Starševstvo +

Prijava na prosto delovno mesto prav posebne sorte

Tisti, ki ste že kdaj iskali službo veste koliko truda je potrebno, da napišeš dober ali vsaj primeren življenjepis in prijavo za prosto delovno mesto. O tem, kako se pišejo te reči, obstaja tudi knjiga in cel kup druge literature in celo predavanja so na to temo.

Ko sem bila februarja izbrana med 186 kandidati za prosto delovno mesto, sem bila presrečna. Končno spet služba, končno spet v sistemu zgodnjega vstajanja, delovnih obveznosti, redne plače. Moje prvo delo je bilo, da odpišem vsem drugim kandidatom, se jim zahvalim za njihovo zanimanje za to delovno mesto. Skoraj vse prijave sem prebrala in približno enake so si bile. Zato je najbrž tako težko dobiti službo, sem si mislila. Vsi pišemo enako, navajamo enake podatke, vsi imamo zahtevano znanje in vsi na nek čisto določen način lezemo nekomu v r**. Nakar dobim v roke tole prijavo:

PRIJAVA NA RAZPIS

Prijavljam se na razpis, ki je bil objavljen na Zavodu RS za zaposlovanje. Zanima me prosto delovno mesto DELAVEC V PROIZVODNJI.

Končala sem osnovno šolo. Nimam nobenih delovnih izkušenj in nimam vozniškega izpita.

Že dalj časa imam zdravstvene težave. Zaradi poškodbe sem morala na operacijo komolca, ki mi še vedno povzroča težave. Ne smem dvigovati težkih bremen, hude bolečine pa se mi pojavijo tudi pri dolgotrajnem uporabljanju roke. Zaradi močnih zdravil po operaciji so se mi pojavile kronične težave z želodcem. Imam tudi poškodovano hrbtenico zato se ne smem preveč prepogibati ali dolgo stati oz. sedeti. Imam tudi dietno prehrano in moram redno jemati zdravila. Vseeno včasih pride do vnetja želodčne sluznice, kar težave še stopnjuje.

Lep pozdrav,

B

Take prijave sama nikoli ne bi napisala. Predvidevam, da za njo stoji oseba, ki mora pisati prošnje za delo, čeprav niti ni zmožna delati niti si mogoče ne želi delati. Ampak nekdo oz. nekaj jo sili v to. In to me je v tej prošnji prizadelo tako zelo, da sem si jo odnesla domov in shranila.

Za družbo je vedno kriva ženska

Tale post se navezuje na prejšnji post. To pa zato, ker je bila za to, kar se je zgodilo, izključno kriva moja hči, ne on.

Torej … vedno smo krive ženske. Za vse kar se nam zgodi, smo krive same.

Ko me je pri 15 letih posilil 30+ letnik, sem bila kriva sama. Šla sem z njim v disco, vsedla sem se v njegov avto, nisem šla ven, ko me je podil ker se nisem hotela poljubit z njim. Jap, kriva sem sama. Definitivno. ON ni kriv ničesar. Oziroma …. kako bi rekla družba … je pač malo neuravnovešen. Ali kakor je rekel ON, da ni vedel, da sem stara 15 let.
Kdo od vas ve, kaj je to POSILSTVO???

Ko je mojo mamo pretepal oče in se je “zaletavala v omaro”, je bila kriva sama. Preveč je gobcala. Definitivno. ON (oče) ni ničesar kriv, saj ji je vendar rekel, naj bo tiho. Oziroma … kakor bi rekla družba … je bil pač pijan in ni vedel, kaj dela. Ali kakor je rekel ON, da mu je roka kar sama ušla.
Koga od vas je pretepel odrasel moški, bivši amaterski boksar, velik 180 cm in težak 110 kg?

Bilo ji je 12 let, ko se je ponoči k njej v posteljo splazil družinski prijatelj. V trenutku se je zbudila in na svojem spolovilu čutila njegovo roko. Pogledala je okrog in videla odprta vrata splanice, v njej pa njegovo ženo, ki je gledala njiju. Zašepetal ji je, naj bo tiho in naj uživa, ona pa je začela brcati z nogami. Naslednji dan sta se oba, mož in žena, delala, da se ni ponoči nič zgodilo. Ko pa je mala vendarle omenila ženi zadevo, ji je ona rekla, da je pač sama kriva, zakaj pa je tako razvita.  Oziroma … kakor bi rekla družba … saj ni bilo nič takega. Jo je pač malo božal.
Se je vam, ko ste bili otroci, zgodilo kaj takega? Veste, kako se počuti otrok, ko nekdo poseže po njegovem telesu?

Včeraj se je moja hči pogovarjala z nekom po internetu. To počne veliko ljudi vsak dan. Na tisti strani je že nekaj mesecev, vsi njeni prijatelji so na njej. Izmenjujejo si slike, se pogovarjajo po msn-ju, nič posebnega. Potem pa ji nek 21 letnik pošlje zasebno sporočilo, da mu je všeč. Ona se ne pogovarja s toliko starejšimi, samo s svojimi vrstniki. Nekateri njeni stavki bi bili za nas odrasle mogoče provokativni, toda njegovi so nedvoumno zveneli tako, da vabijo  v spolnost. Ampak ON ni problem, ona je vsega kriva. Ona se ne bi smela z njim pogovarjat, ona bi morala prekinit pogovor (ki ga tudi je), ona bi morala pazit na besede. ON ni pa čisto nič kriv. Zdaj celo pravi, da se ni ON pogovarjal z njo, ampak njegov prijatelj in da ON nikoli ne bi osvajal 13 letnice. Kakorkoli … družba je rekla, da je on mogoče malo neuravnovešen, moja hči je pa definitivno kriva za vse.
Se je že komu od vas kdaj zgodilo, da se načeli prav prijeten pogovor, ki pa se je sprevrgel v pravo spolno nasilje z vulgarnimi izrazi? Ki se je celo stopnjeval v vsakodnevno maltretiranje preko sms-ov ali msn-ja ali telefona?
—————————————————–

V naši družbi je torej za vse, kar se zgodi ženski, še vedno kriva ŽENSKA. Je že izzivala; tam ni imela kaj iskati; zakaj pa se je pogovarjala z njim; pustila bi ga, če je bil pijan ali tečen ali nesramen; zakaj pa je bila tako oblečena; sama je hotela; …  VEDNO JE KRIVA ŽENSKA. Tudi če sodišče odloči drugače, je za družbo kriva ona. ON je le uboga figura, bolan človek, neuravnovešenec, pomoči potreben nesrečnik.

Ne vem koliko časa bo naša družba še tako razmišljala, vendar bo nedvomno še zelo dolgo. Tako razmišljanje namreč zelo uspešno prenašamo na svoje potomce in tudi kampanja NE je NE!! je le kaplja v morje. 
Po eni strani vzpodbujamo razgaljenost – ženske v playboyu so bolj znane kot pisateljice, v reklamah so pomanjkljivo oblečene ženske, še celo v modi za šolarje sem danes gledala punčke z mini mini minikami, po drugi strani pa so punčke, ki posnemajo to, kar jim sugerira družba (so mini oblečene, maksi namazane, s push up-i), SAME KRIVE, ČE JIH KDO SPOLNO ALI FIZIČNO NAPADE.

Po eni strani imamo polna usta ženskih pravic, po drugi strani pa ravno ŽENSKA ŽENSKO NJABOLJ BLATI, ČRNI. ŽENSKE NE POTEGNEMO Z ŽENSKO ZATO KER JE ŽENSKA. V knjigi Drugi spol lepo piše zakaj. Ženska potegne s svojim družbenim razredom ali skupino ali … z žensko pa ne. Tako smo lahko priča linčanju žensk, ki se jim bodisi posreči uspeti na katerem koli področju bodisi doživijo fizično/spolno nasilje.

Po eni strani govorimo o tem, kako pomembna je izobrazba, razgledanost, po drugi strani pa ženske kar v vrsti čakajo na svojih pet minut razgaljene slave. Izbiramo miss vsegamogočega, samo inteligence ne. Pomembna je postava, prsa, rit, lasje, nasmeh, frizura vagine, pamet …. je povsem stranska stvar.

Biti še bolj fit, še bolj lepa, še bolj občudovana … to je sporočilo, ki ga družba posreduje deklicam in ni ga starša, ki bi vsakodnevno mentalno posiljevanje uspešno diletiral.

In tako se zgodi, da ti 16 letnica pred odhodom na šolsko zabavo reče, da ve, da bo sama kriva, če ji bo kdo kaj naredil, saj se je sama tako oblekla. Sama kriva?? Noben normalen starš ne vceplja svojemu otroku OBČUTKA KRIVDE  ker bi bil otrok oblečen tako kot so pač oblečeni vsi. To dela družba. TI SI KRIVA, TI IZZIVAŠ, SAMA HOČEŠ, PRAV TI JE, …
Zelo enako je s pretepenimi ženskami in zlorabljenimi otroci. Za vse so vsi tisti, ki jih doleti tako nasilje, KRIVI SAMI.

Do kdaj še?????????

P.S.: Za Misko

Do zdaj sem slišala naslednje izjave na račun ŽENSKE KRIVDE. O tem ali so smiselne ali ne, ne bom razpravljala, so jih pa izrekli moški. Torej:

- ženska je kriva za izvirni greh
- za vse vojne so krive ženske
- ženske so krive za to, da je čedalje manj otrok. Nočejo rojevati, hočejo biti neodvisne in to tera človeštvo v propad.
- ženske so krive, da so moški izgubljeni, da ne najdejo več svojega mesta pod soncem
- ženske so si izmislile enakopravnost, čeprav je niso sposobne (ker ne znajo sekati drv in delati drugih težkih del.)
- ženske so krive, da razpadajo družine, ker zahtevajo tisto, česar jim moški ne morejo dati – zvestobo. Moški so vendar samci, v njihovi krvi je, da se parijo s čimveč ženskami.
- ženske so krive, da je vedno več homoseksualcev
- ženske so krive, da gospodarstvo ne napreduje, ker hočejo delati in s tem odžirajo delovna mesta moškim.
- ženske so krive za propad družbenih vrednot
- ženske so krive za vse, kar se slabega dogaja na svetu (vreme, lakota, vojne)
- ženske so enostavno krive za vse.

Nadlegovanje otrok preko zasebnih sporočil internetne strani www.simpatije.com

Pravijo, da internet ni varno igrišče za tiste, ki ne poznajo pravil. Pravijo pa tudi, da na internetu najdeš svega i svašta, med drugim tudi pedofile in ljudi, ki ne zlepa ne zgrda ne odnehajo.

Z mojima hčerama imamo krasne odnose. Tako krasne, da me vedno opozorita na stvari, ki se jima zdijo sumljive, jih ne znata sami rešit oziroma se jih bojita.

Danes mi je tavelika, ki ima 13 let, pokazala sporočila, ki ji jih preko Simpatij pošilja fante (njegov nik je Cimcirim), star 21 let. Zakaj mi je to pokazala? Zato, ker se boji, zato ker ima občutek, da bo imela težave in zato, ker se ji zdi njegovo obnašanje bolano.

Takole je potekala njuna komunikacija preko zasebnih sporočil:

cimcirim: kok si ti lepa. ful maš lepe lase. pa ful maš srčkana lička. res ful si lepa.

iniee: uuu FaLaa.^^ ja, imam msn. ti ga dam, ampak če se ne boš lepo obnašal, letiš, ok?

cimcirim: hehe kok poredn sm pa lahk ful si mi vseč veš

iniee: jah, ne prav veliko. jaz grizem poredne fantke. na tvojo nesrečno že imam fanta, tko da bek of. klikni me na msn.

cimcirim: a ne no pa tok si me razveselila k grizeš poredne fantke joj a res, oddana si ne no

iniee: ja, sorči. šit hepns, ne morš pomagat.

cimcirim: mene zber bom rozice nosu vsak dan morm te met

iniee: HaaHaa , sam jaz sem mal mlada, pa me bo mami kregala. imam samo 13 let.

cimcirim: ja vseeno te hočm in trudu se bom da boš moja res se bom oblubm:) tok krasne punce res že doug nism spoznou tko da… upam da se mi boš prepustla sčasoma

iniee: sam jaz nisem tolk perfektna kot ti misliš. na fotkah sem drugačna kot v resničnem življenju. zdele npr. sem v pižami in se valjam po stolu. p.s.: nisem lepa.

cimcirim: lej moja boš morm it pa prprau se name res ok? hočm te močno papa

Tole sta si pisala danes. In me zdaj zanima, kako naj bi se moja 13 letna hči “pripravila” na 21 letnega fanta.
Mame in očetje najbrž veste, kaj si mislim zdaj. Po domače bi se reklo, da so moji občutki polni kletvic v stilu Pi**** mu ma***, majmune jedan. Preklet idijot, da se upa spravljati na otroka, ki mu jasno pove, da noče imet nič z njim. E da mi je, da ga dobim v roke. Bi mu pokazala kaj pomeni, če se jaz pripravim nanj. Do konca življenja ne bi pozabil ne mene ne teh zasebnih sporočil.
———————————————————–Kaj je to? Pedofilija? Se tako reče temu, da odrasel človek osvaja otroka? Ta kreten načrtno išče mlade punce, še otroke v bistvu, in se z njimi igra? Koliko deklic mu je nasedlo, koliko jih je spravil v stanje “pripravljenosti”? Mogoče nobeno, mogoče veliko. Ne vem, mi je pa do tega, da s tem preneha. Ker zelo očitno moji hčeri ni do druženja z njim in ji zelo očitno tale dvogovor ni bil ok, drugače mi ga ne bi pokazala.

Hvala meni, da svoji hčeri vzgajam tako, da prepoznata potencialne nevarnosti, hvala meni, da si tako zaupamo, da mi take stvari povesta brez težav, zadrega, občutka krivde.

Ostale starše pa s tem postom opozarjam na to, kaj se dogaja na raznih kao nedolžnih internetnih straneh, kot so simpatije, glasujzame, myspace, tagged. Za temi stranmi obstaja polje zasebnih sporočil, ki si jih ljudje pošiljajo in v katerih najdete vse živo. Od čisto normalnih sporočil, do takih kot so zgoraj, kjer kreteni nagovarjajo otroke.

V postelji z mamo

Odprla sem oči. Na blazini pred mano je ležal velik šop dolgih svetlih las. Jap, moja hči je spala pri meni.

——————————————————

Z devetimi meseci je tavelika dokončno vsak večer šla v svojo posteljo in v njej tudi prespala noč. Do takrat sem jo sredi noči jemala ven in v polsnu dojila in navečkrat je pri meni tudi prespala. Mene ni motilo, njo pa tudi ne.
Tamala je dobila svojo posteljo dosti prej, ker je nisem tako dolgo dojila (samo 3 mesece) in tudi ona je v svoji postelji brez težav prespala noč.

V devetih letih življenja skupaj so se naše spalne navade zelo spremenile. Na začetku smo spale vse skupaj v dvoposteljni postelji. Pred spanjem smo se pogovarjale, igrale, je pa res, da sem hodila spat ob osmih zvečer.
Nato sem dobila kavč in tisto dvoposteljno posteljo smo razbile na dva dela za vsako enega. Zvečer sem jima prebrala pravljico, nato pa ugasnila luč in … lahko noč.

Tisto leto, ko je šla tavelika v šolo, sem kupila pograde in sebi veliko francosko posteljo. Končno smo imele prave postelje, velike, udobne. Takrat sta večkrat prišli k meni spat, mene pa ni motilo, saj je bila postelja velika 170 x 200 cm in je bilo več kot dovolj prostora za vse.
Tamala je večkrat spala pri meni, ker so jo ponoči tlačile more in se je hodila k meni stiskat. Ker pa se mi je zdelo brez pomena, da se seli iz ene drugo posteljo, je takrat kar prespala pri meni.

Ko sem spoznala svojega zdajbivšega, je postelja postala premajhna za vse. Hrust kot je, je brez težav zasedel polovico postelje in še več in tamala, ki je prihajala k meni ko jo je tlačila nočna mora, ni imela več kam. Strašno mi je šlo na živce to omejevanje, njegovo brundanje in nerazumevanje naših, samo naših, navad.
V petih letih sta se dodobra odvadili spanja pri meni. In še takrat, ko tamala res ni vedela kaj naj naredi ( še vedno ima občasno nočne more), je prilezla k meni in se stisnila na nekaj centimetrih prostora samo toliko, da se je pomirila.

Zdaj smo spet same. Tamali imata 11 in 13 let. Veliki sta že. Sama se sploh ne spomnim, pri katerih letih sem nehala spat pri mami, ker se niti ne spomnim, da bi kdaj spala pri njej. In mi je to, da tavelika zvečer pride k meni in izrazi željo po spanju v moji postelji, fascinantno.
Včasih se tako z malima stisnemo skupaj in zaspimo, večkrat pa spita na svoji polovici moje postelje in sploh ne vem, da spita poleg mene.

——————————————————-

Všeč mi je, da moji hčeri občasno prideta k meni. Rada imam občutek, da jima je to naravno. Vem, da veliko otrok njune starosti tega več ne počne in zato mi je to, da je njima to naravno, toliko bolj pomembno.

Človeški paraziti

V zadnjem času imam včasih občutek, da sem pravi magnet. Magnet za človeške parazite, tako psihične kot finančne (telesne pa ne, hvala bogu).

Tipičen primerek psihičnega parazita je človek, ki si ego nabija s tem,  da ponižuje sočloveka.
Primer: dva delata skupaj projekt in ima eden izmed njiju predloge, zamisli, ideje, ki bi projekt pospešile in ga naredile bolj donosnega. Drugi, ki je recimo lastnik projekta, pa ne misli tako. Še več, užaljen je, ker si nekdo upa komentirati njegov projekt, ker si upa povedati na glas, kaj pri projektu ni dorečeno, ki si zapomni pogovore do besede natančno in se dogovorov drži, ki pove katere stvari so pomanjkljive, ker razmišlja s svojo glavo, itd.
In  znori. Dobesedno znori. Tistega, ki si je upal dregniti v njegovo idejo besedno popolnoma sesuje, razvrednoti, pomanjša. Njegova obramba je silovit napad na sogovornikovo integriteto. Naprej mu zmeče vse njegovo življenje (koliko služb je že zamenjal, zakaj živi sam, zakaj ima take in take prijatelje, zakaj se mu je takrat zgodilo to in spet drugikrat ono, kaj si misli o njem, in predvsem naj bo srečen, da ga on prenaša, kar je sicer izredno naporno in ga tako ali tako nihče drug ne mara).
Normalen človek kaj takega ne počne. Nikoli. Prijatelji si vendar ne mečejo naprej svojih življenj in osebnih dogodivščin, prijatelji se spoštujejo in znajo ločit posel od prijateljstva … No, človeški paraziti tega ne znajo.

Karkoli mu boste rekli, bo uporabil zoper vas ko bo kaj narobe, ko boste (ne)vede prestopili njegovo imaginarno mejo. Pa ni problem v tem, da vam on zmeče naprej ves vaš življenjepis, problem je v tem, da tega vi njemu ne morete naredit, ker niste taki. V sebi si že mislite, da kaj se gre, ker je pa on skoraj vsak dan opit, popolnoma raztresen in niti ene stvari ne naredi od začetka do konca v enem šusu, doma ima težave z ženo, v službi mu serjejo za hrbtom …. ampak tega mu ne rečete, ker niste taki, ker je to podlo, nizkotno in popolnoma primitivno.

Imate vsaj tri možnosti:
-  ali boste s takim človekom še naprej prijateljevali in pustili, da si bo pumpal ego s tem, da vas ponižuje
- se boste spustili (ali dvignili) na njegov nivo in pohodili njegov abstrakti ego tako, da mu boste položili na pladenj ves njegov življenjepis, njegove neuspehe, težave in slabosti
- boste prekinili sodelovanje in prijateljevanje z njim, ker se počutite preveč psihično izžete

Tak človek Vas popolnoma nič ne ceni. Zanj ste le ena vtičnica več za polnjenje samega sebe. Dokler ga boste hvalili in občudovali in poveličevali njegovo delo, vas bo milostno pustil ob sebi, ko pa boste pokazali, da razmišljate s svojo glavo, pa vas bo zmečkal.

———————————————————
Finančni parazit se prilepi na vaš bančni račun ali denarnico. Posebne vrste paraziti so ljubezenki partnerji / ljubimci (ker sem ženska poznam moške parazite, najbrž pa ženski paraziti niso dosti drugačni).
Začne se čisto običajno. Pridete na obisk, treba je npr. plačati prenočišče, večerjo. On ne dela, vsaj redno ne, vi pa. Ok, plačate prvič.
Pridete drugič. Nima denarja za prenočišče. Hmmm … naloži vam zgodbo, da ni bilo nobenega plačanega dela ali da mu nekdo še ni plačal in da mu je res žal. Ok, plačate drugič.
Pridete tretjič. Vprašate, zakaj vas tako redko kliče. Da nima denarja za telefon. Hmmm … Spet plačate vse vi, pa še za kartico mu daste.
Pridete četrtič. Spet nima denarja. Saj je delal, pa je dal vse mami za stroške in res nima. Tudi za telefon nima in premalo bencina ima za pot do doma. Hmmm … Zdaj bi že moral svetit velik rdeč gumb v opozorilo, da je na vašo denarnico prisesan parazit.

Preiskusite njegovo naklonjenost / ljubezen ali karkoli že čuti do vas tako, da mu rečete, da boste naslednjič prišli k njemu takrat, ko bo imel denar za prenočišče in večerjo, ko bo imel dovolj denarja na telefonu, da vas pokliče in ko bo imel dovolj bencina, da vas pelje okrog. Preverjeno vas petič ne bo več tja.

——————————————————–

Sama sem zelo pozorna na svojo intuicijo. Ko srečam človeka, pri katerem mi že na prvi pogled nekaj …. nekako ne štima …. se ga ponavadi izogibam v velikem loku. To velja tako za poslovne partnerje kot za prijatelje. Do sedaj se je še vedno izkazalo, da se pri oceni človeka nisem dosti zmotila in zato ta čut gojim še bolj vestno. Ampak ….

Včasih me zavedejo čustva, drugič interesi, tretjič trma. In spregledam alarm, ki se mi prižiga in z vsemi močmi držim zaveso pred očmi, ker nočem videti zaodrja. Pa čeprav mi je že ob prvem nehotenem pogledu na “tisto zadaj” jasno, da to ni to, kar naj bi bilo, da se nekdo sesa name, na mojo psiho, čas, denarnico, da spuščam v svoje življenje parazita. Včasih je enostavno obupno težko verjeti, da je ta človek lahko tak, navzven fantastičen, navznoter prazen, sam v svoje balonu abstraktnega ega.

Takim ljudem ne pomaga nič. No, lahko ga sicer pahnete na kolena in mu počite balonček, toda najverjetneje si bo kmalu napihnil še večjega, še bolj pisanega. Vas pa očrnil pred vsemi, ki vas poznajo (in ki vas ne poznajo).  Denarnični parazit pa si bo našel drugo denarnico. Big deal. Kakorkoli …

Izogibajte se ljudi, ki vas ponižujejo, ki vam za vsako malenkost naprej mečejo vaš CV, izogibajte se ljudi, ki se vedno pustijo častit, ki nimajo denarja in ki vas vedno prosijo zanj.

Bolje je biti sam kot živeti s parazitom.

P.S.: vi ste enkratni, popolni, pametni, lepi. Ko vam nekdo z vso silo dopoveduje, da ste neumni, da iz vas nič ne bo, d ne znate mislit s svojo glavo, da je vaše življenej polomija, da sami niste sposobni niti prdnit je skrajni čas, da takega človeka vržete iz svojega življenja. Ker če vi veste, da to ni res, pote mto NI RES. In ne pustite se prepričati v nasprotno.

Kaznovanje otrok – načini kaznovanja, vzgoja in posledice

Potem, ko so me zaradi mojega načina kaznovanja na našem forumu popolnoma raztrgale ženske in mame, ki same živijo z otroci, sem si vzela čas, da se naberejo komentarji z njihovimi pogledi na kaznovanje in njihovim načinom kaznovanja:

1. sem tudi tepež že probal ampak se ne obnese ker se ti še potem otrok v obraz smeji in je nevarno da izgubiš kontrolo nad seboj in ga preveč namahaš
najbolj čudežna in učinkovita metoda je ekonomija, a 100 dolarjev si mi ukradla, ni panike, sej denar je samo denar, zdej mi jih pa vrni, a jih nimaš, ni panike, jih pa zasluži, in je za veliko mesecev ob svoje tedenske dohodke, ki ji jih jaz plačujem, in znašajo 3 eur/teden

2. Do petega leta nikoli nisem nobenega udarila. Tudi ni bilo potrebe, kake neposredne navarnosti za zdravje ali kaj podobnega. Nato se je začelo kljubovanje, ne-ji, včasih dolgotrajno prepričevanje in v skrajni sili grožnje niso zalegle in je šlo samo “s silom”. Deklica jih je dobila le dvakrat, mlajši večkrat, starejši pa tudi, a ne toliko kot mlajši.

Koliko je katera vzgoja prava, je težko reči. Fajn, če se da brez tepeža, če se pa ne da, pa tudi ne bo nobenih trajnih posledic. Vsak udarec bi naj otroka ponižal. Po nagi riti po moje še najbolj. Tega jaz nikoli nisem prakticirala, ker če bi si še hlače slačili, bi se moja jeza že zdavnaj skadila.:-) Jeza, obup, situacija, ko ne gre drugače, samo takrat so jih dobili. Ko je zmanjkalo možnosti za druge kazni (odvzem igrač, prepoved televizije…).

No, če je otrok ponižan ali ne, ne vem, moji mislim da niso bili preveč. Mogoče je ravno v tem štos, smisel kazni. Mogoče je potrebno, da se počuti ponižan, drugače si ne zapomni.

3. Jaz sem vedno mislila da svojega otroka ne bom nikoli udarila. Pa sej resnično ga tud nisem, ampak je star še ne 5 let. Jih pa dobi za sladke, s tem da ga prej opozorim, če ne reagira štejem do tri (s tem da ve da to pomeni da ga bom za sladke) in če me popolnoma ignorira ga za sladke. A zakaj? zato ker mi že sedaj govori, da hoče da je tako kot želi on, ne tako kot jaz in da mu to ni všeč. Namesto da bi nekaj naredil se dere: nehaj štet! Sej mi je hudo, ampak meje morajo bit in to vedno enake in jasne. Če pa misli pri petih letih, da bo delal kar se mu zahoče, kaj šele bo? Evo ne maram nasilja ampak pri nas kazen ne zaleže (čeprav tud nisem sigurna kakšen je učinek ene po riti al pa za sladke)?

4. Meni je pretepanje totalno mimo. Čeprav mi je kdaj kakšna ušla, čisto v jezi, in mi je bilo potem neskončno žal. Vidim pa veliko razliko med tem, da ti v trenutku jeze ena uide (in ne pravim, da je to prav, saj sem napisala, da mi je bilo potem žal, vendar sem otroku tudi tako razložila, kvečjemu je videl, da sem človek in ne brez napak) in med tem, da se načrtno pripraviš s celim obredom.

5. sama sem zelo stroga do svojih otrok, res pa je, da jih ne tepem, priznam, da sem že katerega klofnila, tako čez rit, ampak je vse skupaj bolj smešno izpadlo,kot pa resno…. Mojima je največja kazen večer brez televizije … sicer pa že moje glasno vprašanje ” kaj se dogaja ” njima dovolj resno

6. jst pa mislim,da se bols obnese ena na rit kot pa kvasanje novodobnih druzin,kako je treba k otroku psiholosko pristopit?! halo? zato, da se ti na koncu smeji v glavo?! ne bom rekla, otroci so si razlicni, z nekaterimi se lahko komot pogovoris, z nekaterimi zal ne…in ti psiholoski psiholoski pristopi marsikdaj nevede presezejo svoj primarni namen in s tem otroku lahko naredimo vec slabega kot pa z eno na rit…
sama sem precej stroga, tamal ce si zasluzi jo dobi tudi po riti…pa da se razumemo, sem proti pretepanju, ampak zame je ena na rit cisto nekaj drugega…

7. men je blo zmeraj, če sem katerga stresla (tako ali drugače) potem fuul žal. Tako, da zdaj raj delim kazni/prepovedi, imam par takšnih, ki (baje) bolijo ko strela

8. Jaz nisem nikoli sistematično uporabljala tepeža kot kaznovanje, res pa je, da mi je nekajkrat počil film in sem znorela, kakrat pa je padla ena ali dve po riti (ne po nagi in z roko), odkar je večja kot jaz pa jo počim samo še po roki. To se zgodi recimo dvakrat na leto, ko je bila manjša pa mogoče kdaj več.

9. Na laganje sem pa jaz tudi tako alergična, da bi jo po moje tudi s kuhalnico po (oblečeni) riti, pa se do zdaj nisem spomnila na to (raje sem mučila svojo roko, da je še mene bolelo, njo pa skoz kavbojke najbrž sploh ni).

10. Sama sicer zelo redko zgubim kontrolo, pa se to hitro mine.

11. Jaz živim sama s sinom, ki je star 5,5 let. Ali zagovarjam ”fizično” vzgojo? Seveda. V hiši imava plin, zunaj je dvorišče z grabnom, traktorji, v hiši je električna napeljava (o bog, kako sem napredna!).
Od doma greva okoli 5h, vračava se okoli 15,30. Delam kot konj, utrujena sem in sama za vse; ne morem biti ves čas 100% pozorna.
O nekaterih stvareh se z njim nisem pogajala, o nekaterih se ne bom. V štekerje NE SME drezati, štedilnika NE SME prižigati (plin), peč NE SME odpirati. Pika. Ni moraliziranja, ne pametovanja, to se ne dela.
Svojega otroka sem dobila pri 36ih letih, ne bom ga zgubila zaradi nekega ”new age” preseravanja. In poskušam vzgojiti enega normalnega otroka/dečka/fanta/moškega. Ne piarovca ali dojenčka pri 30ih. Zato mu moram verjeti in zaupati. Zato mi NE BO SMEL lagati, NE BO SMEL krasti,……… lahko bi naštevala do nezavesti a je trapasto. Če teh stvari ne bo delal, pač ne bo šiba pela.

12. Moja mala jih je ene parkrat dobila, ko mi je počil živec.
—————————————————–

Kaj v resnici pomeni, če staršu poči živec? Pri nas doma je to pomenilo pretepanje po principu “kjerpade” in “doklerserokaneutrudi” in živec je velikokrat počil ob čisto banalni stvari, takrat pa, ko bi bilo res potrebno kazovanje, pa … izvrševalca kazni pogostokrat ni bilo doma. – Torej ko staršu poči živec in otroka fizično kaznuje je to opravičljivo, razumljivo in oz. se tolerira (nič posebnega torej, to NI FIZIČNO KAZNOVANJE).

Kakšen vrste kaznovanja so najpogostejše, vsakdanje, “ničposebnega”:

Fizične kazni:
- frcanje
- cukanje za sladke
- navijanje ušes
- klečanje / sedenje / stoja v kotu
- ščipanje
- “ena” čez rit

Psihične kazni:
- prepovedi gledanja TV, igranja na računalniku ali s svojo najljubšo igračo
- kazenski odhod v posteljo uro ali dve prej
- prepoved druženja s prijatelji
- odvzem žepnine (če jo otrok ima)
- prikrajševanje pri hrani
- prepoved crkljanja pri staršu
- žaljenje otroka (nesposobnež, nebodigatreba, pankrt, zguba, …)
- posmehovanje njegovim hibam (debeluh, zobotrebec, neumnež – če mu v šoli ne gre, grdoba, … )
- zasmehovanje otroka pred njegovimi prijatelji
- razpravljanje o otrokovih napakah vpričo njega
- kazensko delo – pomivanje posode, pospravljanje, sesanje, likanje, opravljanje dela namesto sestre/brata
- moraliziranje

Spisek psihičnih kazni je neprimerno daljši od spiska fizičnih kazni. Toda to so le najpogostejše, “ničposebnega” kazni, obstajajo še kazni (manj pogoste vsaj za javnost) kot so:
pretepanje s pasom, kablom, vrvjo, šibo,
klečanje na kuruzi, drobnem kamenju,
pretepanje s koprivami ali ležanje v njih,
odvzem hrane za dan, dva ali več,
preimenovanje otroka v idijota, kretena, hudiča,
pljuvanje po njem,
odvzem prostosti, in zaklepanje v sobo,
prepoved hoje na stranišče,
prepoved umivanja,
ignoriranje otroka,
nenadzorovano pretepanje, brcanje, butanje v steno, lasanje, itd.

Spisek kazni je dolg, obsežen in izjemno raznolik. Roko na srce pa večina staršev uporablja “ničposebnega” kazni, saj so – tako verjamejo in tako jim sporoča družba – manj nasilne, bolj prijazne in družbeno sprejemljive. Predvsem pa so, v primerjavi z lastnim kaznovanjem, starši trdno prepričani, da svoje otroke veliko bolj humano kaznujejo. Humano kaznovanje sploh obstaja?

Strokovnjaki so si enotni, da permisivna vzgoja vodi v propad.

Pri permisivni vzgoji otrok postavlja pogoje, njegove želje postanejo zahteve za njegove starše. Otroka pretirano razvajajo, z ničimer ga ne omejujejo. Starši tako na videz postanejo »samopostrežna trgovina«. (Gostečnik, 1999)

Otrok ne razvije zmožnosti prilagajanja, odrekanja, napora v dobro drugega. V svoji družini se ne nauči, da je ljubezen dajanje in da dajanje osrečuje. Otrokova slika ljubezni je prejemanje, jemanje. Pa tudi veliko moči ima, ki se ji ne želi odreči. (Glasser, 2002)

Nekoč bo moral vse plačati v dvojni meri in sicer tedaj, ko bo kot mladostnik postavljen pred odgovornosti in zaplete življenja, ki mu jih starši ne bodo uspeli več razrešiti. V tem načinu vzgoje mladostnik odloča po svojih željah, vendar pa odgovornost za njegovo ravnanje prevzemajo starši. Mladostnik zato ne začuti povezave med svojo odločitvijo in posledicami te odločitve. Mladostnik v zahtevnosti dokaj hitro preraste zmogljivosti svojih staršev in postane terorist lastnih staršev, ki se ne vso moč trudijo, da bi mu v vsem ustregli, saj s tem kupujejo svojo ljubezen. Mladostnik na ta način ne postaja samostojen, prav tako pa tudi ne odgovoren, zato kmalu naleti na omejitve in težave, ki jih ni vajen. Ta brezmejnost mladostniku ne daje občutka varnosti, ker pogreša strukturo in omejitve. Mladostnik ima občutek, da ga starši kljub razvajanju nimajo zares radi, da se zanj dejansko ne zanimajo. Neomejenost, ki je ni sposoben prenašati, ga žene v stisko in vedenje, ki naj bi starše prisililo, da bi mu postavili meje, zato da bi se počutil bolj varnega.

Večina mladostnikov, ki zaidejo v slabo družbo, v razvratništvo in svet mamil, namreč izhaja iz družin, kjer je bilo vse dovoljeno oziroma iz družin, kjer se za mladostnika nihče v resnici ni zanimal ali se zanj ni zanimal na pravi način.

Na žalost pa se ravno tak način vzgoje v družbi nezadržno širi in producira popolnoma nesposobne odrasle ljudi, brez osnovnega znanja postavljanja meja. Še več, otroci so vedno bolj osredotočeni sami vase, v iskanje načinov zadovoljevanja lastnih užitkov, negiranje vsakršne avtoritete, nespoštovanje in nepriznavanje pravil.

To, da otrok več fizično ne kaznujemo, namreč še zdaleč ne pomeni, da jih NE KAZNUJEMO, temveč da si vedno znova zmišljujemo nove in bolj prefinjene načine psihičnega kaznovanja, od odtegovanja najljubših stvari do odtegovanja starševske ljubezni.
Kaj pa v resnici bolj boli in kaj ima večji efekt, fizična ali telesna kazen ali kombinacija obeh?

—————————————————–

Naša družba temelji na pravilih in kaznovanju. Če kradeš te obsodijo in greš v zapor. Kazen z zaporom je omejitev svobode gibanja, odtegnitev druženja z prijatelji, porušitev “normalnega” načina življenja in druženje s prestopniki v zaporu. Bivši zaporniki so v družbi nezaželjeni, označeni so kot “nevarni” ljudje, s katerimi se ni niti dobro niti pametno družit (diskriminirana in marginalizirana skupina).
Da o tem, da se v zaporu izvajajo še dodatni kazenski ukrepi (od še bolj omejenega gibanja, psihičnega in/ali fizičnega nasilja, samic), sploh ne govorimo.

Družba ima vnaprej dogovorjene kazni za določene prestopke. Ima kazenski zakonik, v katerem so natančno opredeljeni prestopki in kazni zanje. Te kazni so družbeno sprejemljive. Tako vsi vemo kakšna kazen nas čaka, če bomo kradli, poneverjali, goljufali, lagali, ubijali, preprodajali droge, … Ali sistem deluje ali ne … je drugo vprašanje, v globalu mislim, da deluje, sicer bi se že podrl. Pa se ne. So se pa kazni omilile (od nekoč oko za oko in zob za zob, smrtne kazni, sekanja udov, smo prišli do časovno omejenih kazni).

Zelo podobno se dogaja z vzgojo otrok, s to razliko, da smo v izjemno kratkem času prišli iz represivne in avtoritarne vzgoje do …. popolne nevzgoje. Drugače pač ne morem reči vzgoji, ki temelji na pogovoru in pogovoru in še enkrat pogovoru. Če bi pogovor tako zelo zalegel, se vam ne zdi, da bi tudi družba ukinila zapore in se s prestopniki pogovarjala? Vsi zaporniki pa so bili nekoč otroci … In če bi bili pogovori tako učinkoviti, ne bi bilo vojn in drugega nasilja.

Zame osebno pogovor pomeni, da obe strani razumeta kaj si želita povedati. To pa lahko razumem tudi tako, da se sama pogovorim s hčero in ji razložim, da mamila niso dobra, da ji jih odsvetujem in da si bo z njimi zelo škodovala (moj pogled na mamila), ona pa meni odgovori, da so njej mamila super, da se enkratno počuti, da je življenje z njimi lepše in bolj polno. Sva se pogovorili, toda …. ali sva se tudi razumeli in sporazumeli in kaj je zaključek najinega pogovora? – Jaz sem prepričana, da ji mamila škodujejo in vztrajam pri tem, da jih opusti. Ona je prepričana, da so mamila super in nima nobenega namena prenehati z jemanjem le-teh. Kaj zdaj?? Kako naj ukrepam, naj se še naprej pogovarjam z njo, jo v bistvu prepričujem, da to ni dobro zanjo, ali …
V končni fazi bom, če bo hči še naprej jemala mamila, za njeno jemanje odgovorna jaz in če se bo z njimi zastrupila oz. zaradi njih umrla, bo družba name kazala s prstom. Spregledano pa bo, da sem se z njo POGOVARJALA, da sem upoštevala nasvete (ali morda celo zapoved) družbe, da se otrok ne sme kaznovati ampak se z njimi pogovarjati, pa čeprav sem vedela, da bi bila moja hči lahko še vedno trezna ali celo živa, če bi jo pravočasno (teoretiziram) kaznovala (ko je prvič prišla domov zadeta) in jo s silo in svojo fizično ter psihično močjo odvrnila od mamil.

Do kam sežejo pogovori, kdaj je pogovor popolnoma nesmiseln, kdaj je potrebno uporabit silo? Družbe uporabljajo silo nad svojimi ljudmi (kazni, zapori) ter uporabljajo silo tudi med sabo (vojne, ustrahovanje). Družina je sestavni del družbe, družina JE družba v malem, torej je vse, kar je družbeno sprejemljivo tudi družinsko sprejemljivo. Od kod nam torej misel, da je kaznovanje družbeno sprejemljivo, ne pa tudi družinsko?

——————————————————

Kako bomo v bodoče vzgajali naše otroke? Starši vemo, da je to izjemno zahtevna naloga brez popravnega izpita, da se nemalokrat znajdemo v situacijah, ko sploh ne vemo kako ukrepati, pa ukrepati moramo.

Bomo sprejeli zakon, ki prepoveduje TELESNO kaznovanje otrok in gledali kako rastejo psihično trpinčeni otroci in v kaj odraščajo (v psihične invalide, narcisoide, egocentrike, hlastače z užitki)? Bomo otroke že v vrtcu podučili o njihovih pravicah in jim razdelili telefonske številke za klice v sili?
Nedolgo nazaj se je končala doba, v kateri je bila vzgoja otrok izključna domena družine. To obdobje je bilo dolgo stoletja. Z obveznim šolanjem se je del vzgoje preselil v šole, z razpadom večgeneracijske družine v jedrno družino se je vzgoja porazgubila v vrtcih, šolah, med vrstniki, …. Tisti del, ki je ostal v družni, pa ni samo vzgoja kot taka temveč popravljanje, preprečevanje in pojasnjevanje vzgojnih vplivov okolja. Koliko negativnih vplivov okolja otroci posrkajo vase in starši te vplive lahko vidijo samo posredno, nikoli ne bomo izvedeli.

V kolikor se bo družba še naprej tako nasilno vmešavala v družinsko življenje, ob enem pa sama še vedno izvajala taiste ukrepe/pravila, se bojim, da bo dejansko otrok vedno manj. In še od tisti, ki bodo,jih dosti ne bo ne psihično zdravih, ne pripravljenih dejavno vstopat v družbo in biti ljudje (delati, prispevati, se množiti, živeti).

—————————————————–

Sama vztrajam pri svojem načinu vzgoje. Vnaprej določena pravila, vnaprej določene kazni. Po principu družbe.

Nikakor in pod nobenim pogojem se ne strinjam s psihičnim kaznovanjem v nobeni obleiki, prav tako pa ne razumem pokov živcev. Ne razumem niti nasilnega reklamiranja OTROKOVIH PRAVIC, ki jih ne spremljajo OTROKOVE DOLŽNOSTI in STARŠEVSKE PRAVICE IN DOLŽNOSTI.

S propagiranjem vzgoje, ki temelji na in samo na pogovoru, dela družba nepopravljivo škodo tako otrokom kot potencialnim staršem. Naj najprej sama odpravi zakone in kazni in zapore, potem bodo tudi starši dvignili roke od svojih otrok. Nihče si ne želi kaznovanja, vendar to še ne pomeni, da le-to ni potrebno.

Zakaj naj bom ponosna na to, da sem Slovenka

O tem premišljujem že nekaj dni. Oni dan smo namreč z družbo debatirali o tem kako naj se čutimo Slovenci? Kaj naj bi pomenilo, da se počutiš Slovenca? Da imaš rad potico, da poslušaš Avsenike, da greš na Triglav, kaj??  Zadovoljivega odgovora nismo našli in tako je zaključek debate preložen v prihodnost.

Med tem časom sem skontala, zakaj naj bi bili Slovenci ponosni na to, da so Slovenci. Pri celi stvari bom malo distancirana, ker sem pač samo pol Slovenka (sta pa hčeri 3/4, če to kaj pomeni), morda malo bolj objektivna in ne preveč čustveno vpletena. 

Torej … Slovenci ste lahko ponosni sami nase. Zakaj? Zato:

- toliko stoletij obstajate kot narod. Že dolgo nazaj ste imeli ste svojo državo. Avstrijci, Italjani, Madžari so si vas lastili, vam hoteli spremeniti jezik, zgodovino … pa se niste dali. Najbolj so trmarili tisti, iz katerih se največkrat delate norca in so odrinjeni na rob zanimanja družbe – kmetje, podeželje. Meščani so sprejemali tuj jezik, se pačili v nemščini, kmetje pač ne.

- imeli ste človeka, ki za živa ni dosti pomenil (kot še mnogo drugih po smrti slavnih Slovencev), je pa poskrbel za prvo slovensko knjigo in to, da so tisti, ki so trmasto vztrajali pri slovenščini dobili potrditev, da je prav, da se ne dajo.

- to, da vam je nekdo nekoč rekel, da ste bečki konjušari vas je tako zadelo, da še zdaj ne morete preboleti. Ampak vi sploh niste narod hlapcev. V vas ni absolutno nič hlapčevskega. Ne pustite se poniževat, svojega ne daste, trmasto vztrajate pri svojem. Hlapci se prodajo, hlapci delajo kar jim je naročeno, Slovenci pač ne.

- sploh niste majhni. Ste sredi držav, ki bi se takoj steple za vašo zemljo,    ste pomemben kos zemlje v Evropi, samo veste ne za to. Podnebje vam je naklonjeno, narave ne uničujete preveč. Imate 40 km obale, Avstrija pa 0 km. In Madžarska prav tako in Srbija tudi. Vi IMATE obalo, nekateri pa ne. In imate pristanišče, ki je pomembno in letališče, ki je prav tako pomembno, in kozolce in človeško ribico in še dosti stvari, ki v tujini pomenijo, saj jih drugi nimajo, vi pa jih imate. Kako boste potem majhni.
Če bi bili tako majhni, bi vs turisti obšli, tako pa morajo skozi vašo deželo, saj je ovinek okoli vas prevelik. Torej … nsite majhni.

- malo vas je, pa ogromno. Ste veliki partioti. Štajerci pravijo, da je Maribor glavno mesto, tudi Gorenjci in Dolenjci in Primorci se imajo za nekaj posebnega. Idrijčani ne dajo svojega mesta, Ptujčani tudi ne, Razkriževci se bodo skregali z vami, če jim boste rekli, da so Prekmurci (ali Prleki?? Jaz pač ne vem kaj so).    Lokalno in regionalno ste tako ponosni nase, na svoje mesto/vas/narečje/posebnosti, globalno pa …. ves ta ponos zvodeni. Dajte malo dvignit brado, no.

- imate jezik, ki se ga je strašno težko naučit. In bodite ponosni na to. To pomeni samo to, da vas bo vedno razumelo malo tujcev, da bo vaš jezik vedno ostal posebnost in izziv.
(Meni osebno je najbolj všeč pri slovenščini to, det aj ken tok ingliš end vrajt it det uvej nouing det noubadi els uvil andrstend it but ju end me.     To mi je res nabolj noro in izjemno rada uporabljam tak zapis angleščine. Piši kao što govoriš, jel´de?      )
Takole lahko pišete vse jezike in vsi Slovenci bodo razumeli kaj piše, pa … nihče drug (razen Hrvatov, Srbov, Črnogorcev in Bosancev). Uau … kulsko.

- po svetu imate manjšine  (s katerimi sicer delate kot svinja z mehom), ki  častijo Slovenijo kot raj na zemlji. Že iz tega bi lahko doumeli, da niti po pomoti niste hlapci, manjvredni in ubogi. Slovenec je rad Slovenec, ko je zunaj matične domovine, bodite vi ponosi nase, ki ste znotraj.

- še kaj? Ah … za narode nekdanje Juge ste še vedno Švica.

——————————————————-

Zdaj pa še nekaj razlogov, zakaj naj vas ne bo sram, da ste Slovenci:

- vaši politiki, ki jih sami volite, so bedni, popustljivi, mehkužni, nesposobni … Vaši politiki so ljudje tako kot vi. Vi jih volite.
(Jaz od vedno volim Jelinčina, pa se z njim sicer vedno ne  strinjam, ampak mi je všeč, da stoji za svojimi besedami in da upa reči bobu bob.)
Avstrija ima Haiderja, ZDA imajo Busha, Francozi imajo s svojim težave … Vi ste jih volili, če pljuvate npr. po Janši, pljuvate po vseh njegovih volivcih (po meni pa ne    ). Mogoče bi morali voliti ljudi glede na karakterne značilnosti ne toliko glede na njihovo osladnost.

- s Hrvati imate neprestano težave. Ges uvat, vedno jih boste imeli. Zato ker so izjemno ponosen narod, ki se že samo ob dvigu vašega prsta postavi v pest in zapreti. Kot narod funkcionirajo enkratno, čestitam jim. To je destvo.  Morda bi se bilo dobro malo zgledovat po njih.

- preveč opravka imate z okostnjaki iz omar. Druga svetovna vojna je bila tudi bratomorna vojna, ja. V tej vojni se je videlo kako neenotni so Slovenci znotraj naroda, na površje so prišle vse grde lastnosti ljudi = naroda (zavist, sovraštvo, hinavščina, izdaje, privoščljivost).  Ampak glavnina ljudstva se je iskreno borila za svojo domovino, za Slovenijo, za slovenski jezik, za nas. Partizanom vsa čast in slava, domobrancem pa dostojen grob brez slave in čaščenja.

- še kaj? Manj nacionalistični bodite, ker nimate prav nobenega vzroka za izražanje le-tega. Toliko narodov vas je že okupiralo, pa nobenemu ni uspelo, da bi vas asimiliral. Pa vas tudi nihče ne bo, če bo le dovolj trmastih Slovencev (kot sem npr. jaz), ki bodo svoje otroke vzgajali v duhu spoštovanja slovenstva, poznavanju zgodovine naroda in ohranjanja jezika.

 —————————————————–

Se  bere kot Hvalnica Slovencem, mar ne!  

POMOČ MATERI PETIH OTROK – NUJNO!!!

Včeraj me je vsa objokana poklicala Neža. Da ne more kupit šolskih potrebščin za otroke,  da ne ve kaj naj naredi.  Tole mi je poslala po mailu:

Pozdravljena!

Prosim te, pomagajte mi.
Imam pet otrok, od tega je ena študentka, dva srednješolca in dva osnovnošolca.

Sedaj sem pred nerešljivim problemom, kako nabaviti potrebne stvari za šolo.
Otroški dodatek,  nadomestilo preživnine s sklada in DSP so požrle položnice, tako da imam do naslednjega otroškega dodatka danes še 5 eur.

Zaposlena (kako lepo se sliši) sem po varianti skrb za štiri ali več otrok, problem je samo v tem, da si brez dohodka.

Enostavno ne vem več kako dalje .Če mi lahko kako pomagate prosim, saj sama ne zmorem več.

Lep pozdrav Neža

Vse podatke o gospe Neži in njenih otrocih dobite na mojem mailu oz. starsevstvo.plus@gmail.com .

Tisti, ki imamo otroke vemo, koliko denarja potrebuje en šoloobvezen otrok, kaj šele 5 šolarjev. Na hitro bi torej potrebovala za osnovne stvari – tj. knjige, zvezke in nujne šolske potrebščine, 700 – 800 eur.   

Vabim, prosim in pozivam vas, da ji priskočite na pomoč. Lahko v denarju, lahko z nakupom stvari.  V vsakem primeru bo vaša pomoč več kot dobrodošla.

Hvala že vnaprej.