Starševstvo +

Kakorkoli obrnem – jaz sem mama

Malokdaj grem zdoma, skoraj nikoli brez otrok. Tokrat sem šla sama, onidve sta ostali doma.

Po dolgem času sem bila spuščena “z vrvice”, bila sem samo Katarina in Katarina prijateljica.
(O tem, kako je bilo v Cazinu, bom pisala naslednjič, saj moram zbrati in urediti misli in občutke. Moram vse postaviti na svoje mesto, ker se mi je zgodilo veliko stvari, nekaj tudi takih, za katere bi dala do sobote kadarkoli roko v ogenj, da se meni ne bodo nikoli zgodile.)

Med potjo domov me je klicala Tavelika in v telefon jokala, da kdaj pridem domov, da me pogreša. Po eni strani sem bila vesela njenega klica, po drugi strani pa mi je bilo čudno, da 13 letnica joka v telefon. Kakorkoli …

Kako lepo je bilo priti domov in občutiti to, da te ljudje pogrešajo. Oh, kako sta se me razveselili. Že dolgo nisem občutila takega veselja in doživela takega snidenja med nami. Pa kako je Fiocco skakal po meni. Bojda ves dan ni šel z verande.

Lepo je oditi zdoma. Človeku dobro dene, da malo zamenja okolje, ljudi, naravo, da se prepusti novemu in neznanemu. Glede na to, da že dve leti nisem šla nikamor, je bilo potovanje še toliko bolj pričakovano. In še v neznano … Vsak dan sem vsaj 20x pomislila na to, ali me in koliko me mali dve pogrešata. Kako se počutita, koliko jima manjkam, kaj počneta, … Ko smo šle v soboto na sejem, sem presenečena samo sebe ujela kako iščem hlače za njiju in …. hop, že sem kupila dvoje hlače za vsako. Pa to sploh ni bil moj namen, hotela sem kupiti obleke zase, ne za njiju.
Gostitelji so me spraševali po njiju, njuni sliki sta potovali iz rok v roke in niso se ju mogli nagledati. Kako sta lepi, zakaj nista prišli z mano, naslednjič mora priti z mano … Nikakor nisem mogla ne misliti nanju, ko pa sta mi tudi sami po telefonu rekli, naj pridem kmalu domov, ker me pogrešata, sem dejansko dojela našo vezo, našo nit, ki se vleče z nami kamorkoli gremo. Ne morem da ne mislim nanju, ne morem biti Katarina, da nisem tudi Katarina mama.
To ni samo moja vloga, to sem dejansko jaz. Ne morem se obnašati kot samska ženska brez obveznosti, ker to nisem jaz. Ne morem frčati kot malo dete, ker to nisem jaz. “Kako god da okrenem, ja sam mama,” sem se opravičevala, ko so mi govorili, da naj se sprostim in pozabim na dom.

Doma me je čakalo “v nulo spedenano” stanovanje, sicer od dreka usran vendar presrečen pes in moja dva mladička, prijazna, dobrovoljna in nadvse srečna, da se je vrnila njuna matka, z njo pa tudi varnost, rutina, toplina, sreča, veselje. In denar, kakopak, saj je bil hladilnik popolnoma prazen.

Jutri pa …. gremo v Cazin

Tale dan, ki prihaja, sem čakala dobre tri tedne.

Jaz, Beti in Tjaša gremo jutri v Cazin. Na to potovanje se pripravljamo že uuhhh mentalno nekaj let, dejansko 3 tedne. Vse imam spakirano: bosanske marke, martini bianco, cigarete in … muziko. Šla bom kar v trenerki, papučah in majici. Zato sem pa vzela denar, da si tam kupim kako kiklo in majco.

Gremo na obisk k mojemu bivšemu sodelavcu Fikretu in njegovi družini. Pekel se bo jagenjček (odojek ne, ker so muslimani), pa piletina, pa ogromno bo zelenjave in drugih dobrot. Upam, da mi bo njegova žena res izpolnila željo in spekla špinačni burek.
Vse smo si že splanirale: tankale in spile zadnjo slovensko kavo bomo v Metliki, potem pa v šusu čez Hrvaško in polako do Cazina. Jaz bom sedela zadaj, da bom lahko spala ali cukala martini (moj sodelavec prenese ogromno alkohola, zato moram malo vadit do tja ), Beti bo vozila, Tjaša bo pa kopilot.
V Cazinu bomo … uživale, v glavnem. Kar niti ne bo tak problem, saj se že dobro poznamo in vemo, pri kateri je treba pritisni na kateri gumb, da energijsko eksplodira.

Torej, lepo se imejte do ponedeljka. Ko pridem nazaj pa naprej o zvestobi.

II. Je zvestoba prirojena ali privzgojena ali pridobljena?

Biti zvest je v naši družbi vrednota. No, biti zvest partnerju, o drugih vrstah zvestobe se pač ne govori. Pravzaprav je to neka moralna vrednota. Ljudje so na to ponosni in počutijo se izdane, če jim njihov partner zvestobe ne vrača v enaki meri.

Zame pa je zvestoba enako 3xy2*(58xz-63xyz).    Recimo.

Torej, zame je zvestoba popolna neznanka. Ni ne moja vrlina, ni niti med mojimi moralnimi vrednotami.

Kot malo dete sem dobila prvo sporočilo, da je nezvestoba … kr neki. Osemletno dekletce sem se ponoči spravila k očetu v posteljo, ker sem imela grde sanje. No, na očetovih prsih je ležala roka z dolgimi rdečimi nohti, na blazini pa dolgi temni lasje. Ni bila moja mama, mi je pa slednja leta in leta dopovedovala, da sem vse skupaj sanjala. In res sem sanjala do nekako svojega 18 leta, ko je tudi ona našla na vratih očetovega stanovanja njegovo ljubico približno mojih  let. Tisti trenutek se je ona sicer zbudila, toda zame je bilo prepozno. V vseh tistih letih sem dobivala in sprejemala in ponotranjala sporočilo, da je nezvestoba … pač nič posebnega.

Prav tako, kot zame zvestoba ni bila neka posebna, sveta in moralna stvar, s katero bi se v svojih zvezah obremenjevala, se tudi s “skoki čez plot” nisem. Naj sem imela fanta še tako rada, zame pač ni bil noben problem bit še s kom drugim. Moj vzorec je bil pač tak – če ti je kdo všeč, greš lahko z njim, če je tvojemu partnerju kdo všeč, gre pač z njim. No, neka meja je bila. In ta meja so bile moje sestre. Pa ne zaradi samega varanja, bolj je šlo za teritorij. Kar je bilo enkrat kao moje, po tem ne hodi moja sestra. Ampak od takega razmišljanja je minilo že ohoho let in danes mi je kar malo čudno, da sem takrat tako razmišljala.

Kakorkoli, zvestoba meni osebno ne pomeni veliko. Sploh se, v bistvu, nikoli ne obremenjujem z njo. Ne premišljujem o tem, kaj dela moj partner, kadar ni z mano, kje je, ko zamuja na kosilo, kam je šel, ko gre zvečer ven. Problem pa nastane, ko moj partner ne razmišlja podobno kot jaz in se obremenjuje s tem, kaj počnem na gradbiščih, med delavci, na sestankih. No, vsi vemo, da je priložnosti za skakanje čez plot preveč in da res ni kakšen problem to narediti. Zanimivo pa je, kaj ljudi (kot sem jaz) ustavi, da tega ne naredijo.

Jaz osebno, sem se najedla. Prenajedla. Ko ugotoviš, da vseh ne moreš imet, začneš iskati kvaliteto. Ko spoznaš, da je vse zelo podobno, da so le odtenki, začeš iskati naprivlačnejši odtenek. In potem … potem ostaneš tam. Tako sem jaz ostala pri svojem zdajbivšem. Sploh mi ni bil problem biti samo z njim. Še zdaj, če sem odkrita, čustveno visim na najini vezi in si v resnici ne znam predstavljati, da bi bila s kom drugim.

Torej, … po naravi nisem zvesta. Privzgojena mi tudi ni bila zvestoba, torej sem jo pridobila. Zanimivo. Še bolj je zanimivo to, da niti ne vem kako je, če te partner vara, niti ne poznam te bolečine ponižanja in občutka izdajstva. Ker se ne poglabljam v to, me ne boli in ne čutim. Je pa tečno za ljudi okrog mene, ker mi ogromno pomeni osebna zvestoba – torej zvestoba svojim idealom, sanjam, stališčem, besedam. O, za to sem pa pripravljena marsikaj narediti. Ampak to je druga zgodba.

I. Zvestoba je občutek, da …

… posedujem telo in dušo, čeprav nista moja. To je napisal Paulo Coelho in priznam, da mi je misel zelo blizu.

Kaj je zvestoba? Kaj je partnerska in kaj prijateljska zvestoba? Ali je več vrst zvestob? Jaz mislim, da ja. Absolutno. Jaz sem zvesta sama sebi, svojim otrokom, službi, prijateljem, sestram, partnerju, …

Stavek Paula Coelha se nanaša na partnersko zvestobo. Ljudje smo izredno posesivni, sploh do svojih življenjskih partnerjev. Radi bi vedeli za vsak partnerjev korak, misel, utrinek misli, premik, dotik, dih, besedo, toda predvsem bi radi vedeli ali nam je telesno zvest. Največkrat mislimo prav na slednje, kadar govorimo o nezvestobi.

Kaj pa je huje, kaj bolj boli – telesna ali psihična nezvestoba? Na psihično nezvestobo sploh ne mislimo, ker pač ne znamo brati misli, pa me zanima kakšen občutek bi imeli, če bi lahko videli, čutili, da naš partner misli na nekoga drugega. Se vam kdaj zgodi, da med seksom s partnerjem mislite na koga drugega, da si predstavljate drugo osebo. Se vam kdaj zgodi, da vam partner poočita, da ste bili preveč strastni, da ste bli drugačni, da ste delali stvari, ki jih drugače ne, vi pa tega občutka niste imeli? Ste vi mislili na koga drugega ali vaš partner misli na koga drugega in ima slabo vest?

Zvestoba je kočljiva reč. Zavestno dovolimo dugemu, da postane naš Big Brother, zavestno sprejmemo vprašanja, ki se začnejo s Kje si, Kam greš, S kom greš, Kdaj prideš, Kaj delaš. Ta vprašanja nam pridejo v uho in se jih navadimo, pa vseeno … Ali je to normalno? Ni to nekakšno nadzorovanje našega življenja? Smo sploh lahko sproščeni, če non stop pričakujemo klic partnerja, če nam je nelagodno priti pozno domov ali priti domov “v rožicah”? Sploh lahko upravljamo s svojim denarjem (si kupimo neko stvar, ki si jo želimo zase), če dajemo na kupček in varčujemo za npr. nov pralni stroj. Počitnice, praznike, vikende načrtujemo … skupaj. Kje smo sploh še mi, koliko nas je, kje je naš čas, koliko smo še individuumi in kje je meja med nami in med “midva”?

Je težko biti zvest, je to past, muka, kletka, odpoved samemu sebi? Biti nekomu psihično in fizično zvest.

Kako CSD Kranj rešuje primer spolne zlorabe otroka

Začelo, bolje rečeno na dan je prišlo lanskega marca, ko je deklica zaupala mami dogodek.

Drugi korak je bil CSD Kranj, kamor sta se z mamo odpravili po pomoč, nasvet, podporo, karkoli. Ne prvega, ne drugega in ne tretjega nista dobili, pač pa sta dobili obvestilo v mesecu juniju, da naj se mama z očetom oglasi na CSD-ju zaradi zaščite otrok.

Sledil je tale mail:

>
	za			gpcsd.kranj@gov.si
	datum			18.1.2007 12:55
	zadeva			Vabilo na razgovor
	poslano od			gmail.com

Spoštovani!

Pišem vam v zvezi z vašim VABILOM NA RAZGOVOR, ki ste mi ga poslali dne 17.1.2007.

V letu 2006 – april, maj, sem se pri vas oglasila s hčerko zaradi spolnega nadlegovanja s strani njene babice.
Z njenim očetom že 7 let živimo narazen in imamo urejene stike. Njen oče živi skupaj s svojo mamo, očetom in staro mamo, v prizidku pa je še njegov brat z družino.

Nikoli se nisem vtikala v to, kako skupaj preživljajo čas, toda lansko leto se je zgodilo, da je očetova mama starejšo hčero v spanju otipavala po prsih. Po pogovoru z mlajšo hčerko se je izkazalo, da je tudi njo že verbalno nadlegovala na bazenu. Ker nisem vedela kaj narediti (ali prekiniti stike, ker oče živi z mamo) sem se po pomoč obrnila na vaš Center. Tam so mi gospe povedale, da lahko babico ovadimo ali pa sami rešimo zadevo. Hčerka ni bila za to, da stvar stopnjujemo, sama pa sem želela vašo pomoč. To sem vašim zaposlenim tudi povedala. Želela sem ali da skupaj obiščemo babico in se pogovorimo ali (kar pa ni izvedljivo), da se vsi skupaj dobimo na Centru. Vaša delavka je potem zaključila, da se bomo sami znašli in stvar uredili.
Moji hčeri morata k očetu, ker ga imata radi in ker imata tam sestrični in druge sorodnke. Sama sem sicer klicala tja in povedala bratovi ženi kaj se je zgodilo, toda tam potem nikoli več nisem bila in se tudi ne pogovarjam z babico. Skratka, sama sem prekinila vse stike, hčeri pa tega ne moreta narediti. Tako je vsa teža padla na 12 letnega otroka, ki je moral sam rešiti vso situacijo.

Nekje junija ali julija ste mi potem poslali vabilo na razgovor. Klicala sem k vam in gospe povedala, da na razgovoru nimamo kaj početi, ker smo zadevo že sami uredili (uredili tako, da se je hči vsakič, ko je šla k očetu, tresla in ji je bilo nelagodno.). Pa ste mi odpisali, da naj pridem avgusta na razgovor, drugače pridete vi na dom. No, na dom vas ni bilo.

Danes sem ponovno prejela vaš dopis, da se oglasim na razgovoru pri vas, drugače boste vi prišli k nam na dom.

Zdaj pa jaz vas sprašujem naslednje:
1. Kaj vi počnete na Centru?
2. Se vi zavedate, da človek potrebuje ogromno poguma ,da pride do vas s takim problem?
3. Se vi zavedate, da je moja hči meni morala zelo zaupati, da mi je povedala, kaj se ji je zgodilo in da sva skupaj moral iimeti veliko moči, da sva stopili do vas in vam povedali, kaj se je zgodilo?
4. Koliko je vam v resnici v interesu reševati te stvari ali je to za vas tako kot popiti kavo s kolegicami?
5. Vas niti malo ni sram, da ste vse breme dogodka, čustev in reševanja situacije pustili na najinih ramenih (in jaz na hčerinih, ker nimam pojma, kako ravnati v teh situacijah, zato sem prišla po nasvet k vam)?
6. Na vabilu ste zapisali, da se želite pogovoriti o zaščiti mladoletnih otrok. Glede na vaš odnos sklepam, da je vam malo mar za zaščito otrok.
7. Vaša dolžnost je, da nama daste vse potrebne informacije – o društvih, ki se ukvarjajo s to problematiko, do pogovora s psihologom, ki bi pomagal hčeri psihično prebrodit dogodek. Od vas nisva prejeli popolnoma nobene informacije.

Na vaše vabilo na razgovor odgovarjava sa hčero takole:

Nikoli, ampak res nikoli več nama ne pošljite tega vabila. Ko sva vas rabili, ste bili nedostopni, uradniški in brez trohice interesa nuditi pomoč (informacije, podporo). Na Centru se nimamo o ničemer več za pogovorit v zvezi s to zadevo. Edino, kar bi tam naredili je, da bi odpirali rano in me tri bi zopet podoživele muke in žalost, ki smo jih doživele takrat. Moja družina vas je rabila leto dni nazaj. Ampak vas takrat ni bilo, ker niste imeli interesa, ker vam je malo mar.

Zamislite se nad svojim delom in tem, ali ste izbrali pravi poklic in pravo ustanovo za opravljanejsvojega dela. Ljudem delate nepopravljivo škodo – psihično jih uničujete.

Lep pozdrav.

Danes je družina dobila tole obvestilo:

……………………………………………………………………………………………….

No, ko mi bodo uredniki omogočili prenos slik, bom prilepila odgovor CSD-ja, da boste videli, kaj so napisali. Do takrat pa samo stavek ali dva :

“To, kar navajate v pismu (v mailu zgoraj, o.p.), da vam center ni nudil pomoči takrat, ko ste jo potrebovali, je žal splet nesrečnih okoliščin in ne tega, da vam pomoči ne bi želeli nuditi. Kar obžalujemo. (…) Vendarle menimo, da bi v korist zaščite otrok, odrasli morali pozabiti na zamere, da bi deklicama skupaj lahko nudili potrebno zaščito in podporo v stiskah, ki sta jih doživeli in jih morda še doživljata. (…) V veri, da otrokom lahko pomagamo skupaj, in v upanju, da se o nesporazumu lahko pogovorimo, Vas ponovno vabimo na razgovor….”

Pa se zdaj sprašujem kdo je tu nor. Nesrečno naključje je hotelo, da takrat, ko sta mama in hči potrrbovali pomoč, le -te ni bilo na voljo. Toda … zdaj je zato, da hči ni deležna pomoči (kakšne pomoči že???) kriva mama, ker odklanja sodelovanje z CSD-jem. Malo sem zmedena. Kdo je prišel h komu po pomoč, kdo je imel manjko te pomoči, kdo ni bil v tistem ternutku, ko je bila pomoč najbolj potrebna, pripravljen pomagati? Si kdo pere roke v tuji vodi, se kdo briše s tujo brisačo, ali kdo trka po tuji vesti in vzbuja krivdo?
Zakaj naj bi zdaj, let odni po dogodku in ko se je knčno nehalo govorit o tem, mama in hči spet hodili na CSD pogrevat vse skupaj? Ali CSD zdaj lahko opravi nalogo, ki naj bi jo opravil pred letom dni? Ali lahko zob, ki ga izrujemo, spet zaplombiramo?

Bodo ukinili stike z očetom in njegovo družino? Jih bodo omejili? Kaj bodo naredili, kaj sploh lahko naredijo?

Zaenkrat je znano, da mama hčeri sploh ne bo povedala za to pismo, pa tudi sama ne bo šla na CSD. Jim bo pa povedala svoje po telefonu.

Miroslav – včeraj eden izmed anonimnih gradbiščnih delavcev, je danes junak

Miroslava poznam. Lansko leto je delal v moji ekipi od maja do oktobra. In res je, delali smo v Ljubljani, Kranju, Škofja Loki in Mojstrani. Bil je eden izmed slovaških delavcev (Ladislav, Mihail, Juraj, Štefan, Juro, Miro, Vlado in drugi so mu delali družbo), razlikoval pa se je po tem, da je bil ekstremno marljiv, prijazen in vedno dobre volje. No, enkrat samkrat je popenil, pa ne vem več zakaj.

Ko sem danes brala Novice (ki jih berem samo med malico), sem bila izredno vesela tega zapisa. Še posebej zato, ker sem bila prepričana, da ti Slovaki v Sloveniji ne bodo več delali. No, po tistem kar jim je naredil moj bivši direktor, ko jim ni izplačal treh plač in ga zdaj bojda tožijo, bi bilo res čudno pričakovati, da bodo zaupali drugim slovenskim podjetjem. Toda, … očitno so in usojeno je bilo, da ravno Miroslav dela v Mariboru in da ravno on reši 4 mesece staro dete, ki je z vozičkom vred zgrmelo v reko.

No, Miroslav tega zapisa ne bo bral. Skromen kot je najbrž niti prijateljem doma ne bo povedal, kaj je naredil v Sloveniji. Bilo pa bi prav, da starši tega otroka Miroslava ne bi nikoli pozabili. In bilo bi prav, da se vsakdo izmed nas vsaj za trenutek zamisli nad tem, kar je storil: po vsaj desetih urah trdega dela na gradbišču se je vračajoč na stanovanje brez razmišljanja vrgel v reko in rešil otroka iz nje. Lahko bi se obrnil vstran, lahko bi samo nemo gledal, lahko bi se zgražal nad mamo, ki je tako neprevidno spustila voziček, pa se ni. Pomagal je in rešil je otroka. Nase najbrž takrat sploh ni pomislil.

Miroslav, čestitam, res si Človek.

Ne kupujte stanovanj v novogradnjah

To, kar sicer že nekaj časa vem, sem v zadnjem času prevečkrat tudi videla v živo. Novogradnje so katastrofa, nategovancija na kvadrat in ljudje, raja, ki komaj zbere denar za stanovanje ali ga dobijo od občine, imajo ogromno težav z njimi.

Prejšnji teden sem bila na obisku pri znanki v Polju. Živi v naselju, ki je bojda dobilo nagrado za arhitekturo. No, zdaj bi moralo dobiti nagrado za katastrofalno izvedbo:

V eni od sob je po celi steni počen kit, ki dobesedno odpada.

Balkonska vrata niso naravnana in se sama od sebe odpirajo. Sploh se jih ne da pripreti.

Nad kuhinjskimi elementi ima velik rumen madež. Zamaka ji iz kanala za dimnik.

Med balkonom in dnevno sobo je cca 30 cm širok pleh. Pod plehom je … luknja. Sploh ni zadelano.

Pvc trak na stenah se trga.

Na stikih strop stena odpada kit. Prava katastrofa.

Že dve leti je v tem stanovanju. Že dve leti prosi občino naj nekaj naredi, pa nič. Najemnina 250 eur/mesec je absurdno previsoka za tako luknjo, ki je za piko na i dobila priznanja. Sramota!

Drugi prijateljci v Kopru zamaka z vrhnjega balkona, temu pa s strehe, ki je nepravilno grajena. Stanovanje, le nekaj let staro, je na severni strani v kotih že plesnivo. Reklamacija? Pozabite!

Pa pomislim na Tacenske Dvore. Emulzijo smo redčili ….. hja, veliko preveč. Treba je bilo prihranit denar. In vprašanje, če so delavci res potegnili emulzijo po vseh stenah. Kitali smo … večino knauf sten samo enkrat. Ko pa se je proti koncu začelo nenormalno muditi, smo pa še druge stene pokitali samo enkrat. Hvala bogu jih je bilo zelo malo. Belili smo … s tako gosto barvo, da bi jo lahko rezal. Treba je bilo prihraniti čas in denar. Tudi knaufarji niso silikonirali stikov, niti jih nismo mi. Ker v ceni ni bilo ravnanja stropov, so vsi povešeni, Pa kaj, saj so to vendar stanovanja JSS RS.

Miselnost ljudi, ki naročajo izgradnjo stanovanj za trg gre približno takole:
cenovno bodo ugodna, torej skoraj zastonj. Temu primerna bo gradnja. Rok izvedbe mora biti čimkrajši, po možnosti z danes na jutri. Tako že zidarji zidajo z cm zamiki, kar pomeni, da noben slikopleskar ne bo teh centimetrskih zamikov popravil. Halo, kit se nanaša do 3 mm, debeleje gre kemagled F in FX, ki pa jih ni v ceni.
Zakaj je treba delati fasade z 12 cm volno? Kje je keč? Da je cena upravičena? Bul šit, raje naj za to ceno pošteno plačajo izvajalce, da bodo okna in vrata v vaservago, da bo kit obstal na steni in da stiki knauf-stena ne bodo pokali. Pa da bo fasada ravna in parket res 3x lakiran. Pa ploščice …. na kako krive stene in kauf plošče se polagajo.

Nasvet: niti po pomoti ne kupujte stanovanj v novogradnjah, pa če vas še tako mika. Nikoli namreč ne boste mogli uveljaviti reklamacij, ker izvajalci preprosto nimajo od kje vzeti denar za to. Niti sanja se vam ne koliko podjetij propade med ali po dokončanju del. Raje kupite stanovanje v 5,10,15,20 ali 30 let starem bloku. Tam boste zamenjali sam osvinčene cevi, ampak kit vam ne bo padal dol, pa tudi zamakalo vam ne bo skozi okna.

“Danes je nedelja in ti še nisi nič napisala,”

… je rekla Ada, ko sem odhajala od nje. Ampak jaz sem ves dan načrtno delala na tem, da nisem mislila na blog in novo temo. In ob osmih zvečer me je na to spomnila moja prijateljica. Hvala lepa, no.

Torej, na poti domov sem premišljevala o tem, kaj naj napišem. Na izhodu iz bloka sem si prižgala cigareto, pod pazduho sem držala svojo diplomo in posodo, v kateri sem ji prinesla meso in zelenjavo z včerajšnje rojstnodnevne zabave. Ker je prišla k meni v času mojega popoldanskega drnjohanja, sem bila oblečena v pižamo (dobila sem jo na za rojstni dan in je ne slečem več), čez katero sem navlekla majico in hlače. Niti nogavic si nisem obula, kar na bose noge sem nataknila šlape in šla z njo k njej domov na kavo.
Tako oblečena in s cigareto v roki sem se vračala domov. Bil je dolg dan.

Zjutraj sem najprej na verandi spila kavo in prebrala včerajšnje Delo. Ob 10 sva bili s Tjašo dogovorjeni, da pri Suzani pobelimo stanovanje. Obe to delo obvladava, zato ni bilo razloga, da bi Suzana plačevala slikopleskarja. Izmenično sva bešnajdali in mačkali. V pičlih 4 urah sva pobelili stanovanje, ga očistili in pospravili za seboj. Tjaša je sicer ob 12 že šla, jaz sem dokončala delo. Suzana je skuhala kosilo zame in moji tamali (da nisem hodila domov kuhat) ter za svojo družino, tako da sem doma samo še sedla na verando in stegnila noge. No, v bistvu sem prčkala okrog grmovja in rož, ki sem jih posejala, potem pa je prišel še bivši sodelavec Fikret, h kateremu se v petek odpravljamo na kratek dopust jaz, Beti in Tjaša. Gremo namreč v Cazin in tega potovanja se veselim kot majhen otrok.
Po obisku sem si pripravila kopel in v tiste pol ure sva s tamalo pokramljali. No, najprej z eno in potem še z drugo. V celem dnevu (takrat je bila ura že 18) sta obesili in pospravili perilo, pomili stanovanje, pometli in pomili posodo, postrigli psa po trebuhu, tavelika pa je vmes delala še šolsko nalogo. No, jaz sem se po kopeli odpravila spat. In v vodoravnem položaju me je našla Ada s svojim novim dogijem.

Hm, takih postov ne pišem. No, jih nisem do sedaj. To je zame neke vrste lahkotno pisanje. Naštevanje dogodkov, plitko razmišljanje. Prosti spis, bi rekli v osnovni šoli. Ampak, ….. Ada, evo, sem nekaj napisala, da ne boš rekla, da nisem.