Starševstvo +

Lepo je biti mama in lepo je biti sama

Zdaj sem se že aklimatizirala na samoto in sem čisto noter padla.

Premišljujem o tem, kar sva se nedolgo nazaj pogovarjali s sestro. Kako lepo je namreč biti sam. Ja, res je lepo.
Ko sta tamali odšli, sem najprej dva dni samo bluzila po stanovanju. Nato sem se prijela v roke in ga pospravila. Od sobote dalje ga nisem več pospravljala, saj ga tudi razmečem ne. Pometla sem enkrat,
umazane posode sploh ni, ker ne kuham (sem z burekom čisto zadovoljna),
pa tudi oprat ne morem, ker nimam dovolj umazanega perila (majčke si kar na roke operem).
Domov pridem kadar mi paše,
lahko poslušam katerokoli glasbo hočem,
lahko hodim gola po stanovanju,
lahko kadim in pijem Martini, pa mi nihče ne teži,
lahko imam obiske, pa se nihče ne pritožuje.
Lahko grem zvečer ven na sprehod pa mi ni treba razlagat kam grem, za koliko časa in, če grem s kom, s kom grem.
Ni mi treba skrbet za hrano v hladilniku, ker itak ne jem doma.
Tudi sadja mi ni treba kupovat in v bistvu veliko prihranim pri hrani, ker sem sama.
Ni mi treba kuhat in
ni mi treba vsak dan klicat domov ter preverjat kako sta in kaj počneta.
Ni mi treba vsak večer premišljevat, kakšne zadolžitve jima bom dala naslednji dan, da jima ne bo preveč “dolgčas”.
Ko grem zvečer na internet se mi ni treba dret “DOL!!!”, ker sta onidve tudi na internetu in mi potem veliko počasneje dela.
Ni mi treba komunicirat z njunim očetom kdaj se dobijo in kje in kako in potem prepričevat muli, da naj gresta z njim.

V glavnem, ni mi treba delat ogromno stvari. Sem svobodna, odgovorna samo zase in tudi skrbim samo zase. Fantastično je biti samski in vsako leto takle čas mi je jasno, zakaj je toliko mojih znancev pri 30 + še vedno samskih.

Je pa res, da ne dam svoji hčeri za vse na svetu ne. Že toliko časa živimo skupaj, da smo navajene druga na drugo kot nebo na sonce. Samoumevno je, da smo skupaj, da skrbimo druga za drugo, da se skupaj smejimo, kregamo in jokamo. Prav res si ne predstavljam, da bi bila sama sama, ker sem z njima že 13 oz. 11 let. In ……

…. komaj čakam, da prideta domov. Nekdo mora pospravit klet.

Slovenci zadovoljni, življenje se ni podražilo

Zdaj sicer ne najdem tistega članka iz Dnevnika, ki je pisal o tem, da je čez 80% Slovencev zadovoljnih z življenjem v Sloveniji. Ne da bi nasprotovala tej ugotovitvi, zanima me samo, koliko je številčno teh 80% Slovencev, saj sem prepričana, da jih ni 1.600.000 kolikor znaša groba ocena teh 80% Slovencev.

In kaj je pravzaprav tako fascinantnega z življenjem v Sloveniji? Z mojega zornega kota je to samo narava, ki pa nima kaj dosti opraviti z državo samo. Narava je pač narava.
Za kredit, ki je vreden (za nekatere eno samo noč v igralnici) 20.000 eur, se bom morala pretegnit in zlomit, da ga bom dobila.
Za dva šolajoča otroka porabim toliko denarja, da mi je slabo že samo ob misli na 1. september.
Delodajalec varčuje na vseh koncih in krajih, kar pomeni, da varčuje tudi pri meni. Ker če ne bi varčeval, bi imale jaz veliko manj potov s kreditom.
Kadarkoli grem v trgovino porabim več denarja, pa me vsi prepričujejo, da sem preveč površna in porabim preveč denarja za hrano. No, še dobro, da zdaj tudi uradno vem, da je inflacija v naši državi 3,8% in najvišja v državah EU. In da se je skoraj za 10% podražilo sadje, ki je bojda zelo zdravo in nepogrešljiva hrana otrok. Uau, super, ploskam, pametno. Na eni strani zakon o kadilcih, na drugi podražitve zdrave hrane.
Država tako, po moji logiki, promovira zdravje, po drugi pa ne naredi popolnoma nič, da bi si ljudje zdravo hrano tudi dejansko lahko kupili in to VSAK DAN. Se spoh komu sanja, koliko dva odraščajoča otroka pojesta sadja, pa kruha (raje polnozrnatega in rženega kot belega, ki je najcenejši)??
Bencin …. brez zveze. Zguba časa in besed.

Torej …. premišljujem, s čim bi bili Slovenci lahko zadovoljni. Če se primerjamo z Bengalom, Etiopijo, Korejo, Čilami, potem smo najbrž res lahko sila zadovoljni. Če pa se primerjamo z Nemčijo, Luxemburgom, Nizozemsko, Avstrijo, pa smo res ubogi, tako finančno, stanovanjsko kot družinsko.

No, jaz skratka nisem med tistimi 80% zadovoljnih Slovencev, me pa res zanima koliko jih je bilo anketiranih. Številka, prosim, številka, ki je nikjer ne zasledim. 200, 300 vprašanih?? Koliko??

p.S.:

Evo, sem našla članek.

V bistvu je zelo zadovoljnih 91% Slovencev po raziskavi Eurobarometra.
Dnevnik pa nosi datum 19.julij, 2007

Edini blondinec, s katerim bi šla … na sprehod :)

Meni so od nekdaj všeč temnolasi moški. Pravzaprav …. so bili vsi moji ljubimci po očetu mojih hčera temnolasi (oče mojih hčera pa je blond hehehehe). Ampak …. vedno je en ampak. Obstaja blondinec, s katerim bi šla takoj, ampak takoj na večrejo, sprehod, bowlat, v kino, itd. In to je …

Kdo ga ne bi imel rad? Seveda ni lepotec (pa saj lepotca niti imela ne bi, so same sitnosti z njimi), ampak  nekaj je na njem ….nekaj, mmmm, da bi ga človek pojedel.

 Irena, pomagaj mi s kakšno lepo veliko fotko, prosim te.

Demokracija …. ne, hvala!

Ljudje zahodne Evrope in severne Amerika (mislim na Kanado in ZDA) imamo demokracijo. To pomeni, da vlada ljudstvo. Toda ali je to res? Dobesedno res? Ker če je res, potem si jaz to predstavljam tako: v parlamentu sedi poslanec, ki sem ga volila. On je dolžan moja vprašanja, mnenja, predloge zastopati v parlamentu. Torej, če ga pokličem v pisarno in podam svoje mnenje glede zakona, o katerem se razpravlja v parlamentu, je on dolžan moje mnenje posredovat naprej in ga celo branit. To potem pomeni, da vsi volilni upravičenci lahko klicarimo poslance, jim podajamo svoja mnenja in oni nas morajo zastopati. In če so si ta mnenja različna kot so si različni oblaki na nebu?? To mene kot del demosa prav nič ne zanima. Jaz pričakujem od svojega poslanca, da bo zastopal moje mnenje in seveda tudi uspel. Saj je vendar demokracija, kar pomeni, da vladamo vsi.

V družini to pomeni, da glas vsakega družinskega člana nekaj pomeni. Ko se pogovarjajo o tem, kam bodo šli na dopust in hoče ata v hribe, mama na morje, ena hči s fantom na morje, druga pa noče nikamor se bodo kako dogovorili za dopustovanje?

Dejstvo je, da je demokracija skupek kompromisov, odstopanj, lobiranj, manipulacij, itd. Demokracije kot nam jo predstavljajo strokovnjaki, v dobesednem pomenu sploh ni. V Sloveniji ne vlada ljudstvo, vladajo lobiji, politične stranke, veze in interesu in denar. Ljudje … zavladajo samo takrat, ko gredo na cesto. Pa še takrat jih ustavi policija.

Torej … hotela sem napisat samo to, da pri meni ni demokracije. Je totalitarizem v mehki obliki. To pomeni, da sicer ne pretepam in mučim nasprotnike, pa tudi kompromisov ne delam z njimi. Skleniti kompromis zame pomeni, da se je ena stran odpovedala svoji zahtevi, želji, ideji, čemurkoli. Pač odpovedala se je in prilagodila zahtevi, želji, ideji drugega. Na to pa jaz ne pristajam. Če hočem jaz npr. na morje bom tja tudi šla. Če bo šla katera od hčera z mano prav, če ne, pa ne (tako si jaz sicer predstavljam demokracijo). In če jaz rečem, da ta mesec nimam za nove hlače, le -teh ne bo dobila, da če se na trepalnice postavi (to bi bil pa totalitarizem).

zelo podobno je v službi, pa pri prijateljstvih, pa v partnerskih zvezah. Če mi ni do sprehoda, me ne bo nihče prisilil vanj. Se raje ves večer prepiram zaradi tega, kot pa da bi šla zaradi ljubega miru hodit. Če pa nimam svoje želje in se mi zdi želja/misel drugega zanimiva, pa tisto naredim. Toda ne zato, da bi tistemu drugemu ustregla ali se prilagodila, pač pa zato, ker mi je tako ok.

Zelo enako je na tem blogu, recimo. Če mi je komentar nekoga zanimiv, pa četudi govori o nečem čisto tretjem od mojega posta, ga preberem in nanj odgovorim, če pa mi je komentar čisto mimo in me celo spravi v čudno voljo, pa ga deletiram. Simpl k pasulj.

Zato bom najbrž naslednjih 30 let bolj ali manj izven resnih partnerskih vez. Zdaj, ko sem že nekaj časa sama mi je jasno, kaj mi je šlo v partnerski zvezi strašno na živce. To so bili kompromisi, prilagajanje, igranje, manipulacija z željami, pričakovanji, čustvi. To me je popolnoma izčrpalo. To, da nisem sledila SVOJIM željam, da sem se prilagajala željam nekoga DRUGEGA, tega si ne bom več dovolila. Če bodo želje, misli, ideje enake, potem bom šla v korak, če bodo pa različne in če se bom moral prilagajat jaz …. ni problema, poti je veliko. Vsak ima lahko svojo.

Svoji hčeri učim, da morata biti zvesti sami sebi, da se morata poslušati in znati prisluhniti sami sebi. Ne tujim idealom, željam, mnenjem, svoje lastne želje in misli morata upoštevati in jim slediti.
Ne glede na to, da ima veliko ljudi polna usta besede DEMOKRACIJA, jih veliko sploh ne ve kaj to pomeni oziroma si sploh ne predstavljajo, kaj naj bi to pomenilo.
Demokracija ne pomeni, da vsakdo lahko govori po mili volji, ampak govori ko ima kaj povedati. To tudi pomeni, da ne vsiljuje svojih mnenj, stališč, pogledov drugim, ampak jih razlaga.

Ja, prava demokracija je izredno naporna stvar. In zapletena. Jaz se je ne lotevam pogostokrat. Sem bolj za totalitarizem ali pa mešanico obojega.

Obvestilo bralcem

Nič bat, nič takega ni. Z tiste, ki vam je moje pisanje branje ob jutranji kavi in za tiste, ki me berete kot knjigo, je to obvestilo popolnoma brezpredmetno.
Za vse ostale – torej tiste, ki so samooklicani Katarinini (osebno moji, da ne bo pomote) psihologi in za tiste, ki so si nadeli nalepko KRITIK vsega in vsakogar ali (po Birku) LJUBITELJSKI MOŽGANSKI TRUST (in po dolžnosti najbolj pameten od vseh) pa je tole obvestilo zelo pomembno. Torej:
post, ki ga napišem, bo odprt za komentiranje cca 3 dni. Max 3 dni, da ne bo pomote. Za to sem se odločila zato, ker tale blog in vi niste CENTAR MOG SVEMIRA, pa tudi zato, ker se mi ne da vsakič čekirat, na kateri gredi je kdo pustil svoj odtis.

Če zamerite, mi je prav, če mi ne, mi je tudi prav. V vsakem primeru bom jaz na boljšem – imela bom več časa zase.

Pa dobro jutro vsem skupaj.   

Seciranje misli, stavkov in besed

Nedelja je. Delam že od osme ure zjutraj in zdaj sem se odločila, da imam, hvala lepa, dovolj dela. Pa ne sama s seboj,   , ampak z mojo drugo službo.
Če kaj ne morem reči, potem definitivno ne morem reči, da mi je dolgčas. To mi prav res ni. Ampak …. eto, Nina se zelo trudi meni dopovedat ravno obratno. Namreč, da mi je res zelo dolgčas oz. da sem res zelo osamljena in naj si grem že enkrat za božjo voljo pospravit podstrešje, ker zelo očitno ne funkcioniram dobro. 

In sem se odločila, da bom ubogala Ninin nasvet. Prižgala sem si torej cigareto, kot mi je svetovala tukaj . Citiram:
Vse kar ti hočem povedat je samo eno in to je DA SE VSEDI SKUHAJ KAVO ALI ČAJ PRIŽGI CIGARETO ČE KADIŠ SEVEDA IN ZAČNI RAZMIŠLJAT KER S TEBOJ NI VSE OK S TAKIM RAZMIŠLJANJEM SE NE PRIDE DALEČ  – Joj, kave si nisem skuhala. No, upam, da bo razmišljanje vseeno kvalitetno in po Ninini, torej tvoji, meri. Sicer bi rada že na začetku pripomnila, da bo razmišljanje malo bolj slovnično pravilno kot pa so tvojii komentarji, v katerih spuščaš vejice in pike. Upam, da mi  ne boš zamerila, če bom tudi jaz tu in tam kaj spustila. Ampak obljubim ,Nina, da bom veliko bolj dosledna v razmišljanju kot si ti. Če je človek že pri razmišljanju površen, potem … se mu rado primeri, da začne mešati misli, jih prikrajati, se jih zmišljevati, se obračati proti vetru. Taka pa jaz nisem.

No, da ne bom preveč dolgovezila z uvodom, začnimo:
Glej jaz se prepirat s teboj nimam namena, ti pritiskaj kaj hočeš. – Jaz se nimam nobenega namena prepirat. V bistvu sploh ne vidim nikakršnega razloga za prepiranje. Oziroma, če dobro premislim, …. enega si mi dala ti. Vsiljuješ mi svoje mnenje. In to si najbrž dovoliš zato, ker si slučajno priletela v moj vrt in ne veš, da jaz absolutno in pod nobenim pogojem ne toleriram vsiljevanja mnenj, stališč, pogledov itd. Sploh pa ne na tak način, kot je tvoj. Ti meni nimaš prav nobene pravice reči,  citiram:
ne pljuvam po tvojmu blogu ampak ti hočem dopovedat da začni sebe spraševat kaj je narobe s teboj ne z drugimi.
To, draga moja bralka, ni pravi način sufliranja svojega mnenje, je pa način, da te kdo, ki ima rahle živce, na go*** (po domače). Upam, da tega ne počneš v svoji partnerski vezi.  In, ja, to je pljuvanje po mojem blogu, ki je, če še ne veš, MOJ.    Upam, da razumeš pomen te besede.

Dalje, citiram:
Očitno ti ne razumeš kaj pomeni “potrkat na svet” to ni moja filozofija pač pa realnost lahko pa te naučim kaj pomeni, pomeni naslednje : živimo tako kratek čas da se za take stvari kot se ti ne splača obremenjevat. če pa rada živiš v spominih potem niti nisi potrkala si samo vstopla, a zdaj boš znala razumet? če ne ti dam mail.
Zgoraj opisano trkanje na vrata JE tvoja interpretacija besedne zveze TRKATI NA VRATA ali pa copy paste misli kakega filozofa, čigar ime si pozabila. Kakorkoli, ti si imaš popolnoma vso pravico to besedno zvezo razlagati po svoje in veš kaj  ..  :)  jaz si jo imam tudi pravico razlagati po svoje. In pri moji pravici se tvoja konča. Lahko pa ti dam jaz moj mail, pa ti še posebej razložim na doooolgooo in šiiirooookooo, če ne razumeš.  
Dodala bi še to, da ne vem od kod tebi misel, da se jaz obremenjujem s tem, kar je bilo napisano v tistem postu. Ker … ugani …    jaz se ne obremenjujem s tem. Me pa veseli, da s svojim pisanjem TEBI zapolnjujem čas osamljenosti in da se ti obremenjuješ z MANO in MOJIM postom. Res sem počaščena. A bi ti bila moja prijateljica?      (tega zadnjega stavka ne moreš razumet, zato se ne trudi z njim, prosim te. Ne se z njegovim pomenom obremenjevat. Je napisan cinično.)

Dalje, citiram:
a ti ne bi bilo lepše obujat spomine na svoje bližnje kot so recimo otroki in mož, ki bi ga lahko mela.  - se mi samo zdi ali je tukaj poudarek na besedi LAHKO? Ker če je bil poudarek na tej besedi, preberi moj post na temo Želje . Jaz nimam želja in si tudi moža ne želim. Lahko bi ga imela, seveda, lahko pa tudi ne. Lahko bi bila tudi Trnjulčica ali Peter Pan. Pa nisem nič od tega. Jaz živim v realnosti, ti pa najbrž malo sanjariš o tem, kaj vse bi lahko imela. To je seveda tvoja pravica, ampak … daj no, ne vsiljuj mi svojih razmišljanj, karakterja, življenja.
Jaz sicer že zdaj obujam spomine kako je bilo ko je bila tamala stara 1 mesec ne pa kako je bilo ko sem se s pravim poljubla in šla na pijačko z njim, a ne?! - jaz pa recimo vsak dan obujam spomine na svojih 30 let življenja (recimo, da se prvih 4 let ne spomnim), v katerem sta moji hčerki, moja primarna družina, prijateljice, fantje, ljubimci, poslovni partnerji, sodelavci, šefi, razni dogodki in seveda tudi pri poljub, pa prvi seks, pa prvi dan v šoli, pa razveza, pa ….. jaz imam toliko spominov, da bi se lahko po cele dneve samo v spominih sukala. Pa zdaj na vem ali imaš ti premalo rama, da se lahko spominjaš samo enega meseca življenja svoje hčere al kako? To je huda omejenost, veš, če se človek ni sposoben spominjat svojega življenja (še dobro, da se   spomniš pisat in brat in govorit). Ker življenje SO spomini. Tisto, kar bo čez eno leto, ni tvoje ali moje življenje, ker tistega čez eno leto še ni. Je samo to, kar smo že preživeli. Tako da …. eto, počasi lezem na tvoj nivo komuniciranja.  

Dalje, citiram
V glavem RAZMISLI malo sama pri seb in razčisti svoje postrešje ker ko boš mela moškega “če” in se bosta sprehajala se boš naekrat zasanjala kako je bilo s tem bivšim ko si ga glih ta trenutek srečala, potem se bo tud tvoj vprašal kaj pa je narobe z njo! - Zdaj razmišljam tako napeto, da sem si dovolila prižgati že drugo cigareto. Upam, da moje razmišljanje ne bo okrnjeno zaradi nikotina (dopuščam možnost, da si ti mislila, da lahko pospravim podstrešje med kajenjem ene cigarete.   ). Torej, če bi brala dobesedno moje poste in če bi bila vsaj tedenska bralka bi vedela, da SEM imela partnerja, s katerim sva se pred časom razšla. In ja, med najinim sprehajanjem sem tudi kdaj srečala kakšega svojega bivšega in ja, sem ga pozdravila. In ja, moj je vprašal kdo je to in sem mu povedala kdo je to.
Torej, po tvoje je normalno, da se je on kregal, kaj pozdravljam svoje bivše, ni pa normalno, da nekoga, ki ga poznaš, pozdraviš. To torej pomeni, da mojega zdajbivšega, ko ga bom z roko v roki z drugim srečala, NE SMEM pozdravit, čeprav sva bila kar nekaj let skupaj? Naj pomislim … noup, ne gre mi tvoja filozofija.
Najbrž sva si midve zelo različni. Ti imaš otroka in družino s prvim in edinim moškim in sploh ne veš kako je ko srečaš bivšega, jaz pa …     Jap, lahko je biti general v pisarni.

Dalje, citiram:
In zdaj ko sem že tak daleč še ti bom to povedala, da greš z bivšim na kavo glede na to da ima žensko tud ni čist ok ne in da sta se smejčkala en drugemu še ne pomeni da si te spet želi. sploh pa ne vidim razlage zakaj bi hotela da te bivši pozdravi: što je bilo je bilo i prošlo. - Svetujem ti, da piši samo slovensko, ker tvoj način pisanja ni primeren za mešanje večih jezikov.    
Na kavo grem lahko s komer hočem JAZ, o tem pač ne odloča nihče drug kot jaz in tisti, ki gre z mano na kavo. To je prvi kretenizem v tem citatu. Smejčkala sva se lahko tudi zato, ker sva bila vesela, da se vidiva po dolgem času.  Naj ti šepnem na uho, da sva se srečala v trgovini med policami. Ob tem pa nikjer ni bilo rečeno, da sva si poželela drug drugega. Pa tudi če bi se …. kaj, boš vrgla kamen vame?   Mimogrede: ti veš kako izgleda seksi pitje kave?

Dalje, citiram:
A rada skačeš v zelje? – imaš zelnik ali sploh ne veš, kaj pomeni zelnik v prenesenem pomenu besede?  Ne, ne skačem v zelnike, če pa zeljnata glava sam pride k meni … brez zveze, sem že preveč cinična. V glavnem, z vezanimi se ne pečam.

Dalje. Tale komentar se nanaša sicer na tale post, citiram:
ženska pa daj zamisli se malo, kako ne boš partnerju povedal vsega če delita posteljo ljubezen spoštovanje itd… še zadnji kos kruha si bosta razdelila ti pa greš kolegici ali sodelavci razlagali stvari ki te motijo pri tvojem partnerju! glih zato sta v vezi da si povesta vse drugač nimata čiste vesti in tud preoblem ne bo rešen če ga zaupaš kolegu namest tistmu ki je kriv za problem. – komentar pove vse, pa bom vseeno samo tebi povedala, kaj ta tvoj komentar pomeni. Pomeni to, da si mlada, naivna, sveže zaljubljena, z malim frockom. Ves tvoj svet je tvoj partner, otroček, stanovanje in služba. Si kot konj s plašnicami, ki vidi samo naprej, ne levo ne desno. Tvoj princ NI kralj in ti nisi KRALJICA. Ker če bi bil on kralj, bi to napisala. Je pa samo princ. Upam, v tvoje dobro, da se iz svoje pravljice NIKOLI ne boš zbudila, še manj TREŠČILA na trdna tla. Ampak če boš …. se vidimo na zemlji. 

Za konec še tale cvetka, citiram:
glej človeka spoznaš od zunaj tako da ga vidiš ampak da ga vidiš odznotraj pa moraš spoznat njega in njegovo razmišljanje in gledanje na svet, a ne?!Zato vidim te na sliki in berem kako razmišljaš, zato mislim da imam pravico sodit o teb, saj pišem o teb ker sem na tvojem blogu, mar ne?! – Narobe. Prav nobene pravice nimaš sodit o meni, ker me sploh ne poznaš. Niti po pomoti me ne poznaš. In če tako slabo poznaš svojega partnerja ti bog pomagaj.
In nikjer ne piše, da na MOJEM blogu TI lahko pišeš o MENI. Narobe, TI lahko pišeš samo o SEBI. O SEBI pišem izključno JAZ. Kapiraš to besedno igro?

In, prosim te, razloži mi, kaj mi manjka? tukaj si napisala, citiram:
pa ne mislit da se delam pametno pač pa želim da ti dojameš da ti res nekaj manjka v življenju kaj pa to je pa moraš sama ugotovit sicer pa mislim da obe vema. - daj, razsvetli me.
—————————————————————-

Takole Nina iz Konjic: Na tebi je, da se vsedeš nekam na mehko in začneš odpirat svoje plašnice Tudi jaz sem bila tako ozkogleda, ampak tega je že predolgo let nazaj.
Ne piši na moj blog, če nimaš kaj povedat. In ti res nimaš kaj povedat o stvareh, ki jih pišem jaz (ko/če bom kdaj pisala o rojevanju, pa bo seveda prostor tudi za tvoj komentar, ker si že rodila).

Zdaj pa lahko noč.

Labodje jezero

Baje je vseh skupaj okoli 400. Pravo labodje (in račje) jezero. Fantazija.

Ob tej priliki bi se rada zahvalila sebi, ker imam dve službi. Zaradi tiste druge sem lahko danes uživala v tem prekrasnem jutranjem razgledu. Hvala mi.

Komično, toda lepo je srečat svoje bivše

Včeraj sem tamali pospremila na avtobus via Pineta (jutri jima peljem pitno vodo, ker je tam ni). Tam je bilo zbranih veliko staršev in še več otrok. Uf, kakšna množica obrazov. In med njimi zagledam …. svojega bivšega.     Ustna kotička sta mi šla kar sama k ušesom. Uf, še vedno je … isti, torej kjut.

Spoznala sva se pred kakimi devetimi leti. Takrat sem delala še kot natakarica (o tem kdaj drugič) in on je bil … tam vsak dan. Mlad, črn, močan, skrivnosten, nedostopen, zadržan. Točno tak, da si nisem mogla kaj, da ne bi sprejela igro. Bilo je fantastično in trajalo je …. kake pol leta. Dokler ni enkrat v lokal prišla njegova … punca. Najprej sem mislila, da se heca, toda čez nekaj mesecev je že nosil prstan na roki in jap, … najina romanca se je končala.
Od takrat sva se srečala dvakrat po naključju. Obakrat sta najina pogleda najprej preletela telo drug drugega. Zase vem, da se mi je v glavi takoj odvrtel film najinega ljubljenja, strastnih noči, in po njegovem nasmehu sodeč je najbrž na kaj podobnega pomislil tudi on. Popila sva kavo, se pogovorila o življenju, družini, otrocih in šla vsak na svojo stran.

Včeraj pa ga zagledam v tisti množici. Gosti črni lasje, širok hrbet, zamah z roko … jap, to je bil on. Poleg njega pa njegova žena in oba sinova. En od njih je šel v kolonijo in so ga prišli pospremit. Ko me je zagledal (najvišjo v množici je res težko spregledat) se je zbegal, pogledal stran, nato v ženo (kje je in ali ga gleda – kako naj si drugače razlagam njegov pogled) in jo objel čez rame. Kot bi mi hotel pokazati, da ni sam, naj ga ne pozdravim, naj ga ne opazujem, naj naju ne izdam.  – O bog, kako komičen prizor. Počutila sem se kot prava grožnja. In seveda, ne bodi lena, sem ga zanalašč opazovala in njegovo ženo in njegove otroke in mu pokimala, ko sta se najina pogleda spet srečala.

Stala sem tam, sama v množici ljudi, čakala na odhod avtobusa, in bila sredi spominov. Ves najin film se mi je zrolal v možganih. S pogledom sem objela njegovo telo, se spomnila njegovih prsi, nog, rok, ljubljenja z njim, njegovih šepetanj in tega, da to bitje poleg sebe konstantno vara in da se je z njo oženil zato, ker je varna naložba. To me je spomnilo, zakaj si tega telesa, teh rok in teh ustnic ne želim več. V momentu, ko se mi je z družino približal, sem se obrnila, zanihala z boki in odkorakala proti avtu. Po poti sem si  mislila: Glej, glej, naglej se.

Takih komičnih situacij sem v svojem življenju že dosti preživela. Imela sem kar nekaj ljubimcev in naravno je, da gredo ljudje, ko se razidejo, svojo pot in si najdejo nove partnerje. Pa vendar ne razumem obnašanja moških (ne vem, če se tudi ženske tako obnašamo), ki me na cesti, če so s partnerko/ženo, ne upajo pozdravit, če pa so sami, pa so hitrejši od mene. WTF?Nekoč smo si bili tako blizu, si zaupali marsikatero skrivnost, poznamo se do potankosti, pa se ne upamo pozdravit.

Meni ni ok, če opazim, da katera ženska gleda mojega partnerja, ta pa je ne pozdravi. Če to opazim mu sama rečem, kdo je to in naj jo pozdravi. Najbolj mrzim igranje, da sem jaz svojemu partnerju prva in da pred mano ni bilo nič. Halo. In normalno, da njegove bivše niso izpuhtele z zemeljske oble ko sem jaz vstopila v njegovo življenje.

Jaz pozdravljam svoje bivše, če so spomini nanje vredni, torej, če se je časov z njimi vredno spominjat. Tistih, ki so bili težaki, ne pozdravljam. Dobim amnezijo ob pogledu nanje. Spet pri drugih, ki so se mi vsedli v srce, pa se mi kolena malček zatresejo.

Lepo mi je srečat svoje bivše.