edini prijatelj, svetovalec, zaupnik in pomočnik sem bila sama sebi, kar najbrž res ni “normalno”. To sem si še vedno in še vedno zaupam in sledim le sebi, svojim občutkom in svoji intuiciji. To, kar rečete drugi … je piš skozi moja ušesa.
Kakšni nasveti, kakšni namigi?

Nasveti in namigi tistih, ki me sploh ne poznajo (pa ne mislim samo na NN-ja), nasveti tistih, ki sami živijo človeka nevredno življenje in nasveti tistih, ki nimajo niti svojega smisla življenja, so kot strup. Človek, ki se ima za prijatelja, ne svetuje. To je moje prepričanje. Ne svetuje, ne modruje in ne namiguje. Ampak posluša in, če že, govori iz lastnih izkušenj.

Torej …. nasvet, ki mi ga je podal gospod NN mu vračam nazaj. Pa ne samo to. Vračam nazaj vse tiste nasvete, ki so podobni kot nasvet NN-ja. Svetujte sami sebi, za to ste merodajni. Sami sebe poznate najbolje, mene pač ne. Jaz vam lahko pišem o čemerkoli. Tako ali tako za pol stvari mislite, da so plod moje domišljije. Pa naj vam prišepnem: Jaz domišljije nimam. Meni se dogaja toliko stvari, da za domišljijo ni prostora. In ja, sama čistim pred svojim pragom kar najbrž tudi ni običajno.

Pa vseeno … naj pomislim, kaj bi vas lahko tako zelo zmotilo …. Moj odnos do staršev? Ali … neolepšano pisanje o otroštvu in to, da si drznem “soditi” svojim staršem (nekdo je napisal, da jima bo sodilo življenje in … jaz sem tudi njihovo življenje. Vzporedno z mojim sojenjem se pripravljam na sojenje, ki ga bosta namenili meni moji hčeri, ko odraseta).
Kaj še? Seveda, nasilje v družini in upanje govoriti o posilstvu kot eni izmed tabu tem. Pa o tem, da je biti mama samo ena od mojih življenjskih vlog ter istočasno “razkrivanje” intimnega (ne vem, kaj je tu intimnega) sveta med mano in moškimi, ki mi prekrižajo pot (mama + spolno aktivna oseba? no go ). Kaj še? Ah ja, odkrivanje nekega drugega sveta, ki ja zame pač nek drugi svet zato, ker ga tako, kot živim, ne morem srečati, mi ne pride na pot. In pa nenadno srečanje brata, kar povzorča v ljudeh čuden občutek … a se tej ženski sploh lahko kaj NE zgodi? In seveda, pisanje o vzgoji, tudi o kaznovanju, pa o svojih občutkih in strahovih in o tem, da nisem Bog-starš, temveč človek, samo človek. Pa vendar …

Kot pravi Fetalij: zapišite si svoje genialne ideje in stvari, ki jih pričakujete od vseh ostalih, na jebeni papir in drkajte na svojo veličino, ker edina stvar, ki vam je kdaj bila in bo dobra v življenju ste vi sami, kar seveda nikomur ne boste priznali, medtem ko boste pljuvali po ljudeh, katerim ste maloprej še z nasmeškom zrli v obraz.

Moj blog NI debatni krožek in ni namenjen ocenjevanju kaj je res in kaj ne. Ni obvezno čtivo in za vaše nasvete tukaj ni prostora. Res ne. Če tega ne razumete, pa … vam obisk pri psihologu, psihiatru ne bi škodil.

p.s.: nekateri smo študirali tudi psihologijo in smo si precej dobro “pospravili podstrešje” med študijem. Ne ocenjujte me po tem, kaj vam ponujam na pladnju, temveč po tem, kaj skrivam pod njim.

POMOČ ZA KSENIJO!!!

Zgodilo se je tisto, česar ni želela, pa je bilo pričakovano. Ostala je brez službe, na bolniški in kasneje na dopustu do izteka odpovednega roka. Sama s sinom.
Tistih penezov od vožnje in malice, s katerimi je plačala nekaj položnic, ni več, Položnice pa so ostale in jih je treba plačati.
Išče novo službo. Mora jo najti, saj mora preživeti sebe in sina. Z nadomestilom plače iz Zavoda ne bo imela dovolj denarja niti za najnujnejše, kaj šele za kak priboljšek zdaj, ko se bližajo prazniki. pa upajmo, da bo dobila službo prej, preden bodo novoletni prazniki potrkali na vrata.

Zdaj … zdaj potrebuje pomoč. Ne v oblekah ali igrača. Zdaj potrebuje denar ali hrano. Mesec dni mora preživeti, potem bo bolje.

Vse, ki ste ji pripravljeni priskočiti na pomoč prosim, da mi pišete na naslov starsevstvo.plus@gmail.com da vam posredujem njene podatke.
5, 10, 20 eur je ogromno zanjo, ki zdaj nima nič. In mora preživeti. Malo po malo se vedno nabere toliko, da je dovolj.

Prosim, pomagajmo ji.

Pravljice o enostarševskih družinah :)

Vzela sem si čas in podrobno prelistala dve debeli knjigi Grimmovih pravljic. Zakaj? Hmmm … recimo zato, ker me ljudje že dolgo prepričujejo, da nikoli ni bilo toliko enostarševskih družin, kot jih je sedaj. Da se o njih ni nikoli toliko govorilo kot se sedaj. Ok, sem si rekla. Če hočem it res nazaj v zgodovino in najti v njej verodostojne dokaze, da smo obstajali že prej in da se je o nas govorilo, potem bom prijela v roke pravljice. In glej ga šmenat, kaj sem našla.

V obeh knjigah je 212 pravljic. Od tega pa je kar 65 pravljic PRAVLJIC O ENOSTARŠEVSKIH DRUŽINAH oziroma pravljic, v katerih nastopajo otroci, ki IZHAJAJO IZ ENOSTARŠEVSKIH DRUŽIN. Naj jih naštejem:

- Janko in Metka
- Pepelka
- Sneguljčica
- Žabji kralj
- O fantu, ki je šel po svetu strahu iskat
- Volk in sedem kozličkov
- Bratec in sestrica
- Trije možički v gozdu
- Tri predice
- Trije kačji listi
- Gospa Pehtra
- Rdeča Kapica
- Pojoča kost
- Vrag s tremi zlatimi lasi
- Trije jeziki
- Mizica pogrni se
- Ženin ropar
- Brin
- Najdiptiček
- Kralj Drozgobrad
- Špicparkeljc
- Preljubi Roland
- Zlata ptica
- Tri peresa
- Zlata goska
- Kosmatinka
- Zajčja nevesta
- Tat coprnik
- Trije srečneži
- Lisjak in gospa mati
- Pojoči škrjanček
- Gosja pastirica
- Mladi velikan
- Podzemeljski možiček
- Kralj zlate gore
- Vrana
- Prebrisano kmečko dekle
- Živa voda
- Duh iz steklenice
- Pravljica o martinčkih I.
- Mrliška srajčica
- Poklicni lovec
- Kraljevič in kraljična
- Trije bratje
- Železna peč
- Štirje bratje izvedenci
- Enooka, Dvooka, Trioka
- Izplesani čeveljci
- Šest služabnikov
- Bela in črna nevesta
- Tri črne princeze
- Kraist in njegovi trije sinovi
- Ovčica in ribica
- Svetovni popotnik
- Trije lenuhi
- Vrabec in njegovi štirje otroci
- Snežica in Rožica
- Krilati lev
- Prava nevesta
- Stari Rinkrank
- Kristalna krogla
- Deklica Maleen
- Sveti Jožef v gozdu
- Dvanajst apostolov
- Vrtnica

V 17 pravljicah nastopajo enostarševske družine v sestavi oče + hči (oz. hčere).
V 22 pravljicah nastopajo enostarševske družine v sestavi oče + sin (oz. sinovi).
V 6 pravljicah nastopajo družine v sestavi oče + mačeha + otroci +2 sin, 2hči, 2sin in hči
V 12 pravljicah nastopajo enostarševske družine v sestavi mati + hči.
V 8 pravljicah nastopajo enostarševske družine v sestavi mati + sin.
V 2 pravljicah nastopajo enostarševske družine v sestavi mati + sinovi in hčere oz. hči in pastorka.
V 1 pravljici nastopa enostarševska družina v sestavi oče + hči in sin.

o.p. v treh pravljicah nastopata dve enostarševski družini.

Pa poglejmo rezultate: Osupljivo veliko je enostarševskih družin, v katerih je starš oče (40). Pričakovala sem, da bo večkrat v “paru” s sinom kot s hčero, vendar je razlika minimalna.
Mama je samo 22 krat kot starš enostarševsek družine in če se ne motim samo kake trikrat nastopa kot kraljica. Večinoma je revna starka z eno ali tremi hčerami. Večkrat je v “paru” s hčero kot s sinom, kar je pričakovano, čprav je tudi tukaj razlika majhna.

To pričakovanje, da bo oče s sinom in mama s hčero je pričakovano zato, ker je mama “vzornica” hčeri in sin očetu (po spolu). Se pa oče v vseh šestih primerih, kjer je mačeha, ponovno poroči, česar pri materi ni (torej, da bi se ponovno poročila). V vseh šestih primerih je mačeha zlobna, zahrbtna in sovražna do otrok.

Glede na to, da so pravljice pisane v 19. stoletju je logično, da je več enostarševskih družin v sestavi oče + otroci, saj so matere umirale pri ali ob porodih. Razmerje 40 : 22 je veliko. Skoraj še enkrat več je očetov z otroci in veliko (pa ne vem številčno koliko) je pravljic, kjer so očetje kralji. Te pravljice imajo tudi največ parov oče + hči.
______________________________________

Z konec prvega sprehoda po pravljicah naj naštejem še nekaj “sodobnih pravljic, v katerih nastopajo enostarševske družine, pa se tega niti zavedate ne:

Aladin (mama + sin) in njegova Jasmina (oče + hči)
Haidi (njena prijateljica Klara + oče)
Lepotica in zver (oče + hči)
Pika Nogavička (oče + hči)
Slonček Dumbo (mama + sin)
Ariela (oče + hči)
Levji kralj (mama + sin)
Bambi (oče + sin)
Veveriček posebne sorte (mama + sin)
Ostržek (oče + sin)

Če poznate še katero vabljeni, da jo pripišete. Vesela bom pa tudi popravkov.

Za vse tiste otroke, ki mislijo, da so edini, ki živijo z mamo in očetom. mogoče bodo skozi pravljice našli pomiritev in spoznanje, da dejstvo, da živiš samo z enim staršem sploh ni …. grozno. Mnogo otrok iz teh pravljic postane prav pogumnih, močnih, iznajdljivih.
Za vse tiste, ki mislijo, da je življenje v paru oče+otrok nemogoče, nezaslišano, nenormalno, nesprejemljivo. Je sprejemljivo in normalno. Samo ne vemo tega.

In na koncu za vse tiste, ki mi govorijo, da nas nikoli ni bilo toliko, kot nas je sedaj. Da smo družbeni problem. No, nismo. Smo obstajali že mnogo mnogo prej, preden ste se vi rodili. Tudi v pravljicah. Očitno.
_________________________________

Glede na to, da je to prva analiza pravljic je tole avtorsko delo. Da ne bo kdo rekel, da ni vedel.