Starševstvo +

Vzporedni svetovi

Moja mama je bila zame vedno samo … moja mama. Brez preteklosti, brez kakršnegakoli drugega življenja. Bila je moja mama, zame 24/7, moja in od mojih dveh sestr. Ko sem pri kakšnih 15 letih prvič našla neke fotke na katerih je bila ona preden je mene rodila, sem prvič zaslutila, da ona ni samo moja mama. Da je imela nekoč nekje še neko drugo življenje. In ko sem kasneje izvedela, da je pred mojim očetom imela še nekoga (mojega očeta je spoznala pri svojih 29 letih), sem bila čisto šokirana. Moja mama … ni samo moja mama. Moja mama je tudi človek z zgodovino, s čustvi, sanjami, željami, razočaranji.
Moja mama je bila medicinska sestra, bila je prijateljica in zaupnica svojim pacientom. Zame je bila samo moja mama in naravno je bilo, da je bila vedno, kadar je bila doma, z nami, poleg nas, pač nekje v bližini. Niti pomislila nisem, da je utrujena, da jo kaj boli, da je žalostna, da bi rada počivala, da potrebuje čas zase ….

————————————————————————————————————————-

Zdaj sem tudi jaz mama mojima hčerama in zanju je naravno, da sem takrat, kadar sem doma, z njima, za njiju, poleg njiju. Name se obračata ko imata težave, ko si želita objema in občutka varnosti. Od mene pričakujeta nasvete in pomoč v stiskah (zaradi šole, fantov, prijateljev, denarja), za njiju je naravno, da sem jima vedno na razpolago, da imam vedno pri roki modro misel, nasvet iz lastnih izkušenj. Ampak …. jaz nisem samo mama.

Ko zjutraj zaprem vrata in grem proti avtu sem Katarina. Z mislimi sem že v službi. Kaj moram tisti dan narediti, koga moram poklicati in ali imam kakšno privat obveznost – ali moram kam poklicati, koga kaj vprašati, rešiti kakšen problem. Do 16 ure sem tajnica, tehnolog, svetovalka, računovodkinja, zaposlena (in vmes blogerka, moderatorka in še kaj), ob 16 uri pa sem spet Katarina. Sedem v avto, prižgem cigareto, vstavim CD in sem sama svoja naslednje pol ure do doma.
Ko pridem odomov sem mama, gospodinja, učiteljica. Če hočem čas zase moram ven, na sprehod.

Imam vzporedne svetove, ki tečejo en mimo drugega in se na trenutke dotaknejo, zlijejo en v drugega. Sem mama, sem delavka; Sem ljubimkav in prijateljica; sem zaljubljena in sem žalostna; sem nesrečna in sem vesela.
Včasih jokam, pa ne morem hčerama povedati zakaj. Razlog je v drugem svetu, ki se njiju ne tiče, ki ga niti ne bi razumeli. Včasih sem vesela, pa nista razlog onidve. Zgodilo se mi je nekaj lepega, dobila sem sms, ki me je odobrovoljil, ampak … kako in zakaj naj to njima razlagam.
Včasih grem zvečer ven. Sama ali s sestro, ni pomembno. Lepo se oblečem, malo naličim in … pičim. Kdaj prideš nazaj? Boš pila alkohol? Boš kadila? Kam greš? – zakaj naj bi jima odgovarjala na ta vprašanja? Bi razumeli? Bi jima bilo lažje, če bi vedeli vse podrobnosti? So to sploh stvari, ki se jih govori 11 in 13 letnicam?

————————————————————————————————————————

Kot otrok nikoli nisem pomislila na to, da bi bila moja mama še kaj drugega kot moja mama, toda kot mama vidim, da je mama samo ena od vlog v mojem življenju. In vidim in vem, da imata tudi moji hčeri več vlog. Sta moji in očetovi hčeri, sta prijateljici in sošolki, sta punci fantu, sta vnukinji in sta nečakinji, …. Biti hči je ena izmed njunih vlog, vzporedno jima teče še nekaj svetov, ki se njima sicer bolj prepletajo kot meni (najbrž zato, ker jaz to, kar onidve preživljata, razumem, onidva pa mojih stvari ne moreta razumeti), pa vendar …

Včasih pridejo trenutki, ko si ne želim biti mama. Ko si želim biti sama s seboj in biti samo Katarina. Kadar žalujem, kadar si ližem rane in si želim biti sama v svoji votlini, sama s seboj in žalovati. Takrat hodim okrog s solznimi očmi, zajokam zaradi malenkosti, nisem razpoložena za nič, iščem trenutke samote in miru …. kako naj otrokoma razložim, da tugujem, da me boli srce, da me je kakšna zgodba čisto pretresla, da bi tako rada komu pomagala pa ne morem (ne znam, nimam možnosti), da patim … in kam hodim za vikende …. in kaj počnem, ko nisem z njima …. Za njiju sem njuna mama in samo mama.

Avantura

Jaz bi tudi tko “znorela”.

Lahko pa se mi zgodi tudi tole.

Pa tudi proti taki noči ne bi imela nič. Samo kaj, ko sem zdaj sama.

No, točno tako je. Nevolja nevolju privlači. pa sem le našla tale komad. Joj, kolk sem srečna.

Evo, izkoristi moje mane.

Moja zobar`ca in moje šestice

Ko sem danes sedela na njenem stolu, mi je bilo slabo za znoret. Itak mi je vedno slabo, ampak vedela sem, da mi bo danes spet izpulila zob in mi je bilo še bolj slabo. Prav zanimivo mi je opazovati samo sebe, kako se začnem na nek čuden način potiti, pa zebe me, ustnice imam kar naenkrat nenormalno suhe, nos se mi zamaši, iz ust mi začne smrdet, trebuh me boli, itd. Prava panika, vam rečem. Še dobro, da grem k njej enkrat na leto, drugače bi me najbrž kap od samih težav, ki jih imam tisto uro.

K tej zobozdravnici hodim že kakih 8 let. Ker sem pri njej preko zavarovalnice, se vidiva enkrat na leto (pa še takrat ponavadi pozabim, kdaj moram prit in mi pošlje sms sporočilo). Ona mi je izpulila že 5 zob, naredila en hudo slab mostiček in nekaj plomb, ki so večinoma skupaj z zobmi končale v smeteh. Ne vem ali ona dela tako zanič ali imam jaz tako zanič zobe. Kakorkoli … če grem drugam bom spet dve leti samoplačnik, zato ostajam pri njej. Pa še nekaj je … vedno mi da injekcijo, preden začne vrtati. Če bi bilo po moje, bi že pred pogledom v moja usta dobila injekcijo, ampak … to bi bilo res kretensko.

V osnovni šoli sem imela take zobozdravnice, da sem se jih bala bolj kot očeta. Najbrž sem imela slabe zobe, saj imam iz tistih časov nekaj prav groteskno velikh črnih plomb, ki mi jih zdajšnja zobozdravnica noče zamenjat (stare so preko 20 let). Nosila sem tudi zobni aparat, ki so bili v tistih časih strašno popularni. Ker me je motil in ker mi je grozno razmajal sprednje zobe, sem ga nekega dne preprosto zakopala v zemljo (po zgledu moje prijateljice). No, pred kratkim sem izvedela, da mi aparat ni pomagal zato, ker imajo zobje spomin in sami od sebe lezejo v prvotni položaj, če se jih ne fiksira na notranji strani. Moji so že zlezli naprej in narazen in naj tako ostanejo. Čez 20 let bom imela že najbrž protezo.

No, po osnovni šoli sploh ne vem kam se hodila k zobarju. Najbrž nikamor, sem pa v nosečnosti imela eno super zobozdravnico, prijazno in sploh nežno, ki pa mi kaj dosti ni mogla delati, saj mi injekcij ni smela dati, jaz pa brez tega nisem dovolila vrtanja.

Po prvem porodu se mi je nekega dne prav nagravžno zdrobila spodnja šestica levo. In smo dali ven še tisto, kar je ostalo.
Po drugem porodu mi je počila druga šestica desno zgoraj. Ven in noter mostiček, ker se je luknja preveč videla.
Pred nekaj leti je šel ven en modrosti zob, nato še drugi. Oba spodaj (uf, kake zverine so bile to).
Danes je slovo vzela šestica spodaj desno in ostala mi je še ena šestica, ki pa jo imam na sumu, da se bo zdaj zdaj razpočila.
Ampak najbolj smešno je, da je zobrca vedela, da bo šel ta zob ven, ker ga je pred letom več kot polovico pobrusila in dala nanj eno ogromno plombo. Ta plomba me je noro bolela in končno letos spomladi padla ven. Nekaj zatem se je odlomil še preostanek zoba in danes sem prišla k njej s … korenino. No, zdaj imam luknjo kot postonjska jama in sem se spomnila na besede, ki jih tam 200 km nižje velikokrat slišim:

Ko nekdo reče da ga boli k*urac, sogovornik odvrne, da njega boli zub, pa nek svak svoju ranu sisa. No, jaz danes sisam svoju ranu od zoba, ne vem pa kdo sisa k*urac.

Torej, od danes dalje jem samo še stvari na žlico in sredico pri kruhu. Mam tako malo zob, da jih moram čuvat. Kikirikiji odpadejo, pa Tablerone čokolade tudi.

Koliko smo ženske krive, da nas moški varajo

Ne mislit, da zagovarjam varanje. Aaa, če ste obljubili zvestobo, potem se te obljube držite (vem, da niste bili čisto prisebni, ko ste to obljubljali).

Bi pa vseeno rada pokramljala o tem, na kakšne načine ženske odbijamo moške, pa se tega tedaj, ko to počnemo, sploh ne zavedamo. Recimo, da vsaj eno od teh stvari počne vsaka ženska:

- ženske zelo rade govorimo med vrsticami. Moški pa nas ne znajo brat. Telepatija dokazano NE deluje, zato je vsako izgovarjanje v stilu “Pa saj bi moral vedeti, kaj mislim.” in “Ali ne znaš prebrat mojih misli?” milo rečeno izguba časa. Moški ne znajo brati ženskam misli in če slučajno trofnejo našo željo je to zato, ker smo jo enkrat že izrazile in so se je pač spomnili.

- ko smo noseče odrivamo moške stran od sebe. Smo predebele, ne-seksi, strah nas je za otroka, itd, ko pa rodimo … je pa res težko spet seksati. Ker nas boli, ker si ne upamo, ker smo bile šivane, ker …. spet ogromno tehtnih in tudi nekaj brezzveznih razlogov, da odklanjamo spolnost. Sploh ne pomislimo, da spolnost ni samo penetracija, ampak je tudi božanje, masiranje in seveda oralno zadovoljevanje. Četudi si ne želimo seksa, imamo dve roki in usta, a ne? In roke niso samo za previjanje dojenčka in usta niso samo za hranjenje.
Moškim prav v tem obdobju nemalokrat popustijo živci in gredo drugam. Oni niso rodili, njihovo telo se ni spremenilo, njih nič ne boli, so pa potrebni … seksa in nežnosti. Če jim že prvega nismo pripravljene dat (oziroma ne moremo zaradi telesne bolečine), jim dajmo vsaj drugo. Ljubezen se kaže narazlične načine.

- po cele dneve delamo. Delamo v službi, delamo doma. Prosimo moža za pomoč, znamo razdeliti dela in naloge v gospodinjstvu med oba? Ali smo raje tiho in čakamo, da se bo sam spomnil odnesti smeti, pomiti posodo, obesiti perilo … No, v večini primerov se moški NE BO spomnil narediti teh stvari in niti ne ve, da bi jih bilo treba naredit. Me bomo pa vse naredile same in zvečer …. imele hud glavobol, zaradi katerega ne bomo sposobne seksati. In tako naslednji dan, pa dan kasneje, pa še en dan ….
Vici o teh glavobolih niso iz trte zviti. Tudi jaz sem jih imele. In to prave migrene, ki so se ponavljale v nedogled. In tudi pred televizijo sem sedela do onemoglosti in čakala, da bo on zaspal. Samo, da mi ni bilo treba seksati. Če pa me je že dobil v postelji, pa sem si izmišljala vse mogoče izgovore in na koncu planila v jok, da sem utrujena, da ne morem, da mi ni, da naj me pusti pri miru, ker nočem. Hja, od tu naprej res ni potrebno veliko, da vsak dotik postane pekoč kot žerjavica in da je človeku muka ležat poleg drugega človeka.
Moški ne vejo kaj se dogaja z nami, ne znajo nam brat misli. Povejmo jim, zakaj smo take, pogovorimo se z njimi o delu, ki da delamo, razložimo jim svoje misli. Komunikacija niso samo besede, so tudi pogledi, gibi, vonj, … Če ne bosta moški in ženska poskrbela, da jima bo lepo, kdo bo?? Otrok? A aa, ne bo šlo.

- naša prva skrb so otroci. Zjutraj jih pospremimo v vrtec, šolo, popoldan se z njimi igramo, delamo naloge in druga gospodinjska opravila, zvečer jih damo spat in … mrknemo. V teh vsakdanjih zgodbah moža kot moškega skoraj da ni. Kaj dela on?? Če se sam ne angažira pri delu, ga tudi me ne. Zakaj, saj vse lahko naredimo same. In ker imajo moški res občutek, da so odveč, se zvečer oblečejo in gredo – v gostilno, k prijateljem ali pa k ljubici. Njej pač pomenijo vse oziroma imajo vsaj občutek, da so oni ves njen svet.

- navada je …. lahko usodna. Ko se dva tako navadita en na drugega, da se sploh ne opazita več, potem je nekaj hudo, ampak res hudo narobe. Ko izgubimo občutek, da je naš partner ČLOVEK s čustvi, mislimi, karakterjem, smo izgubili stik z njim. Tisti pravi, konkretni stik, zaradi katerega smo tega istega človeka nekoč vzljubili. In če smo predolgo časa tečni, zateženi, zgubanega obraza hodili okrog, nas partner sploh več ne vidi take kot smo. Dokazano! Človeka, ki je non stop tečen, ljudje okrog sebe vidijo tečnega tudi takrat ko ni. In ženske smo ponavadi zelo in pogostokrat tečne.

Torej, toliko z ženske strani. Mislim, da so to naše napake, ki jih ne vidimo takrat, ko jih delamo, ko pa se jih zavemo, pa so naši partnerji že …. drugje. Seveda nismo samo me krive za to. Kriva sta oba, rada bi le poklepetala o našem, torej ženskem, delu krivde.

“To so vojne, v katerih tabore zmagovalcev krasijo glave, …

… pritrjene na kole, in je fantek junak, če noseče dekle, potem ko jo posili, ustreli v vagino.”

Sobotna priloga Dela: Noben otrok ni premajhen za vojno.

Moški, ki je kot otrok (12 let) namesto na plesno tekmovanje odšel v vojsko, v njej preživel leto, dve, in potem skoraj po čudežu (in tukaj se vidi, kako zelo pomembne so humanitarne organizacije in koliko naredijo za ljudi) našel pot v ZDA. Zdaj živi tam, študira in … piše knjigo o dneh, ko je bil vojak. Otroški vojak.

Kako lahko in brez posebnih stroškov je vnovčiti otroške vojake. Zanje ne potrebuješ denarja, niti zlata in drugih dragocenosti, dovolj je mamilo, nekaj vzpodbudnih besed in nekaj spolnih suženj. Ubijajo za hrano in sploh ni noben problem narediti karkoli za hrano. Mučiti, posiljevati, delati nam nepredstavljive stvari … in malo jih preživi. Ali se ubijejo sami ali pa jih drugi. Njihova psiha ne vzdrži, ne morejo/znajo/želijo izstopiti v resnični svet. Pa saj … v bistvu so v resničnem svetu, v svojem resničnem svetu.
Vojna je resnična, vsi tisti ljudje, ki jim gledajo v oči preden jih ubijejo, vse tiste ženske, ki jim prizadanejo toliko bolečine preden jih ubijejo, vsi tisti otroci, še manjši od njih, ki jih najdejo v vaseh in ki se še ne morejo boriti z njimi, pa jih zato pobijejo, …. to je njihova resničnost. Ker pa vse to doživljajo skozi mamila, se prepričajo, da sanjajo, da so to nočne more.

Ampak …. hej, to ni naša resničnost. To je le članek v časopisu, pogled na nek drugi vsakdan. No, ta članek je v meni vzbudil tak jok, da sem bila ves dan zabuhla. Zakaj? Zato. Tako zabubljeni smo v svoje vsakdane, da sploh ne trznemo na take članke, novice, dejstva. Vse gre mimo nas. Tudi Melanie, ki je izginila pred 25 dnevi, pa modrica ženske s sosednejga bloka. Ne vidimo, ne slišimo. Mogoče pa tudi mi jemljemo mamila, ki nam onemogočajo širši pogled na svet okoli nas.

P.S.: ali tudi mi novačimo otroke za neko drugo stvar, neke druge ideale, sanje, iluzije? Kako je bilo z našo generacijo (cicibani, pionirji, mladinci, …), kako pa je danes? Kaj se naši otorci učijo, kako jim predstavljajo zgodovino? Moja hči je v 7. razredu, pa še vedno ne ve nič o Jugoslaviji. Jo bodo preskočili?

Osvajanje je zanimiva, vzburljiva in nepredvidljiva igra

Mašta radi svašta in včasih človek celo naiđe na svoju minu. Vsaj vizualno, če ne mentalno.

Ja volim takve dečake … one opasne, strastne i jake…. poje ena pesem, ki mi je všeč zato, ker ima dober ritem, pomenljivo besedilo in opisuje … varnostnike. Seveda, drugače niti ne gre. Stoknila sem pri svojem očetu – visokem (čeprav je zdaj manjši od mene), močnem, z velikimi dlanmi, poraščenem in z globokim glasom, nedostopnem in tako toplim. Priznam, kriva sem, ampak takega hočem. In varnostniki … tisti pravi vanbacači so … recimo da podobni nečemu, kar bi lahko bil moj ideal. Sploh če so temni, arogantni, nedostopni.

Recimo taki, kot jih opisuje tale pesem:

imao je pogled baš da me iznervira,
držao se kao da je centar svemira
gledao me sa visine ko sa oblaka,
oduvjek sam slične njemu slala do vraga.
Pričao je muškim glasom ko iz bureta,
uhvatih se da ga slušam kao ukleta,
al ni jedna riječ do mozga mi ne dolazi,
znam ja šta je samnom kad mi gore obrazi …

Ma to je to, kad su nervi kao strune napeti,
ma to je to zdravo ljubavi, zbogom pameti ….

In potem ga spoznam in

Od toga dana ništa nije kao prije,
od toga dana ja ne brojim godine.

E da sam tada znala to što sada znam
nikuda iz kuče ne bih izašla taj dan …. i ne bi ovo srce puklo na dvoje …
i ne bih rekla jedan život malo je …. a vreme leti život brzo prolazi …
a još zbog njega meni gore obrazi ….

Ja, palim se na arogantne, nadute, zajebane igrače, kakor temu pravijo nekje 200 km nižje. Ko te pogleda kot bi pogledal zrak in sploh ne veš če te je opazil. In seveda tudi jaz tako gledam njega, mimogrede, bežno, s sporočilom “Koji si ti faktor?” v pogledu. In še bolj naduto in ignoratsko se moram držat do njega, ker …. sej veste, punce, bolj si nedostopen, bolj si te želijo. Mhm, seveda.

Sploh porabim ogromno časa za skeniranje ljudi kadar grem v lokale. Prvo kot prvo sem s petami visoka tam nekje 185 cm in vedno skeniram samo moške, ki so vsaj v dometu mojih oči ali višje (nižje ne gledam, ker … pač ne gledam). In če v uri ali dveh ne fokusiram svojega pogleda na nobenem tipu pomeni, da to nije to. Ampak … največkrat se zgodi, da nekoga zagledam, nekoga, ki gleda najbolj grdo, ki se drži sam zase, ki se dela, da je center sveta. In potem se zgodi tole:

Bila je noč strašna gužva oko mene
i kroz dim cigarete imala sam osječaj,
da me neko gleda,
da sam nečija meta,
on je sjedio uz sebe siguran
i uz svoje mjesto,
takav pogled izpod obrva ne vidim često.

Oo znatiželje sam zastala,
pamet se odmah z glavom rastala.
kao da je nikad nisam ni imala,
kao zrak što ne valja.
i više ne znam šta je bilo,
ni ko je svirao,
kao pretres
več me je dirao.

od tada luda sam za njim.
šta on pogledom učini,
od tada više nikoga ne vidim
pa ni sebe
al odbolovat ču te ja
znaš kako čvrsto na nogama
ali nikad pogled izpod obrva.

In potem … ponavadi nič. Včasih, kakih 7 let nazaj, sem “kovala železo dokler je bilo vroče”, danes pa … malo provokacije, nekaj besed, prebit led in … domov. Kot pepelka. Se še vidiva? Ne vem, mogoče. Važno, da sem ga potegnila iz galaksije na zemljo. Vse ostalo je znana zgodba, križec na eni in drugi strani, ena noč, mogoče dve, redko tri. Ko si človek nabere kilometrino, se mu ta del igre ne zdi več zanimiv (razen v izjemnih primerih). Vedno pa je zanimivo igrati začetek, sploh če si ti zajeban igrač in če se pališ na take – iste igrače.

Na koncu … ko/če pride do telesnega stika, do poljuba, objema ….. gore vatre cjelu noč. Ludnica ….

Slovenskega jezika se ne da naučit

Slovenci, kakopak, tarnajo (ali tarnamo, saj je vseeno. Sem pol Slovenka torej se lahko štejem med Slovence), da se tujci nočejo učit slovenščine, da jezik izginja iz javne uporabe, da ga ne spoštujemo, bla bla bla.

Kar se mene tiče, govorim slovensko non stop. Nisem ravno Toporišič, vendar se trudim ravnati po pravilih pravopisa. Slovenščino uporabljam kjer koli se da, kar pomeni, da imam Windowse (ups) v slovenščini, kar povzroča težave mojemu serviserju, pa ves program za izdelavo internetne strani sem si tudi prevedla v slovenščino. A glej ga zlomka, kakorkoli se obrnem, vedno naletim na prepreke, preko katerih ne morem. Slovenščina preprosto ni IN (ups).

V službi so naši glavni dobavitelji Nemci. Pa če se na glavo postavim, mi računov ne bodo prevedli v slovenščino, niti artiklov ne, niti navodil in garancij ne. Nič, vse je v nemščini in mi nobeno klicarjenje in teženje ne pomaga.

Na internetu je ogromno strani v angleščini. Pa naj se še tako trudim, kad tad (ups) trčim ob angleščino. Je že tako, da o temah, ki mene zanimajo, v našem jeziku ni napisanega skoraj nič. Še celo strokovno literaturo moram brati v angleščini in so slovarji postali moji posteljni partnerji.

V službi delam z bosanci, albanci, slovenci, hrvati, … Kje naj vadim srbohrvaški jezik, če ne tam, kjer mi je na dohvatu ruke (ups). Niti pod razno se ti ljudje od mene ne morejo naučiti slovenščine, ker se jaz od njih učim njihovega jezika.

Zelo podobno je z mojim angleškim prijateljem, ki živi v Sloveniji 7 let, pa dlje od Dober dan in Hvala ni prišel. Kako bi le, če pa vedno vsi komaj čakamo, da pridemo k njemu in govorimo angleško. Vadimo in izpopolnjujemo svoja znanja angleščine in on nam je zelo priročen učitelj. Enaka zgodba se ponovi z ameriškimi prijatelji, ne branim pa se niti italijanov in avstrijcev (pa nemcev in špancev – saj gledam španske nadaljevanke, valjda (ups) znam in razumem nekaj španskih besed).
Pred kratkim sem spoznala Iranko, ki zna presenetljivo dobro govoriti slovensko. Žal … jaz jo bom izrabila za učenje njenega materinega jezika, ona bo pa mene težje za učenje slovenščine.

Moja hči MSN “izrablja” za učenje angleščine. Mislim, da ima že več tujih prijateljev kot domačih in angleščina ji gre presneto dobro od rok. Skozi glasbo, ki jo poslušam jaz, pa se uči srbohrvaščine. Kolikor se nam zdi znanje tega jezika samoumevno ni tako. Ta generacija ga ne zna, simpl ko pasulj (ups). Ne razume niti besede, vse ji moram prevest. Ampak saj se bo naučila.

Na konferencah, predavanjih v katerih sodelujejo tudi tujci, predstavitvah, ipd. je glavni jezik – angeščina. Sicer vprašajo če ja potreben prevod, ampak halo, kdo bo dvignil roko in prosil za prevod, če v dvorani sedi vsaj 60 ljudi? Nihče, nas je pa vsaj nekaj, ki razumemo vsak tretji stavek.

Ko grem na obisk v Prekmurje in Prlekijo prosim prijatelje naj govorijo v svojih narečjih. Sicer pol ne razumem, ampak se pa učim, mar ne. Pa tudi kakšno madžarsko besedo ujamem. Enako uživam ob poslušanju štajerskega, primorskega, dolenjskega, koroškega narečja in vseh izpeljank iz teh narečij. Koliko se človek lahko nauči med pogovorom. Pa še brezplačno je.

Večina filmov je v angleščini, podobno je z glasbo. V vsakdanjem jeziku je že toliko angleških popačenk, da moram jaz kao (ups) gorenjka prav načrtno gojit narečne besede – nemške popačenke.

———————————————————————————————————————–

Torej: slovenski jezik izumira?? Kakor za koga in kakor pri kom. Domorodci govorimo slovensko, smo pa, vsaj tisti, s katerimi se družim jaz, naravnani tako, da kot gobe vpijamo znanje tujih jezikov od vsepovsod, zato se tujci od mene in mojih prijateljev kaj težko naučijo govoriti slovensko.

Zavednost Slovencev se po moje meri tudi s tem, koliko skrbijo za svoj jezik (pa ne samo tako, da ne dovolimo lokalom in trgovinam angleških imen) .

P.S.: tile ups-i so zanalašč vmes. Za tiste, ki imajo radi provokancije.

Slovenci se nismo nikoli v zgodovini pobijali med sabo

Belezza10 ali ??????? je na tem postu napisal tole:

“Dajmo si že enkrat nalit čistega vina in bobu reči bob. Vi (torej južnjaki, Srbi, Bosanci, Hrvati) nas Slovence obsojate, da smo ksenofobi, nestrpneži,itd. Vi, ki ste se še 10 let nazaj pobijali med sabo Bog ve zaradi kakšnega razloga in eden nad drugim izvajali masakre in etnična čiščenja. Vi, katere še danes stražijo modre čelade, da se nebi ponovilo sranje iz pred 10 let. In Vi, ki ste sedaj vso to nestrpnost prenesli iz juga v Slovenijo in nas sedaj sodite po sebi. Naj Vam povem, da je v Sloveniji ravno toliko nejevolje in jeze kot vse povsod drugje po svetu. Samo da Slovenci znamo spore reševati po diplomatski poti in na zrel način. Slovenci se nismo nikoli v zgodovini pobijali med sabo. Nismo NIKOLI v zgodovini nikogar napadli. Vedno smo pa trpeli zaradi naše majhnosti. Starši in še posebno naši predniki so morali pošteno garati, da smo sedaj tukaj kjer smo. In Vi, ki nimate blage veze o slovenski kulturi in zgodovini, nas Slovence žalite za ksenofobe in netsrpneže. Vi, ki ste se pobijali zaradi zunanjega izgleda, vero izpovednosti in nacionalnosti, sedaj stojite strumno eden ob drugem in tolčete po nas Slovencih. Ja, to je vaša kultura, ki je ekvivalentna agresiji in nasilju. Vedno najdete nekoga, nad komer se lahko izživljate. No, sedaj smo to mi, Slovenci!

Sedaj se kažete kot največji dobrotneži in kako ste prijazni,itd. Ja zato,ker vas je moral svet na silo umirit! Zato pa ste takšni. V Sloveniji pa spet glavo dvigujete in iščete probleme, da boste spet lahko začeli z nekom obračunavati.

Sodite svojo kulturo in mentaliteto, nas Slovence pa pustite pri miru, ker z Vašo kulturo nimamo popolnoma nič skupnega!! Smo garaški narod, ki ve, da se je potrebno za boljši jutri prekleto potruditi, zato pa smo država, ki se najhitreje razvija na svetu!! In to očitno gre marsikomu v nos. In nas ne sodite po sebi!!!

Vi Srbi, Bosanci, Hrvati ste največji ksenofobi in nestrpneži. Vi, samo Vi in noben drug!!! (…)”

————————————————————————————————————————-

Ne morem si kaj, da se ne bi kislo nasmehnila ob tem komentarju in ob vsaj še 30 podobnih iz tega posta. Namen mojega posta je bil prikaz spoštovanja, ki ga ne-slovenci (torej, lahko jim rečemo bosanci po državi iz katere prihajajo, ali čefurji – kot radi imenujemo ljudi iz bivših Jugoslovanskih republik) gojijo do Slovencev in Slovenije. In kako si želijo prit delat k nam, ker je našadežela kobajagi raj na zemlji.
Iz mojega posta pa je prišlo popolnoma nekaj drugega. Takega kretenizma vseeno nisem pričakovala in odločila sem se, da v bodoče javno objavim vse maile komentatorjev, ki si upajo stresati na moj blog take idiotizme.

Dotaknila se bom samo nekaj stavkov. Tako ali tako je vsakemu normalnemu razgledanemu Slovencu jasno, da je izguba časa debatirat o teh stvareh.

Torej:
1. Slovenci se nismo nikoli v zgodovini pobijali med sabo: domobranci, belo in plavo srajčniki, črna roka, ipd. so bile vojske SLOVENSKIH mož, ki so pobijele SLOVENSKE ljudi in samo SLOVENSKE ljudi. Škoda, kre nimam več knjige o ČRNI ROKI, o kateri se ne govori, pa je masakrirala po ljubljanskem barju civile, jih tolkla s koli do smrti, ženskam so rezali dojke, otrokom so rezali glave. Pa domobranci in njihov Urh, recimo

2. Vi, ki ste se pobijali zaradi zunanjega izgleda, vero izpovednosti in nacionalnosti, sedaj stojite strumno eden ob drugem in tolčete po nas Slovencih: belosrajčniki in plavosrajčniki so bili, če se ne motim, pod okriljem katoliške cerkve v SLOVENIJI in so, jap, pobijali SLOVENCE. Tudi izrodki iz partizanskih vrst so pobijali PREMOŽNE SLOVENCE. Torej po Slovencih res ni treba tolč, ker sami tolčejo po sebi.

3. Nismo NIKOLI v zgodovini nikogar napadli: Smo napadali drug drugega in nismo imeli časa za druge.

4. Vedno smo pa trpeli zaradi naše majhnosti: znabiti duhamorno, če majhnost v glavi narekuje življenje človeka. Jaz se ne počutim prav nič majhno in nimam tega kompleksa.

5. Smo garaški narod, ki ve, da se je potrebno za boljši jutri prekleto potruditi, zato pa smo država, ki se najhitreje razvija na svetu!! - če preskočim vse drugo me najbolj zanima dokaz, da smo država, ki se najhitreje razvija na svetu.

————————————————————————————————————————-

Dani je v resnici najbrž Daniel (tako ima zapisano v mailu). Pa ne vem no, če je Daniel ravno slovensko ime. Vprašaj mamo, mislim da je srbsko. In če je, pridi, da ti primažem klofuto, ker se izdajaš za čistokrvnega Slovenca.
Glede na to, da poznaš toliko revnih družin in da si očitno zelo dojemljiv za njihovo stanje me zanima kolikim si že pomagal in kako.
Slovenci res ne potrebujemo drugih narodov, da nas iztrebijo, mi to delamo sami sebi. Če želiš grem samo zaradi tebe prelistati črne kronike zadnjega meseca in ti naštejem vse umore. Grem zdaj stavit, da jih je zagrešilo največ SLOVENCEV nad SLOVENCI. (saj res, kdo je bil Silvo Plut? ). Najraje se koljemo med domačimi stenami in pa seveda delamo samomore. Nas res ne rabijo drugi pobijat. Pa še nekaj: koliko čistokrvnih Slovencev je v Sloveniji?? Pa zelo dobro premisli, preden blekneš kako traparijo, ker jih 100% ni več kot 1/3. Ups, zdaj si pa že v manjšini, Daniel.
In tisti obritoglavci, ki po Ljubljani občasno pretepajo temnopolte mimoidoče so …. kaj že? Aja, SLOVENCI, ampak to ni omembe vredno.

Skedenj alias Slovenec (upam, da ti res ni dala mama ime Skedenj ). Na tvoj komentar ti vračam komentar:

“Če pogrešaš rodno deželo, če je tukaj tako slabo POJDI !!!!” – Moja mama je čistokrvna Slovenka, oče Albanec, kam naj torej grem?? In pa … dovoli, da tvoj poziv prenesem vsem Slovencem po svetu. Naj se vrnejo domov, ker tudi oni pogrešajo svojo domovino in jo prav tako kot ti bosanci, ki jih poznam, kičasto slavijo kot raj na zemlji. Bi bilo zanimivo slišat njihove odgovore.

————————————————————————————————————————-

Ne, sploh nimam nič proti Slovencem kot ljudem, posameznikom v družbi. Poznam jih veliko, z njimi se družim redno in zelo rada jih imam. Ne bi jih zamenjala za nič na svetu. Vendar pa so to zame ljudje in Mojca ni Mojca slovenka, ampak je Mojca prijateljica in Beti, Suzana, Ada, Tjaša, Mateja, Nives, Simona, Ksenija, Ana, Nataša, Mojca, Marija, Nada itd. niso slovenke ampak so v prvi vrsti moje prijateljice. Ker tudi Tony ni afroameričan ampak je moj prijatelj.

Polivanje s čistim vinom

Muslimani niso Slovenci

Slovenec