Starševstvo +

Zgodba z druge strani – kako alkohol postane izhod iz bolečine

bin pravi:

Zgodba z druge strani! Bil je prijeten fant, športnik (rekreativni) , priden v službi in aktiven v krajevni skupnosti. Skratka dober človek. Kakor vsi normalni fantje, je iskal sopotnico za življenje. Našel je “ljubezen svojega življenja”, in tudi ona ni bila “od muh”! Nič slabega bi nihče ne mogel reči o njej. Zaživela sta skupaj, (poročena) na njenem domu. Dobro so se razumeli, s taščo, tastom, svakom in sosedi. Kmalu se jima je rodil otrok in veliko veselja sta imela z njim. Počasi pa je v njuno srečo pričelo “zamakati”. Poleg službe je obdeloval tudi manjšo kmetijo, bil aktiven v vaški skupnosti, samo športu se je skoraj popolnoma odpovedal. Ni bilo časa! Vse je nekako uspeval “gnati naprej”, samo njej ni bilo nič več prav. Res prav nič več! Kadar je prišel pozneje iz službe zaradi nujnega dela, je bil največji osel. Ko pa je njegov sodelavec zaradi pridnosti napredoval, je bil lenuh in butelj! Saj bi z malo truda lahko on zasedel tisto mesto. Tudi doma ni bilo nič bolje.
Karkoli je naredil, je bilo narobe. Ali ni bilo ob pravem času, ali ne na pravem mestu, ali pa si ni pravilno izbral pomoči pri delu. ( Ata ne more več, brat ima svoje delo, tujcev pa že ne bo vodil v hišo!) Dolgo je iskal “pravilno pot”, poskušal to in ono, vprašal za nasvet, rešitve ni našel. Nekajkrat je tašča posegla v njuno razmerje, v nasprotju s svojimi načeli, saj je videla, da ga njena hči brez pravega vzroka “trpinči”. Vendar ni nič pomagalo. In potem je naredil tisto napako, ki jo naredi večina moških, ko “ne zmorejo več”.
Odšel je od doma! Prvič v gostilno “kar tako”. Čisto po stereotipu je tudi popil več, kot bi bilo prav. Da bi vsaj malo ublažil vso krivico in predvsem žalost, ki ga je dušila. Pozno ponoči je prišel domov, prespal na kavču in zjutraj šel v službo. Po tem so se razmere občasno popravile, pa spet pokvarile, “nemščina” je bila kar pogosto na jedilniku. Še vedno jo je noro ljubil, iskal pri sebi krivdo za njeno obnašanje in upal na ponovno sožitje. Ona pa je živela po svoje naprej. Kadar je bila le preveč tečna, je odšel. Kam naj bi šel, v kraju, kjer ni bil doma. Saj ne moreš kar vdreti k sosedu ali prijatelju, ki imata svojo družino. Torej v gostilno. Kaj kmalu mu je začela očitati tudi pijačo. Tokrat upravičeno! Prav ta upravičenost njene kritike, ga je še bolj utrdila v prepričanju, da je odpovedal on. Da ni izpolnil svoje dolžnosti. Tako je bil krog zaključen. Nikdar mu ni prišlo na misel, da bi jo udaril! To ni bil njegov način. Precej dolgo je trajala ta njegova agonija. Še vedno je upal, tokrat na čudežen preobrat. Vztrajal je v skupnem življenju zaradi otroka, in zato, ker je tako prav! Samo kot osebnost je počasi propadel.
Alkohol je počasi načel njegovo dušo in tudi telo! Po dvajsetih letih je bil samo še bleda senca fanta, ki sem ga poznal. Mogoče bo zvenelo malo patetično, vendar bom rekel tako! Bog že ve, zakaj ga je poklical k sebi!

Tole zgodbo je napisal Bin. Ni samo zgodba, je življenje nekoga.

Št. komentarjev: 6

1. vvooodnarka pravi:

   Bin in Katarina, ne gre drugače, res ne, nujno je očistiti gnoj in potem lahko zaceliš.

   Katarina, presneto, da deluje.

   Zdaj se vprašam, kako sem jaz sploh to vse zdržala, od kje mi moč, ko sem bila brez, ker nisem imela opore. Zavedanje, da sem bila oropana njune ljubezni. Strah (in mnenja) nas v vsem zavira, da bi razkrili resnico ljudem okoli sebe; moja mama se še zmeraj ozira, “ja kaj bodo pa drugi rekli,” “potem bojo pa še bolj privoščili.”

   28. marec 2007 ob 14:15

2. likard37 pravi:

   Torej so še nekje ljudje, ki vedo tudi o drugi strani, ki poznajo tudi druge zgodbe.Glede na klavrno usodo tragičnega junaka lahko rečem: “vsaj to!”

   28. marec 2007 ob 14:32

3. katarina pravi:

   intelektualci pravi:

   Tudi sam sem bleda senca tega, kar sem bil pred dvajsetimi leti.

   28. marec 2007 ob 19:06

4. Vanja pravi:

   Jaz vedno pravim, da sta za tango potrebna dva.

   30. marec 2007 ob 11:52

5. Leontina pravi:

   Ob branju tvoje zgodbice bin, bi Iztoka Mlakarja poslušala.
   Jaz nekakor ne morem in morem verjeti, da obstajajo ali so obstajali taki MOŠKI. Imam pač nek svoj stereotip, in glavna osebnost tvoje zgodbe se nikakor ne vklapa v mojo vizijo.
   Zna bit, da sem jaz nekoč bila patriarhalni tip. Danes zagotovo nisem.

   31. marec 2007 ob 22:34

6. bin pravi:

   Zanimivo Leontina!

   Tudi midva (jaz in on) sva rada poslušala Mlakarja. In pa stare dalmatinske pesmi o morju in ljubezni. Za znoret! Odkar ga ni več, je ta del mojega življenja zelo osiromašen.

   1. april 2007 ob 19:35

Povej svoje mnenje