“To so vojne, v katerih tabore zmagovalcev krasijo glave, …
… pritrjene na kole, in je fantek junak, če noseče dekle, potem ko jo posili, ustreli v vagino.”
Sobotna priloga Dela: Noben otrok ni premajhen za vojno.
Moški, ki je kot otrok (12 let) namesto na plesno tekmovanje odšel v vojsko, v njej preživel leto, dve, in potem skoraj po čudežu (in tukaj se vidi, kako zelo pomembne so humanitarne organizacije in koliko naredijo za ljudi) našel pot v ZDA. Zdaj živi tam, študira in … piše knjigo o dneh, ko je bil vojak. Otroški vojak.
Kako lahko in brez posebnih stroškov je vnovčiti otroške vojake. Zanje ne potrebuješ denarja, niti zlata in drugih dragocenosti, dovolj je mamilo, nekaj vzpodbudnih besed in nekaj spolnih suženj. Ubijajo za hrano in sploh ni noben problem narediti karkoli za hrano. Mučiti, posiljevati, delati nam nepredstavljive stvari … in malo jih preživi. Ali se ubijejo sami ali pa jih drugi. Njihova psiha ne vzdrži, ne morejo/znajo/želijo izstopiti v resnični svet. Pa saj … v bistvu so v resničnem svetu, v svojem resničnem svetu.
Vojna je resnična, vsi tisti ljudje, ki jim gledajo v oči preden jih ubijejo, vse tiste ženske, ki jim prizadanejo toliko bolečine preden jih ubijejo, vsi tisti otroci, še manjši od njih, ki jih najdejo v vaseh in ki se še ne morejo boriti z njimi, pa jih zato pobijejo, …. to je njihova resničnost. Ker pa vse to doživljajo skozi mamila, se prepričajo, da sanjajo, da so to nočne more.
Ampak …. hej, to ni naša resničnost. To je le članek v časopisu, pogled na nek drugi vsakdan. No, ta članek je v meni vzbudil tak jok, da sem bila ves dan zabuhla. Zakaj? Zato. Tako zabubljeni smo v svoje vsakdane, da sploh ne trznemo na take članke, novice, dejstva. Vse gre mimo nas. Tudi Melanie, ki je izginila pred 25 dnevi, pa modrica ženske s sosednejga bloka. Ne vidimo, ne slišimo. Mogoče pa tudi mi jemljemo mamila, ki nam onemogočajo širši pogled na svet okoli nas.
P.S.: ali tudi mi novačimo otroke za neko drugo stvar, neke druge ideale, sanje, iluzije? Kako je bilo z našo generacijo (cicibani, pionirji, mladinci, …), kako pa je danes? Kaj se naši otorci učijo, kako jim predstavljajo zgodovino? Moja hči je v 7. razredu, pa še vedno ne ve nič o Jugoslaviji. Jo bodo preskočili?
likard37 pravi:
Jaz na takšne stvari še kako trznem, po branju ali gledanju filmov o takšnih zadevah imam kar precejšne težave. Težave imam tudi z vprašanjem kaj lahko en Dare s svojo majčkeno močjo in zanemarljivo energijo stori glede vsega tega. Stvar sem za silo rešil tako, da sem se postavil na svojo stran zidu. Več tukaj: http://daretovblog.blog.siol.net/2007/02/01/od-jadranke-do-triglava/
lp
29. maj 2007 ob 22:06
buba švabe pravi:
Take stvari so pretežke za razumet in sploh za razmišljat o njih. Zato ljudje ne trzajo na njih. Raje preslišimo, blokiramo iz svojega sveta, ker bi se nam drugače zmešalo. Že samo za razmišljanje, govorjenje in pisanje o tem je potrebno veliko moči in komur to uspe, je že veliko naredil.
30. maj 2007 ob 18:26