Starševstvo +

Ostrvo tuge – Neču, da budem još jedna u nizu

Znam da če prekasno biti
kada pod kožu mi uđeš
i zato molim te idi
pre nego moje postane tuđe

Sedela sem poleg njega in poslušala njegovo glasbo. S pogledom sem sledila njegovi postavi. Na nič nisem mislila. Bila sem tam, ker sem želela biti poleg njega. Potrebovala sem objem, potrebovala nekoga, ki ga rada vidim in ki mi pričara nasmeh na obraz. Nekaj je na njem, kar me privlači.
Vem, da si me želi. Vem, da misli name, da mu je do mene. Vem pa tudi to, da v njegovem življenju ni prostora za mene, da nima ne dovolj energije ne dovolj časa zame.

ranjena hiljadu puta
u ljubav vjerujem malo
i sebe najmanje dajem
i kad mi je najviše stalo

Sedela sem poleg njega in mu šla s prsti skozi lase. Zaželela sem si njegovega objema, stiska dveh rok okoli mojega telesa. Zaželela poljuba.
Objel me je in poljubil. Stisnil me je močno, moško.
V trenutku je bilo objemov in poljubov preveč. Ali pa sem si jih jaz premalo zaželela. Ali pa ni bil pravi trenutek. Vsekakor je bilo nekaj zelo narobe. Različna energija, različne želje in potrebe. Odrinila sem ga.

R: ne bih preživljela
da mi odeš kad te zavolim
u moru ljubavi
ja uvjek ostrvo tuge nalazim

ne bih preživljela
da te nemam kad na tebe naviknem
na mome ostrvu tuge
gdje nema mjesta za druge ostajem

Gledala sem ga. Bilo mi je žal. Žal, ker si nisem želela, ker nisem po tem hrepenela, ker nisem o tem premišljevala.
Skozi misli mi je šel preblisk, da zame ni prostora v njegovem življenju, da sem bolj ko ne “u prolazu”, ki ga ne želim, nočem in ne potrebujem.
Iščem nekaj, kar bo moje, nekaj, kar bo mene vzelo za svoje. Nočem, da mi on da nekaj lepega, o čemer bom potem samo maštala in se ne bo več ponovilo. Hočem nekaj, kar bom lahko podoživljala, na čemer bom lahko gradila.

polako gubim kontrolu
več si mi previše blizu
davno sem prošla tu školu
da budem tek jedna u nizu

Ne bom in nočem se zadovoljit iz drobtinami, ukradenim časom med malico in kosilom, objemi in poljubi ukradenimi nekomu drugemu. Še ena črtica, mimobežna veza …. nočem biti to.
Po drugi strani pa … kaj naj mu dam jaz? Vedno manj dajem, vedno manj imam. Razboljena kot sem potrebujem samo objem in poljub. Ne želim si nič več kot to. Objem in poljub brez pogojevanja, brez pričakovanja, brez zahtevanja.

ranjena hiljadu puta
u ljubav vjerujem malo
i sebe najmanje dajem
i kad mi je najviše stalo (Selma Bajrami)

Nočem vedeti kaj vse bi lahko doživela tisto noč. Nočem vedeti kako lepo bi nama lahko bilo. Nočem vedeti kaj zamujam. Nočem vedeti kaj vse bi mi on dal. – Če bi ostala, če bi se mu prepustila in bi bilo to samo tisto noč in nikoli več, bi me stokrat bolj bolel spomin na tisto noč (da je bilo samo enkrat, da je bilo čudovito, da sem bila njegova), kot pa bi bili lepi spomini na doživeto.

Hvala vsem policistom in gasilcem

Tolikokrat in vse prevečkrat imamo ljudje ogromno negativnega za povedat o policistih. Zanima me kaj imajo danes za povedat o njih prebivalci mest kot so npr. Železniki, ki so jih policisti stražili celo noč, da ne bi kdo slučajno kradel po praznih hišah. Pazili so na mesto in ljudi, pomagali, usmerjali, itd.

Pa gasilci, prostovoljni in neplačani ter tisti drugi, poklicni. Kako požrtvovalno so celo noč pomagali ljudjem, reševali premoženje in ljudi, črpali vodo, odstranjevali ovire.

Se bo kdo zahvalil tem ljudem? Bo kdo potrepljal po rami koga od njih in mu stisnil roko? Bo kdo javno pohvalil policiste, ki jih tako radi pljuvamo in pošiljamo k hudiču? 

Oh …. kako sta dobrota in pripravljenost pomagati SAMOUMEVNI. Pa vseeno … koliko tistih, ki nismo bili udeleženi v poplavah, ki smo bili oddaljeni od njih, je bilo včeraj ponoči tam, kjer so se ljudje “borili” z naravo?

 Jaz se na tem mestu zahvaljujem VSEM GASILCEM IN POLICISTOM, KI SO BILI NA TERENU CELO NOČ IN POMAGALI. HVALA!!

Katarinin monolog

Ne zato ker bi bilo tako vreme in ne zato ker bi me napadla depra ali pms ali občutek samote ali jesenska utrujenost danes in že nekaj prejšnih dni me boli srce boli me duša boli me tam globoko v sebi tam kjer bolečina čara solze in kremži obraz

boli me in boli tako globoko tako neizmerno in tako nepopisno da mi je za znoret boli me pogled na njo na njeno roko na njene oči na njeno bolečino in na misel kako se je počutila ko si je to delala
boli me in počutim se totalno izgubljeno samo in nemočno ona svojo skrivnost je preložila name svojo bolečino je položila meni v naročje in jaz … jaz ne vem kaj naj z njo kako naj jo prebolim kako naj stopim skozi njo in ne trpim
nikoli ne bi pomislila da bo to naredila pa ne zato ker bi bilo to kar je naredila slabo temveč zato ker … ker ne bi nikoli pomislila da bo to naredila ona in zdaj ko premišljujem zakaj je to naredila in ko hodim nazaj v preteklost vem zakaj sem jaz to delala in zakaj delam še danes roko na srce sem dan dva potem ko sem dobila v naročje polno njene bolečine in stiske svoje nohte pogrizla do krvi mimogrede ne da bi se zavedala kaj delam sem se zalotila s krvavimi prsti in zdaj imam občutek da skozi moje boleče prste odtekata moja in njena bolečina in se počutim bolje

potrebujem medvedji objem saj sem kot izgubljenec sredi nečesa kar ne poznam ne razločim ne morem definirati sem nekje kjer že vsaj predolgo nisem bila če sem sploh kdaj bila in bolestno potrebujem objem nekoga ki mi bo dal občutek varnosti topline občutek da bo vse dobro da se nimam česa bat da me ima rad
potrebujem medvedji objem ki ga iščem kot zasvojenka v ljudeh ki jih poznam potrebujem objem brez zahtev pričakovanj in protiusluge samo stisk k velikemu močnemu telesu ki me bo vso pokril in mi povedal da je vse v redu naj me ne bo strah

ker strah me je in ta strah je ogromen in boleč in s časom ne izgine gledam jo in gledam sebe iščem jo s pogledi in jo sprašujem ali je vse ok istočasno pa vem da sama nisem ok da sem velika razvalina

zadelo me je v dno duše in globoko pretreslo moj otrok ne ti moj otrok zakaj ti moj otrok ljubim te s srcem in dušo in telesom in zadnjo kapljo krvi moj otrok
prevzela sem nase tvojo bolečino prevzela sem nase tvoj prestrašen pogled prevzela sem nase tvojo izgubljenost in zdaj …. sem tako prekleto sama s tem bremenom
objemam te in si želim objema božam te in si želim božanja šepetam ti da bo vse ok in si želim da meni nekdo to zašepeta
ne obljubljaj mi da tega ne boš več storila ker te bo prelomljena obljuba še bolj bolela in bo moje naročje prepolno tvoje bolečine dogovoriva se da bom jaz namesto tebe trpela in vse bom pretrpela in potrpela samo da ti ne boš več krvavela
nočem da iz tebe odteka kri
nočem da je tvoja roka polna brazgotin
nočem da te moj stisk roke zaboli
nočem da imaš žalostne oči in da ti pogled solze meglijo
nočem da se ti kremži obraz in da iščeš odrešitev v nečem česar ni

namesto tebe bom trpela vso tvojo bolečino bom nase vzela obljubim da bom vzdržala in namesto tebe to breme nosila obljubim da si bom oči izjokala in se do živega pogrizla samo pusti sebe ne prizadeni se več pusti sebe daj mene jaz bom vzdržala jaz bom tvoja boksarska vreča

ljubim te in ta ljubezen me prvič v dno duše boli in boli do neznosnosti in izjokala bom oči

ne zato ker bi bil tak dan ali ker bi me napadla depra ali pms ne zato ker sem mazohistka in ker to rada počnem ampak zato ker strašno trpim hodim okoli z rdečimi očmi in ponoči ne spim in iščem medvedji objem v katerem bom našla občutek da bo vse ok da me ni treba biti strah
in strah me je za znoret ….

Globok poklon materi naravi

Dežuje. Nič posebnega. Deževalo je tudi prejšnji mesec, pa leto dni nazaj, pa pred 100 leti. Dežuje pač.
Ko sem se vozila iz Lj v Kranj sem že v Medvodah videla, da reka narašča. Da postaja motno rjava valeča se gmota. V Kranju je Sava že narasla in prav zanima me koliko zdržijo mostovi.
Drugod so očitno tudi že reke, rečice in potočki narasli in prestopili bregove. Tiste male ljubke modre črtice so postale velike gmote, ki se valijo po svojih strugah in podirajo vse levo desno od sebe.
Zemlja se sesuva vase, pleazovi polzijo po bregovih, za njimi kamenje in drevesa. Naravna katastrofa?  Ne, pač pa mati narava.

Voda, zemlja, ogenj, sonce, luna …. nekoč, v davnih časih (pa še vedno nekje po svetu) so naravi postavljali templje, ji darovali žrtvene daritve (obglavljali otroke, device, prelivali živalsko kri). Častili so sonce, luno, dež, zemljo … vse, kar je bilo povezano z življenjem. Častili so rast poljskih pridelkov, častili so umiranje dneva, častili so …. vse. In ko je prišla poplava so darovali žrtev na oltar matere narave. In ko je bila suša, so darovali žrtev. In ko je bil požar, so darovali žrtev. Verjeli so, da jih mati narava kaznuje, da so premalo darovali, da so bili premalo pokorni ….

Poplava ni nič posebnega, plaz ni nič nenavadnega, požar (naraven) ni nič skrb vzbujajočega. Tudi suša in pozeba in topla zima ni nič posebnega. To je narava, to je to, česar mi ljudje NE MOREMO in NE BOMO NIKOLI ZMOGLI nadzorovati, uravnavati, kontrolirati, razumeti. Ampak seveda, nam niti na kraj pameti ne pride, da bi pomisli na to. Najprej pomislimo na onesnaževanje , na ozonsko luknjo, na uničevanje narave. Hej, to se je dogajalo vedno. Naši predniki so vedeli, kje vse se NE SME graditi, KJE VSE poplavlja in KJE VSE so plazovi, mi pa gradimo povsod.

Ko se vozim po naši deželi se včasih zgrozim kako blizu rek gradijo hiše, kako kopljejo v hrib, da bi si v njem naredili hišo. Po vseh naravnih zakonih mora prvim poplavljat in druge zasuti. Gradimo na močvirjih, poleg lepih majhnih potočkov, tik ob mostovih, … kdo je bolj milo rečeno neumen … narava ali mi? Kdo v koga posega, kdo ne uboga čigavih zakonov? Logično je, da reka poplavlja, logično je, da zemlja pod določenimi pogoji zdrsi, logično je, da je enkrat bolj drugič manj vroče in da enkrat bolj drugič manj dežuje. Kako pa se je Afrika odcepila od ostalega dela zemlje? Kako pa je nastala Amerika, kako pa bruhajo vulkani, kako pa je nastala ledena doba in kako je izginila/prešla?

Majhni mostički čez ljubke male rečice pač ne bodo zdržali hudournika, kar je povsem logično. In jasno je, da voda dolbe v svoji strugi in jo poglablja. Zato pa imamo v Kranju kanjon reke Kokre.
Komentar na prispevek o vasi Šenčur v oddaji Svet na kanalu A: Moji mami še nikoli in in ji nikoli ne bo poplavljalo, ker ima urejeno odvodnjavanje, pa stanuje v Šenčurju. In kolikor vem, tam nikoli nikomur ni poplavljalo, ker nima od česa poplavljat. Vas višje, v kateri imajo speljan potok po sredini vasi in na eni strani hiše, pa poplavlja. Ampak to je ja jasno, al ni? Saj so hiše samo 3-4 m stran od potoka.  V stari trgovini tudi ni nikoli poplavljalo (od česa bi le?) v novi pa … eto. Ampak mora bit zelo dober razlog za to (najbrž zamašena kanalizacija, premali naklon odvodne cevi). Tudi pri tisti gospe iz prispevka ni toliko problem voda kot to, da je hiša staaaaaara in nepodkletena in ni urejeno odvodnjavanje. Kako bo vendar moder sod popil vso vodo??
_____________________________________

Torej …. moje mnenje je, da smo za veliko škod, ki nastajajo ob takih NARAVNIH POJAVIH, krivi mi ljudje. Ne da se delamo superiorne nasproti zemlje, mi smo neumni v primerjavi z njo. Sploh se ne zavedamo, da na njej gradimo hiše, da na njo polagamo mostove in ceste, da v njo kopljemo ko iščemo rudo, da preusmerjamo reke, ki že od vedno tečejo po svojih strugah, miniramo hribe, delamo tunele …. halo, pa kaj smo nori?

Ko se bo en tunel sesedel bomo šteli mrtve in s prstom kazali na projektante! In ko bo polovica nezminiranega hriba zgrmela na hiše bomo spet objokovali mrtve, uničene hiše in s prstom kazali na geodete? In ko bo hiše ob reki zalila voda, bomo kazali obup lastnikov hiš ter sočustvovali z njimi, ne bomo pa jih vprašali kaj hudiča so mislili, da so si postavili hiše nekaj metrov stran.
_____________________________________

Leta in leta nazaj so zgradili Štepanjsko naselje. Med njim in Fužinami teče široka reka. Oba naselja sta velika, polna. Razlika med njima pa je zelo pomembna. Štepanjsko naselje je zgrajeno (na oko)  200 m stran od reke, Fužine pa nekaj deset. Med Štepanjskim naseljem in reko je zemlja, travnik, med Fužinami in reko pa pločnik. Spomnim se, kako so se stari ljudje čudili, ko so se gradile Fužine. Aj uvonder uvaj. 

Statistika: 6 in 10

Čas je, da izpolnim dano obljubo. Mojemu profesorju (ja, mojemu    ) sem že pred časom obljubila, da bom napisala svoje vtise  predmeta, ki ga poučuje na FSD-ju.

Torej …. statistika. Na FSD-ju eden od bolj osovraženih predmetov (kar je res je res). Sploh za vse tiste, ki jim matematika nikoli ni šla in ki imajo težave z logiko. Meni osebno matematika nikoli ni delala težav (konec koncev sem pred tem končala kemijsko šolo in imam vsaj nekaj pojma o taki in drugačni matematiki). Tudi statistika ni bil kak hud problem, problem je bilo to, da sem imela na voljo odločno premalo ur vaj in podrobnega razlaganja posameznih primerov. To mi je povzročalo največ težav, saj formul nikakor nisem mogla spravit v svoje logično razmišljanje (ki je izredno raztegljivo in je ni stvari, ki si je ne bi mogla logično predstavljati). Posledica takega načina podajanja snovi je bila prvič 5 (in moj prvi padec na izpitu – kakšna osebna sramota) in drugič 6. Samo!!! Katastrofa. (Naj povem, da NIKOLI nisem pri nobenem predmetu plonkala in so se moje ocene gibale med 7-9, v zadnjem letniku pa skoraj same 10. – lovila sem povprečje
Testi niti niso bili težki. Težko mi je bilo razumet postopke računanja. Teorija …. to je bil mala malica. Vse se mi je poklapalo v možganih, ampak računanje … Kaj mi pomaga, če imam vse formule na listu, če jih znam obračati, ko pa ne razumem naloge, ko pa si ne znam predstavljati kaj za boga kakšna formula računa, iz česa je sestavljena, skratka nisem si znala predstavljati kaj mi dani podatki pomenijo, kaj predstavljajo. In seveda, statistike nisem marala. Bljak. Ko sem naredila tretji letnik sem si kar oddahnila. In to vse samo zaradi statistike.

V četrtem letniku smo morali narediti statistično raziskavo. Grafi, računanje odstotkov, sredine …. To je bilo nekaj popolnoma drugega od snovi prejšnjega letnika. No, v bistvu je bilo nadaljevanje tiste snovi, ampak zdaj sem si praktično predstavljala kaj iščem, kaj mi kakšna formula pomeni, kakšne podatke potrebujem. Nič lažjega. Naredila sem anketno polo, CSD Kranj mi je pomagal najti anketiranke, ki so pole izpolnile (pol sem jih kar sama obiskala). Podatke sem vrgla v računalnik, naredila grafe, potegnila ven zaključke in …. čista 10. Toda …
Še vedno nisem zadovoljna in srečna in potolažena. Gospod profesor je na ustnem zagovoru vsakemu študentu posebej povedal kaj je bilo dobro/slabo pri nalogi, vsak je imel svojih 5 minut slave, samo … samo …. jaz ne     Ker sem bila zadnja, on pa utrujen od izpita (ustni zagovori so trajali več kot 2 uri), mi je samo povedal oceno in mi čestital. AMPAK TO NI TO, kar sem si jaz želela. Želela sem z njim podiskutirati o nalogi, o tem, kaj bi še lahko potegnila iz podatkov, kako bi bilo mogoče nalogo še bolj izpopolnit (v končni fazi se je naloga nadaljevala v diplomo, ki je EDINA V SLOVENIJI narejena kvantitativno).

In to sem pripravljena naredit še danes. Prit do njega, pregledati svojo diplomo skupaj z njim, analizirat podatke in jo izpopolniti. In pa …. seveda …. še vedno me boli tista 6 iz tretjega letnika.     Ker si je nisem zaslužila, ker vem, da bi lahko znala za več, ker vem, da zdaj znam za več.   

Rasizem je v Sloveniji zelo prisoten

Vprašanje:
V času vašega obiska ste se srečali s številnimi ljudmi v Sloveniji. Mnogi trdijo, da rasizem pri nas ne obstaja in da je Slovenija premajhna, da bi bila rasistična. Kakšna je vaša teoretska interpretacija te trditve?

Situacija v Sloveniji je v temelju drugačna kot v Nemčiji. Slovenija ima v svojih težnjah po priznanju in neodvisnosti tudi izkušnje diskriminacije, saj velja za državo, ki je manjhna in je ideološko pripadala vzhodnemu komunističnemu bloku.
To pomeni, da se Slovenija čuti v odnosu do močnejših zahodnih držav, kot so Nemčija, Francija, manjvredna. Občuti, da se je pogosto ne jemlje resno. To je velika razlika z Nemčijo, ki ima v Evropi primarno dominanten položaj. Mogoče je narediti primerjavo s položajem žensk, ki se občutijo kot diskriminirane in so tudi v resnici diskriminirane. Zelo pogosto predpostavljajo, da same ne morejo poniževati in diskriminirati drugih.
Mislim, da se tudi v Sloveniji najprej občuti in prepoznava lastna diskriminacija s strani drugih, spregleda pa se druga plat. Namreč, da tudi Slovenija diskriminira in se skriva za občutkom lastnega zatiranja s strani drugih. Če pogledamo kakšen je odnos do ljudi z juga ali do Bosancev, potem najdemo povsem jasen hierarhični sistem. To sem doživela v številnih diskusijah v Sloveniji. Slovenci se vrednotijo kulturno višje kot ostali ljudje z juga.
Prav tako sem doživela v diskusijah, da obstajajo kulturne napetosti do Muslimanov, da je torej anti-islamski rasizem bolj ali manj prikrito prisoten. Geografska majhnost proizvaja neko samoumevnost, kot da nimamo z velikimi zgodovinami imperializma, kolonializma, nobenega opravka.
Večkrat sem slišala, da tu ni temnopoltih ljudi in verjamem, da jih je malo. Vendar sem tudi sama v Nemčiji verjela, da jih ni. Slovenija se trudi, da bi pripadala dominantnim kolonialnim kulturam.
Vzemimo na primer obisk papeža, nekritično orientacijo k zahodni Evropi. Povsem jasno je, da je ta proces težnja po razmejitvi s tistimi, ki ne pripadajo dominantni skupini. Zato mislim, da obstajajo ostre oblike rasizma, vsaj nezavedno, kajti čimbolj želim pripadati kolonialni kulturi, bolj se moram razmejiti od tistih, ki tja “ne spadajo”. Posebno mi je padlo v oči, da o tem zelo težko govorite. Mislim, da je to zares težko, ker je zelo novo in blizu zaradi vojne. Trajalo bo še dolgo, preden se bo zares mogoče soočiti s temi procesi. Pri nas je trajalo 50 let in zares osupljujoče je, da je potrebno tako dolgo obdobje, da lahko o tem govorimo.
Tudi v Izraelu je bilo tako in zanimivo je, da se v Nemčiji danes govori več o holokavstu, kot o komunističnem zatiralskem režimu v vzhodni Nemčiji. Lažje se je pogovarjati o zgodovinskih dogodkih kot o sedanjosti.

Teorije o rasizmih – intervju prof. Darje Zaviršek z prof. Birgit Rommelspacher
____________________________________

Je treba kaj dodati? Je treba odgovor razčleniti in detajlno obdelati ali je vse jasno?

Nakupovalni dan ali koliko stane oblačenje dveh najstnikov

Tole je bil za tamali težko pričakovan dan, zame pa en od tistih dni, ko se mi sfuzla. Če kaj sovražim, ne maram oziroma ne prebavljam je nakupovanje. Niti zase, niti za druge. Brrrrr muka.

Po kosilu smo šle v Ljubljano. Tamala je vzela s seboj CD, da ga bomo poslušale v avtu, pa ji je tavelika razložila, da bosta tja in nazaj imeli inštrukcije iz čefurjade.         To mi je tako kjut. Inštrukcije iz čefurjade pomeni poslušanje glasbe srbov, hrvatov in bosancev.    In sta res po poti tja poslušali Fazlijo in Ivano Banfić, nazaj grede na Selmo Bajrami in Šabana Šaulića.     Oh, kako ljubka sta njuna obraza, ko dam glasbo na glas in zraven prepevam ter jima prevajam besedila. Kako pa naj ju drugače naučim srbo-hrvaško-bosanski jezik? Ne gre drugače kot skozi glasbo, mar ne. (zelo podobne grimase delata kadar vrtim Avsenike in Slake. Jebiga, človek mora poznati različne zvrsti glasbe.)

V City Parku smo šle takoj v H&M. Groza …. čisto so ga spremenili. Tam kejr so bile nekoč hlače je zdaj krneki, tam kjer pa včasih ni bilo nič, so pa zdaj tekoče stopnice v nadstropje višje. To je še ena stvar, ki jo sovražim.  Prestavljanje izdelkov in polic, spreminjanje ambienta. Grrrrr …
V tej štacuni smo kupile največ oblek in sicer za 103,30 eure. Kupile smo:
moderček za taveliko – 12,90 eur
majica za taveliko – 19,90 eur
jopica za tamalo – 19,90 eur
velur pulover za tamalo – 14,90 eur
majica za tamalo – 14,90 eur
brezrokavnik za taveliko - 14,90 eur
trije pari nogavic – 5,90 eur
SKUPAJ 103,30 EUR

Medtem, ko sem plačevala, se mi je tavelika nekam izgubila in sva jo s tamalo 15 minut iskali. Jooo kako res ne maram teh centrov. Gneča je bila nepopisna, sploh ne moreš v miru pogledati oblek, vsi se prerivajo. Res sovražim nakupovanje.

Nato smo šle v New Yorker. Tam je tavelika kupila še eno majico za 14,95 eur in jaz krilo za 24,95 eur. Skupaj torej 39,90 eur.

Po copate smo šle v Špar in plačale 2,78 eur.

Čevlje smo šle kupit v Humanic. Za obe skupaj sem dala 74,89 eur. Kupili sta nekaj kao superge, samo ne prav superge. Za zimo torej.

Nismo kupile hlač za taveliko, ker jih nikjer nismo našle (pa ima samo ene za nosit in sploh ne vem, kaj bomo naredile). Kje so še bunde oz. prehodne jakne in spodnje prerilo in nogavice in še ene zimske čevlje, …. Današnji nakup je bil samo N od besede NAKUP,  pa sem dala 195,92 eur, kar je skoraj 50.000 sit.

To je zame OGROMNO denarja, res ogromno. Skoraj cela najemnina ali več kot pol položnic. Kje pa sem še jaz in mogoče moje hlače in čevlje, pa zimska jakna?    
_______________________________________

Nazaj grede smo se ustavile še v Mercatorju in po dolgem času sem kupila fasngo za, upam vsaj, mesec dni. Ugotovila sem, da pri hrani zelo varčujemo in sploh nismo zbirčne. Turistične paštete, hrenovke, kakšen namaz, mleko, jajca, korn fleks in kos kruha jima čisto zadostuje. Ne smejo pa manjkat knor kocke in rezanci, ker si izjemno velikokrat za večerjo naredita juho.
Kljub temu smo skupaj z pralnim praškom, nekaj čistili in dvema mojima cd-jema dale 86 eur.
Brez glasbe ne gre. Ko so pred časom zaprli najboljšo trgovino z cd-ji Aligator, mi je ostal samo še Mercator, ki tudi krči izbiro. Kupila sem Krunoslava Slabinca za 11 eur ter bobana Markovića – trubače za 3,75 eur. Hej, če pa si tega za svojo dušo ne morem privoščit, potem pa naj gresta služba in plača v tri PM.

“Mami, zakaj ti nisi moja prijateljica?” …

… me je nekaj mesecev nazaj vprašala tamala med najinim večernim crkljanje.

Nekaj časa nazaj, leto ali dve, sem prvič slišala ta stavek. Mislim, da ga je takrat izrekla tavelika. Zakaj jaz nisem njena prijateljica.
Kakšna prijateljica, sem jo vprašala. Taka, saj veš. Kot sta njena prijateljica in njena mama. Kaj pa delata onidve, da sta prijateljici, me je zanimalo. Da hodita skupaj okrog, da lahko njena prijateljica nosi mamine obleke in čevlje doma. Tko no, priajteljici sta pač. Aha, ok, bom tudi jaz tvoja prijateljica, sem ji odvrnila. Oči so se ji kar zasvetile od veselja.
Zvečer me je vprašala, kaj bo za večerjo. Ne vem, sem rekla, ne da se mi kuhat. Naj ona skuha večerjo. Čudno me je pogledala. Kaj, saj sva prijateljici, enkrat ti skuhaš, drugič jaz. In je skuhala juho z rezanci. Z večerjo.
Naslednji dan me je prosila za denar za šolski izlet. Nimam, sem rekla. Lahko pa ti meni kaj posodiš za v trgovino. Saj veš, da sva prijateljici. Pomagaj mi. Spet ji nekaj ni bilo jasno. Ko pa nisem hotela na govorilne ure ker tudi njena prijateljica ne bi šla nanje, pa se ji je posvetilo. 

Torej, razlika med mamo in prijateljico (vzemi, da je stara 12 let)  je naslednja:
- prijateljica dela vse zato, ker je njej to ok in ker ima tebe rada.
- prijateljica ne teži kdaj moraš spat ampak s tabo gleda televizijo do onemoglosti.
- prijateljice ne zanima ali imaš narejeno domačo nalogo
- prijateljica ti bo pri šolskih zagatah težko pomagala
- prijateljica te ne bo peljala po nakupih in se lahko samo kislo nasmehne ko ji omeniš, da potrebuješ nove hlače
- prijateljica zna ali pa ne zna kuhati
- prijateljica ti lahko spelje fanta
- prijateljica te lahko pusti na cedilu
- prijateljica se lahko skrega s tabo in ni več tvoja prijateljica
- prijateljica bo poslušala tvojo glasbo in četala s tabo po msn-ju
- prijateljica ima doma mamo, ki ji ne dovoli ven in tako ne more k tebi
- prijateljica lahko za tvojim hrbtom grdo govori o tebi in se ti posmehuje
- prijateljica se bo ličila s tabo in hihitala v ogledalo
- prijateljcia ne postavlja meja. Dlje ko greš večja rajerka si.
- prijateljici je vseeno ali znaš doma kaj delati ali ne
- prijateljica se ne bo s teboj kregala, če boš naredila kakšno traparijo. Razen …. če se no bo to tikalo tudi nje.

In kaj dela mama?
- mama skrbi zate zato, ker te ima neskončno rada in dela tudi takrat, ko se njej ne da
- mama ti teži, kdaj moraš spat, ker ve, da boš zjutraj težko vstala. Te pa pred spanjem pocrklja.
- mamo zanimajo tvoje domače naloge in ali znaš snov. Če ne znaš ti skuša pomagati.
- mama bo šla v šolo in rešila zadeve, ki te mučijo (s sošolci, učitelji, kuharico)
- mamo zanima kaj oblačiš in te pelje po nakupih, ko ti zmanjak hlač, majic, čevljev
- mama super kuha in rada kuha tvojenajljubšo hrano
- mama ti ne bo speljala fanta. Še na kraj pameti ji ne pade.
- mama je tvoja mama 24/7 in če se le da, ti bo vedno pomagala in stala ob strani
- mama se bo kregala s tabo, ne bo pa te zaradi tega zapustila ali imela manj rada
- mama najbrž ne bo poslušala tvoje glasbe, ji bo pa prav, da se zapreš v svojo sobo in uživaš v svoji glasbi in četanju s prijatelji po msn-ju
- mama ti dovoli ven ob dnevnih urah (ne po temi), ne dovoli pa ti ven, dokler ne narediš svojih del po stanovanju (če sta tako dogovorjeni)
- mama ne bo za tvojim hrbtom govorila grdo o tebi, nasprotono.
- mama ti ne dovoli, da se ličiš, ker si premlada.
- mama postavlja meje in daje občutek varnosti
- mama te uči gospodinjskih opravil
- mama se krega ali pa samo pogovori s tabo, ko narediš kaj narobe.
___________________________________________

No, ko sva dolg seznam predelali je zaključila, da ima raje mamo in da jaz res ne morem bit njena prijateljica.
Zelo podobno sva oni dan naredili z mojo tamalo, ki se je tudi odločila za mamo. 

Ja, me tri bomo kao prijateljice tam nekje pri njunih 20 in več letih, zdaj pa pač ne. Dokler je od mene odvisno njuna eksistenca in naše funkcioniranej kot družina, sem jaz mama z vso potrebno avtoriteto. Onidve pa sta sestri, torej spet več kot samo prijateljici (ampak o tem kdaj drugič).