Starš enostarševske družine in služba z variabilnim, večizmenskim in evropskim delovnim časom
Moja prijateljica je po 18 letih službovanja v javni državni ustanovi, prejšnji teden dobila odpoved delovnega razmerja. Razlog? Odklonila je premestitev na drugo delovno mesto. Razlog? To delovno mesto ima variabilni delovni čas, ki se giblje od 8 – 18 zvečer in še dlje.
Mobbing, ki ga je preživljala v službi, je trajal skoraj dve leti. Težko verjamem, da bi po 16 letih postala moteč člen ali odveč (njenega delovnega mesta niso zaprli) ali nesposobna. Verjamem pa, da je šla novemu nadrejenemu na živce, ker je obvladala svoje delo, ker je bila samostojna in pridna. Že prej mi je govorila o šikaniranjih, ki jih doživlja v službi in da se ne bo pustila, ker ima sina, za katerega mora skrbeti, pa se ji je kljub temu uresničila nočna mora, dobila je odpoved. Pred tem jo je nadrejeni hotel na “mehak” način spraviti na drugo delovno mesto, za katerega pa je ona vedela, da ima nesprejemljiv delovni čas za njeno družino in ga je zavrnila.
In v čem je problem, da tega delovnega mesta ne more sprejeti. Njen sine je star 4 leta in hodi v vrtec, ki je odprt od 6 – 16 ure. Nič dlje. Živita popolnoma sama, v vasi, v kateri se s sosedi pozdravlja, kaj več pa ne. Nima staršev, bratov, sester, prijateljic, ki bi ji priskočili na pomoč pri varstvu sina in tako je zanj popolnoma odgovorna. Zjutraj ga odpelje v vrtec, popoldan pride ponj in je z njim do naslednjega jutra. Nikomur ga ne more zaupati v varstvo (jaz živim stran od nje cca 45 km, kar pomeni, da je moja pomoč nemogoča – razen v izjemnih primerih). Ko mali zboli, ostane ona doma. Kako bo, ko bo šel v šolo in če ne bo OPB-ja v šoli, si zdaj niti predstavljati ne upa (živita v zelo stari hiši poleg potoka in strmega klanca in ga nikakor ne more puščati samega doma).
Torej … njeno delovno mesto ji je zagotavljalo kvalitetno opravljanje del in nalog v službi, primerno je bilo njeni izobrazbi, in ji omogočalo skrb za družino – sina. In zdaj?
Zdaj je čisto obupana. 18 let ni majhna doba, ki jo človek pusti v nekem podjetju, v kolektivu, med znanci in prijatelji. 18 let je pravzaprav izredno dolga doba in v teh letih nikoli ni pomislila, da bo ostala brez zaposlitve, da bo dobila odpoved, da se bo njeno delo v tej ustanovi tako zaključilo. Odpoved jo je čisto potrla.
Zdaj je doma, bolana in objokana. Okoli nje skače njen sine, ki ne vpraša ali ima mama denar za čokolino, ali bo imela bencin za vožnjo do vrtca in nazaj, ali ima energijo za igranje z lego kockami. Po naravi je bojevnica. V življenju je šla skozi vsemogoče preizkušnje in vedno je izšla kot preživela. Bo tudi tokrat?
_____________________________________
Sprašujem se koliko staršev enostarševskih družin je ranljivo na tak način kot ona?
Koliko se jih trese za svoje službe, puzajo po kolenih in delajo vse kar jim nadrejeni naložijo, samo zato, da ne bi ostali brez službe?
Koliko jih zavrne boljše delovno mesto zato, ker je delovni čas le-tega nesprejemljiv?
Koliko jih dela na slabših delovnih mestih samo zato, ker je delovnik tega delovnega mesta bolj ugoden za preostale obveznosti, ki jih starš enostarševsek družine ima poleg službe?
Evropski delovni čas ….. še ena od preštevilnih nebuloz, ki smo jih malomarno vpeljali v naša življenja. Pa ni toliko problem v tem času kot v tem, da vse spremljevalne institucije (šole, vrtci) ne glede na potrebe staršev in spremembe njihovih delovnih pogojev, še vedno delajo po starem kopitu – od 6 do 16. To, recimo, je še ena cvetka v kretenizmih našega sistema.
Koliko staršev prav zaradi tega sistemskega / organizacijskega / malomarnega lapsusa vsak dan živčno dirka po cestah iz enega v drugi kraj, koliko otrok je v varstvih snažilk, ki po uradnem zaključku delovnega časa vrtca le-tega čistijo in mimogrede popazijo še na nekaj malčkov, katerih starši delajo po evropskem delovnem času.
______________________________________
Moja prijateljica je po 18 letih ostala brez službe. Zdaj bo iskala novo, ki bo imela delovni čas v razponu od 6 do 15.30 ure. Jo bo našla? Kje? V Ljubljano se ne more vozit, ker živi na Bledu in v pol ure iz Ljubljane niti po pomoti ne bo prišla v vrtec po sina. Kje torej? Kako bosta s sinom živela?
nacem pravi:
Kako sovpada to s tem, kar sem ravno danes napisal o mobbingu…
30. september 2007 ob 17:03
katarina pravi:
sem videla ja. prilepi link sem.
30. september 2007 ob 17:05
1tastar pravi:
Lahko bi linka sama poiskala, pa rad delam usluge:
http://nacem.blog.siol.net/2007/09/30/mobbing/
Brez mobbinga pa danes v administraciji težko gre.
Za 600 – 800€ pa se dobi službo brez mobbinga,tudi na Bledu, delovni čas od 6-14 h in 14 – 22 h. Samo tam se pa dobi žulje in boleč hrbet.
30. september 2007 ob 18:17
Nataša pravi:
“Verjamem pa, da je šla novemu nadrejenemu na živce, ker je obvladala svoje delo, ker je bila samostojna in pridna.”
Vem, da je cinično, ne gre pa mi v glavo. A niso taki ljudje všečni nadrejenim? In zakaj natančno so jo šikanirali? Kaj je bil vzrok? To, da živi sama s sinom?
30. september 2007 ob 18:26
katarina pravi:
nataša: ne morem o tem podrobno pisat, ker je javna ustanovana, ker teče postopek za tožbo, itd. žal. v primer so vpletne so tudi druge javne službe, itd. ko bo postopek končan, bom lahko pisala o tem delu. samo mimogrede: zdaj delavka na njenem delovnem mestu ne dela samo 8 ur, ampak vsak dan 9 ali 10, da naredi vse delo. pol veš, da je morala bit dobra delavka.
1tastar: hvala za pomoč.
30. september 2007 ob 19:47
Nataša pravi:
Jasno. Upam, da se bo dobro izšlo, predvsem pa, da bo dobila novo službo.
30. september 2007 ob 19:54
katarina pravi:
odgovor od nekje drugje:
po moje velika večina, razen tistih , ki se uspejo s trdim delom, organizacijo in pomočjo socialne mreže, servis mama, frendi, drugi starš, itd. dokopati do solidnega delovnega mesta.
ma tud men ni jasno,kako u vrtcu pričakujejo da bom delala od 6h do 15.h, da bom uspela prit po baby,
ampak ene gledam – nimi jasno res ne kakšne službe imajo, ker so že lahko tako hitro doma
sama sem od faxa naprej delala privat, bila od čistilke do šefa, ampak, never ever nisem bila doma ob 15h kar mi je tudi takrat bilo normalno, ker delo mora biti opravljeno
nimam pojma
30. september 2007 ob 21:37
webmaher pravi:
Katka mi lahko poveš od kdaj je Bled 45km od Planine kod Kranja
Ko smo že pri državnem aparatu-tam je po mojem skromnem mnenju najmanj 20000 viškov…
30. september 2007 ob 21:38
katarina pravi:
odgovor od nekje drugje:
kako poznano mi je to grozljivo sla sem skozi ta pekel in tocno vem kako se pocuti ta mama jaz sem trpela in prenasala vse dokler se je dalo,na koncu sem bila ptrisiljena dat odpoved in 6mesecev zivela samo z prezivnino in otroskim.na centru sem dobila odgovor naj si pa priloznostno delo dobim .saj sem iskala vsega sem se poprijela a ni kar tako dobit in nisem dobila nic.zelo sem padla dol psihicno…da me je prijateljica ki je se v hujsi situaciji bodrila.prav dobro vem kaksno grozo zdaj dozivlja zenska in v kaksni stiski je.jaz sem dobila sedaj sluzbo od 5 30-14tako da je bolje cetudi bo placa mala vseeno vec kot tisto prej in vec kot socialna pomoc.res da zjutraj mora poskrbet za mlajsega otroka,ki je otrok z posebnimi potrebami sestra a bo.vem pa da je veliko mam v se hujsih stiskah in tu so naprimer mame vdove z invalidnimi otroki ,ki tudi nimajo kam z otroci da ne omenjamo pocitnic,ko nastane se vecji problem z otroci ki niso sposobni bit sami.ce pa se zgodi kaj naprimer mati nujno mora v lekarno med tem otrok neki zakuha in mati ko se vrne cez cas dobi policijo pa center na vratih takrat je glavni krivec saj se otrok ne sme puscat sam.ce se potozi dobi odgovor kaj si se pa locla ali pa ce ne zmores jih daj v rejo.ja stvar je zelo kruta in jo razume le tisti ki to prova.je pa vedno huje in vedno vec je mam,ki mesec komaj zdelajo.jaz zelim tej mami vso sreco in cim prej sluzbo.ce bi lahko ,bi ji pomagala a sem predalec.
30. september 2007 ob 21:39
katarina pravi:
odgovor od nekje drugje:
Hmmm… neprijetno. Tvoja prijateljica se bo sigurno znašla. Če ima 18 let delovne dobe, po devet mesecev dobivala denarno nadomestilo, ki prve tri mesece znaša 70%, drugih šest mesecev pa 60% njene plače. Ker je brezposelna, bo lahko uveljavljala pravico do brezplačnega vrtca in mogoče se ji bo tukaj malo pokril primankljaj pri izgubi dohodka. V devetih mesecih upam da si bo našla novo, primerno zaposlitev. Sicer pa jo čaka obiskovanje CSD in socialne pomoči. Tudi sama sem se znašla v podobni situaciji, le da sem jaz dobila odpoved že preden sem zaključila porodniško (po 19letih delovne dobe). Sedaj že dve leti iščem primerno zaposlitev, jasno, neuspešno. Živim v vikendu, sama sem, dve leti in pol staro hčerko imam, starši živijo daleč, sosedov nimam, hčerin oče noče imet stikov itd…
Pa mi včeraj pošljejo napotnico iz Zavoda za zaposlovanje, da se moram jutri oglasit na razgovor za delo, ki je dvo ali več izmensko. In če odklonim? Adijo socialna pomoč… Mala pa je šele zda začela hodit v vrtec, ki ravno tako obratuje od 6h do 16h.
Ne vem…
Veliko sreče želim vsem, ki so se znašli v takih ali podobnih situacijah.
30. september 2007 ob 21:40
katarina pravi:
webmaher: kolk pa je, no? Pa sej ni iz bleda, tam nekje okrog. sploh ni važno točno kje.
ona ni uradnica, je nekaj povsem drugega. ampak res ne morem tako podrobno pisat. žal.
30. september 2007 ob 21:40
webmaher pravi:
29km po mojem skromnem mnenju-vasice okoli bleda pa bi tut morale biti do 5km…pa saj nisem mislil, da pa zdaj je pa treba vse na cesto…hotel sem samo povedat, da imamo birokracije vsaj 3X preveč in da je to tudi eden od vzrokov zakaj imam neučinkovito in potratno državo…
a je bila kolegica vsaj v sindikatu…
30. september 2007 ob 22:14
Doktor Živago pravi:
Žalostno, pa vendar vse bolj pogost scenarij slovenske zaposlitvene strukture. Čemu se primerjati z EU, ko pa nimamo pogojev, ki bi človeku zagotavljali uspešno kariero in izpolnjevanje družinskih obveznosti. Sindrom hlapca Jerneja – upogni glavo, ali pa leti na cesto, če se upaš zoperstaviti.
1. oktober 2007 ob 00:20
razgaljena pravi:
A si sploh upam želet otroka?
Domnevam, da tvoja kolegica ni rosno mlada glede na delovno dobo, upam da dejansko ne bo iskala več kot tistih 9 mesecev, ker glede na trenutno situacijo na trgu dela v Sloveniji se lahko to kmalu zgodi.
1. oktober 2007 ob 00:46
1tastar pravi:
@nataša:
“Verjamem pa, da je šla novemu nadrejenemu na živce, ker je obvladala svoje delo, ker je bila samostojna in pridna.
Vem, da je cinično, ne gre pa mi v glavo. A niso taki ljudje všečni nadrejenim?”
Veš, da nič ne veš. To je tako kot: Zakaj je bil odstopljen Marušič?
Tudi, če sem jaz prišel nekam za novega šefa, so mi šli najbolj na jetra tisti “ta pridni”, ki so mislili, da so z večletnim pritiskanjem riti na stol konzumirali vso pamet na tem svetu. Vedno so, če že ne na glas, pa vsaj za hrbtom govorili: “že dvajset let to delam, pa je bilo vedno dobro. Zdaj pa ta zelenec hoče nekaj novega.”
Poznam veliko primerov, ko je šefa odneslo ravno to, če se je oprl na “zdrave sile”.
1. oktober 2007 ob 07:42
1tastar pravi:
@dr,Živago
Osebno smatram, da USPEŠNA kariera ni možna, če delaš TLAKO 8 ur, potem pa se posvetiš družini (ali pa samemu sebi), kariero pa si pišeš za uho.
V svetu delajo uspešno kariero ženske, ki ali nimajo otrok, ali imajo zanje poskrbljeno (stara mama, mož brez kariere, plačana varuška), ali pa imajo tako dobro plačo, da skrb za otroke PLAČAJO.
Zato imajo v svetu možje z uspešno kariero tako visoko plačo, da je njihova žena največkrat le gospodinja, ali pa dajo otroka v zasebno šolo z internatom.
1. oktober 2007 ob 07:51
katarina pravi:
1tastar: skuliraj se. ni vse tako kot ti vidiš in misliš.
1. oktober 2007 ob 08:09
Nataša pravi:
Hehe, 1tastar, saj približno mi je jasno…ampak težko kaj rečem, ker podpiram menjavo službe na 5 let in nenehno izobraževanje – pa ne hlastanje po akademskih nazivih, ampak razni seminarji, treningi, itd. Tako da mi je ta scena enega in edinega delovnega mesta do upokojitve tuja. In, seveda, nimam otrok, ki bi me ovirali, sploh pa imam partnerja, ki me podpira tudi pri poklicnih odločitvah.
1. oktober 2007 ob 08:32
1tastar pravi:
Nataša, ti si prava zame. V eni in isti službi postaneš del svojega stola. Če hočeš, da te spoštujejo, beži stran, čim te začnejo trepljati po rami!
1. oktober 2007 ob 14:46
midve s Saro pravi:
Poznam zelo podoben primer, ko je mama mojega kolega ‘letela’ zaradi novega sefa, ki je ni maral, saj je svoje delo opravila v 6. namesto 8. urah.
In poznam situacijo samohranilk, ki iscejo/iscemo sluzbo. Saj je tudi sama ne dobim. Se tako dobra ponudba, super se odrezem na razgovoru, potem pa delavnik zamoci vse sanje…Ze ce bi imela zdravega otroka, si sluzbe enostavno nebi mogla privosciti, saj bi delala samo za vrtec in popoldansko varstvo. Kaj sele z invalidnim otrokom, to dandanes ne gre.
A sploh kdo rece sefu, da bi rad delal samo dopoldne? Jaz grem raje domov in iscem naprej.
Konkretni primer je verjetno meni poznana RA: upam, da cimprej najdeva sluzbo!
lp
1. oktober 2007 ob 21:39
Mikis pravi:
Ojej, ojej. Tu pa se moram strinjat s tastarim. Ali res vsi živite v sanjah. Kako lahko pričakujete visoko plačo za 8 urni delavnik ali pa celo za 6 urnega ? Danes je na žalost tako, da se je potrebno odločit med kariero in otrokom. Malo je tistih, ki za 8 ur dobijo vlke denarce. Me pa tudi moti a ne, ko govorite, da nekateri opravijo svojo delo v šestih urah in sploh ne potrebujejo osem urnega delavnika. Saj če vprašate našo komercialistko bo vam zagotovo zatrdila, da ona opravi svoje delo v šestih urah in zato dostikrat veselo odide prej domov, nakar mormo drugi namesto nje delat, ker nje NI 8 ur v službi. Otrok tu ne more bit izgovor, da se zato prelaga delo na druge. Ali kar pa je slabše se delo sploh ne opravi ali pa se opravi z zamudo. Vsaka medalja ima dve plati, če iščeš službo z 6 urnim delavnikom pol ne pričakuj večje plače od 600 €.
2. oktober 2007 ob 00:16
katarina pravi:
mikis: falil si poanto posta.
2. oktober 2007 ob 08:21
1tastar pravi:
@midve s Saro!
1. Če sta dve, piši v dvojini
2. Takih, ki delo opravijo v 6 urah, šef ne mara ali zato, ker je sam počasen, ali pa zato da ima mir pred drugimi, ki hočejo imeti nadure za manj dela.
3. Po zakonu je možen tudi polovičen delovni čas, seveda za pol plače!
2. oktober 2007 ob 10:02
Mikis pravi:
Niti ne, pravim samo, da ima medalja vedno dve plati a ne. Nikoli ni samo črno ali pa belo. Zapomni si nikoli ni samo šef kriv
2. oktober 2007 ob 23:34
katarina pravi:
1tasrar: midve s saro pomeni ona -mama in sara-hčerka.
mikis: ja, pa je včasih samo šef kriv. tudi v mojem primeru je bil kriv on, da nismo dokončali posla in da sem jaz dala odpoved. žal mi je samo to, da ga tisti dan, ko se je zadnjič zdrl name, nisem pošteno na gobec, z macolo razbila njegovo kripo in polila vsa vedra barve, kar jih je še ostalo. v tolažbo mi je to, da je ostal brez vseh delavec, da so mu vnovčili menice in da je potonil. uf, kako zadoščenje.
3. oktober 2007 ob 08:16
1tastar pravi:
Kruto. Indizem!
3. oktober 2007 ob 18:28
Mikis pravi:
3. oktober 2007 ob 23:30