Starševstvo +

Vzporedni svetovi

Moja mama je bila zame vedno samo … moja mama. Brez preteklosti, brez kakršnegakoli drugega življenja. Bila je moja mama, zame 24/7, moja in od mojih dveh sestr. Ko sem pri kakšnih 15 letih prvič našla neke fotke na katerih je bila ona preden je mene rodila, sem prvič zaslutila, da ona ni samo moja mama. Da je imela nekoč nekje še neko drugo življenje. In ko sem kasneje izvedela, da je pred mojim očetom imela še nekoga (mojega očeta je spoznala pri svojih 29 letih), sem bila čisto šokirana. Moja mama … ni samo moja mama. Moja mama je tudi človek z zgodovino, s čustvi, sanjami, željami, razočaranji.
Moja mama je bila medicinska sestra, bila je prijateljica in zaupnica svojim pacientom. Zame je bila samo moja mama in naravno je bilo, da je bila vedno, kadar je bila doma, z nami, poleg nas, pač nekje v bližini. Niti pomislila nisem, da je utrujena, da jo kaj boli, da je žalostna, da bi rada počivala, da potrebuje čas zase ….

————————————————————————————————————————-

Zdaj sem tudi jaz mama mojima hčerama in zanju je naravno, da sem takrat, kadar sem doma, z njima, za njiju, poleg njiju. Name se obračata ko imata težave, ko si želita objema in občutka varnosti. Od mene pričakujeta nasvete in pomoč v stiskah (zaradi šole, fantov, prijateljev, denarja), za njiju je naravno, da sem jima vedno na razpolago, da imam vedno pri roki modro misel, nasvet iz lastnih izkušenj. Ampak …. jaz nisem samo mama.

Ko zjutraj zaprem vrata in grem proti avtu sem Katarina. Z mislimi sem že v službi. Kaj moram tisti dan narediti, koga moram poklicati in ali imam kakšno privat obveznost – ali moram kam poklicati, koga kaj vprašati, rešiti kakšen problem. Do 16 ure sem tajnica, tehnolog, svetovalka, računovodkinja, zaposlena (in vmes blogerka, moderatorka in še kaj), ob 16 uri pa sem spet Katarina. Sedem v avto, prižgem cigareto, vstavim CD in sem sama svoja naslednje pol ure do doma.
Ko pridem odomov sem mama, gospodinja, učiteljica. Če hočem čas zase moram ven, na sprehod.

Imam vzporedne svetove, ki tečejo en mimo drugega in se na trenutke dotaknejo, zlijejo en v drugega. Sem mama, sem delavka; Sem ljubimkav in prijateljica; sem zaljubljena in sem žalostna; sem nesrečna in sem vesela.
Včasih jokam, pa ne morem hčerama povedati zakaj. Razlog je v drugem svetu, ki se njiju ne tiče, ki ga niti ne bi razumeli. Včasih sem vesela, pa nista razlog onidve. Zgodilo se mi je nekaj lepega, dobila sem sms, ki me je odobrovoljil, ampak … kako in zakaj naj to njima razlagam.
Včasih grem zvečer ven. Sama ali s sestro, ni pomembno. Lepo se oblečem, malo naličim in … pičim. Kdaj prideš nazaj? Boš pila alkohol? Boš kadila? Kam greš? – zakaj naj bi jima odgovarjala na ta vprašanja? Bi razumeli? Bi jima bilo lažje, če bi vedeli vse podrobnosti? So to sploh stvari, ki se jih govori 11 in 13 letnicam?

————————————————————————————————————————

Kot otrok nikoli nisem pomislila na to, da bi bila moja mama še kaj drugega kot moja mama, toda kot mama vidim, da je mama samo ena od vlog v mojem življenju. In vidim in vem, da imata tudi moji hčeri več vlog. Sta moji in očetovi hčeri, sta prijateljici in sošolki, sta punci fantu, sta vnukinji in sta nečakinji, …. Biti hči je ena izmed njunih vlog, vzporedno jima teče še nekaj svetov, ki se njima sicer bolj prepletajo kot meni (najbrž zato, ker jaz to, kar onidve preživljata, razumem, onidva pa mojih stvari ne moreta razumeti), pa vendar …

Včasih pridejo trenutki, ko si ne želim biti mama. Ko si želim biti sama s seboj in biti samo Katarina. Kadar žalujem, kadar si ližem rane in si želim biti sama v svoji votlini, sama s seboj in žalovati. Takrat hodim okrog s solznimi očmi, zajokam zaradi malenkosti, nisem razpoložena za nič, iščem trenutke samote in miru …. kako naj otrokoma razložim, da tugujem, da me boli srce, da me je kakšna zgodba čisto pretresla, da bi tako rada komu pomagala pa ne morem (ne znam, nimam možnosti), da patim … in kam hodim za vikende …. in kaj počnem, ko nisem z njima …. Za njiju sem njuna mama in samo mama.

Št. komentarjev: 5

1. Lidija pravi:

   Vzporedni svetovi… Ja! Verjetno jih živi vsak od nas. Ampak ti vzporedni svetovi se stikajo v eni osebi – vsakemu od nas. In ravno to nas dela edinstvene in take kot smo!

   1. junij 2007 ob 09:01

2. samoocka pravi:

   Sam pa prehajam iz enega sveta v drugega in poskušam ločevati med njimi in ponavadi mi kar dobro uspeva.Ampak včasih se zgodi , da vse skupaj zgleda , kot na računalniku , odprto je več “oken” in potem “klikam” med njimi.

   1. junij 2007 ob 17:24

3. katarina pravi:

   tole je pa res dobra prispodoba, samoočka.
   ja, tko nekako je.

   1. junij 2007 ob 19:44

4. bin pravi:

   Meni je bližji Lidijin pogled. Smo to, kar nam uspe “pretihotapiti” skozi vse vloge, ki jih imamo. V vsaki posamezni vlogi bi bili drugačni, če bi bila edina.

   Si me pa prijetno presenetila,katarina. Več umirjenosti in širine si izkazala, kot doslej!

   1. junij 2007 ob 20:01

5. katarina pravi:

   mogoče zato, ker sem včeraj, ko sem pisala tole, pila malibu in poslušala najbolj svojemu srcu blizu komade.

   bin ,sej jest sem široka v razmišljanju, ampak ….za to potrebujem pravi ambient.

   1. junij 2007 ob 20:26

Povej svoje mnenje