Starševstvo +

Buzeriranje za 12.000 eur

Poleg tega, da sem svoja mladiča pospremila na štirinajstdnevni oddih na morje (in postala brezdomka – to pomeni, da mi ni treba hodit domov, ni mi teba pospravljat, pomivat posodo, prat perila, kuhat, pometat), sem se oglasila še na banki, da uredim dokumente za svoj vikend. Še dobro da sem šla, sicer bi se mi lahko naslednji mesec zgodilo, da bi se obrisala pod nosom za aro in vikend in kredit.

Moja referentka, sicer izredno prijazna punca, mi je povedala, da je kaj malo možnosti (konkretno 50%), da dobim kredit. Zakaj? Najprej zato, ker imam samo štiri plačilne liste in ne šest, kolikor jih zahteva zavarovalnica za odobritev dolgoročnega kredita, drugič pa zato, ker imam samo en dohodek in nobenega poroka.

Pogoji za pridobitev kredita za 10 -15 let so meni osebno sicer vsi kretenski, ampak dobro, če banka in zavarovalnica menita, da lahko samo na tak način dobita denar nazaj (in ne tako, da kredit res odplačam), potem naj se jih držita kot pijanec plota. In zakaj se mi zdijo tako brezvezni njihovi pogoji? Zato:

- kaj pomeni šest plačilnih list?? Komu to kaj pomeni? In pogodba za nedoločen čas?? Jaz lahko naslednji dan po nakazilu kredita dam odpoved, pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas pa je tudi totalno brezvezna, saj lahko na cesto letim tudi s tako pogodbo oziroma dam odpoved jutri, če se mi zahoče in imam drugje boljše pogoje. S tem se kradit res ne more zavarovat.
- plača mora biti min 630 eur oz. 151.000 sit, če hočem obremeniti 1/3 plače, torej vzeti kredit v višini 210 eur mesečne anuitete. Pri tem jih ne zanima, če imam dejansko višji dohodek, ki mi ga delodajalec izplačuje na roke (koliko je takih delavcev v Sloveniji, ki imajo uradno minimalca, v resnici pa 900, 1000 in več eur plače). Taka plača mora biti vsaj tri mesece pred najetjem kredita, da izračunajo povprečje plač. Res brilijantna zamisel. Tri mesece čakam na tri plačilne liste, da lahko dobim kredit, ki bi ga potrebovala že pred tremi meseci.
- če hočem vzeti stanovanjski kredit, je to lahko ali hipoteka ali zavarovano preko zavarovalnice. To pomeni, da na hipoteko lahko dobim kredit v višini 80% vrednosti nepremičnine, kar v mojem primeru manj kot 3 mio sit. Ker pa moram vikend še urediti, zgraditi kopalnico, zamenjati streho, itd. potrebujem seveda višji kredit, kar pa njih ne zanima. Če pa vzamem potrošniški kredit pa moram imeti dva poroka, ker imam tako nizko plačo (630 eur). In kje naj najdem dva poroka za 15 let?? Ju niti iskat ne grem, ker me je sram prosit kogarkoli za tako stvar (jaz tudi nikomur ne bi šla za poroka).
- niti polica življenjskega naložbenega zavarovanja ne pomaga kaj dosti. Nimam pogojev dobit kredit za takoooo dolgo dobo (kako pa ga potem dobijo drugi za 30 let in za dosti več denarja?). Sem rizični komintent.

Tako sem besna, da mi skozi ušesa uhaja dim. Zdaj premišljujem, kaj mi je storiti. Ta vikend HOČEM in zdaj ga hočem še bolj, ker imam težave (mene take ovire vzpodbudijo, da še bolj hočem tisto stvar, da se še bolj borim zanjo). V ponedeljek grem zaarat vikend in spotoma še v eno avstrijsko banko, kjer zahtevajo samo tri plačilne liste in osebni dokument. Baje. In kredite se dobi za manj obresti in ne komplicirajo toliko.
Najbolj me jezi in boli to, da jaz, ki prosim samo za 6 mio sit, kredita ne morem dobit (da ne omenjam, da so mi zadnjič zavrnili hitri kredit do 1 leta zato, ker sem bila v zadnjih šestih mesecih en mesec v negativnem stanju za 3,54 eur), poznam pa ljudi, ki kupujejo stanovanja za 20 in več mio sit, pa dobijo kredite za 30 let. Pa sem že leta in leta njihov komintent in sem vedno vse obveznosti poravnavala sproti in res nikoli niso imeli težav z mano.

Pred mojo referentko sem lezla v stol kot največji revež na svetu. “A lahko karkoli narediva? A bi vi zastavila besedo zame? Mi lahko sploh kakorkoli pomagate?” Bila sem čisto nejaz.
Ko pa mi je pokazala izračun kredita me je kar vrglo. Za 20.000 eur bi v 15 letih dala 32.000 eur. Pa sej so čist zblazneli.  In zato, da bodo zaslužili na meni 12.000 eur me na začetku zbuzerirajo do onemoglosti in jim bom na koncu iz srca hvaležna, da so mi milostno odobrili kredit (Če!).

Če bi lahko prihranila, bi. Z največjim veseljem. Toda ne morem. Nimam. Seveda imam dve službi zato, da bom ta kredit čimprej poplačala, ker nisem nora, da odplačujem 15 let. Toda pri eni plači, dveh otrocih in takih življenjskih stroških kot jih imam niti po nesreči ne morem prihranit toliko denarja. Mah, niti pol ne.

Aja, še fotka z moje zemlje:

Za tale pogled bom tut ubijala, če bo treba. Tole hočem gledat s svoje dnevne sobe.

S temle, po drugi strani,

pa ne vem, kaj bom počela, ker vina ne pijem. Vem pa, da bo letošnja trgatev moj. MOJA, pa če potem takoj umrem. Mene noben bankir ne bo je**. Če jaz nekaj hočem, potem to DOBIM.

(jo, kok so me razkurili).

Poslavljanje, spuščanje, solze in navajanje na to

Slovo je potrebno, da se ponovno srečamo, da začutimo koliko se pogrešamo.
Naša slovesa so nekaj posebnega. So obredi, obredi poslavljanja, spuščanja, dovoljenja za odhod.

Me tri se na leto poslovimo 3 – 4. Ko gresta na tabor, v kolonijo, na daljši obisk k očetu ali ko grem jaz kam za nekaj dni. Spomnim se, ko sem prvič odhajala na pot. Šla sem v Moskvo in tavelika je takrat imela leto in pol. Tamalo sem nosila pod srcem (kako lep izraz) in ko sem sedela na avionu sem jokala kot dež. Bilo mi je tako zelo hudo za taveliko, da se sploh nisem mogla pomiriti. Imela sem tudi slabo vest, ker se jo pustila samo, pa čeprav samo za 10 dni. Ko sem odhajala od doma je še spala in se niti poslovili nisva. Komaj sem čakala, da se vrnem domov.

Potem se dolgo nismo več poslavljale. V prvem razredu sta šli prvič v zdravstveno kolonijo.  Za 14 dni. Že ob odhodu avtobusa sem bila ena sama vileda, potem pa sem že naslednji vikend sedla v avto in se odpeljala k njima na obisk. Spotoma sem kupila veliko lubenico, ki sta se je izredno razveselili. To je bilo pred sedmimi leti in postalo je navada. Vsako leto gresta v kolonijo. Vsako leto jokam ko odhajata, pridem ju obiskat in prinesem lubenico in jokam, ko prideta domov. Ponavadi gremo potem še v kitajsko restavracijo proslavit prihod domov.

Jaz sem se pred dvema letoma poslovila od njiju ko sem odšla v Miami za 11 dni in vsak dan sem ju klicala. Ko sem odhajala sem bila vznemirjena. Ni mi bilo hudo, ker sta me pustili oditi. To smo vadile sedem let. In zvadile. To odhajanje in to, da te ljubljena oseba pusti oditi. Da se te ne oklepa kot pijanec plota, da ne dela drame iz tvojega odhoda, da ne joka in te ne objema tako močno, da te bolita duša in telo. Da te preprosto spusti iti.
Onidve sta me pustili oditi in bilo mi je neizmerno lahko. Jokali sta potem, ko sem jaz že šla v avion in njunih solz nisem videla. Tako kot onidve ne vidita mojih, ko odhajata in jokam za avtobusom.

Spoznala sem, da je vedno težje tistemu, ki ostane. Ker ostane tam kjer so spomini, kjer je energija tistih, ki so odšli. In čeprav govorim, da komaj čakam, da gresta in da bom končno 14 dni sama s seboj, sem v resnici žalostna, malček izgubljena in ne vem kaj naj počnem sama s sabo. Pogrešam ju in ves čas mislim nanju. In tudi jokam včasih in mi je strašno hudo in me boli pri srcu. Prav boli.

Ta bolečina meni osebno sporoča, da ju imam neizmerno rada. Da sem nanju veliko preveč čustveno navezana. Da si prav v resnici ne predstavljam življenja brez njiju in vendar v istem hipu vem, da bom morala živeti brez njiju, ker bosta enkrat prav zares odšli. In je prav, da gresta.
In vadimo. Vadimo odhode, poslavljanja, jaz pa vadim trdnost (da ne zajokam) in neobčutljivost (naj gresta, saj je tako prav).

Priznam, ljubim ju iz vsega srca. Z njima živim 13 let. Sta del mene, mojega vsakdana, mojega življenja. Tudi ko sta zoprni in ko sem sita njunih prepiranj, ju ljubim.

Slovenija / Kosovo

Že nekaj časa razmišljam o tem, kar se dogaja zadnja leta okrog Kosova. Večinski prebivalci le-tega bi se radi odcepili od Srbije. Ne bom se spuščala v diskusijo o tem katerih je več, Albancev ali Srbov, zakaj je enih zdaj manj in drugih več. Dejstvo je, da se med sabo nikoli niso razumeli, da se načeloma ne marajo niti sedaj in da zgodovino oboji tolmačijo drugače – vsak seveda sebi v prid.

Rada bi potegnila nekaj vzporednic med Slovenijo in Kosovom.
Najprej recimo to, da smo oboji (- smo oboji, pa kje sem to našla zdaj? Saj sem vendar pol Albanka in pol Slovenka? Tko je, če je človek narejen po JUS standardu in ne ve točno, kaj je), no, da smo oboji bili dolgo časa ena od pokrajin večje države. Mi še iz AO ven, pa potem ena od republik, Kosovo pa najprej pod Turki in potem avtonomna pokrajina Kosovo (kdo ve, zakaj niso bili republika?).)
- oboji smo imeli, no Albanci imajo najbrž še vedno, uradni jezik, ki smo ga dosledno zavračali, bojkotirali, prezirali. Mi nemščino, oni srbščino. (Ob mojem zadnjem obisku pred cca 19 leti so ljudje zelo neradi govorili srbsko z mano, raje angleško in glede na čisto nove podatke z juga je situacija še vedno zelo ista).
- oboji smo bili zelo svojeglavi. Nekaj posebnega, zanalašč kontra uradnemu. Tudi v Jugi smo bili Slovenci nekaj posebnega (tam nekaj več, v AO pa nekaj manj), Albanci pa so bili vedno nekaj manj. Seveda tudi zato, ker so se družili med sabo in to tudi izven Kosova (pa sej, a smo bili Slovenci izven Slovenije kaj drugačni?)
- Oboji smo in se borimo za samostojnost. No, nam (joj, mama, zakaj me nimaš s Slovencem, bi se lažje popredalčkala?) je že uspelo doseči samostojnost, Albancem na Kosovu …. pa še ne. A se trudijo, so uporni, tečni, hočejo biti samostojni.

To slednje me je napeljalo na tako razmišljanje in na to, kako zelo smo si takrat mi želeli podpore drugih narodov. Koliko podpore imajo kosovski Albanci? Jim mi stojimo ob strani ali si mislimo kaj toliko težijo, kaj se bunijo, saj itak niso sposobni sami preživet.

Kaj si je mednarodna skupnost mislila o nas, ko smo se odcepili? Kako so na nas gledali tujci? Da smo tečni balkanci, ki hočemo bit sami, pa nikoli nismo bili in nam ne bo uspelo. Ali so si mislili, da imamo prav, ko se borimo za samostojnost, da si jo zaslužimo kot vsak drug narod? Kaj si mislite vi, ko slišite, da se spet pogajajo o statusu Kosova in Albanci vztrajajo pri samostojnosti?
Rusija podpira Srbijo, “nasprotniki” Rusije pa Kosovo. Koliko je to res pogajanje Kosova in Srbije in koliko merjenje moči mednarodne skupnosti. Jih mi podpiramo?

DOLŽNOST IN PRAVICA – STIKI Z OTROCI

Na našem forumu se že od njegovega nastanka dalje lotevamo zelo resnih debat o problemih, težavah in dejstvih, s katerimi se srečujemo starši in otroci enostarševskih družin.

In smo našle v Kazenskem zakoniku dva člena, ki  sta očitno napisana izključno za medsebojno psihično maltretiranje bivših partnerjev (no, v te namene ga uporabljajo določene institucije in odvetniki).

Takole gre :

Odvzem mladoletne osebe
200. člen

(1) Kdor protipravno odvzame mladoletno osebo roditelju, posvojitelju, skrbniku, zavodu ali osebi, kateri je zaupana, ali jo zadržuje in preprečuje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje, ali kdor zlonamerno onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
——————————————————————
To si bivši partner tolmači tako, da je od najpogosteje mame DOLŽNOST, da mora otroka vedno, kadar se očetu zahoče,  pripravit, da bo šel k njemu. Obratno pa ima on PRAVICO do stikov z otrokom, ki pa jo lahko izkoristi ali pa tudi ne.
Pa me zanima ali imajo otroci sploh pravo na glasanje in ali se sploh zavedamo, kdo je med to pravico in dolžnostjo?? Kaj pa če otrok noče k drugemu staršu?? Kaj pa če očetu sploh ni do otroka?
—————————————————————–

(2) Če izreče sodišče pogojno obsodbo, lahko naloži storilcu, da mora mladoletno osebo izročiti upravičencu, ali omogočiti uresničitev izvršljive odločbe glede mladoletne osebe.
—————————————————————–
Iz tukaj ven pride rubež otroka.
—————————————————————–

(3) Če je storilec dejanja iz prvega odstavka tega člena prostovoljno izročil mladoletno osebo upravičencu, ali omogočil uresničitev izvršljive odločbe, se mu sme kazen odpustiti.
——————————————————————-
Mama sice poriva otroka očetu v naročje, pa otrok noče it. Joka, tuli, se brani … Ja, pogled na takega mladička res ni prijeten. Se še spomnite ko sem pisala o tem, da moji hčeri nočeta k očetu.

Drugi člen pa gre takole:

Neplačevanje preživnine
203. člen

(1) Kdor ne daje preživnine za osebo, ki jo je po zakonu dolžan preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršilnim naslovom, čeprav bi to zmogel, se kaznuje z zaporom do enega leta.
——————————————————————
Je že kdo slišal, da bi šel kdo v zapor zaradi neplačevanja preživnine? Ali da bi komu rubili premoženje za poplačilo preživnine? Ali da bi se komu vsedli na dohodek in mu ga trgali toliko časa, da bi poplačala preživnino? – Predlagam staršem, ki prosjačijo za preživnino, da se obrnejo na policijo in prijavijo neizpolnjevanje obveznosti. Enako naj naredijo, ko bivšega partnerja ne bo po otroke v določenih dneh, ko bi jih moral imeti.
——————————————————————–
(2) Če je zaradi dejanja iz prejšnjega odstavka ogroženo ali bi lahko bilo ogroženo preživljanje upravičenca ali če se storilec izmika dajati preživnino, se kaznuje z zaporom do treh let.
——————————————————————–
Tale je prav humorističen odstavek. nič manj kot prejšnji sicer. Dve leti sem se zafrkavala s preživnino,  puzala po kolenih, prosjačila, moledovala, pa?? Na sodišču mi je sodnica rekla, da moram dokazat, da mi res ni plačal preživnine vsak mesec. Niso bili dovolj bančni izpiski, iz katerih je bilo razvidno, da je enkrat plačal, drugič ne … Jah, je pa dal na roke. In verjela je njemu, da je dal na roke, meni pa ne, ki sem trdila, da mi ni dal.
——————————————————————–
(3) Če izreče sodišče pogojno obsodbo, lahko naloži storilcu dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena, da mora redno plačevati preživnino, lahko pa tudi, da mora poravnati zaostalo preživnino ali druge prisojene obveznosti, nastale s preživljanjem.
——————————————————————–
Poanta je v besedi LAHKO (lahko da mora poravnati zaostalo preživnino, lahko pa tudi ne).  Tale odstavek je sicer biser med kretenizmi.  Kaj smo tisti, ki preživljamo otroke 12 m/leto potrebe otrok zamrznili, skrčili, ukinili, zradirali, ker nam bivši ni plačeval preživnine?? On lahko plača zaostalo preživnino … kaj lahko tudi me vzgajamo in skrbimo za otroke za nazaj, jih lahko tako zanemarjamo kot bivši partner??
——————————————————————–

Resno pozivam vse starše, ki jih bivši pratnerji psihično maltretirajo – ustrahujejo s tožbami, odvetniki, itd. da se od zdaj naprej sklicujejo na ta dva člena in:

- vsakič, ko bivši ne bo prišel po otroka, to prijavijo na policijo oz. vložijo tožbo
- vsakič, ko ne bo plačal preživnine, prijavite se policiji oz. vložite tožbo
- vsakič, ko jih bo peljal k sebi, pa jih bo pustil pri sorodnikih, prijavite policiji neizvrževanje stikov – babice in dedki nimajo nič s stiki, otrok mora biti pri staršu.
- vsakič, ko vam ne bo dovolil, da pokličete otroka in se pogovorite z njim (še posebej, eč ej dlje časa odsoten – počitnice, daljši vikendi), prijavite policiji onemogočanje stikov z otrokom.
- praga vašega stanovanja ne sme prestopit. Niti po pomoti ne. Če bo kaj takega poskušal, se magari derite samo da vas slišijo sosedje. In pokličite policijo. Čez prag vašega stanovanja NE SME in NIMA PRAVICE vstopit.

Zakaj bi samo ženske patile, zakaj mora moja prijateljica jokat, ker jo je bivši čisto zmaltretiral z ustrahovanjem kaj vse ji bo naredil, če takoj ne pripelje otrok k njemu. Komu je tega treba? Vse ima svoje meje.

Ponovno – NE KUPUJTE NOVIH STANOVANJ

Evo, jutro se je začelo tako lepo, čisto, brez težav, potem pa naletim na zapis pri Seamus-u, ki je napisal svoje križe in težave po nakupu stanovanja. Novega, seveda. Najprej sme se nasmehnila njegovemu zapisu, saj mi je popolnoma jasno, kaj je kupil in sem o tem že pisala pred časom. Pa …. vsa stanovanja v novogradnjah so pokupljena. Seveda. Novo stanovanje, neomadeževano, prazno, … hja, si predstavljam kako lepo je stopit v novo, nikoli vseljeno, stanovanje. In naše, no, vaše.

No, gremo po vrsti. Najprej vam predstavljam sosesko, ki je samo ena od katastrofalno izvedenih gradenj. Nič ne pomaga, da sta arhitekta dobila priznanje, bloki so …. zelo milo rečeno KATASTROFA, tako funkcionalno kot estetsko (slednje je moja osebna ocena).

in

(Sliki sta iz revije Žurnal)

Seveda, v stanovanjih je vroče za znoret (temno rjava fasada iz plošč?? Je kdo preveril koliko volne – izolacije je res zadaj za ploščami?). Žaluzije pa so sploh čisto preveč komplicirana senčila za družine z majhnimi otroci, ki so večinski stanovalci te soseske (ja, tudi otroci uporabljajo zunanja senčila). To je klasičen primer nefunkcionalnosti v načrtovanju in nesposobnosti pogleda vnaprej – kdo bo v teh stanovanjih živel. Pa ne kritiziram arhitektov osebno, ker ju ne poznam, kritiziram točno določeno sosesko. Da o sami izvedbi gradnje sploh ne govorim (sem že pisala o tem).

Druga taka soseska, pri gradnji katere sem aktivno sodelovala, pa je take:

Stanovalci le -te imajo svoj forum , ki je je izredno zanimiv in kar predstavljam si njihova stanovanja. Dejstvo je, da sem vsa stanovanja preletela milijonkrat in da še danes vem, kje je bilo kaj narobe, kje je že med gradnjo zamakalo, poplavljalo, kje je parket odstopil, kje …. (moja telovadba je bilo letanje po stanovanjih 10 ur na dan).

Zdaj pa resno. Zakaj so stanovanja zgrajena nekvalitetno:

- razpis za gradnjo stanovanj je narejen na najbolj ugodnega ponudnika. To ne pomeni, da je ponudnikova cena realna, ampak da je najbolj poceni. To so javni razpisi.

- krovni izvajalec (Vegrad, Gradis, Energoplan, itd), imajo ponavadi svoje delavce za izgradnjo konstrukcije objekta (temelji in surove stene). Ko se postavlja betonske bloke se ponavadi gleda na centimetre in čimhitrejšo postavitev ogrodja, fina dela …. na njih se takrat ne misli. Naj tukaj pripomnim, da so ti delavci plačani od 2-3 eur/uro in delajo po 10-12 ur dnevno vsak dan.

- podizvajalci so izbrani po zelo istem ključu kot krovni izvajalec – najbolj ugodna cena, ki se jo potem še niža. Primer: normalna cena za slikopleskarska dela : predpremaz+kitanje+dvakratno beljenje je (Wane, pomagaj!) cca 430 sit brez DDV. Na objektu kot so tile zgoraj pa ja cena 290 sit brez DDV in manj. Ja, je kvadratura, ampak je tudi tempo, veliko ljudi in predvsem OGROMNO DODATNIH DEL  kot je flikanje lukenj, popravilo neravnin (sem prej napisala, da ogrodje gradijo na cm natančno, kita se pa do 3 mm max in je 1 cm ali več praktično nemogoče poravnat z navadnim kitom). Dodatnih del zelo praviloma ne priznavajo, zahtevajo pa fantastično izvedbo. Tako počasi cena dela pade na (če je sreča) pozitivno nulo, kljub kao milijonskemu poslu.
Parketarji … jaz nikoli ne bi bila na njihovem mestu. Je popolnoma nemogoče kvalitetno polakirat tolikšno površino, če fasaderji, električarji, slikopleskarji, hodijo po stanovanjih. Lakiranje zahteva čas, primerno vlažnost, toploto … tega pri takih gradnjah ni.
Da vgradnjo in vzdrževanje stavbnega pohištva do predaje (torej do zaključka vseh del) niti ne omenjam. Še dobro, da se kakšna okna sploh še zapirajo.

- vsi podizvajalci dajo krovnemu izvajalci bianco menico za kvalitetno izvedbo del in menico za garancijsko dobo. Tisti, ki imajo bolj zahtevna dela (streha, strojne inštalacije) dajo bančno garancijo. Toda …. kdo jamči, da bo podjetje po koncu opravljenih del še poslovalo? Od kje bodo vzeli denar za uveljavljanje bančne garancije? Toliko, kot lahko streha naredi škode, toliko denarja na tisti garanciji ni. To so garancije za točno določene stvari, žal pa je tako, da so skoraj vedno podizvajalci povezani med seboj. Če zaje** eden, se zaje** tudi drugi in tretji (primer: vodovodno inštalacijo sprobavajo potem, ko se je vse končano – polakiran parket, pobeljene stene, zmontirana notranja vrata, položene ploščice.

Ravno v Tacenskih dvorih se je zgodilo, da je v enem od stanovanj …. počila cev. Ups.   Ne samo da se je dvignil parket, da je bilo treba navrtat luknje v estrih in ga izsuševat, treba je bilo razbit ploščice, postrgat kit s sten, ki jih je namočila voda, in jovo na novo.
Kdo je bil kriv za to? Mislite, da sta parketar in slikopleskar dobila plačano popravilo (ki bi praviloma moralo it v režijske ure in ne kvadraturo? Jok, brate, odpade.)

- Pametni kupci kupijo popolnoma prazna stanovanja. To pomeni, da po tleh ni parketa, da v kopalnicah ni ploščic, skratka da je stanovanje prazno. Poleg tega pogledajo na balkonih ali ima le-to naklon ven, da odteka voda proti zunanjemu robu balkona, da je narejen odtok vode, da se vrata zapirajo in tesnijo, itd. Parket in ploščice se odbijejo od kupnine in ceneje je, če vam to naredita  vaš parketar in keramičar – in lepše bo, kot pa da ste nezadovoljni in uveljavljate reklamacije. 
Kar pa se tiče slikopleskarskih del: Potegnite dol rolete, prižgite luč in poglejte strop. Je jajčast? Ni kriv slikopleskar(jajčastega stropa se ne da zravnat s tremi milimetri kita), krivi so zidarji. Ampak oni bodo reklamacijo obesili prvemu. So robovi odbiti? Jap, nekdo je varčeval s kotniki (pa ne izvajalec notranjih ometov, ampak projektant. Toda on ne bo sprejel vaše reklamacije, ampak jo bo naložil prvemu.).

Na koncu so vsega krivi podizvajalci. Ne projektant, ne arhitekt, ne krovni izvajalec, tisti najmanjši, tisti, ki jih je največ. Ampak tega kupci ne vejo

In da povem še nekaj o arhitektih. Zgradbe, ki jih narišejo, so njihova nevemkakšna lastnina. Ne sme se jih spreminjat brez njihovega dovoljenja, kar pomeni, da morajo biti okna vsa iste barve, da se ne sme na fasado vgrajevati klima naprav, da se ne sme zastekljevati balkonov in atrijev. Vse lepo in prav in super. Predlagam, da arhitekte tožite tisti, ki ste kupili stanovanja:
-  brez zunanjih senčil
- brez klima naprav
- ki so nefunkcionalna (preozka vrata, z notranje strani stopnička pod balkonskimi vrati – ni prostega oz. ravnega prehoda z balkona v notranjost)
- v katerih so prostori nefunkcionalno razporejeni ali radiatorji ali odprtine (okna, vrata).
- v katerih se vrata odpirajo v prostor in ne proti steni
- kjer na balkonih ni odtokov
- kjer atriji niso zagrajeni in njihovi lastniki nimajo zasebnosti>
- kjer na atrijih ni strehe in stanovalci v nadstropjih lahko onesnažujejo atrij
- kjer so krila oken širša od 130 cm (do 140 cm je garancija, vendar se okenska krila povešajo in z leti gre okovje ….   garancija je 2 let ina okovje).  
- in še in še.

Če ne znajo funkcionalno naredit blok, naj se ne lotevajo takih projektov. Če ne znajo predvidet strukturo lastnikov oz. stanovalcev stannovanj, naj ne načrtujejo stanovanjskih sosesk.

P.S.: v Tacenskih dvorih je bilo naenkrat na kupu cca 200 delavcev. Kaj mislite koliko Wc-jev je bilo namenjeno njim? Kolikokrat na teden so jih praznili in kam so delavci hodili opravljat svoje potrebe?

Skrivnosti

“Skrivnost je, če to ve eden. Če vesta dva, potem to ni več skrivnost.”

Ne maram jih. Ker omejujejo, ker so ponavadi težke in ker človeka od znotraj žrejo.
Živeti s skrivnostmi ali biti skrinja, kamor jih drugi odlagajo … noup, to nisem jaz.

Do sedaj sem spoznala tri vrste skrivnosti: skrivnosti primarne družine, lastne skrivnosti in skrivnosti moje družine (če ne štejem prijatejskih skrivnosti in skrivnosti članic društva).
Prve skrivnosti so imele vedno nekakšen negativni predznak. Da je neka stvar skrivnost, sem vedela po stavku: Ne govori okrog, kaj se dogaja v družini. ali Ni treba, da drugi vejo, kaj imamo mi. ali preprosto To naj ostane skrivnost. Da ne boš komu povedala. Tako je bila skrivnost očetovo popivanje, pa mamino zaletavanje v steno, pa pretepanje, itd. Jaz teh skrivnosti nisem obdržala zase. Kdorkoli je imel pet minut časa sem mu povedala, kaj se dogaja pri nas, ker se mi je zdelo dogajanje bolano, odklonsko. Zdaj tudi sama otroke vzpodbujam, da govorijo o dogajanju v držini za zaprtimi vrati. Mi je kristalno jasno, da se v družini ponavadi ne sme govorit samo o tistih stvareh, ki …. bolijo in se ne bi smele dogajat. (Odrasli vemo, kaj se ne bi smelo dogajat, zato otrokom zapiramo usta).

Moje osebne skrivnosti …. jih nimam. Niti ena sama stvar ni samo zame, samo moja. Karkoli se mi zgodi … moram povedat vsaj enemu človeku. Najbrž tudi zato, ker sem v otroštvu okusila breme skrivnosti in ga sama nočem nosit. Skratka, o meni vsi vejo skoraj vse. No, so nekatere stvari, ki jih prenesejo samo točno določeni ljudje oziroma se tičejo določenih ljudi in take stvari povem njim, toda …. zase ne obdržim ničesar. Malo drugače je sicer pri skrinji skrivnosti. To sem razvila, toda v tisto smer, da ko mi kdo kaj zaupa to enostavno pozabim. Zavestno. In se šele v trenutkih, ko sem spet s tistim človekom, spomnim, kaj sva prejšnjič govorila. Na tem sem morala zelo veliko delat, priznam. 

Skrivnosti moje družine … jih nimamo. Naša družina je odprta knjiga. Razen skrivnosti, ki jih imata onidve kot osebi, seveda. In to so take stvari, ki bi jih jaz, ko jih slišim, takoj povedala okrog. Pa moram obljubit, da ne bom, čeprav točno vesta, da bom.
Ena taka stvar se je zgodila včeraj. Ne smem povedat kaj, ampak si ne morem kaj, da ne bi o tem govorila, ker je tako …. Tamala je prišla k meni in mi je rekla, da mi mora nekaj povedat. V trenutku, ko sta se najina pogleda ujela, sem vedela, kaj je. Jeee, praznovali bomo.
“Ampak mami, da ne boš nikomur povedala. “  Kot da me je ustrelila. Joj, ne no. A lahko povem samo sestrama in njenemu očetu?
“Ne mami, nobenemu ne smeš povedat.”
Ej, ampak …. to se zgodi samo enkrat v življenju. No, samo enkrat je prvič, dogajajo se ji bo naslednjih 40 let. In to je novica, to ne more biti skrivnost. Pa na tortice bomo šli, pa …. da sploh ne pomislim na to, da bom zdaj morala kupovat dvojne vložke.

Eto, zdaj čakam na dovoljenje. Ker če bom raznesla novico brez njenega dovoljenja, bo najmanj 3 ure z mano skregana. Brez nje pa ne morem tega naredit, ker moji sestri ponavadi vedno takoj pokličeta njo in začneta “Ej, a si kul? Kako se počutiš? A če kaj posebnega vem? Ne,  samo tako me zanima.” In seveda bo takoj vedela, zakaj kličeta in kdo jima je povedal (Smo preizkusili pri taveliki. Zanimivo pa je to, da se tavelika, ki ima to stvar že dve leti, rada spominja prav prve khm khm, ker je bilo toliko veselja okrog tega. Vse samice našega klana smo jo obletavale, ji čestitale, jo objemale, jo podučevale kaj to pomeni zanjo, pa se je takrat tudi kregala name, zakaj sem povedala naprej. Danes pa se smeji temu in ima lep spomin.)

 Torej, tole mi leži na duši že od včeraj. Ko bo tamala snela znak Zaupno, bom pisala o doživljanju prve khm khm , ker je res fascinantno. Fascinantno je dojemanje smisla khm khm, dojemanje svojega telesa kot nekaj, nad čemer je zdaj izgubila kontrolo (ker se ji dogajajo stvari, ki jih ne more kontrolirat) in dojemanje sebe ne več kot punčke/otroka temveč kot spolno zrelega bitja.

Tkole … tolko o skrivnostih, torej   

Traži se dečko

TRAŽI SE DEČKO

Traži se dečko,
što zgodan što jak
napola anđeo čuvar in napola vrag

Nevin ko suza in stasit ko bog
frajer sa otrovnim smješkom, simpatično spor

R: on če me grliti
on če me maziti
on če me ljubiti po čitav dan
a ja ču vrištati i ja ču stenjati
 ……..
budi moj lav budi moj vuk
bit ču ti janje

traži se dečko
što mio što krut
model za praktične dame i bogat i  lud

pjesnik po duši
košarkaš po tjelu
romantično srce mornara u bjelom odelu

R: on če me grliti
on če me maziti
on če me ljubiti po čitav dan
a ja ču vrištati i ja ču stenjati
 …… (tale vrstica manjka. ne razumem kaj zapojejo, pa da se ne brukam   )

budi moj lav budi moj vuk
bit ču ti janje

ljubi me moja divlja zvjer
mili moj snažni buldožer

 —————————————————————————-

Drage dame! Tole je samo za gledat in taki moški niso za uporabo. Ponavljam, niso za uporabo. Samo za gledanje in sanjarjenje. So preveč zaljubljeni sami vase, da bi poskrbeli za vas. Kakorkoli …. tale ima 18 + . Seveda se na slikah ne vidi, ker sem jih obrezala (slike, da ne bo pomote    ). Originalne slike vam lahko pošljem po mailu.    (pa kdaj pridejo slačifantje v Slovenijo? Joooo).

Dve službi in starševstvo v enostarševski družini

Tamali sta šli končno spat. Prižgala sem si cigareto, nalila kozarček martinija (o tem mrtiniju pišem kot da sem alkoholičarka   ). Danes sem dobila novo službo. Pravzaprav ne novo, ampak še eno, drugo, dodatno službo.
Zakaj? Pa …. to se sprašujem tudi sama.
Je to prav? Tudi to se sprašujem. 
Kaj pa starševska služba? Tudi to se sprašujem.
Kaj pa tamali? Tudi to se sprašujem.

Pred časom sem pisala o tem, kako ljudje, ki se imajo za nekaj več gledajo na ljudi, ki nimajo toliko kot ti prvi. Pisala sem tudi o tem, kako sem hčeri na njeno vprašanje, če jo bom prijavila na tabor odgovorila, da ne, ker nimam denarja. Eden izmed komentarjev se je glasil naj si poiščem dodaten vir zaslužka. Ok, sliši se precej nekomplicirano, poiskati še eno službo. Zakaj pa ne, v končni fazi? Itak ni normalno, da človek dostojno živi od ene plače, dve službi sta popolnoma … nekaj normalnega ZA ENOSTARŠEVSKE DRUŽINE, a ne?!

Torej …. ker je to tako presneto lahko, sem si poiskala še eno službo. Prav res službo, ki bo plačana preko popoldanske obrti ali avtorskega honorarja in za katero bom delala vsak dan vsaj nekaj ur skupaj. No, pa poglejmo zdaj tehnično izvedljivost oziroma reorganizacijo mojega dneva zaradi nove službe (in iskanje časa zanjo).

Vstanem od 7 uri . Ob 7.15 se odpeljem v Ljubljano. Tam delam od 8 – 16 ure. Ob 16.10 sem v avtu in se peljem domov v Kranj. Domov pridem ob 17 uri. Nova služba zahteva dan, ker fotografiram objekte, zato moram najkasneje ob 18 uri na teren. Delam do, recimo, 20.30 ure. Pridem domov, poljubim hčeri za lahko noč, se vsedem za računalnik in slike prenesem v podatkovno bazo na posebej za to narejeno internetno stran. Zraven vpišem še vse podatke objekta. Norma je 8 objektov na dan, torej delam tja do, recimo, 23 ure. Grem spat.
Vstanem ob 7 uri. Ob 7,15 grem v Ljubljano. Delam od 8-16 ure. Ob 16.10 se vsedem v avto in se odpeljem v Kranj. Domov pridem ob 17 uri. Ob 18 uri sem na terenu …. ups, pozimi ne bo šlo, ker je tema že ob 17.30 uri. Bom delala med vikendi, ni problema.

———————————————————————————-

Kaj manjka v zgoraj opisanih dnevih? Ja, manjka Katarina mama. Res ni problema delat dve službi, finančno bomo preskrbljene, toda … kdo bo čustveno skrbel za dve najstnici, ki bosta po cele dneve sami doma, ki bosta videli mamo samo “u prolazu”? Mal .. tko no … čudna situacija, mar ne?

Strokovnjaki bi rekli, da si dveh služb ne morem privoščit. Da nisem odgovoren starš, ker mi je bolj pomembno finančno področje od starševstva, da sem materialistka, da bi kot socialna delavka (ljudje mi tako zelo radi mečejo naprej formalno izobrazbo, da si jo moram včasih tudi sama) morala vedeti, kaj so prioritete v družini. 

Internetni psihologi me pljuvajo, da samo jamram, da nimam, ko pa hočem delat, pa mi strokovnjaki vržejo naprej, da sem slab starš.
Se boste dogovorili med seboj, kaj je bolj pomembno, kaj bi bilo dobro ali se moram spet sama odločat?
Kdo mi bo zdaj solil pamet, kdo mi bo dajal prijazne nasvete kako naj se znajdem in si dobim še eno službo, pa kako naj pravilno vzgajam svoji hčeri (in ju ne puščam samih doma)?
Kdo mi bo kasneje, če katera zavozi, metal naprej, da sem jaz kriva za to, ker sem bila odsotna in nisem skrbela zanju?
Kdo me bo spet pljunil, ko bom rekla, da ne morem plačat položnic (če bom samo v eni službi) in da moja hči ne gre na šolski tabor?

Se vam ne zdi, da bi človek, ki dela 8 ur na dan vsak dan, moral imeti tak dohodek, da preživi družino in da mu še kak euro ostane? Se vam ne zdi, da ljudje nismo narejeni samo zato, da delamo in delamo. Jeb** denar, če v njem ne moreš uživat.
Meni res ni noben problem delati dve službi, ampak potem se ne morem it aktivnega starševstva. In potem se sploh ne morem it bloga, pa foruma, pa društva.
Saj nisem superženska.
Ali pač?
Bom spet nekomu dokazala, da sem sposobna?
Res moram?