Starševstvo +

Moja edina mladostna prijateljica

Včeraj sva se spet po dolgem času dobili in ob martiniju in ginu obujali spomine. Ona je edina oseba, ki prav nikoli ne pozabi na moj rojstni dan. No, edina, s katero se srečam mogoče 2x na leto in ne pozabi na moj rojstni dan. Jaz, nasprotno, ne vem, če jo kdaj pokličem in ji voščim za njenega. Ona pravi, da ji pošiljam sms-je.

Spoznali sva se, ko sem se pri 11 letih preselila v tisto vas, v tisto ulico. Njena hiša je slabih 100 m stran od naše, z okna sva videla druga drugo.
Njena babica me ni marala. Morda me je celo sovražila. Vedno me je podila z njihovega dvorišča, zanjo sem bila ciganka. Tudi njen oče ni bil nikoli prav prijazen, toda midve sva bili non stop skupaj.
Ona je bila izredno priljubljena v šoli in na vasi. Jaz sem bila čefurka, nedovoljdobra za nikogaršnjo družbo.
Ona je bila odličnjakinja, jaz pravdobra/dobra.
Ona je edinka, jaz imam dve sestri.
Njena mama in oče sta sezidala hišo, imeli so zemljo, na zunaj so bili srečna družina in imeli so nek neotipljiv status v vasi, mi nismo imeli nič in na zunaj in na vznoter smo bili razsulo.
Naučila me je skrbeti za higieno.
Ko sem pri 15 letih sklenila, da grem od doma, mi je dala denar in me prišla objet – to je bilo sredi noči in potrebovala je ogromno poguma, da je mimo spečega očeta prišla do vrat.
V srednjo šolo je šla na ekonomsko, jaz na kemijsko.
Ona je končala, jaz sem končala triletno.
Skoraj istočasno sva spoznali očeta svojih otrok.
Pred sabo je imela vizijo kaj hoče postati, jaz sem nosila etiketo nesposobnega človeka.
Šla je na visoko šolo, jaz sem zanosila.
Skupaj sva čakali v naši kuhnji na sosedo, ki je iz službe prinesla rezultate mojega testa nosečnosti.
Vsak dan sva, ko se ni učila, skupaj pili kavo. Nikoli nama ni bilo dolgčas.
Ko sem drugič zanosila, je ona naredila diplomo.
Ko je ona prvič zanosila, sem se jaz odselila.
To je bila najina prelomnica. Ona je imela polno dela s svojim življenjem, jaz sem iskala svoj tok. Ona je vedela kaj bo, jaz … sem tavala.

Danes ima dve čudoviti punčki, partnerja s katerim se fantastično razume, hišo in službo.
Jaz imam dve fantastični punčki. Kako sva si različni. Vedno sva si bili. Ampak nikoli si nisem želela biti ona, bila pa mi je v veliko moralno podporo, ko so mi drugi dopovedovali, da iz mene nikoli ne bo nič.

Moja edina in naboljša mladostna prijateljica. Pogled nanjo vedno v meni prebudi silna čustva. Tolikšen del življenja sva skupaj prehodili. Se skupaj veselili in jokali. Nikoli mi ni rekla žal besede. Ko sva šla z očetom mojih hčera narazen, ni stopila na nobeno stran. Kako bi le? Mene je do takrat poznala 15 let, njega 6. On je ostal v vasi, jaz ne. Umaknila se je v ozadje, toda ko sem jo potrebovala, mi je prisluhnila. Nikoli ni čez njega rekla žal besede, samo poslušala me je. In tudi, ko sta ona in njen partner imela probleme, nisem jaz nikoli čez njega rekla žal besede. Dala sem ji tisto, kar je potrebovala. Poslušala sem jo.

Ko sva bili še mali, sva včasih premišljevali o tem, kaj bova, ko se bo pisalo leto 2000. to je bilo neko magično leto. Jaz sem se samo to lahko spomnila, da bom takrat stara 27 let, kaj pa bom počela, pa se mi niti sanjalo ni. Ona … ona pa je že postavljala opeke za svojo prihodnost, za svojo družino.

Življenje piše zgodbe. Ena od nitk mojega življenja je tudi ona.

P.S.:. Zdaj grem pa na rojstnodnevno žurko.

20.04.1973 ob 10 uri dopoldan

20.4.1973 sem se rodila

in sem rasla

moj tretji rojstni dan

jaz, Tina in teta Iva

še en moj rojstni dan. Oče manjka.

slika iz male šole mi je bila vedno všeč

skrajno levo ni tovarišica. To sem jaz, moj fant pa je bil tisti pajac zraven.

izlet za prvo obhajilo. Ne vem zakaj, ampak ko so naju z očetom in župnikom slikali sem bila tako ponosna, da stojim poleg očeta.

prvi razred. Najvišja sem … khm, jaz, seveda. Fant skrajno levo pa me je pretepal skoraj 4 leta.

takle mamo. Spomin na birmo.

jaz, sestri, mati in njena prijateljica. Same na Cresu pred 100 leti.

jaz in moje prvo večno življenje. Nisem še imela 21 let.

ooo, kok lepo. Pravljica – prvi poskus.

portret z morja, edine družinske počitnice.

on, jaz, tavelika in tamala. Ne vem, zakaj smo se slikali črnobelo.

moja dva večna življenja.

In konec prve pravljice.

tole dela Grčija. Na srečo samo en večer od 14-ih.

pravljica – drugi poskus. Propadel.

ko sem se odločila, da ne bom več seks bomba, sem si najprej skoraj čisto na balin postrigla lase, se zredila in nehala urejat (šminkat).

deklica, ki nikoli ni sanjala o tem, kaj bo, ko bo velika, je dne 6.6.2006 diplomirala.

Jutri, 20.4.2007 bom torej stara 34 let. Moja življenjska pot še ni končana, leta bodo prinesla nove spomine. Ko gledam nazaj mi ni žal niti za eno samo stvar. Vse, kar sem doživela, preživela in naredila, mi je bilo usojeno in vse je povezano.

Nitke, nitke, iz nitk je naše življenje.

Idealno posiljevanje

Stavim glavo, da ste kliknili sem (tisti, ki me ne berete redno) ker pričakujete neko perverzno spolno temo. Eeeeee, napaka.

Letos sem se odločila, da me mediji ne bodo več idealno posiljevali. Kaj mislim s tem, bom povedala v nadaljevanju.
Rada se staram. V bistvu se vsak dan pogledam v ogledalo le zato, da prečekiram, kje so se mi naredile nove gubice, katere so bolj globoke, koliko je celulita na stegnih, koliko je trebuh bolj mehak, prsi povešene in kolikšen imam podbradek. Sivih las na žalost ne vidim, ker sem blond, ampak komaj čakam, da začnem siveti in niti po pomoti se ne bom barvala. Nosila bom nekoliko daljša krila, ker se mi res ne da telovadit in se brit vsake tri dni. Zaprmej sem se tudi odločila, da bom nosila dolga rokava, ker mi gre na živce, da vsako leto porjavim do komolcev, vse ostalo telo pa je snežno belo. Če bo treba bom nosila rokavičke, ker hočem biti kompletno bela. Ni gršega, kot obleči majco z naramnicami in imeti bele roke od prstov do komolcev, od komolcev dalje pa bele.

In …. zdaj k posiljevanju (mimogrede, jaz vem, kaj pomeni beseda posiljevanje).
Samoinstinktivno sem pred kakim mesecem nehala kupovati Jano (ki jo kupujem redno že vsaj 12 let), pri Nedeljskem dnevniku vržem stran Niko (oprosti sestra, vem, da imaš veliko dela z njenim oblikovanjem), ob torkih One (sorry Nika, resmi je žal) niti po pomoti ne pogledam več, Lady, Lisa, Anja in ostale ženske revije pa pri meni itak nikoli niso bile priljubljene (razen tistih številk, v katerih sem bila jaz ). V službi poslušam samo Radio Antena in Net caffe, na tv pa … damn, ravno na tv so me danes posilili.

Torej:

- ne spreglejte največjega hita v Sloveniji, kreme za porjavenje kože: vaša koža bo gladka, dišeča, napeta in enakomerno porjavena tedne in tedne. Vi se bosta pa z veseljem sprehajali po parku in kazali svoje lepe porjavele dišeče gladke noge.

- znebite se celulita, nadloge sodobnega časa. Krema, ki vam zagotavlja do 70% zgladitve celulita v samo treh tednih. Preizkušeno na živalih. Deluje.

- stran z odvečnimi dlakami. Novo, krema za odstranjevanje dlačic za gladke in svilene noge. Dlake ne zrasejo do konca poletja. Garantiramo.

- sivi lasje? No problemo. Nova barvna krema za vaše lase, ki jih naredi goste, voljne, svetleče in brez sivih las. Pozabiti nanje, ne obstajajo.

- gubice? A a, stran. Koža naj bo gladka, mladostna in nežna. Deluje tudi pri starih ljudjeh, posebno pri 70 +. Vaša babica bo spet najstnica. gube so aut.

- Ste se pozimi zredili? Želite shujšati? Mnžrite, pardon, novo na trgu, kapsule, ki vam pomagajo izgubiti odvečne kilograme in pridobiti idealno postavo. Mišice, dvignjene prsi, raven trebuh, vse to in še več dobite, če vsak dan zaužijete eno kapsulo zmlete poljske deteljice.

- imate utrujeno kožo? novo, maske za obraz in telo. povrnite koži lesk in svežino.

- akne, mozolji? bljak, stran, to je gravž. tri v enem, čistilo, tonik in krema. Da boste lepi, pametni, bogati in priljubljeni.

Torej, jaz, ki hočem imeti celulit, nekaj kg več, gube, akne, sive lase, belo polt, ki hočem, skratka, bit normalna, ugotovim, da sem čisto aut. Ker hočem biti to kar sem, občutim vse te reklame kot posiljevanje, in to posiljevanje je posiljevanje z nekim idealom – biti mlad, vitek, športen, lep, zagorel, ki se je nevemtočnokdaj vtihotapil v našo družbo. Vse kar ni idealno je aut.

Ker sem seveda povsod malo odklonjena, odstopam tudi na tem področju. Zato sem se odločila, da se bom ubranila tega posiljevanja in sem se do nadaljnega odpovedala branju določenih revij. Ne gledam plakatov, na mojih radijskih postajah takih reklam previloma ni, na tv … no, danes me je uspela posiliti krema za porjavitev.

Čas, ko delamo, je samo naš čas

Najbrž se ne spomnite več, da sem pred skoraj pol leta napisala post o tem, kako vsak teden čistim veliko hišo. Od takrat je minilo že res velio časa, toda hišo čistim še vedno. Še več, zdaj jo čistimo tri – jaz, tavelika in tamala.
Pred nekaj meseci sem njuno žepnino spremenila v plačo in tako vsak teden ob ponedeljkih hodita z mano čistit tisto ogrooomno hišo.
Potem, ko jima odštejem prispevek za vodo, elektriko, hrano, toaletne pripomočke, domplan, stanarino, vzdrževanje verande, stroške šolanja, jima ostane 3 eure čistega plačila. Vsak teden tako dobita skupaj 12 eur/mesec + polnjenje mobitela 1x mesečno za 5 eur (pri tem odmislim drobiž, ki ga poberete iz denarnice).

Tamali sta izredno pridni. Že takoj na začetku smo si razdelile delo in sicer:
jaz pomivam po tleh in brišem prah,
tavelika čisti WC-je, kopalnico in ograjo stopnišča,
tamala posesa vse prostore, vključno s stopnicami in garažo.
Ko sem delala sama sem delala povprečno 3,5 ure, zdaj delamo od 1,15 do 1,30 ure. Ko končamo in se vsedemo v avto, že premišljujemo o tem, kaj bomo kupile. Onidve ponavadi kupita revije in sladkarije, jaz pa včasih sebi burek, večkrat pa kruh, mleko, jajca in namaze.

Danes smo se pogovarjale o času, ki ga preživimo skupaj. Res skupaj. Ugotovile smo, da je se prav med tem čiščenjem največ pogovorimo, izpovemo, raznežimo. Govorimo o težavah, ki jih imata v šoli, o njunih razmišljanjih o življenju, starševstvu (ja, včasih se skušata vživeti v moj položaj do njiju), prijateljstvih, pubertetnih tegobah (mozolji, dlake, fantje, itd). V resnici se nikoli toliko ne pogovarjamo kot prav v teh 1,5 ure. In se imamo načeloma vedno super. No, včasih nam je sicer prava muka it tja, ampak ko enkrat natočim vodo v vedro in tamala prižge sesalec, steče delo kot po maslu.

Mimogrede: prav med čiščenjem hiše sta se naučili sesati, pomivati straniščno školjko, ki je meni niti doma ni treba več in opaziti prah. In seveda, veseli sta, da imamo enosobno stanovanje, ker ima tista hiša s kletnimi prostori vred (brez kuhinje in toaletnih postorov) 11 velikh sob.

Moji kraljici drame oziroma stiki z očetom

Moji dve hčeri sta očitno pričeli zelo resno igrati vlogo kraljice dram. Včeraj, preden sta odšli z očetom k njemu, je tavelika uprizorila znameniti del drame. Ni hotela k očetu.

Da bo doma, je rekla, da ona ni moj kuža, da bi jo kar tako dala k očitu. Da ne morem tako delat z njo, da se kar dogovorim z njenim očetom in ona nima pravice glasovanja. Jaz sem jo gledala vedno bolj neumno.
“Kaj, kaj govoriš? Kaj ti pa je?”
Ja sej, ko jo imam dost jo kar pošljem stran. Da tega mi ne dovoli, ker je tudi ona tukaj doma in ima pravico biti doma, če ji paše. Da se je ne morem kar tako znebit in tako delat z njo. Da noče vedno hodit okrog, da ima tudi ona svoje plane. Da pri očitu nima kaj početi, ker ima tukaj vse svoje prijatelje, …
Kwa???? meni ni blo več nič jasno. Sedela sem na verandi v lepem vremenu, zraven mene pa je kraljica dram uprizarjala svoj finale.
Jaz bom kriva, če bo v ponedeljek zašutirala, je rekla. Ona se mora učit, jaz jo pa podim stran. Naj ji povem, zakaj hočem bit sama. Da sem itak vsak dan v avtu sama ko se peljem v in iz službe.

O moj bog, pa kaj mi je tega treba, sem si mislila. Daj ugasni se, nehaj, stop it, za boga svetega. Kje maš knof za izklop. Kaj ti je, kako se obnašaš? Oči je tako vesel, da gresta k njemu. Pomaga vama pospravit stanovanje, da boste prej šli, ti pa tukaj umiraš. A te ni sram, da se tako obnašaš, otroče nesramno. Do sedaj si bila v letošnjem letu pri njem mogoče 3 – 4 vikende (po pravilih bi morala biti dva vikenda v mesecu) in vedno dramatiziraš, napihuješ stvari. Daj, tam v kuhinji je oči, povej njemu. Da ne, da naj se jaz zmenim, da ona pač ne gre, ker ji je bad in hoče bit doma.

Pa si mislim je to normalno? Se v vseh enostarševskih družinah takole pregovarjajo starši z otroci ali bodo otroci šli za vikend k očetu/mami ali ne? Jasno mi je, da hči noče ostat doma zaradi mene, ampak zato, ker je tukaj dejansko doma. Ima svojo glasbo, prostor, ki je samo njen, prijatelje. Pri očetu dejansko nič od tega, razen sorodnikov, nima. Pa ni važno kako rad/ne rad jo ima njen oče in kaj tam počnejo/ne počnejo, ona noče tja in pika.

Prava drama, ki pa me utruja in teži. Nočem se kregat z njo zaradi tega. Nočem, da mi čez 5, 10 let meče naprej, da sem jo silila k očetu in kako me je zaradi tega sovražila. ampak ne vem, kaj naj storim.

Z njenim očetom se dobro razumeva. No, glede vzgoje imava popolnoma ista stališča in kadar imam težave, me vedno 100% podpre. Nikoli se najini pogledi in stališča ne razlikujejo. Zato tudi ne moreta manipulirati z nama, kar mene osebno izredno veseli, njiju pa včasih spravlja v obup. Ampak za to nama bosta nekoč hvaležni.

Jaz pa ne vem, če bom kdaj hvaležan njima za te drame, ta pregovarjanja in razlaganja. Upam, da bosta prenehali prej, preden meni enkrat prekipi in jo po riti (a se pri 13 še otroke po riti našeška).

Moja krila, majčke in petke

Ko sem bila mala sem občudovala ženske tridesetih let. Komaj sem čakala da odrastem, da se bom tudi jaz oblačila tako – v krila in bluzice, pa petke in spete lase bom imela. Kot najstnica sem bila namreč izredno čudno oblečena. Nosila sem pižame, ki jih je prinesla mama iz službe, pa bele bombažne srajce, ki so izgledale kot bi bile narejene iz gaze.
Imeli smo tako malo denarja, da sem nove obleke dobila samo tako, da mi jih je zašila mama. Ampak to niso bile moderne obleke, zašila mi je npr. MC Hammer hlače iz vzorčaste zavese, pa široke hlače in dolgo srajco iz črtastega črno-belega blaga, da sem bila kot zapornik. Imela sem črno majico s smajlijem, ki sem jo non stop nosila.
Naj sem se še tako trudila, nikoli nisem bila oblečena po modi, nikoli nisem bila podobna svojim vrstnicam. Ko danes gledam nazaj se mi zdi, da sem bila prava modna katastrofa na dveh nogah.
Kakorkoli, sanjala sem o tem, da bom odrasla in bom oblečena tako kot tiste tridesetletnice iz moje vasi.

Po prvem porodu sem shujšala na 65 kg in prvič v življenju sem oblekla minikrilo. Prvič v življenju sem se tudi počutila kot prava ženska. Bila sem si všeč in všeč so mi bile moje obleke.

Potem sem se začela oblačiti bolj modreno, pa še vedno ne tako kot vrstniki. Nisem imela občutka za modo, za to, kaj paše zraven in kaj ne. Oblačila sem se v ti sto, kar sem imela v omari in v tisto, kar je bilo všeč meni. Bolj ali manj sem bila vedno v črnem. Zaprta, sama,

samozadostna

V letih, ki so sledila, sem rodila še enega otroka, se razšla s partnerjem,na noge iz nič postavila svojo družino in se zredila. Kot komercialistka sem svoj izgled uniformirala in moj zaščitni znak so bile črne hleča in majice ter živo rdeče lase.

Podobno službeno uniformo imam še danes, le da sem vseeno bolj mehka in nežna. Zdaj imam svetle lase, široke temno rjave hlače in srajce. In, seveda, sem širša, bolj polna.

Zdaj zdaj bom dopolnila 34 let in … končno imam svoja krila in majčke in petke. Nosim jih vsako poletje (no, tista poletja, ko ne delam na gradbiščih) že 3 leta. In obožujem jih. moja krila, moje majčke, moje petke. Žal nimam prav nobene fotke moje poletne uniforme, ampak takrat, ko sem v njej, se počutim božansko – ženstveno, nežno, mehko, čutno.

P.S.:

Moja bojna oprema za vikend izhode.

Rada sem sama s seboj

Poznam kar nekaj staršev enostarševskih družin, ki so čisto izgubljeni, ko oddajo otroke drugemu staršu čez vikend. Jaz, nasprotno, neizmerno uživam, ko sem sama s seboj.

Danes, konkretno, sem se dogovorila z očetom svojih otrok, da pride po njiju zato, ker mi manjka biti malo sama s seboj. Pogrešam se.
Dopoldan sem šla v službo. Tam me je poleg dela čakal zajtrk in prav prijeten pogovor z direktorjem in njegovimi starši. Ko sem prišla domov, me je skoraj fršlok (opa, še ena popačenka). Oče mojih hčera je pomival posodo. Prav zares. In to izredno natančno; z arfom je zdrgnil vse lonce in korito, pomil štedilnik, skratka spedenal kuhinjo “u nulo”. Meni se je kar smejalo. Vzela sem časopis in šla na verando. Nisem mogla verjeti svojim očem, zato sem se raje umaknila, da ne bi pokvarila občutka.

Kmalu zatem ko sta tamali in njun oče odšli, je prišla prijateljica s svojim sinčkom. Skupaj sva kosili (poudarek na črki o), nato pa sva se odpeljali k drugi prijateljici, katere hčerkica je praznovala rojstni dan. Ob 17 uri me je že čakal jezdec na črnem konju. Ko sem ob 19 uri prišla domov sem bila totalno hajpr. Nalila sme si kozarec martinija, prižgala cigareto in na vernadi občudovala dan. Končno sama – sama s seboj. Odločila sem se, da nekaj časa namenim računalniku in sem bila z vami, martinijem, novim Cd-jem Colonije ter mojimi najljubšimi cigareti. Moj cilj je bil jasen – malo (ne malo, orenk) se ga nakresati, malo pojokati za končano zvezo (res sem žalostna ker sva šla narazen in vsake toliko časa malo zajokam na samem), toda …. Ob pol desetih me je poklical On, če grem na sprehod. Tudi njega sem spoznala preko bloga (jaz sem res pravi srečko). Šla sva k njemu, kjer smo se z njegovim prijateljem smejali šalam in prigodam do polnoči. Prvič v življenju sem bila v stanovanju, v katerem živita samo moška. Impresivno pospravljeno.

Spat sem šla nekje ob pol dveh. Koliko sem bila sama s seboj? Dve uri. Premalo, absolutno. Včasih sem bila sama po cele vikende. Spala sem oblečena, nisem pomivala posode, nisem pospravljala, … Skratka delala sem vse tisto, česar ne delam, kadar sta hčeri doma. No, tudi sedaj sem kadila in pila alkohol, toda … Aja, zdaj bom tudi šla sedet na verando; pila bom kavo, kadila (jaz drugače zelo malo kadim, ko pa sem sama pa si res privoščim cigarete, zato je to nekaj posebnega zame), brala neko knjigo, ki je samo ena izmed tistih, ki jih berem že absolutno predolgo (pa ne preberem). Po kosilu pa spet grem – na piknik k drugi prijateljci.
Rada imam svoje prijateljice. Spoznale smo se preko našega društva in z njimi mi je res krasno.

Torej, jaz sem izredno rada sama s seboj. Res pa je, da še nikoli nisem bila osamljena. Imam vedno dosti dela sama s seboj.

Nora vožnja z motorjem

uuuaaaauuuuuu čist sem hiper. tole danes je blo pa noro, fantastično, super, neverjetno, utrgano, u iber hudo.

Se spomnite, da sem pisala o tem, da bi se rada peljala z motorjem? In sem se, res sem se. In bilo je fantastično.

Dogovorjena sva bila ob 17 uri. Prišel je oblečen v črn kombinezon z velikim motorjem znamke Suzuki. Noro. Sem bila v hipu en sam adrenalin. Najprej me je oblekel, ledvični pas, pa eno stvar za hrbet, pa za vrat, pa bunda, pa čelada in … je bila kar umetnost se spravit na motor. In sva šla na Bled.

Na avtocesti 220 km, pa po levi mimo avtomobilov, pa med avtomobili, pa po ovinkih skoraj do asfata. Prvih 15 minut sem bila čist odrevenela, potem pa … sem padla noter, kot bi se vsak dan vozila z motorjem.

Prva stvar, ki se mi je pripetila, je bil na avtocesti en velik bum v čelado. Ne vem, je bla to speštana krilatica ali ptičji drek, toda direkt na sredo čelade mi je priletela. Nato so mi odreveneli podplati, na koncu pa še desna roka. Ampak … halo, …

Na Bledu sva popila kavo, se razgovorila in skoraj pozabila, da morava tudi domov. Nazaj grede je na avtocesto zapeljal 100 km/h. Kwa? Bila sem čisto zgrožena, ko naju je prehitel avto. Takoj sem ga porufala, da si delava sramoto. In je nebodilen takoj pritisnil na gas in že sva letela 200 km/h. uuuuuuuuuuuaaaaaaaaaaaaauuuuuuuuuuuuu to to to še še še noro. Če se bojim? Kdo, jaz? Bojim? Ma ne, še hitreje, še močneje. Res, bilo je fantastično in močno upam, da se bova še peljala skupaj.

Mene načeloma ni strah ničesar. Kjer me čaka smrt, me čaka. Zato živim tako, da ne puščam neporavnanih računov. In zaupam tistim, s katerimi sem. Taka sem.

Zara, hvala hvala. Tvoj oče je car.