Starševstvo +

Vse najboljše za tvoj rojstni dan, bratec

Spodobi se in prav je, da javno voščim svojemu bratu za 24 rojstni dan (hehehe obrnila sem številke, jasno).

Dakle, brate, sve najbolje za tvoj rođen dan.
Jedva čekam, da dođeš u Sloveniju (a to če bit 11.10.2007. Jo kako sporo prolazi vrijeme.).
Prvo ču te istuč (to sam ti obečala već hiljdu puta), a onda izljubit. Spavat češ, naravno, kod mene (pa mislim, da i nečeš mnogo spavati) i upoznat češ sve moje prijatelje i prijateljice.

Jedva čekam, da te zagrlim.

Skupaj bova 4 dni in skupaj bova delala vse tisto, kar bi morala delati zadnjih 30 let. Vse sem že splanirala, samo še uresničit se mora. Joooo, komaj čakam, da ga vidim.

Jaz sem ponosna levičarka

Od vedno.

Mama mi je pravila, da sem imela ob rojstvu levo roko mrtvo in mi jo je kar nekaj časa razgibavala preden sem začela z njo migati. Nato sem jo uporabljala več kot desno roko.
Spomnim se, da me je nekje pri 5, 6 letih oče na vso silo hotel preusmeriti v desnoroko. Mama ni dovolila (hvala ji) in moje levoročne spretnosti so se razvile do popolnosti. Sem namreč čista levičarka. Popolnoma vse delam z levo roko.

Kot levičarko so me nemalokrat v šoli postavljali ob stran. Nisem lepo pisala na tablo, pri pisanju z nalivnim peresom sem sproti mazala črnilo. Sošolcem se je zdelo moje pisanje – obračanje roke, čudno, bolano, nenormalno. Jaz pač nisem imela težav z levo roko. Res je sicer, da me mama nikoli ni uspela naučiti štrikati in kvačkati, vse ostalo pa sem obvladala. Razen … razen rezanja.
V četrtem razredu je bilo, če se ne motim. Z očetom sva šla v Kosovo in v Prištini smo v neki gala restavraciji jedli kosilo. Naročili so mi zrezek v omaki in ko sem ga hotela razrezati, rezati pa nisem znala, je cel zrezek pristal … na tleh. Bilo mi je nepopisno hudo ker sem blamirala očeta, toda … kaj za vraga mi je pa naročil zrezek ne da bi mi ga razrezal.

Nekje pri 13 letih sem se odločila, da se bom naučila igrati orgle. Dedek je igral orgle, jaz sem pela na koru in bilo je skoraj samoumevno, da se bom naučila tudi igrati na orgle.
Doma smo imeli piano in sprva je učenje potekalo brez težav. Igrala sem tudi na …. pozabila sem kako se reče, med pianom in orglami, …. imeli so ga v kaplaniji … saj ni važno … vendar sem po dveh letih igranje opustila. Leva roka me je namreč tako bolela med vajami, da je bilo tako meni kot moji učiteljici kristalno jasno, da nikoli ne bom pianistka ali organistka.

Ko sem imela na levi roki gips, sem se zelo dobro naučila pisati z desno roko. To mi je še danes ostalo, čeprav zelo redko pišem z desno roko.
Leva roka je tudi hitrejša od desne. Ko tipkam se vedno jasno vidi, kako prehiteva in tipkarskih napak imam vedno malo morje.
Pišem, jem, režem, okopavam, zalivam, držim … vse delam z levo roko. Vedno vedno z levo.

Nikoli se nisem počutila diskriminirano zaradi tega, dokler nisem prišla na faxu do stolov, ki imajo pritrjene mizice. Tiste frdamane mizice so narejene za desničarje in vsa študijska leta sem bila prikrajšana za udobno sedenje na tistih stolih. Vedno sem godrnjala in se pridušala, da se mi dela krivica in kako je možno, da ravno na našem faxu diskriminirajo levičarje. Tisti, ki ste levičarji in ste kdajkoli sedeli na tistih stolih veste o čem govorim. Res ni prijetno sedeti na njih, pisati na desno stran, ko pa si levičar.

Oče tamalih dveh je levičar. Je bil levičar, pa so ga že kot malega “preusmerili” v desničarja. Tamala se je rodila kot levičarka. No, dejstvo je, da ima možgane razvite kot levičarji, piše pa z desno. Že pri prvem testiranju pred vstopom v šolo je bilo jasno, da ima možganske organske “napake”, ki se zdaj v 7. razredu manifestirajo kot zamenjevanje črk in smeri strani geometrijskih elementov, nerazumevanje abstraktnih pojmov, računaje poštevanke na prav določen način, nezmožnost razumevanja daljših besedilnih nalog … Vse te “napake” so vidne, toda pomaga ji nihče. Dokler bo bo, ko ne bo, bo pa padla. Tako je bilo mnenje komisije lansko leto.

Levičarjev poznam kar nekaj. Vedno znova me fascinira pogled na njihovo pisanje, obračanje roke, vlečenje črk. Vsak po svoje, vsak malo drugače. Ko katerega srečam pa imam občutek kot bi srečala katerega od “svojih”.
_____________________________________

Če si slabe volje, si zjutraj vstal z LEVO nogo.
Če kakšne stvari ne znaš naredit, imaš dve LEVI roki.
Če si pri določeni stvari neroden, si LEVAK.
Če ti je nekdo v oporo in pomoč, je tvoja DESNA roka.

No, jaz sem IZREDNO PONOSNA LEVIČARKA, ki sem svojemu direktorju v pomoč samo, če me vzame za svojo LEVO ROKO.

Kaj imajo skupnega Železniki, Posočje in Log pod Mangartom, …

… razen tega, da je vse kraje prizadela naravna katastrofa, da vsi kraji ležijo v Sloveniji in da so v vseh treh krajih ljudje potrebovali (in še potrebujejo) pomoč.

Se opravičujem že vnaprej, toda meni se zdi govorjenje o Železnikih že malo pretirano. Pa ne zato, ker tam ne bi bilo grozno, ker je grozno, in ne zato, ker škoda ne bi bila velika, ker je velika, in ne zato, ker ljudje ne bi potrebovali pomoči, ker jo zelo potrebujejo, ampak zato, ker takrat, ko se je zgodilo v Posočju in takrat, ko se je zgodilo v Logu pod Mangartom, ni nihče tako zelo zavzemal za tiste ljudi in pozival na pomoč, nihče ni tako vneto zbiral denarja zanje, ni prišlo toliko prostovoljcev pomagat, niso bili ljudje deležni take pomoči, kot so je deležni v Železnikih.

Sprašujem se, v čem so si Železniki in Posočje in Log pod Mangartom tako zelo različni? Kaj jih dela različne?
V Posočju še vedno niso vse hiše popravljene, V Logu še vedno ni do konca saniral plaz (ali je?). Ampak na ta dva kraja smo že vsi pozabili. Eh, zamahnejo z roko tisti, ki jih povprašam, zakaj zdaj s tako vnemo zbirajo obleke, pohištvo, denar za Železnike (pa najbrž tudi za kak drug kraj tudi), tam je bilo drugače. Kaj, hudiča, je bilo tam tako drugačnega? Bolj odročno, bolj miselno nedostopno?? Kaj?? Tudi tam so umirali ljudje, pa ni bilo dneva žalovanja! Še enkrat poudarjam, da se zavedam obsega katastrofe v Železnikih, rada bi le analizirala vzroke za različnost odzivov na to in tisti dve katastrofi.

Kaj je torej ta velika razlika, da je v Železnikih toliko prostovoljcev in toliko pomoči, v Posočju in Log pa je ni bilo ne v takem obsegu in ne tako popolno, kot v Železnikih. Je to dež, ki ga doživljamo vsi ljudje??

Ljudje v Logu pod Mangartom še vedno živijo pod tistimi gorami in pod tistim kar je ostalo po plazu, v Posočju se potres lahko zgodi kadarkoli, V Železnikih pa nova poplava. Vsem tem ljudem je skupen strah, v katerem bodo (nekateri pa nekaj let že) živeli iz dneva v dan. Toda …. kaj se je dejansko oz. kaj se bo dejansko zgodilo? Se je saniralo plaz v Logu pod Mangartom? So se sanirale in utrdile hiše v Posočju? Se bo očistila in poglobila struga tistih rek in hudournikov, ki so se zdaj izkazali za “nevarne”? Očistit bi bilo treba vse rečne bregove in poglobit oz. očistit vse struge, saj je vendar jasno, da so vse reke potencialne “uničevalke” okoliških vasi, mest? In čigava je ta naloga? Kdo naj bi skrbel za to, da ljudje živijo varno? Kdo pa je 100 let nazaj vzdrževal rečne bregove, struge, hudournike? So lastniki nepremičnin imeli zavarovne objekte? Je možno zavarovanje za primer poplave?

Zdravstveni dom Železniki je že v tretje poplavilo. Je to normalno? Po mojem mnenju ne in takega objeka ne bi smeli niti zgraditi oz. ga ne bi smeli več obnavljati, saj je jasno, da je to skozi okno vržen denar.

Ne zdi se mi tudi primerno trkati na vest ljudi in jim na tak način vzbujati občutek pomaganja, z reklamami: lahko bi odplavilo vaš avto, lahko bi poplavilo vašo hišo. Ne, ne bi moglo odplavit avta mojega soseda, ker ga nima in ga nikoli ni in ne bo imel. In ne, ne bi moglo odplaknit moje hiše niti hiše katerega koli prebivalca mojega bloka, ker prvič hiše nimamo, drugič, živimo daleč od reke, potokov, hudournikov. Ljudje so pripravljeni pomagati iz notranjih vzgibov zato tako trkanje na vest res ni primerno.
_____________________________________

Še enkrat naj ponovim, da se zavedam, da se je v Železnikih (pa ne samo tam) zgodila naravna katastrofa. S tem postom ne želim pomanjševat pomoči, ki jo ljudje potrebujejo, sprašujem se le, zakaj takih akcij ni bilo ko se je zgodilo Posočje in ko se je zgodil Log pod Mangartom.

EMO – koliko je odraz dejanskega psihičnega stanja nove generacije in koliko je v njem mode

Pred kratkim sem bila soočena s samopoškodovanjem svoje hčere. Njeno priznanje oz. njena odločitev, da mi preda svojo skrivnost, me je psihično čisto potolkla. Potolklo me je vživljanje v bolečino, ki jo je preživljala, ko se je rezala. Nisem bila besna ali sovražno razpoložena nanjo, ni me bilo sram tega, ker je naredila, bila sem globoko ranjena. Kot da bi poleg vreznin in dejstva, da je to naredila, prevzela nase tudi vso bolečino. Pogled na njeno porezano roko me je spomnil …..
_____________________________________

Pri petnajstih letih sem se po posilstvu vsaj pol leta konstantno rezala. Zakaj?
Spomnim se, da me je zelo prizadelo, ko sta se mama in oče delala, da je vse v redu. Noben od njiju se ni hotel pogovarjati z mano o tem. Oče se je delal, da me ni. S prijateljico se o tem nisem mogla pogovorit, ker bi bilo to pretežko breme zanjo, s sestrama pa tudi ne. Moj (bivši) fant, se ni hotel pogovarjati z mano, sama pa nisem imela pojma, kam, na koga se še lahko obrnem.
Kupovala sem si vodko Trojko in jo pila doma v svoji sobi. Enkrat sem tako razbila kozarec in se porezala po rokah. Iz mene je privrela bolečina, jokala sem kot dež. Gledala sem svoje krvave roke in z vsako kapljo krvi je šla iz mene kaplja bolečine. Rezala sem se tudi po obrazu, nohte sem si grizla do krvi. Ko sem prihajala ponoči iz diskoteke domov vsa krvava po rokah, mama sploh ni trznila. Niti pogledala ni mojih ureznin. (Zdaj vem, da je bilo to najbrž tak šok zanjo, da je raje spregledala kot se poglobila v mojo bolečino).
Kake pol leta po posilstvu sem nato pobegnila od doma. Sredi zime sem nase navlekla nekaj toplih puloverjev, pobasala deko in jo mahnila. Nisem vedela kam, vedela pa sem, da hočem stran. Po nekaj dneh me je prijatelj sredi noči na silo peljal domov. Mama je stala na vratih in mu rekla, naj me pelje tja, kjer me je pobral. Da me noče domov. Čisto me je potolkla. Čisto. Njeno obnašanje me je ubijalo od znotraj, me sekalo in uničevalo. Nisem pričakovala pogovora ali objema, od nje sem pričakovala, da me bo opazila. Da bo videla mojo stisko. Takrat sem najbrž tudi jaz globoko v sebi naredila križ čez njo.

Mislim, da se nikoli nisem psihično prav zares pobrala. To mislim zato, ker ne vem kaj delati s pozornostjo, naklonjenostjo, iskrenim zanimanjem zame. Ne vem, kaj delati s prijateljstvi. Sama sebi sem najbolj zadostna.
______________________________________

V mojih najstniških letih to ni bilo popularno. Ureznine so bile znak odklonskosti, nepripadnosti družbi, zato sem jih tudi jaz skrivala, se povijala, si izmišljala razne mačke.
Danes pa je to neke vrste uau kaj si upaš. Tudi moja hči je občutila ta uau kaj delaš s strani svojih prijateljev, ki tega ne delajo. Pa vendar ni bilo njihovo občudovanje tako pozitivno, da bi s tem nadaljevala. Moj jok pa jo je še dodatno prepričal, da se to dela res s točno določenim namenom, ki izhaja iz človekove notranjosti in je pogojen z odzivi okolice, ne pa zato, da bi se s tem vzbujalo pozornost in bilo “nekaj posebnega” (jaz vendar ne grizem nohtov zato, da bi me drugi občudovali).

Samopoškodovanje je tista stopnja človekovega izražanja, od katerega je le še korak do samomora. Če človeka takrat ne opazijo, ko ves porezan, krvav hodi okrog, potem je definitivno neviden, nepomemben, nekoristen. To sem občutila tudi sama, ko me je mama popolnoma ignorirala in sem že resno delala na tem, da se ubijem. In bi tudi se, če se ne bi prav takrat v moji bližini našel nekdo, ki mi je posvečal pozornost, se pogovarjal z mano, mi dal občutek, da sem opazna, da se me vidi.
Ne verjamem namreč, da gre vsa stiska in vsa bolečina iz človeka samo s samopoškodovanjem. Definitivno obstaja še stopnička dalje, za katero pa pač ne vemo, koliko ljudi, ki so pred tem trpeli neznosne notranje muke, jo prestopi. Oz. koliko mladih resno premišljuje o samomoru, o končanju svojega življenja.
______________________________________

Kako razširjeno je samopoškodovanje danes, nam daje slutiti tale post . Kako reagirajo starši, nam dasta slutiti tile dve izjavi:

1. Da se še jaz oglasim. Tudi moja hčer se reze. Je emo. No saj spogleduje se s tem stilom. Ni še čist not padla. Najprej o tem nisme imela pojma (emo??) pa sem šla mal na net-hči mi je govorila, da jo na šoli kličejo emo-no spremenila se je nekje od junija letos. Postrigla, kupovali smo črne majčke, pa ličit drgač… no najprej nisem nobene pozornosti polagala na to-se pač išče… no potem pa so se pojavile velike resnično velike spremembe v obnašanju (izsiljevanje, ignoranca, kregale sva se kot na fronti, vedno mi je govorila, da ona pa že ne bo pridna punčka kot sem bila kao jaz…) skratka da skrajšam -od julija obiskujeva csd. Ko mi je nekje v juniju prvič pokazala da se reže sem bila čisto v šoku. Res. Vprašala sem jo zakaj-da ne ve, da ne čuti kaj … meni se ni zdel zadosten odgovor in sem jo vprašala če bi mogoče potrebovala pomoč kakega strokovnjaka, če ji jaz ne morem pomagat. No na csd je terapevtka rekla, da je to pogost pojav, da se rezejo in da kolker jo je ona spoznala v vseh teh razgovorih hoče vzbujat pozornost. No potem je malo nehala s tem rezanjme zdaj, ko pa se je šola začela pa se spet-mi je pokazala in rekla-glej kako sme se urezala. Zanjo je to super!!??? Vprašala sem jo lepo zakaj-ja da pač ni mela kaj drugega za počet pri šolski uri??!!! Da jo je ena sošolka zraven gledala in govorila da naj neha ampak ona je kao zdržala!!?? Mislim! Mislim, da hoče samo pozornost-češ kako se ona upa ala kaj jaz vem-ne reze se globoko. Seveda bom o tem povedala spet terapevtki-ker jaz nisem več pametna. Ne vem.

Tudi moja je edina, ki se reže. Baje. Jaz se bom še enkrat probala pogovorit z njo. Čeprav mislim, da pač ji je to kao všeč-je faca, izstopa, ker tako želi. Sem ji včeraj, ko sva šle skupaj na aerobiko rekla-da kako izgleda vse porezana, če misli, da jo drugi ne vidijo-je rekla, da itak tako zgleda kot bi jo mačka opraskala. Ne vem upam, da bo vse to minilo, ker jaz sem na robu z živci, pripravila me je tako daleč, da sem se v sebi odločila, da lahko gre živet k očetu. Ko sem ji to predlagala je rekla, da se raje ubije .Drugače pa vsa ta leta-8 let po ločitvi poslušam samo to kako komaj čaka, da gre tja živet, veliko časa je bila tam in še je(ko pač njej paše)da pa bi tam živela pa ne-je rekla. Ampak mislim, da če ne bo bolje (ker se obnaša katastrofalno) jaz tega ne bom več prenašala in bo morala it tja. Ker enostavno imam vsega čez glavo.

2. Moja hči ta večja sedaj 18 letnica je isto počela. Najprej sem mislila, da je krivo to o zamenjavi šole saj je časovno sovpadalo, kasneje sem dojela, da skoraj nič. V prejšni šoli so samo taki črno beli, z tako modo.V novi šoli pa prevladuje jugonostalgija in sem presrečna, da se punce lepo oblačijo, kvecjemu je treba kako šminko pobrat…seveda moda je moda na žalost in k tej črno-beli modi je pri najstnikih tudi rezanje.
Moja tavečja se je tudi začela rezat pa tako se je vedno bala krvi. Najprej mi je omenila, da prijateljica to počne in tudi druge. Veliko smo se pogovarjale sčasoma sem tudi pri njej opazila. Pri nas je potem prišla še droga in na koncu je punca že dve leti v Italiji v komuni. Do danes se še ni spremenila.
Vse se je začelo pri 14 in se stopnjevalo v vse večje upore in probleme, ko pa je prišla še zaljubljenost, je v par mesecih vse šlo tako hitro navzdol …pri moji je bilo tako, smo takoj urgirali. No, nočem vse stavit v isti koš. Vidim pa njene prejšne sošolke vse še vedno blede črne presuhe še vedno se režejo,vsaj po dolgih oblekah sklepam.Vse preveč se te punce pa tudi fantje k temu zatekajo je res le moda. In ne verjamem v to da je kriva selitev, ločitev kot je prvo kar dobiš v obraz ko poiščeš pomoč.
____________________________________

Ko sem klicala na šolo moje hčere in govorila s pedagoginjo ter jo prosila, če mi lahko kakorkoli pomaga, mi je odvrnila, da ne. Da naj se pogovarjam z njo (?), da je to razširjeno in da bo minilo. Dobila sem vtis, da vse te otroke, ki se režejo, ščipajo, grizejo, mečejo v isti koš. In sem se zgrozila nad to mislijo. Kaj pa če …
Koliko je tistih otrok med njimi, ki so bili, tako kot jaz, zlorabljeni (psihično, fizično, spolno), ki jim nihče ne pomaga, s katerimi se nihče ne druži, jih ne vpraša zakaj to počnejo? Koliko takih otrok se skriva za imiđem EMO-ta, ker jim je tako neznosno boleče povedati, da potrebujejo pomoč, da so nevidni, neslišni? Koliko otrok prav zdaj zelo resno premišljuje o samomoru, o nesmiselnosti življenja. Koliko teh otrok, ki se danes režejo, je bilo prav res zlorabljenih in prav res potrebujejo pomoč in se ne samopoškodujejo samo zato, ker bi bilo to “moderno”?
Koliko staršev sedi v svojem čustvenem kotu in pestuje svojo bolečino pogleda na porezane otroke s katerimi se ne znajo pogovorit, ne vejo kako začeti oz. jih je strah bolečine, v katero so njihovi otroci oviti? Vsi se pač ne znajo pogovarjati, vsi pač niso z otroci na relaciji odprtega odnosa.

Tisti, ki imate otroke veste, kako VAS BOLI, ko se vaš otrok potolče. KAKO NEZNOSNO ŠELE BOLI, KO SE VAŠ OTROK ZANALAŠČ POŠKODUJE. Tisti, ki imate otroke veste, KAKO NEZNOSNO TEŽKO JE STOPIT VČASIH DO OTROKA IN SPREGOVORIT Z NJIM O NEČEM, KAR OBA VESTA, DA NI …. (kaj?) … VSAKDANJE, SPREJEMLJIVO, NORMALNO, POZITIVNO. Kako naj sploh pridete do otroka, ki je zavit v svojo bolečino, vas pa je neznosno strah, da mu jo boste s svojim pristopom še povečali?
__________________________________

EMO – koliko je v njem mode in koliko resničnosti? Koliko je EMO odraz dejanskega psihičnega stanja nove generacije? Kaj je tako bolečega v življenju? Je boleče zavedanje, da nimamo nobene varnosti, da smo v družbi, v kateri ni prostora za čustvovanje. Da smo v družbi, kjer veljajo veliki koraki, trdi komolci, brezobzirnost, hladnost, izkoriščanje in maska prijaznosti (uniformirana prijaznost), hlastanje za materialnimi stvarmi, ljudje pa smo drug drugemu prej v napoto kot dobrodošli sozemljani.

Nam otroci preko “mode” sporočajo, da so čustveno zaprti in obrnjeni vase. Da ne morejo čustvovati, da se jim čustveni kanali zamašujejo, ker ni prostora za njihovo izražanje? Nam sporočajo, da postajajo “roboti”?

Moja najljubša glasba

Poslušam skoraj vse vrste glasbe. Poznam morje pesem tako po glasbi kot po besedilu. Moj dan je vedno poln glasbe, saj jo povsod poslušam (doma radio ali cd-je, v avtu enako, v službi radio, le na sprehodih si prepevam sama). Glasba, ki pa je najčudovitejša in odzvanja v mojih ušesih še ure in ure potem, ko utihne, ki mi seže v dušo in srce, ki me tudi v najbolj žalostnih trenutkih napolni z občutkom sreče in mi pričara nasmeh na ustnice, pa je smeh mojih dveh hčera.

Tavelika se smeji tako prisrčno, tako nežno in sramežljivo, da vsakič zastanem, ko zaslišim njen glas. Nekaj je v njenem smehu, kar mi odzvanja še ure in ure potem, ko se ne smeji več. Obožujem njen smeh, njen glas, njene oči, ko se smeji.

Tamala se smeji z globokim glasom. Čisto nasprotje tavelike. Glasno, samozavestno in jasno. Ko se začne smejati, ne more nehati. Sposobna se je smejat v nedogled in bolj ko se trudim biti resna, bolj se smeji. Obožujem njene oči, ko se smeji, obožujem njene gubice okoli oči, ko raztegne usta v smeh.

Moja najljubša glasba je njun smeh, lesketanje njunih oči, gubice okoli oči, kriljenje z rokami. Glasba za mojo dušo in srce, glasba, ki zdravi mojo bolečino in vrača smisel mojemu življenju, ko ga izgubim (ali založim ali kje pozabim).

Pomoč prizadetim enostarševskim družinam

Na področjih, ki so bila prizadeta, ne poznam nikogar. Žal. Pa vendar bi rada jaz in druge mame ter očetje enostarševskih družin pomagali enostarševskim družinam, ki so tudi v tistih koncih.

Prosim tiste, ki kakšno tako družino poznate, da nam pomagate vzpostaviti kontakt z njo (tel, mail). Naša skupnost enostarševskih družin bi rada pomagala (denar, obleke, pohištvo).

Pišite na starsevstvo.plus@gmail.com ali pokličite na tel. 051 603 171 Katarina .

Hvala!!

Pridne punce gredo v nebesa, poredne pa ….

…. priznajo tudi to, da so potrebne. … in seveda, pridejo povsod.

Danes, ko sem se peljala domov, sem na vrhu gradbiščnega odra bodočega trgovskega centra v Kranju zagledala … mmmmmm kakšnega tipa. In to tisto varianto … pajaca zavihanega do pasu, gol zgornji del, majico pa zatlačeno za pas. Kakšno telo … kakšen obraz … kakšen gušt.

Priznam. Potrebna sem visokega, močnega, strastnega in divjega moškega, z ognjem v očeh, nagajivim nasmehom in velikimi dlanmi. Priznam. Recimo enega takega.

Nikoli nisem bila brez ljubimca/partnerja/fukača/jebača … kakorkoli pač rečem moškemu, ki je z mano delil posteljo/avto/pralni stroj/mizo/stol/pult/kavč in kar je še takih kosov pohištva. V bistvu sem bila, kolikor se spomnim, največ 3 tedne brez seksa v 19-ih letih (mesec dni po porodu ne šteje) spolne aktivnosti. Pa nisem zasvojena, daleč od tega. No, da posplošim vso zadevšno.

Ženske smo izbirčne. Ko postanemo spolno aktivne ponavadi (ni pa to pravilo!!!) “poskusimo” nekaj moških in si kaj kmalu ustvarimo sliko kakšnega ljubimca hočemo, kaj nam paše, kaj bi rade. Starejše ko smo, več izkušenj imamo (tudi me gledamo porniče, seveda, in se pogovarjamo o tem, kaj smo poskusile, kaj nam paše, kaj bi rade počele) in bolj smo izbirčne. Sploh ne velja, da si znižujemo kriterije in smo zadovoljne že s tem, da ima moški penis, me hočemo še veliko več.

Jaz, recimo, sem sila izbirčna. Sem izjemno vizualen tip človeka in mi mora biti moški fizično privlačen, da se sploh začnem pogovarjati z njim. To pa nikakor ne pomeni, da mora biti lep, fino oblečen, poln denarja in z dobrim avtom. Mora biti visok, temen, vsaj 100 kg in več žive teže (pa ne samo sala), mora imeti globok glas, velike dlani in vsaj izgledat mora zajeban (če je že po srcu medo. Lahko je tudi kosmat. V bistvu je to zlo kul.). In vem, da je pri drugih ženskah zelo podobno. Skoraj vse imajo neko predstavo kakšen moški jih privlači, kaj jih na moškem vzburja. Ene inteligenca, druge denar, mene pa telo.

Dalje penisi. Sploh ni res, da so vsi enaki ali podobni. So zelo različni, vsak je nekaj posebnega. In ja, vsakega se čuti malček drugače (in še vedno trdim, da so majhni pač majhni in jim ni pomoči ). Žal tudi velik penis ne pomeni zadovoljitve, če moški nima ritma, če ne obvlada počasi/hitro, če ne ve kako je treba delat z njim. Po obrazni mimiki ženske vsak moški lahko vidi ali ji paše, ali jo boli, ali se dolgočasi, ali … Karkoli pač. Jaz, recimo, znorim, če je moški pozoren samo na svoje občutke, mene pa izgubi iz vidnega polja. Jaz hočem moškega čutit celega, celo njegovo telo, ne samo tistih 18 cm.

Pomembno je poljubljanje. Pri meni je to ključ do vsega. Če je poljubljanje slabo ali se ne ujameva v tem, potem definitivno ne bom s takim moškim seksala. Sem poskusila samo enkrat in …. hvala, ne hvala (najbolj bedno je sredi seksa prenehat). Torej …. če je moški hladen, uraden ali celo škrt pri poljubljanje, prehiter, prepovršen ali preveč slinast … bljak. Če me med poljubljanjem ne zagrabi in stisne k sebi, potem si je bolje takoj dat šus v koleno.

Dober ljubimec ali vsaj poznavalec žensk ne bo ženski nikoli rekel, naj mu ga pofafa. Nikoli. Nasprotno, on se bo prvi povabil med njene noge in ji pokazal kako obvlada to umetnost. Pa tudi če je ne, bo s tem, da bo prvi začel, v ženski vzbudil slabo vest (ali željo po tem) in bo ona šla med njegove noge (saj to si je vendar želel in dobil bo na nevsiljiv način). Eh, fint je malo morje, samo priročnika z njimi ni nikjer.

Imam dolge lase. Pa ne samo zato, da jih perem trikrat na teden, ampak tudi zato, da mi gre s prsti skozi njih in strastno potegne zanje. Ok, … gremo dalje, mi je že vroče.

Skoraj vse ženske smo občutljive vsaj na eno stvar na svojem telesu (prsi, trebuh, boki, stegna, oblika vagine). Tisto, kar izstopa iz konteksta je ponavadi to, na kar smo občutljive, skrivamo, se sramujemo, nam je nerodno. In točno tej stvari se mora moški, če hoče pri ženski vzbuditi občutek, da je sprejeta (da se lahko sprosti, da jo je vzel celo), največ posvetiti. Če torej ženska reče, da ima majhne prsi, bo rekel moški, da so ravno prav velike, da ima take najraje. S tem bo takoj dobil še 20% več strasti, poželenja in predanosti.

Izjemno pomembno je tudi to, da pri seksu ni tabujev, da imajo besede prosto pot, da znamo povedati, kaj hočemo, kaj nam ne paše in da tudi ljubimec pove, česa si želi, kaj bi poskusil, kaj mu paše. (Žal še vedno prevečkrat mislimo, da ljubimec bere naše misli in gibe. Napaka. treba je znati povedati.)
______________________________________

Torej, sploh ni res, da smo ženske z leti manj izbirčne, da smo zelo hitro zadovoljne z moškim. Še bolj smo zbirčne, še višji prag zahtevnosti imamo. Pa ne, da smo starejše bolj zahtevne, amapk točno vemo, kaj hočemo in če dobimo občutek, da to ni to, kar bi rade, kar si želimo, potem ne gremo v to. Pika.

In tukaj, seveda, pridemo do odgovora, zakaj je toliko žensk v starosti 30+ samih in zakaj toliko moških ne dobi ženske za več kot 1, 2 noči. Ženske smo raje same, kot da bi seksale tja v tri dni. Samo nabijanje … tudi, če ga ni. Seks za eno noč … tudi, če ga ni. Vsi vemo, da se v prvi noči dva šele spoznavata, raziskujeta, in že sama misel na to, da bi bil to seks samo za eno noč … nekako ne gre več v kontekst naših pričakovanj, zahtev. Smo raje same s sabo. Ravno tkao kot moški si lahko zavrtimo pornič ali ležemo na posteljo, zapremo oči in maštamo. Tudi me imamo prste, ki začuda zelo dobro vedo, kaj nam paše. In ja, to je veliko bolje, varneje in prijetneje kot seks z neznancem z malim penisom, brez ritma in odporom do lizanja.
_____________________________________

Torej … danes ko sem se spet peljala mimo tistega gradbišča in je tisti tipček stal na odru sem se ujela v misli, da sem potrebna. Da sem dejansko potrebna enega, po domače rečeno, ornk fuka. Strastnega, brez omejitev, nekajurnega, sproščenega. Žal pa bom najbrž še kar nekaj časa samo guštala in guštala ob pogledu na mišičasta moška telesa (to nima veze s fitnesom). Sem preveč izbirčna, imam previsoke zahteve.

Pa lep večer in en dober seks pred spanjem vam želim.

P.S.: za fantastičen seks ni treba, da ste zaljubljeni. Res ne.

Preizkušanje skrajnosti – iz debelosti v nabildanost

Najprej sem pred nekaj leti hotela na sebi preizkusiti kakšen je občutek, če si debel. Dobesedno. Ker se vsako zimo zredim za kakih 5 kg, sem tisto zimo načrtno jedla še več in v nekaj mesecih prilezla do 95 kg (pri tem velja omeniti, da sem ob rojstvu prve hčere imela 100 kg). Ko mi nobene hlače niso bile več prav in se mi je na rokah in podbradku poznalo, da imam preveč kilogramov, sem prenehala. Kar je preveč, je preveč.
Počutila sem se …. grozno. Neokretno, masivno, nerodno, tečno, zamorjeno in – stoječa pred omaro, žalostno. Kondicijo sem sicer imela, ker sem vsak dan lazila po gradbiščih, ampak telesna masa me je ubijala. Bila sem kot omara. Hvala Bogu se je bližala pomlad in sem skupaj s tistimi 5 kg izgubila še ostalo težo, ampak spomin na občutke neokretnosti, masivnosti in tečnosti mi bo ostal za vedno. In, hvala, ne bom več tako ogromna.

Danes sem sedela v fitnes klubu in opazovala ljudi okoli sebe. Tri ženske in vsaj 10 moških. Vsi nabildani, masivni, prave omare. V mini majicah, potnih hrbtov in pordelih obrazov so se mučili z utežmi in na napravah. Ženske so bile suhe kot zobotrebci. Same kite. Spredaj ravno, zadaj ravno, le obraz je izdajal, da so ženskega spola. In potem jaz. Spredaj prsi, zadaj rit, boki, salo, … kot da sem padla z Marsa. Sedela sem na eni izmed mučilnih naprav in premišljevala kaj delam. Kondicije si tako vsekakor ne nabiram. Mišic … kaj pa vem kolko si jih res želim. Celulita itak tako ne bom izgubila (pa si ga tudi ne želim), niti pod razno pa si ne želim izgubiti oblin. To me vendar fizično dela žensko. Torej … sem se pravila na tekač, po moje hodač, ter hodila celih 25 minut. Med hojo mi je šinilo v glavo naslednje: naslednje tri mesece bom dosledno delala vse predpisane vaje ne glede na to, kaj vse bom ali ne bom izgubila. Hočem videti kakšen je občutek, ko si napihnjen in trd in kitast. Če bo treba bom šla iz 2x tedenske v 3x ali 4x tedensko vadbo, ker hočem čutit to, kar čutijo drugi ljudje na fitnesu. Kakšno zadovoljstvo jih preveva v tisti dvorani, kaj čutijo ko se pogledajo v ogledalo, ko vidijo kako drugi ocenjujejo njihovo telo. Kaj pomeni biti fokusiran v svoje telo.
___________________________________

Prisegam na lastne izkušnje in občutke. Preden potegnem črto in rečem, da približno vem, kako se počutijo debeli ljudje, hočem najprej biti v njihovi koži in vsaj približno občutiti kar občutijo oni. Enako hočem občutiti to, kar čutijo “nabildani” ljudje preden potegnem črto in rečem, da so samovšečneži, egocentriki, zaljubljenci v lastno telo.

Me prav zanima, kako se bom počutila tam nekje okrog novega leta.

p.s.: Leta nazaj sem hodila z bodibilderjem. Zelo kratek čas. V bistvu do prvega seksa. Pa ne, da bi bil seks slab ali da bi zgornje mišice nadomeščale manjko spodnjih. Tip je imel po celem stanovanju ogledala. Kamorkoli se je postavil se je gledal. In tako je bilo tudi med seksom. On ni užival v seksu (ni se posvetil nama), on je gledal, kako se mu napenjajo mišice, katere mišice delajo v določeni pozi, katere mora še natrenirat. Bljak. Hvala, ne hvala nikoli več. Takrat so se mi najbrž zamerili vsi bodibilderji in ljepotani.