Zakaj ni tako lahko najti novega potencialnega partnerja
V prejšnjem postu sem pisala o tem, da imamo samski starši omejeno izbiro partnerjev in zakaj. Zanimivo je, da samski starši vejo o čem govorim, ostali pa …
Dejstvo je, da ima večina samskih staršev za seboj že eno kao doživljenjsko vezo, torej resno, odgovorno, realno. Večina je bila v svoje bivše partnerje zaljubljena, večina se je naučila sklepati kompromise, se prilagajati, se spreminjati, … Večini je bilo najbolj grozno to, da so kar naenkrat ostali sami, da so postali odgovorni za vse in da se je z danes na jutri vse delo preneslo na njihova ramena.
Človek se navadi marsičesa, navadi se biti sam in v tej samoti začne počasi uživati. Počasi, vendar zagotovo. Ni se več treba nikomur in ničemur prilagajati, kompromise sklepaš s sabo in otroci, kar imaš je tvoje in tistega česar nimaš, nimaš. Pika. V tem življenju ni prostora za filozofiranje. Vsak dan je sestavljen iz točno določenih stvari – obveznosti, dolžnosti, dogodkov, obredov.
Npr.: jutranje vstajanje, oblačenje, zajtrk za otroke, pot v šolo/vrtec in v službo; prihod domov – ob točno določeni uri, če je treba otroke kje pobrati. Gospodinjsko delo doma, ukvarjanje z otroci, večerja, tuširanje, obred pred spanjem … in mogoče nekaj časa zase ali pa takoj spanje. Dan za dnem. Vmes se najde čas za prijatelje, za klepet, ki pa ga odtrgaš kje drugje. Ko se takole z leti navadiš samostojnega življenja – sam skrbiš in razpolagaš s financami, vodiš gospodinjstvo, vzgajaš otroke, si je težko predstavljati, da bi v svoje življenje spustil nekoga, ki je drugačen kot ti, ki noče, ne želi, nima volje ali ni zato, da bi delil s tabo tvoje obveznosti, ampak bi od tebe rad samo radosti. Seveda niso vsi potencialni partnerji taki, govorim o tistih, ki so taki in s katerim se skoraj vsak samski starš vsaj enkrat sreča.
Sama nimam niti časa niti volje biti zaljubljena. V takih stanjih človek pozabi na vse, vidi samo osebo, v katero je zaljubljen. Vsak trenutek brez te osebe je prazen, bla bla bla. Ob vseh teh obveznostih in odgovornostih si takega stanja pač ne morem privoščiti, saj se mi kje drugje začne sistem podirati. Poleg tega zaljubljenost pri 15, 20 letih pač ni enaka zaljubljenosti pri 30, 40 letih. Ko si mlad je važno samo to, da je partner … oh, kako je lep, pa kako lepo se smeji, pa kako lepo telo ima, pa … Pri 30 letih pa me poleg njegovega izgleda zanimajo tudi njegove ambicije, skupne točke, razmišjanje o družini, prihodnosti, finančno in bivanjsko stanje, itd. Kaj mi bo lepotec z denarjem, če mu niti na kraj pameti ne pride, da bi pometel po tleh; kaj mi bo priden gospodinjec, če ne zna z denarjem; kaj mi bo dober seksualni partner, če so mu moji otorci v napoto; kaj mi bo ambiciozen karierist, če nima časa zame?? Vedno je vsaj en kaj mi bo in če ni. Dejstvo je, da nismo zadovoljni več samo s tem in tem, ampak točno vemo, kaj pričakujemo in to pričakujemo zato, ker tudi mi to delamo.
Za nas je popolnoma naravno, da moramo z eno plačo preživeti družino, plačati stanovanje in prihraniti za nujne potrebe in pač ne bomo metali denar za plačevanje dragih večerij, ogledov kinopredstav, se vozili 100 km daleč na seks ali sprejeli pod streho človeka, ki bo naš večni gost. Tega nam preprosto ni treba (denar potrebujemo za bolj nujne in potrebne stvari) in zato je tako težko najti takega potencialnega partnerja, ki nam bo ustrezal. Vse delamo sami, delamo zase in za otroke. Ne bomo pa delali za še enega odraslega, ki lahko dela sam.
Zame je pomembno funkcionalno ujemanje, ne pa zaljubljenost. Nimam časa plavati v oblakih, partnerja hočem takoj videti takega kot je. Ne da se čez čas zbudim in me postane groza človeka, s katerim sem.
Zanimivo je, da sem jaz potem, ko sem se s partnerejm razšla, bila še vedno na istem. Finančno neodvisna, samostojna v odločanju, pri vzgoji otrok. Razlika je le v tem, da imam zdaj več časa zase. Svoj čas sem torej delila na čas z njim in čas zase. In zdaj ga imam zase in za svoje prijatelje.
Torej zakaj ni tako lahko najti novega partnerja? Starš, ki ima za sabo razvezo, smrt zakonca, razpad izvenzakonske zveze in dobo samostojnosti, nima niti volje niti časa eksperimentirati z novimi vezami. Preživel je enoizmed najbolj stresnih situacij in niti po pomoti si ne želi nobene nove. Čas, v katerem se starš in otroci postavijo na noge, je naporen, utrujajoč, poln iznajdljivosti in stresnih situacij in ko se njihova življenja utečejo … res mislite, da si želijo ponovno katastrofo, neuspeh ali neobvladujoče stanje??
Življenje polno kompromisov in prilagajanja pač ni tako vznemirljivo in zaželjeno, kot si nekateri predstavljate. Niti za ceno objema in rednega seksa ne. 
Sunshine pravi:
Joj, katarina, vse kar si napisala lahko 100% potrdim tudi zase. Od odsotnosti želje po zaljubljenosti in evforiji, ampak iskanju realne slike že od začetka do tega, da ne rabim enostranskih ljudi, ki so samo lepi, samo dobro situirani, samo pridni gospodinjci ali samo dobri ljubimci. Želim si človeka, s katerim bi šla skupaj skozi življenje in ne človeka, ob katerem bi bila sama (v aktivnostih, športu, financah, gospodinjenju…).
In najbrž te ne preseneča, da za razliko od mnogih pametnjakovičev razumem tudi tvoj prejšnji post o težavah iskanja partnerja pri enostarševskih družinah. Jaz vidim pri sebi, da je partnerja izjemno težko najti, pa nimam otrok in s tem povezanih obveznosti, ki so neodložljive. Kako mora biti šele vam!
Se pa malo vprašam, kaj je z mano, kako sem živela in kaj me čaka, da sem na istem že pri 25ih. Z istimi težavami, željami, pogledi. Vidim in presojam bolje od vrtnikov ali sem samo bolj zagrenjena od njih? Vem bolje kaj hočem ali sem samo (pre)zahtevna?
31. marec 2007 ob 00:39
mijau pravi:
Katarina, razumem te, da imaš sedaj izpolnjen svoj čas z otroki, toda ko bodo odšli, boš zelo osamljena, in če ne prej, boš takrat iskala nekoga, ki bo prav tako osamljen.
Tudi sam sem postal vdovec s polnoletno hčerko. Ona je odšla v tujino. V tistem obdobju je nastala pesmica, ki sem jo menda enkrat že v postu napisal:
Sam zbudim se v postelji široki,
sam potem še sobo si pospravim.
Nihče me ne moti med obroki,
ki po želji si jih sam pripravim.
Kanale menjam na TV, kot hočem -
nihče mi izbire tu ne krati.
Sam se lahko tudi kdaj izjočem,
le v dvoje se želim – smejati.
31. marec 2007 ob 01:15
lefty pravi:
Res, zelo realen pogled. In vsega spoštovanja so vredni ljudje, ki dajo take stvari skozi. Sam sicr še nism toliko star, da bi lahko povsem razumel zakaj človek “otopi” po taki stresni situaciji (npr. zakonski razvezi). Zakaj pride do zatora še tistega malega koščka sanj?!
Sam tudi zelo realno gledam na ljubezen in velikokrat čustva v ključnih trenutkih zatrem in nekako skušam vklopiti logiko. Čeprav se še vedno prepuščam sanjam, pa mislim da danes ljudje vse preveč živijo v iluziji, ter sanjarijo o idealih. Mislim da je to tudi eden od razlogov za toliko ločitev danes. Tudi sam sem sprva velikokrat punco skušal navadit, da ni vse tako kot bi si človek zamislil, želel, da je treba kdaj znati tudi “mehansko” funkcionirati in to potem tudi vzeti v zakup, znati sprejeti.
Po mojem ima nekaj prstov vmes tudi današnji življenski standard in kapitalizem. Večina se bori samo za svoje ideale, potrebe, sanje…premalo smo se pripravljeni prilagajat in cenit malenkosti ter dati delček sebe nekomu.
Vso srečo pri iskanju partnerja.
31. marec 2007 ob 01:26
bine pravi:
ko prebiram tvoje bloge in poste, vidim da imaš ogrooomno težav. Vsaka pa ima svoj vzrok in posledico! In ko ponovno vse to skupaj prebiram – kar je že po pravici povedano malo preveč osebno – imam občutek, da bi se vse to lahko tudi drugače uredilo. Samo voljo, odločnost in pogum potrebujemo. Kalimerovstva je že tako preveč!
31. marec 2007 ob 02:34
------------------------------------- pravi:
O osamljenosti pa tako. Lahko si v partnerski vezi, pa si osamljen, lahko živiš sam, pa nisi osamljen. Res je, ko daš enkrat skozi neuspelo vezo, drugače razmišljaš in doživljaš ljubezen, življenje, sploh če so posredi otroci. Vseeno pa je bolje biti sam, kot da ugotoviš, da veza ne funkcionira, kajti za sklepanje kompromisov in prilagajanje morata biti dva, ne pa da to počne samo eden. Roko na srce, vemo da so moški na tem področju šibki, kajti iskanje parnerja za skupno življenje ali iskanje partnerja za zabavo in tako mimogrede so pač dve različni dimenziji.
31. marec 2007 ob 04:36
Leontina pravi:
mijau, ne toži. Ti si tudi eden od takih, ki iščejo, boga molijo, da ne najdejo? Pišeš pesmi in zadovoljen si s svojo samoto. Sunshine, nič ni narobe s tabo, tudi če si prezahtevna.Zrela si za svoja leta, pametna punca in ne misli si, da si zagrenjena. Zdaj še uživaj, pravi te bo že prepoznal.
31. marec 2007 ob 05:46
katarina pravi:
mijau, jaz se nisem okupirala z otroki. ko so otroci majhni tak je vsakdanjih družine, ker drugače enostavno ne more bit.
moji hče ista zdaj 11 in 13 in kadar rečeta, da nočeta k očetu (gresta pa že tako malokrat), ker sta zmenjeni s celim kupom prijateljev, se včasih kar skregam z njima. meni časa zase zmanjka in nimam nič proti, da ju ni pri meni nekaj časa. rada sem sama, nisem osamljena, toda svojega prostega časa ne bom delila z nekom, ki ga enostavno po menih kriterijh ni vreden. recimo bobu bob – če ne morem imeti partnerja v pravem pomenu besede, pa si še vedno občasno želim moškega ob sebi, potem si bom našla takega, ki mu tudi odgovarja samo seksualna veza. bova pa samo hodila v kino ,na večerje in seksala. računi so položeni, če se obe strani strinjata je super. če se ne … narazen.
31. marec 2007 ob 08:12
blitz pravi:
katarina, torej ostani sama. Ampak skoraj vsi tvoji prejsnji posti govorijo drugače.
Se pa s tem postom popolnoma strinjam, Naivno je pričakovati večni raj, ko ima človek za sabo že (najmanj) en brodolom. Ker najbrž za brodolom ni vedno kriv samo un ta drugi.
Kar se pa tiče tvojega zadnjega komentarja – otroci niso bedaki in s skrivnim ali pa odkritim menjavanjem zgolj seksualnih partnerjev v najobčutljivejših letih zagotovo ne dobijo najboljše popotnice za življenje.
31. marec 2007 ob 08:22
Leontina pravi:
Blitz, ne vem kako je s Katarino, ma mene že pošteno nerviraš. Kako trmasto obračaš besede in verjameš le v svoj prav. Pogosto menjavanje partnerjev? Halo! Kdo o tem govori. Pravega partnerja je prej treba najti. Kako pa ugotoviš, da je ta pravi? S spoznavanjem. Ali ti misliš, da samske, ki smo tudi od krvi in mesa, z vsakim, že na prvi spoznavni pijači, gremo pod rjuhe ali ga pripeljemo med otroke? Mene so že vabili na obisk, na kavo po pijači na neutralnem terenu. Pa veš zakaj? Da me položijo. Moški ste sveto prepričani, da za pijačo, ki ste jo plačali v kaffe baru, morate dobiti povrnitev stroškov v naturi. Tak moški ni za mojo družbo in tak moški ne bo spoznal mojih otrok. Moški, ki ga je strah, da bo prispeval svoj delež v gospodinjstvu in pomagal pri vzgoji, ne more biti moji družbi. Iščem pogumnega moške, ne strahopetneža. Strahopetni so že svoje otroke prepustili mamicam in drugim moškim, bolj pogumnim, kot so sami. Pogumen moški zna ceniti moje žrtve in me kot žensko in mater lahko občuduje. Tisti malce manj pogumni ali strahopetni v meni vidijo dominantno žensko in hitro odpeketajo v svoj varni brlog, pred PC in se v temi in samoti delajo pogumne. Predvidevam.
31. marec 2007 ob 08:51
mijau pravi:
Leontina, napisal sem, da sem ostal vdovec, ampak to je bilo pred šestnajstimi leti. Leto in pol sem bil sam, ampak sem iskal, da najdem. Sedaj živim že skoraj 15 let z bivšo ločenko in če si lahko izposodim verz od Adija Smolarja, “a ne bi hotel sam postati spet mlad, raje star sem, star – in z njo.”
31. marec 2007 ob 09:53
katarina pravi:
mijau, super zate.
jaz pa sem prepričana, da nismo vsi ljudje za v pare. nekateri lažje živimo sami, nekateri lažje v dvoje. moje prepričanje je, da ni vedno lažje v dvoje. jaz sem živela v dvoje 5 let, bila sveto prepričana, da je za vedno in je tudi bilo za vedno – za 5 let. zdaj … bi bila pa rada nekaj časa sama.
31. marec 2007 ob 10:51
Leontina pravi:
mijau oprosti, nisem vedela. Lahko bi se pohvalil in nam, ki še vedno iščemo vlival poguma.
31. marec 2007 ob 10:51
kodele pravi:
Katarina.
Se strinjam z Blitzem. V prejšnjem postu si govorila ravno o drugih stvareh, o katerih pišeš sedaj. Govoril sem o zaljubljenosti (v zunanjo podobo), ki jo moraš nadgraditi z intelektualnim in čustvenim ujemanjem. V tem je prihodnost in smisel odnosa.
A ti si ves čas govorila le o zunanji podobi moškega! O jamskem človeku z 18-imi centimetri. Si mar lahko moški prvi trenutek ustvari o tebi drugačno mnenje?
Sicer pa se s stvojim zgornjim pisanjem povsem strinjam in verjamem, da hrepeniš po ujemanju!
Ne razumem pa, kako lahko človeka ljubiš, če vanj prej nisi bil zaljubljen. Ampak definicija tvoje zaljubljenosti je verjetno v tem, da nič drugega ne vidiš kot le njegove čudovite oči. Ampak to je definicija najstniške zaljubljenosti. Midva kot zreli osebi pa o tem ne govoriva!
31. marec 2007 ob 11:28
katarina pravi:
pa to govorim kodele. sploh se ne zaljubim in ne ljubim tako kot si to predstavljamo in delamo pri 20 letih. to ujemanje zdaj je razumsko, funkcionalno, ne neko filozofsko, na višjem nivoju.
31. marec 2007 ob 11:33
kodele pravi:
Lahko ‘razumsko’ ljubiš človeka?
31. marec 2007 ob 11:39
katarina pravi:
zakaj uporabljaš besedo “ljubiš”? daj razloži mi jo.
lahko razumsko živim z nekom, lahko ga imam rada ker je kar je.
31. marec 2007 ob 11:42
kodele pravi:
Zakaj? ali Za kaj? jo uporabljam…?
Ampak saj v vsakem primeru zrel človek ljubi nekaj kar mu je všeč, se ob njem dobro počuti. Ampak ljubiti pomeni biti s čustvi pri njem, ne le razumsko ga opredeliti.
Lepo analiziraš svojega moškega, svoja pričakovanja, a upam, da do njega gojiš in mu odpiraš tudi čustva.
Seveda naj bi vsak moški ustrezal nekim vrednotam, predstavam, stališčem, a ob njem se morajo porajati tudi čustva. Če ga ‘ljubiš’ razumsko, pomeni, da do njega ne gojiš posebnih čustev, ampak ti ustreza kot profil človeka z vsemi svojimi karakteristikami in ti je ob njem zgolj prijetno kot ob prijatelju.
Ob moškem, ki ga resnično čustveno ljubiš, pa te trga tudi v notranjosti, četudi pri 30-ih, 40-ih. Mar ne? Ali to zavestno ‘ubijaš’?
31. marec 2007 ob 12:11
Sunshine pravi:
Točno to trganje in evforična čustva po milijon letih je tisto, kar je zame iluzorno in iracionalno. Zame je ljubezen (za razliko od zaljubljenosti) čisto umirjena, down-to-earth in vsakdanja. Je zavestna odločitev, da želiš vlagati v to zvezo, spoštovanje, skupno življenje, usklajevanje. Ugotovitev, da ti ta človek ustreza kot osebnost, da si z njim želiš deliti vsakdanjike, da ga spoštuješ in da te spoštuje, da ga ceniš in ja… da ti je tudi ob njem prijetno kot ob prijatelju. Ne vem zakaj delate iz ljubezni atomsko fiziko.
31. marec 2007 ob 13:01
kodele pravi:
Sunshine.
Ja, je zavestna odločitev! Ob kateri se ti porajajo ‘atomska’ čustva. In to na realnih tleh, razumljivo.
31. marec 2007 ob 13:16
Leontina pravi:
Kam meriš kodele?
Ljubiti je več, kot imeti rad.
Mene papež ma rad, ma jaz njega ne.
Lahko, da me celo ljubi, jaz njega ne.
Rada imam dobro hrano, naravo, sončen, lep dan, rada imam šport, dobro knjigo… Ljubim pa lahko le moškega, ki bi za mene naredil veliko in vedno več, vedoč, da mu bo vsaj dvojno povrnjeno. Ljubezen se ne da meriti. Ljubim s srcem, rada imam z možgani. In ko ljubim, ponavadi so možgani out! Ne dovolim, da mi se mešajo v ljubezen.
Moški, ki bo nekoč “moj” moški, bo ljubljen ali pa ga ne bo. Me bo ljubil, ali pa bo šel stran. Prvi pogoj pa je prva iskra, ko se ti zenici razširijo, da skor oslepiš. Ko ti srček gre v aritmijo in se ti zazdi, da boš vsak hip končal na tleh, ker se ti kolena šibijo. In to sem že doživela, oktobra 2005. Pri vsakem novem dotiku, sem čutila metuljčke v trebuhu. Ampak! Tip bi mene imel rad, če bi ovo, če bi ono. Neće moći. Malo bi, pa malo ne bi. Moj srček je bil 100 %, njegovi možgani pa na preži ( čeprav so tudi njemu zenici potemnile in je iskra bila vidna in čutna ). Zato ker smo starejši in bolj zreli, še ne pomeni, da lahko zgubimo glavo. Srce nič ne vpraša, če pa, pol pa to ni ljubezen. Kratko in jasno.
31. marec 2007 ob 13:37
Leontina pravi:
Popravek:
Zato ker smo starejši in bilj zreli, ne pomeni, da NE moremo zgubiti pamet.
31. marec 2007 ob 13:40
kodele pravi:
Leontina.
Naj srce ponori! Mora, če hoče ljubiti! A naj razum ostane na tleh in naj meri (po)vrnjeno ljubezen.
Ne strinjam pa se s Katarino v delu, ko govori, da naj le drugi del (beri: razum) ljubi.
In na to ves čas merim, Leontina.
31. marec 2007 ob 14:18
blitz pravi:
Leontina, ne vem, zakaj bi te nerviral. To vsekakor ni bil moj namen. Katarina sama piše o občasni želji po seksu in zgolj seksualnih partnerjih, če že ni pravega moškega na vidiku. Sklepam, da se taka želja ne pojavi zgolj enkrat v 20 letih, ampak bolj pogosto.
To sem imel v mislih, ne pa menjavanje resnih partnerjev, saj pravi, da jih nima.
Nič od tega, kar sem napisal, ni letelo nate, saj o tebi nič ne vem.
Malo si krivična do nas, ko pišeš, da vsi moški za eno kavo pričakujemo povrnitev v naravi. Jaz že nisem tak.
Pa brez zamere. Se v znak premirja dobiva na kavi?
31. marec 2007 ob 15:10
Leontina pravi:
In, po kavi blitz?;)
31. marec 2007 ob 15:19
blitz pravi:
Očitno sva na isti valovni.
31. marec 2007 ob 15:29
vvooodnarka pravi:
Moj komentar (na post Kodele, Ljubezen je kot puzzle) in post Odločanje za partnersko zvezo.
Danes, ko sem si malo več časa za branje celote vzela sem se odločila, da ti še kaj povem-napišem; da brez polaganja ljubezni svojmu partnerju – ki (na račun) koščki puzel s časoma odpadajo. Zato je obvezno čez celo življensko dobo z ljubljeno osebo (25 let ljubezenske zveze z partnerjem) polagat in gradit, polagat in gradit ljubezen (ljubezenski račun). Ni samoumevno, da bo ljubezen vedno enako trdna in močna, na temu mora posameznik stalno delat (eni takoj, ko partner “kriv prst pokaže” v ločitev grejo). In ni garancije, da, če nisi zadovoljen z partnerjem (ker ni uspel ta doseči vrh naših zahtev in pričakovanj), da nam bo pa naslednji to pričakovanje izpolnil. Saj nihče nima in ne nosi v sebi samo dobre lastnosti (na bančni račun pri partnerju na žalost polagamo tudi to).
V ljubezni ni, kot v pravljici, ker ne znamo čarat moramo pa zato delat, da se ji približamo. Vsi stremimo nad tem, da bi tako bilo in se mi zdi, da je to poglaviten vzrok in problem za današnji čas, da se mladi (vsi, ki so primerni za ljubezensko partnersko zvezo) odlašajo, premišljujejo in komplicirajo z visokimi zahtevami, se obirajo in prelagajo,…… Menim, da se oboji tako m. kot ž. izogibajo sprejemati odgovornosti in tudi dobesedno se bojijo in otepajo vsega kar pride zdrave. V prvo vrsto bom postavila gospodinjsko – stanovanjske zahteve “ČIŠČENJE-POSPRAVLJANJE ZA SEBOJ, PRI VSEH LJUDEH NEVŠČEČNO OPRAVILO.” Za žensko v zakonski zvezi postane obvezno izpolnjevanje, vsi ostali člani; mož in otroci to občasno ali redno kršijo.
31. marec 2007 ob 17:23
vvooodnarka pravi:
P.S. Kakorkoli obračamo in gledamo na ljubezen, pomembne sestavine in zapovedi so iste. Ljubezen kot slika; lahko je umetnina dveh src. Ali pa blizu polomije, če ustvarjalca ne slikata s posluhom. Pač vsak jo sestavlja – riše kakor najbolj zna, tudi, če te veščine ne obvlada.
31. marec 2007 ob 17:25
Nick pravi:
Gre za enega hujših početij, ki se dohaja pred našimi očmi in ga ne upamo poimenovati z besedami ki mu grejo.
Samska mama in otroci. Taka mama seveda ne rabi več partnerja. Zakaj bi imela partnerja, ki se mu je treba prilagajati, če lahko živi z nezaščitemnimi “partnerji”, ki stežejo njenim željam. Lahko pride domov nasajena, tečna, zavaljena ali karkoli že, oni jo sprejemajo. Jih ne ostane drugega, so odvisni od staršev.
Majhen stranski učinek predstavlja dejstvo, da ni seksa … Za seks in partnerstvo z odraslim moškim se je treba potruditi…. “odnos z otrokom” pa pride sam po sebi. Je dosti lažji. Res pa da ni seksa … pa saj se lahko tudi prepričamo, da ga ne rabimo, a ne ?
31. marec 2007 ob 17:31
bin pravi:
Zadnjič sem v odgovoru Leontini nekaj pisal o vzrokih za t.i. odvisnost moških. Izgleda, da bo treba nekaj besed tudi o ženskih potrebah in iskanju nadomestkov zanje! Pa še o tem, zakaj se prav iskalci nadomestkov najpogosteje srečujejo in po “takojšnji izmenjavi dobrin” tudi razhajajo.
Mogoče bo v kratkem kakšen deževen dan in bom imel čas za “razlago”. Saj ni treba da čitate, tisti ki vam gre na živce! Mogoče bo pa kdo le našel kaj koristnega zase.
31. marec 2007 ob 18:08
Boyzl pravi:
Zanimivo!
Pa ne govorim samo o današnjem blogu, temveč o celoti. Slučajno sem nabasal na tvojo blog-stran in bil nemalo presenečen nad tem, koliko časa ji posvečaš, kako tehtna in resna razmišljanja objavljaš … ja pa še posebej nad tem, kako pravilno slovenščino uporabljaš. Doslej sem bil prepričan, da blogajo bolj ali manj “globokoumni” mladci pa sem se takim rečem (branju) v glavnem izogibal. No, pa sem danes nekaj zamujenega nadoknadil, prebral kar nekaj tvojih blogov in še kak komentar za povrh.
Pa še k temi tega bloga skočimza hip.
Hmmmmmmmmmmm! Ja, en dolg hmmmm mi je ušel, ko sem ga bral. Naslov in vsebina nikakor ne gresta skupaj. V naslovu se sprašuješ, zakaj princa na belem konju ni lahko najti, v vsebini pa (sama sebe??) prepričuješ, da princev ni, in da lahko samo kakšnega konja še kje srečaš – takega, ki bo s svojimi štorastimi kopiti in nebrzdanim ritanjem razdrl tvoj osebni red, način življenja, tvoje kraljestvo. Nekako se mi zdi, da si v tem razmišljanju hotela samo sebe prepričati, da je bolje tako, kot pač je. Kot, da bi iz njega vel nek prikrit strah (ki ga navsezadnje morda niti sama ne opaziš, ampak prihuljeno ždi nekje globoko v podzavesti). Imam morda prav?
Do neke mere se lahko strinjam s teboj, da časa za zaljubljenost več nimaš, namreč za tisto najstniško (ali postnajstniško), ko je res bilo treba zaradi zaljubljenosti cel svet na glavo postaviti. Ampak verjemi, pepričan sem, da je lahko zaljubljenost tudi drugašna, bolj zrela – vseeno te seveda “utrga”, ampak to utrganost uživaš drugače, bolj umirjeno (vsaj kar se dirjanja naokoli tiče, utrganost je bolj notranja, skače in nori, pulzira tvoja notranjost).
Ja, resna zveza… tako ali tako pride na vrsto šele po odtrgani fazi. Imaš popolnoma prav, da zahteva nekaj prilagajanja, določene odpovedi,… delitev lastnega cesarstva s še nekom drugim.
Ampak: ali resno misliš, da te majhne odpovedi niso vredne tistega, kar pridobiš? Dvakrat in (do sebe) pošteno premisli, preden si odgovoriš…
Konec koncev pa tudi na punci pomisli. Saj ne trdim, da jima je s teboj slabo – nasprotno, glede na vse, kar sem tvojega prebral, mislim celo, da se imata super, da imata super in cool majčico,… Ampak – en dedec pri hiši pa jima tudi ne bi škodil ampak celo koristil. Tudi moškega potrebujeta kot “bezugsperson” bi rekli severni sosedje, neko refernečno osebo, na osnovi katere bosta kasneje gradili svoje življenje.
Madonca – pa saj tudi še nisi tako stara, utrujena in betežna, da ne bi zmogla malo spremembe same sebe, malo prilagajanja,…
Konec koncev pa tudi moški nismo vsi tako zanič, da ne bi bilo vredno se malo za nas spremeniti, potruditi – nekaj dati in zato tudi mnogo dobit(tvojim letom primerni) za seboj podobno štorijo / baldorijo, kot ti, je seveda res. Pa ravno tako, kot ti nisi zaradi tega “slaba” tudi mi moški nismo. Morda smo pa ravo zato sposobni še toliko bolj ceniti in vračati tisto, kar nam naša druga (tretja,..) princesa daje. Seveda, če boš iskala “princa” boš verjetno res razočarana, bodi realna, išči “fejst dedca” po notranjosti ne samo po zunanjosti – čeprav je to tudi vam ženskam “včasih” enako težko, kot baje zmeraj nam moškim
in verjamem, da se bo slej ali prej tudi zate našel tisti pravi. In ko se bo našel, bo tudi v tebi nakaj zapulziralo kot v rosnih najstniških letih, malo se ti bo notranje utrgalo … in kar naenkrat boš videla, da imaš tako čas kot tudi voljo, željo in potrebo, da SI zaljubljena, da se prilagajaš, da daješ in sprejemaš.
Do takrat pa malo udari po prstih tisti prikriti strah, bojazen pred še enim neuspehom, odpor … pravzaprav nič drugega, kot to, da pusti vrata v svoje srce osprta, da bo lahko tisti pravi vstopil skoznje. Navsezadnje smo ljudje socialna, krdelna bitja, ki potrebujemo tudi nasprotni spol … tudi kasneje, ne le do takrat, ko poskrbimo za potomstvo.
Pa veliko sreče ti želim, in to zares – čeprav smo ta hip, ko ta svoj “kratki” komentar (nekje daleč zgoraj se mi je zapisalo, da “za hip” skočimo še k tvojemu razmišljanju) že v nesrečnem prvem aprilu.
31. marec 2007 ob 23:49
Boyzl pravi:
uuuuuuupssssss…
Moram dodati še tale PS:
sem kasneje prebral še “Nastnica svetuje svoji mami…” pa seveda zdaj nekoliko bolje razumem tvoj “odpor in strah”.
Vseeno pa si malček vzemi k srcu, kar sem zgoraj naložil
1. april 2007 ob 00:17
katarina pravi:
hvala za pozornost. danes sem bila na srečanju in zato odsotna ves dan.
takole, da razsvetlim celo situacijo.
pred dobrimi 3 tedni sem/sva/se je kakorkoli pač končala 5 letna veza, ki je bila po mojih merilih, pričakovanjih, dajanjih, prilagajanjih, kompromisih na smrt resna in na smrt za vedno.
v tega moškega nikoli nisem bila zaljubljena, me je pa tako telesno kot umsko privlačil za znoret, sicer ne bi z njim načrtovala skupnega življenja, otrok, itd. v najino vezo sem šla zelo razumsko, saj sem morala zelo prilagodit svoje vrednote in merila njegovim. on … je bil najbrž zaljubljen, vsaj tako je rekel, ampak jaz pa ne. ker če bi bila, veza nikakor ne bi trajala 5 let, ampak samo do takrat, ko bi mi preblisknilo, da nisem več zaljubljena in da to ni to. jaz pa sem kmalu videla, da to ni to, pa sem bila še vedno z njim, ker sem še kar kopala za tistim, kar naj bi bilo, se pogovarjala, reševala travme na svoji in njegovi strani (z njim, seveda). sčasoma sem ga imela vedno bolj in bolj rada, konec koncev je bil moj prvi moški, ki ga nisem z nikomer varala in to je bilo zame pač zelo razumsko dejanje.
torej, 9 let sama, od tega 5 letna veza. koliko moških je blo potem v moji hiši??
mislim ,da znam prekleto ločit med zaljubljenostjo in resno vezo in da vem, o čem govorim.
1. april 2007 ob 01:44
Boyzl pravi:
že že, saj sem navsezadnje kasneje malo popravil svoj komentar, ko sem prebral še druge reči.
ampak vseeno ne vrzi mitraljeza v pšenico!
1. april 2007 ob 02:47
blitz pravi:
katarina, vse svoje prejšnje moške si varala? In potem se še sprašuješ, zakaj ne naletiš na v redu moškega, ki ti ne bo lagal?
1. april 2007 ob 07:40
kiara pravi:
a vi ljudje nič ne spite, sam na blogu visite?:)
no, da dodam še svoje mnenje. nisem prepričana, da gre pri vsem tem za to, da dandanes ne želimo prevzemat odovornosti. morda bolj zato, da se zavedamo, kaj je tisto, kar želimo, kar nas napaja, kar nas navdušuje in se ne zadovoljimo s približki. nismo z nekom samo zato, da nismo sami. vemo, cs čim lahko preživimo, in kaj je premalo.
nedvomno je vsak odnos kompromis, je prilagajanje, je spoštovanje drugačnosti. a tok mora bit dvosmeren, izmeničen. ljubezen je pravzaprav osmoza, prehaja od ta, kjer je je več tja, kjer je je manj. in potem spet nazaj.
in nič ni narobe, katarina, če si trenutno želiš bit sama. saj rabiš čas, da v tebi znova zraste želja po tem, da bi delila sebe še s kom drugim.
ps.
ker nikoli nisi bolj sam, kot si lahko sam v nepravi družbi.
1. april 2007 ob 07:49
ladis pravi:
Katarina, srce spet pališ in pališ, dejansko pa bežiš mar ne???
Lepo je imeti rad vsakega na svoj način samo kot vidim in berem nekateri ne dohajajo svoja leta in razum zapušča, dejanja.
Vsekakor biti obkrožen in obkroževati ljudi je danes zelo težek pojem saj nas čas prikrajša za tisto elemntarno ljudsko sporazumevanje, nekateri so tu izkazali spoštovanje do tebe nekateri pa kar povprek obtožujejo, negativci se mi nikoli niso zdeli pomenbni, saj so znotraj sebe prazni niso in se ne bodo dojeli sami sebe kaj šele okolico.
Tisti ki pa menite da ste prezahtevni ali se vam zdi da ste sami se motite, moje stališče je da smo vedno sami nekje še posebaj v svojih razmišljanjih in naš ego nas skozi čas nauči da smo sami.
Kaj pa ljubezen pravi, je od nas vsakega posameznika odvisna pot razumevnja, najprej otrpnemo zatem skozi ponovno časovno obdobje se to lahko spremeni v nekaj kar je največja dobrina: razumevanje, spoštovanje, dojemanje, ter kar je najbolj pomenbno strpnost med seboj.
1. april 2007 ob 08:22
Boyzl pravi:
@ladis
Ne vem. če gre res kjerkoli zgoraj v vseh postih za obtoževanja, negativizem. Se mi zdi, da je ravno Katarina precej negativistično nastrojena proti moškim in zvezam z njimi.
@Katarina
Samo tole pripombo si bom še drznil, ker sem sicer ponoči prebral, ampak ne popolnoma dojel, kaj me je na spodnji izjavi “motilo”.
(citat):
“torej, 9 let sama, od tega 5 letna veza. koliko moških je blo potem v moji hiši?? mislim ,da znam prekleto ločit med zaljubljenostjo in resno vezo in da vem, o čem govorim.” (konec citata.
komentar
praviš, da znaš ločiti med zaljubljenostjo in resno vezo, pa to 5-letno vezo klasificiraš v obdobje “sama” – rečem lahko samo, da v tem času ni bilo NOBENEGA moškega v tvoji hiši, kaj šele v srcu.
toliko seciranja tvoje veze, pa ne kot kritika, temveč kot pomoč tebi pri razmišljanju o sebi in preteklosti ter prihodnosti…
1. april 2007 ob 08:52
katarina pravi:
boyzl, maš prav, bila sme sama vseh 9 let, samo, da je zadnjih 5 let še nekdo vsak dan spal zraven mene, igral igrice na računalnik.
kot pravi kiara: nikoli nisi bolj sam, kot si lahko sam v nepravi družbi. vse čas sem bila odgovorna za vse tako kot če bi bila sama. pa zakaj, misliš, se je zveza sesula? ne zaradi laži, zaradi čisto drugih stvari.
moške imam zelo rada, konec koncev delam v moškem kolektivu vrsto let in jih tudi kot prijatelje, sodelavce, dobro poznam. nisem pa še srečala PARTNERJA, ampak večino odrasle otroke, ki naj bi jim bila nadomestna mama. mar ni lepo, če že v začetku veze razčistiš za kaj se gre in kaj se pričakuje?
1. april 2007 ob 09:29
kodele pravi:
Oprosti Katarina, ves čas so tvoje besede ustvarjale v meni nek čuden občutek in zdaj je prišla potrditev, da le nimaš vse tako pošlihtano pod svojo streho.
Tvoj ‘čuden’ odnos do ljubezni in moških ti ne pusti, da bi si našla partnerja po meri.
Ljubezen na racionalnem nivoju ni mogoča, kar se je tudi pokazalo v preteklosti (hvala ti za razsvetljenje mojih stališč). Ne razumi narobe, privoščim ti pravega moškega, ampak se mi zdi, da bi morala spremeniti svoj odnos do ‘ljubezenskega odnosa’.
Pa brez zamere, Katarina.
1. april 2007 ob 09:37
katarina pravi:
kodele, pa saj se ne trudim imet vezo. jaz sem že davno nazaj razčistila s seboj, da mi je najbolje sami. pustila sem pač odprto okno, v primeru, če slučajno srečam …
in če ga ne, pol ga pač ne. zaradi tega se res ne bom metala na trepalnice.
sem čudna, a? misliš, da imam kako “psihiatrično bolezen”. ker pač razmišljam drugače od vas. o tme bom pisala, najprej moram prebrat to knjigo do konca. Kako iz čudnega človeka nastane prisilni psihiatrični bolnik, da ne rečem shizofrenik.
ker to čudnost ti lahko takoj dam nazaj. tudi ti s izame čuden, ker razmišljaš drugače. a??? ni ravno ok, a ne.
bi bilo veliko bolj na mestu, da rečeš, da imaš drugačno mnenje, ne pa da sem jaz ćudna.
1. april 2007 ob 09:55
kodele pravi:
Tiho hrepeniš po ljubezni. In to je dovolj!
Da ti je najbolje sami? Seveda ti je, ker si bila ves čas z napačnim moškim. Tudi jaz sem rajši sam kot pa ob napačni ženski. A še vedno odprt za ljubezen, pristno ljubezen, brez zadržkov.
O nobeni bolezni ne govorim. Niti v mojih mislih je ni. Postavila si se v obrambno držo zaradi slabih preteklih izkušenj.
Veš kaj je ‘čudno’: da si želiš ljubečega odnosa, a vanj vstopaš z zadržki. Se ne obnese, verjemi.
1. april 2007 ob 10:13
katarina pravi:
a ni zanmivo, kodele, o ljubezni na tem postu si se razpisal na veliko in si pravi strokovnajk, ko pa sem govorila o moškem posiljevalcu in moškem očetu-alkoholiku, pa nisi imel dosti povedati.
se ti ne zdi, da si mi prilepil neka tvoja prepričanja, da hrepenim po ljubezni karkolibinajtožebilo, zgolj zato, ker si se “zgrozil” nad mojim razmišljanjem in dojemanjem partnerskih vez, ki seveda veljajo zame v pri vrsti, ne da bi malo sestavil puzzle.
mislim, da bi imela vso pravico zaničevat in sovražit moške, glede na to, kaj vse sem že slabega z njimi doživela. pa jih ne, jemljem si pa ekskluzivno pravico, da samo jaz sama sebi sodim. ti in ostali pa … najprej sestavite puzzle, potem … če že … bomo pa kakšno rekli na temo zakaj jaz tako mislim o vezah in o zaljubljenosti.
pa brez zamere.
p.s.: nisem bila z napačnimi moškimi, so bili zelo v redu ljudje, ampak niso bili zame.
1. april 2007 ob 10:22
kodele pravi:
Katarina,
ne berem te pogosto. Pravzaprav sem te začel prebirati, ko si odprla to temo.
Oprosti, a le razvil sem svoje razmišljanje. Te pa premalo poznam, da bi sodil celoto. Tvoja pravica pa je, da si urediš življenje po svoje. Z moškim ali brez.
Moški, ki niso bili zate, prav.
1. april 2007 ob 10:37
katarina pravi:
kodele, jaz ne uporabljam besed kot je napačen, neprimeren, slab, …
), je bil dober oče in podjetnik, ampak meni je pa naredil katastrofo v življenju.
tudi za očeta svojih otrok pravim ,da je krasen človek, ampak misva nisva pasala skupaj. ne morem reči, da je slab, ker je potem vse slabo, pa ni. tako kot moj oče ni cel slab, so pa določene stvari, ki so res slabe zame, ampak če je moja mama z njim že 35 let, potem zanjo ni slab oz. ni tako slab. to sem mislia s tem ,da so bili moški, s katerim isem bila v redu ljudje.
tudi moj posiljevalec (moj, pazi to besedo
1. april 2007 ob 10:44
vvooodnarka pravi:
Kodele,
veš, Katarina mora sama priti do drugačnih spoznanj, ko bo čas bo prišla.
1. april 2007 ob 10:50
katarina pravi:
o, vvooodnarka, upam, da ne.
1. april 2007 ob 10:52
vvooodnarka pravi:
Katarina,
jaz se ne upiram novim spoznanjem do katerih sama pridem (saj veš kako je boleče)…..tukaj imam v mislih tudi rast osebnosti.
1. april 2007 ob 11:01
vvooodnarka pravi:
P.S. v tem jaz zase najdem moč in od tu postajam močnejša za vse kar sem hudega v svojem življenju dala čez.
1. april 2007 ob 11:04
katarina pravi:
aaa, zdaj sem v fazi, ko me veze en zanimajo več. sem utrujena od zadnje veze, ližem si rane, hudo mi je za znoret … ne vem, če si bom še kdaj pustila it tako globoko in tako celovito v vezo. t oje bilo prvič in …. mogoče čez 20 let spet.
1. april 2007 ob 11:05
likard37 pravi:
Sprožila si mega debato, bravo. Priznati moram, da se mi niti slučajno no ljubilo toliko brati, lahko pa ti povem svoje kratko mnenje.Pravzaprav si bom dovolil napisati nasvet. Ne kaži svojemu potencialnemu partnerju svojega bloga. Kolikor jaz namreč poznam ljudi pri cca 40 ih, ki so pač v življenju nekaj dali skozi (in vsi normalni so do takrat že dali nekaj skozi), potrebujejo za naprej družbo prijaznega in tolerantnega človeka, ne pa zafrustriranega, sumnjičavega in jeznega na cel svet.
1. april 2007 ob 11:50
onaon pravi:
Ja, menda na internetu. Nenazadnje, samo poglejte tole debato! Sorodne duše z nekaj malega prostega časa, potrebo po spoznavanju, najdemo prav na spletu. Tule je nekaj zanimivih prispevkov na to temo: Največ samskih išče partnerja na spletu. Če pomaga…
1. april 2007 ob 12:13
katarina pravi:
likard37, jaz bi po vaše morala bit taka -sumničava, zafrustrirana, jezna. ampak jaz sem prav zdaj samo žalostna. žalujem za svojo vezo in to je vse.
ostale stvari sem že zdavnaj predelala, drugače o tem sploh ne bi mogla pisat. če si v dreku, pač ne pišeš o njem, al kako?
1. april 2007 ob 12:26
katarina pravi:
onaon: pred 6 leti sem že bila na ircu in se do danes struktura ljudi niti tam niti na ona-on ni bistveno spremenila. še vedno se uporabniki predstavljajo kot najboljši, najlepši, brez napak, še vedno jih veliko išče samo sex, še vedno se pošiljajo v izmenjavo slike, na katerih niso dopisovalci. .. ne ,niso vsi taki, ampak jaz osebno sem imela že toooooooliko slepih zmenkov preko takih klepetalnic, da sem bojda zadnjemu rekla, da je tko grd, da z njim niti na kavo ne grem. grdo?? kakorkoli. bil je netistisslikekimijojeposlal in še poročen. tko da … nimam ravno pozitivnega mnenja o teh klepetalnicah.
1. april 2007 ob 12:31
ladis pravi:
Boyzl
Človeka moraš poznati, ne zgolj po pisanju in razkrivanju nečesa ali nekaj, kako pravi pregovor papir marsikaj prenese, no sedaj bi temu rekli BLOG/post/prense marsikaj.
Vendar če bi Katarino poznal osebno bi spoznal da za njenimi besedami stoji zelo nežno bitje, ki se zelo rada smeji, je pa res da je v življenju in seveda za svoja leta dala sito in rešeto, to dejstvo ji pa le krepi duha. Nekaj pa je res kar je bilo je bilo, nekaj se ne da popraviti, predmet ja materijalno vsako stvar se da zlepit, popravit nanovo nategnit neko vzmet, človeško duhovnost pa se da zgolj in samo na podlagi samega sebe in svojega jaza urediti.
Menim da je cilj Katarine da se počasi uredi ( dasiravno je urejena pošlihtano ji je že vse)in konceptualno poduči z svojimi razmišljanji svoje sedanje in bodoče prijatelje/prijateljice.
Katarina je OK malo pa je dobro da se lahko zazremo v duh nekoga drugega ni potrebno biti samo jaz in nihče drug.
PP LM
1. april 2007 ob 13:27
ladis pravi:
Katarina
Kaj pa si tudi na ircu iskala kaj?
heheheheh, semško si res včasih zabavna, kaj pa sedaj iščeš???
Da se sedaj malo pošalim.
1. april 2007 ob 13:31
ladis pravi:
Pa ne nad 18 prosim lepo heheheh
1. april 2007 ob 13:32
katarina pravi:
ladis, zakaj se ne javiš na skajpu?? pogrešam kakšen globok moški glas, pa mal besednega zgečkanja.
1. april 2007 ob 16:52
ladis pravi:
Srce,na dlančniku nimam Skaypa,heheheh.
Šele sedaj sem prišel domov sem bil na morju, torej v našem akvatorju heheh, Piranski zaliv in malo do Strunjanskega zaliva, pa še nekaj sem postoril na enem od čolnov, tako da sem se nadihal morskega vlažnega zraka, pa prečistil malo pluča.
Ko boš zaključila z posti me podrmaj, saj veš kako mi najlepše.
PP Ladi
1. april 2007 ob 18:06