Starševstvo +

II. Je zvestoba prirojena ali privzgojena ali pridobljena?

Biti zvest je v naši družbi vrednota. No, biti zvest partnerju, o drugih vrstah zvestobe se pač ne govori. Pravzaprav je to neka moralna vrednota. Ljudje so na to ponosni in počutijo se izdane, če jim njihov partner zvestobe ne vrača v enaki meri.

Zame pa je zvestoba enako 3xy2*(58xz-63xyz).    Recimo.

Torej, zame je zvestoba popolna neznanka. Ni ne moja vrlina, ni niti med mojimi moralnimi vrednotami.

Kot malo dete sem dobila prvo sporočilo, da je nezvestoba … kr neki. Osemletno dekletce sem se ponoči spravila k očetu v posteljo, ker sem imela grde sanje. No, na očetovih prsih je ležala roka z dolgimi rdečimi nohti, na blazini pa dolgi temni lasje. Ni bila moja mama, mi je pa slednja leta in leta dopovedovala, da sem vse skupaj sanjala. In res sem sanjala do nekako svojega 18 leta, ko je tudi ona našla na vratih očetovega stanovanja njegovo ljubico približno mojih  let. Tisti trenutek se je ona sicer zbudila, toda zame je bilo prepozno. V vseh tistih letih sem dobivala in sprejemala in ponotranjala sporočilo, da je nezvestoba … pač nič posebnega.

Prav tako, kot zame zvestoba ni bila neka posebna, sveta in moralna stvar, s katero bi se v svojih zvezah obremenjevala, se tudi s “skoki čez plot” nisem. Naj sem imela fanta še tako rada, zame pač ni bil noben problem bit še s kom drugim. Moj vzorec je bil pač tak – če ti je kdo všeč, greš lahko z njim, če je tvojemu partnerju kdo všeč, gre pač z njim. No, neka meja je bila. In ta meja so bile moje sestre. Pa ne zaradi samega varanja, bolj je šlo za teritorij. Kar je bilo enkrat kao moje, po tem ne hodi moja sestra. Ampak od takega razmišljanja je minilo že ohoho let in danes mi je kar malo čudno, da sem takrat tako razmišljala.

Kakorkoli, zvestoba meni osebno ne pomeni veliko. Sploh se, v bistvu, nikoli ne obremenjujem z njo. Ne premišljujem o tem, kaj dela moj partner, kadar ni z mano, kje je, ko zamuja na kosilo, kam je šel, ko gre zvečer ven. Problem pa nastane, ko moj partner ne razmišlja podobno kot jaz in se obremenjuje s tem, kaj počnem na gradbiščih, med delavci, na sestankih. No, vsi vemo, da je priložnosti za skakanje čez plot preveč in da res ni kakšen problem to narediti. Zanimivo pa je, kaj ljudi (kot sem jaz) ustavi, da tega ne naredijo.

Jaz osebno, sem se najedla. Prenajedla. Ko ugotoviš, da vseh ne moreš imet, začneš iskati kvaliteto. Ko spoznaš, da je vse zelo podobno, da so le odtenki, začeš iskati naprivlačnejši odtenek. In potem … potem ostaneš tam. Tako sem jaz ostala pri svojem zdajbivšem. Sploh mi ni bil problem biti samo z njim. Še zdaj, če sem odkrita, čustveno visim na najini vezi in si v resnici ne znam predstavljati, da bi bila s kom drugim.

Torej, … po naravi nisem zvesta. Privzgojena mi tudi ni bila zvestoba, torej sem jo pridobila. Zanimivo. Še bolj je zanimivo to, da niti ne vem kako je, če te partner vara, niti ne poznam te bolečine ponižanja in občutka izdajstva. Ker se ne poglabljam v to, me ne boli in ne čutim. Je pa tečno za ljudi okrog mene, ker mi ogromno pomeni osebna zvestoba – torej zvestoba svojim idealom, sanjam, stališčem, besedam. O, za to sem pa pripravljena marsikaj narediti. Ampak to je druga zgodba.

Št. komentarjev: 7

1. drmagnum pravi:

   Moje mnenje je, če si zvest sebi si lahko tudi drugim.Prevare so pa v življenju lahko hujše od nezvestobe do partnerja. Moja izkušnja je, da sva si zvestobo v najinem odnosu pridobila s 33leti spoštovanja in medsebojne ljubezni.

   26. april 2007 ob 22:16

2. katarina pravi:

   zvestoba sebi je pač nekaj drugega kot zvestoba drugi osebi. al kako?

   veš kako čudno je, ko ti partner reče, da te je končno ukrotil, ti pa veš, da si se samo naveličal hodit okrog in nič drugega. to se je zgodilo meni, se pa tudi dogaja moškim, ko jim ženske rečejo ,da jih bodo že ukrotile, ko se bodo poročili. aha, seveda ….

   26. april 2007 ob 22:25

3. drmagnum pravi:

   Takšen način “dresure ne poznam”.Če se partnerja spoštujeta za podrejanje ni prostora.

   26. april 2007 ob 22:51

4. mijau pravi:

   Zvestoba je ena od vrednot, kot poštenje. Nezvestoba idealom, partnerju, kolegom, podjetju ali svoji domovini pa je nekaj nasprotnega.

   Tvoja nezvestoba partnerju je izraz sebičnosti, saj se nista dogovorila za obojestransko svobodno spolno življenje.

   Ko bo tebe nekdo izdal, boš razumela občutke, ki jih drugim povzročaš.

   27. april 2007 ob 05:01

5. katarina pravi:

   mijau: ne govorim o moji nezvestobi. jaz sem vedno vsakemu povedala vse o seb, tudi ta del. se mi je zdelo pošteno, da ve moj partner, kako jaz funkcioniram in kaj mi kaj pomeni. Če bi prikrivala potem ja, bi bilo res nekorektno od mene, tako pa nikoli nisem in …moja vest je bila čista.

   27. april 2007 ob 05:42

6. bin pravi:

   /Jaz osebno, sem se najedla. Prenajedla. Ko ugotoviš, da vseh ne moreš imet, začneš iskati kvaliteto. Ko spoznaš, da je vse zelo podobno, da so le odtenki, začeš iskati naprivlačnejši odtenek./

   To katarina, kar si ti spoznala preko teles, da ne rečem trupel, “padlih borcev”, sem jaz vzel kot znano dejstvo. Nekako takole mi je bilo razloženo: Na mizi je veliko krožnikov, kajti veliko je povabljenih gostov na svatbo. Kadar servirajo juho, je v vseh krožnikih juha! Mogoče v enem malo več, v drugem manj, v enem več zakuhe, v vseh pa juha. Zakaj bi želeli pokušati juho iz vsakega krožnika posebej? Kaj bi od tega imeli? Samo podajali bi si krožnike od ust do ust, ali se sprehajali od stola do stola, juha pa bi se medtem ohladila. Raje si svojo juhico začinimo kot nam “paše” in jo pojemo, kadar je najboljša. ld

   27. april 2007 ob 21:40

7. mami pravi:

   Jaz mislim, da nezvestobe ne doumes do konca, dokler ne obcutis grenko na svoji kozi. Ne pomagajo izkusnje drugih, ne starsev, ne prijateljice, ki je bila prevarana, ne kolega, ki se vedno vara. Izkusnja ti da tisto vrednost, da potem ves kako nizkotno je res to dejanje, kako se je tezko pobrati z mislimi, da nisi dovolj vreden, da si zamenljiv in da si-prevaran. odpustis lahko, pozabiti pa ne mores. pa ce se tako trudis, cez to ne more iti nobeno dejanje. meni bi bilo lazje gledati sto let moskega, ki ga ljubim, da je z drugo kot pa da pravi, da je z mano, ko se obrnem pa z njo. mam rajsi vse druge vrste prevar=)

   29. april 2007 ob 23:01