Moj strah pred občutkom dokončnosti ni iz trte zvit
Včeraj zvečer (ponoči v bistvu, saj je bila ura 23.20) sem gledala film Zadnji poljub. Film je …. osupljivo realističen, poln čustev, ki si jih ljudje ne upamo priznati, razlogov, zakaj pari NE ostanejo skupaj in razlogov, zakaj BI z nekom ostal skupaj za vedno (karkoli že to pomeni). In, seveda, občutek sem dobila, da je nekdo v tistem filmu bral knjigo Terapija za samske starše, ker je bilo nekaj stavkov na las podobnih tistim v knjigi (npr. da z inštitucijo zakona ni nič narobe, ampak je narobe to, da so si zakon izmislili takrat, ko so ljudje živeli povprečno 30 let, ampak o tem naslednjič.)..
Glavni junak filma je 29-letni arhitekt, ki po triletnem razmerju s svojo punco pričakuje otroka. Življenje mu teče bolj ali manj po planih, nič posebnega se mu do sedaj ni zgodilo in zdaj, ko je na poti otrok, se v njem prebudi strah, da se mu nikoli več nič vznemirljivega ne bo zgodilo, da je konec presenečenj, da je njegovo življenje padlo v kolo predvidljivosti, rutine, skratka, da je konec vznemirljivega življenja. Beseda predvidljivost v njegovem življenju pomeni:
- s tem dekletom bom torej ostal do konca življenja
- prihaja otrok, moram se zresniti
- kupila bova hišo, postala bova starša
- dolžnosti in odgovornost, ki me čakajo (in na katere nisem pripravljen) so vsakdanje, non stop enake in že vnaprej znane
- nikoli več ne bom seksal z drugo žensko (pa niti te nisem nikoli varal), ne bom več s prijatelji popival, ne bo fantovskih pustolovščin
- moje dekle je dekle, s katero se je fino vezat za vedno, ker je ….
Khm … tukaj pridem jaz na isti občutek, kot ga imam z mojim zdajbivšim. Ko je človek, s katerim si, domač, njegove reakcije, mišljenje, želje itd. so predvidljive, veza je trda, ker je ta človek tebi vdan, ker te ima rad, ampak ni pa …. strasti, vznemirjenosti, občutka, da je poleg tebe nekdo ki ti je uganka, ki nima vnaprej predvidlivih reakcij, katerega temperament te spravlja v pozitivno psihično vzburjeno stanje (kako se bo odzval na tole?, kaj bo naredil zdaj?, tole ga bo razvnelo), ki je, skratka, ena sama žogica skokica, ki jo je nemogoče ujeti in nikoli ne veš, v katero smer bo zavila.
Ta dokončnost ga ubija. Doživi krizo, v kateri mu glavo zmeša mlada študentka, ki se zaljubi vanj. Z njo gre na zabavo, vendar si izmisli slab alibi in njegovo dekle znori, ki spozna, da ga ne pozna tako dobro, kot je mislila (malo pred tem je svoji mami (ki se je po 30 letih zakona dobila občutek, da je živa mrtva in da mora stran od moža, ker si želi še živeti in še kaj doživeti) pametuje, da so vsi moški isti in da je ona svojega prebrala v prve pol ure poznanstva in da se njej ne more zgoditi, da bi jo varal).
Skratka: po vsem, kar sledi potem (prepiranje, poboranje, poniževanje, opravičevanje) sta spet skupaj. Ker jo ima rad in si želi bit iz njo do konca življenja. In ker mu ona pove, da je tudi njo strah biti mama (njega je na smrt strah otroka in odgovornosti zanj).
Ampak ta občutek dokončnosti … Ko sem jaz z mojim zdajbivšim hodila kake 2 leti, me je začelo stiskati okoli srca. A to je to, zdaj? Zdaj bom pa z njim do konca? Nikoli več ne bom doživela ničesar novega, neznanega? Postala sem panična v sebi. Imela sem 30 let in …. joj, jaz se nebi vezala pri teh letih do konca življenja.
Vsakič, ko sva govorila o skupnem življenju, sem bila seveda za, da pride k meni, da bova skupaj, toda v žepu sem držala figo. Jaz se nočem vezat iza vedno. Mislim vezati zvezati – ta občutek, da NIKOLI več ne bi smela biti z nikomer drugim (pa ga nisem varala in mi niti na kraj pamet ini prišlo, da bi ga), da bom teoretično (če živiva do 70 leta) z enim in istim človekom 40 let (tj. 14.600 noči) zbujala v isti postelji, ga srečevala vsak dan doma, se z njim pogovarjala, delila lepe in slabe stvari ….. NEEEEEEEE NEBI. Nočem, nisem pripravljane na to. Ta občutek me straši, ni mi, da si zavežem štrik okoli vrata in se živa obesim. Nočem čutit tega pritiska, rada bi živela spontano.
No, naslednje 3 leta sva živela kot prvi 2 leti, le ta občutek je bil vedno močnejši in podzavestno sem si želela, da bi šla narazen. Ali se vsaj toliko oddaljila drug od drugega, da lahko sama hodim, diham, jem (da mi ne visi stalno za vratom in gleda, kaj delam, kam grem, s kom sem).
Torej … jaz tega strahu pred dokončnostjo ne prenašam dobro. Niti kar se tiče ljubezenskih zvez, niti kar se tiče službe, otrok, stanovanja …. to se pri meni odraža tako:
- da ne premišljujem o nakupu stanovanja, ampak o tem, kam se bom preselila čez 5 let (ko mi poteče najemna pogodba) in že zdaj čutim vznemirjenje.
- službo sem pripravljena zamenjati brez večjih težav in zato težim k temu, da v vsako službi dobim čimveč znanja (nisem pa pripravljena ostati brez nje).
- komaj čakam, da hčeri končata srednjo šolo, da “se mi skineta sa leđa” in bom svoje življenje fokusirala na neko drugo stvar.
- ljubezenske veze … mogoče pa se zdajbivši vrne (ne samo vrača, kot to dela zdaj), ampak mi bo moral pustiti dihati – to pomeni, da me ne sme mentalno omejevati s tem kam/s kom/zakaj/za koliko dolgo grem. Zame zvestoba ni problem v najini zvezi, problem mi je ta občutek ujetosti.
Me prav zanima, koliko ljudem se “utrga” ko se v njih pojavi ta občutek dokončnosti, ujetosti. Koliko moških zaradi tega zapusti svoja noseča dekleta oziroma dekleta in male otročke. In koliko žensk se zaradi tega ne veže, nima otrok in/ali živijo kot … zdaj jaz.
(zelo ga imam rada in imava se super. Ampak ne vem, če bom lahko z njim do konca življenja. To je predolga doba.) – vam je to znano?
Dajana pravi:
Ah. Ah. Ah. Nekdo pogreša ljubezen. Nekdo je osamljen. Nekdo dramatizira… A ti veš, da jaz z lastnim možem eno leto nisem seksala? Daj ne kompliciraj in ne dramatiziraj, šparaj energijo in se vrži v ustvarjalnost. Takoj, ko boš nehala o tem skrbeti, se bo pojavil.
Ta dokončnost – to je – kot ujetost v kletko? Poglej to, iz mojega posta: Kako bomo živeli, določamo sami:
Sploh se ne zavedamo, kakšno moč imamo! Pritožujemo se nad tem, da ne moremo tega in onega. Ne potrebujemo bogastva, ne potrebujemo veliko denarja! Jemo lahko samo z eno žlico. Spimo lahko samo v eni postelji. Človek je pravzaprav smešna kreatura. Stoji zraven škatlice za vžigalice, se čudi, kaže s prstom na njo in pravi: “Joj, joj. Le kako bom prišel od tu ven?!”
24. junij 2007 ob 11:18
bin pravi:
Dajana!
Hvala ti za tole:/Človek je pravzaprav smešna kreatura. Stoji zraven škatlice za vžigalice, se čudi, kaže s prstom na njo in pravi: “Joj, joj. Le kako bom prišel od tu ven?!”/
Že dolgo, dolgo, nisem prečital boljše misli!
24. junij 2007 ob 13:39
nina80 pravi:
Dajana je res lepo pokomentirala tale tvoj post, s povsem drugega zornega kota kot pa sem ga jaz videla…
Tudi sama sem gledala ta film in ga dozivela podobno kot ti. Sama sicer nisem ˝tako dalec˝ kot ti, da bi ze dozivela őbcutek ujetosti˝ a te razumem o cem govoris…ne vem kaksna resitev obstaja…mogoce ta da se najdeta dva taksna cloveka, ki ne ˝omejujeta˝drug drugega????Oz.na stvari gledata podobno..vsekakor pa je komunikacija tista ki nas spravi nazaj na prave poti…
btw,
lepo si napisala in razumem kako gledas na stvari
24. junij 2007 ob 13:43
katarina pravi:
ja, omejevanje …. mislim ,da pride skupaj z zvezo. ko si zvezan si omejen. po moje.
dajana: kdo se bo pojavil? misliš, da koga čakam, iščem, pričakujem?
24. junij 2007 ob 13:48
nina80 pravi:
..sem morala se sama omenit ta film v svpjem postu in moje nadaljevanje PO filmu…
http://nina80.blog.siol.net/2007/06/24/nakljucja-ali-usoda/
24. junij 2007 ob 18:32
katarina pravi:
sem prebrala, ja. bi rada komentar?
24. junij 2007 ob 18:42
nina80 pravi:
vedno rada preberem komentar pametnejsih, starejsih…tistih ki imajo vec izkusenj kot jaz…hotla sem ti sam povedat da si mi dala navdih, da omenim ta film, ki se me je res dotaknil in bi lahko marsikaj napisala o njem,
vendar ga v tem trenutku samo vpletem v svoje trenutno pocutje.
24. junij 2007 ob 18:47
Vanja pravi:
največje omejitev so otroci, ne zveza. Otorci so tisto kar je za vedno-tudi ko gredo, skrbi in ljubezen ostaneta..tudi ko gredo ti je njihova sreča bolj važna od svoje.pa vendalrel na srečo odraslih otrok ne moreš vplivati in to seveda vpliva tudi na lastno srečo, ki jo seveda pogojuješ s srečo svojih otrok. otroci so…oh res rabiš muda iz železa za njih…ali pa totalno ignorance v kaj se spuščaš…drugače zmrzneš…Zveza pa…ah zveza…če je taprav človek, te osovbodi…pred večnim strahom o samoti in o biti neljubljen, ki nas preganja prav vse. Pa če si to priznamo ali pa ne. ego ah ego ne nadomesti ničesar…ogoče samo trenutno…ljubezen je tisto kar potrebujemo.
24. junij 2007 ob 20:52
katarina pravi:
/če je taprav človek, te osovbodi…pred večnim strahom o samoti in o biti neljubljen, ki nas preganja prav vse./
vanja, na tole pa še nikoli nisem pomislila. da bi me partner pred čim takim osvobodil. mene vedno samo vežejo, zavežejo, obesijo, …mogoče je pa to sporočilo, ki ga imam iz svoej družine. ko je mama dobila nas, ni bila več Majda, ampak samo še mama. Podjarmljena otrokom in možu. Včasih sem jo videla jokati …
25. junij 2007 ob 08:39
Vanja pravi:
Saj vem ja Katarina, na žalost je takšna usoda velike večine žensk, pa tudi moških…ujamejo se v situacijo, ki si je niso želeli, s človekom, ki ga niso v resnici poznali in so bili samo “zaljubljeni”. Ko se je iz olupkov zaljubljenosti “pokazal” človek, so ugotovili, da s takšno osebo ne bi mogli biti niti znanec kaj šele partner za celo življenje. Ta romantična ljubezen je en velik nateg, se strinjam…ker sledimo samo genitalijam…ali pa materialnim dobrinam…ali se nam pač zgodi…Zato je pa treba res osebnostno dozoreti, se naužiti življenja in vedeti kaj si želiš…predvsem pa biti zdrav v glavi…kar je zelo težko. Tudi sama včasih ponorim..ker se počutim ujeto na trenutke..sem mama…in za sanje ne ostane velko časa…ampak sem se odločila, da bom mama in Vanja in ob podpori partnerja si lahko oboje.Včasih…;-)
25. junij 2007 ob 18:28
bin pravi:
Vanja!
/če je taprav človek, te osovbodi…pred večnim strahom o samoti in o biti neljubljen, ki nas preganja prav vse./ Tudi meni se dopade ta izjava. Moški imamo sicer drugačne strahove, vendar tudi pred temi ga lahko reši samo “taprava” ženska.
Tisti, ki so /osebnostno dozoreli, se naužili življenja in vedeli kaj si želijo/ se niso nikoli vezali!
Prav mladost nepreračunljivost in “genitalije” zagotavljajo potomce. Že moji stari starši so dejali, da se punca do 25 leta poroči iz ljubezni, od 25 do 33 iz koristi, po 35 pa se ne poroči več. (Takrat je bila poroka edini način partnerstva!) Danes so morda letnice nekoliko drugačne, zaporedje pa sigurno ne.
25. junij 2007 ob 21:37
Vanja pravi:
Ej bin za zadnje ne bi rekla, moji otroci niso nastali zaradi genitalij niti zaradi koristi;-)Če pa bi, bi jih vseeno imela ravno tako rada;-). Mislim, da se ljudje v partnerstvo spustijo tudi zaradi partnerstva samega in ker je imeti družino lepo, imeti svoje ljudi, ki te imajo radi. Ta potreba je v nas vseh, ne glede na to kako redke so resnično srečne družine. A biti sam…vsakdo hrepeni po partnerju, takšni smo ljudje, socialne živali smo, družina je primarna celica.
Če pa govorimo o ljudeh, ki se ne vežejo…o tistih pravih budistih…hm so redki in v bistvu obstajajo samo v teoriji.
Ej Katarina, sem brala Crnkovićevo modrovanje-ti in tvoji punčki ste prav tako družina kot ata mama otroci pes in kravata. Bedno mi je bilo njegovo napadanje, vendar ne morem komentirati, ker nisem prijavljena.
25. junij 2007 ob 23:02