Starševstvo +

Alkohol II.: idealna kombinacija za izogibanje moških v velikem krogu

Ne spomnim se niti enega samega očetovega objema. Moj oče je bil tako blizu mene, da sem čutila njegovo fizično moč, mentalno pa neizmerljivo predaleč. Klical me je sine in nekoč mi je v alkoholiziranem stanju rekel, da me ne mara zato, ker nisem sin.
Pogrešala sem njegove objeme, pogovore z njim, pogrešala sem ga do bolečine (še danes ga). Ne glede na to, kako sem se ga bala, sem ga imela neizmerno rada in moja želja po njegovi pozornosti se je sčasoma obrnila na druge moške- moje fante. V njih sem iskala svojega očeta in vse tisto, kar pri njem nisem našla, predvsem objeme in občutke varnosti.

Oče ni nikoli pokazal, da me ima rad. Samo enkrat je rekel, da sem povedala nekaj pametnega, ostalo je bilo samo čvekanje. Ker sem ga še kot otrok dobila (nisem ga dobila, ponoči sem pač prišla k njemu, ker sem imela grde sanje) v zelo kočljivem položaju, za katerega še zdaj trdi, da sem ga sanjala, sem v najbolj besnih momentih bila zanj kurba. Tako me je začel klicati nekje okoli 12 leta in tako mi najbrž pravi še danes. Ko me je nehal pretepati, me je začel psihično maltretirati z žaljivkami. Še predobro se spomnm, kako sem mu nekajkrat rekla, naj me raje udari, kot da me žali. Uf, kako je užival. Še bolj boli dejstvo, da takrat sploh ni bil vedno alkoholiziran, ampak je to počel tudi v treznem stanju.

Svoje fante sem vedno skrivala. Bog ne daj, da bi me videl s kom. In ko me je xy posilil, sem bila … sama, zaznamovana, osramočena, ponižana in osovražena. Nikoli sicer ni rekel, da kaj ve o tem, toda prepričana sem, da so mu o tem povedali v vaških gostilnah. Spomnim se samo tega, da je bil do mene osoren, nerazpoložen in na trenutke zelo sovražno nastrojen.

Moj oče alkoholik in posilstvo sta bila sijajna kombinacija za to, da naredim 200 korakov stran od moških in se jih začnem na veliko izogibati. Ali pa … in to sem seveda naredila jaz, da se vržem mednje in se delam, da jaz izkoriščam njih, namesto zavedanja, da oni izkoriščajo mene.

Pri svojih osemnajstih letih sem spoznala očeta svojih hčera. Bil je prvi fant, ki je vztrajal poleg mene in se hotel z mano pogovarjati. In mi pokazati in dokazati, da moški niso samo nasilni, nesramni, sovražni, konflktni, ampak da so ljudje s čustvi, da so prijazni, ljubeznivi, da objamejo tudi brez tega, da bi morala pred tem z njimi imeti spolni odnos. Oo, kakšne muke sva prestajala skupaj … a bil je uporen in jaz sem se zlamljala. In se zlomila in se odprla.
Psihično je skrbel zame, mi pomagal razvijati občutek, da sem človek, da sem vredna pozornosti, naklonjenosti, da sem prijazna in dobra oseba. V bistvu je bilo narobe samo dvoje: včasih je tudi sam popil alkohol in moj oče ga je sistematično poniževal pred mano.

Ob rojstvu moje prve hčere se ga je moj oče napil in hodeč po vrtu preklinjal moje seme, pleme, … Kako sem lahko tako nesposobna in rodim žensko. Brez pomisleka sem ji dala moj/njegov priimek (mojega partnerja nisem niti vprašala za mnenje), samo da bi mu dokazala, da ga imam rada in da gre priimek naprej. Ni bilo efekta. Zgodba se je ponovila ob rojstvu druge hčere.
Živela sem v hiši s svojo primarno in novo družino. Na trenutke je bilo, kot bi živela v peklu. Iskala sem izhod ven in slednjič pobegnila … na svobodo. In zadihala. Prvič v življenju.

Hčeri sta prihajali za vikende na obisk k mojemu očetu in mami. Videli sta prepire, bruhanje, jok moje mame, … gledali sta vse tisto, kar sem leta in leta gledala jaz. Je bilo to potrebno? Mama je jokala in me izsiljevala, da sem nesramna, ker ju ne pustim tja. Da ju ima rada, da očeta obvlada, da tak pač je ampak malima noče nič hudega. Vrtela sem se v začaranem krogu. Kolikor je lahko, mi je pomagal njun oče, ki je razumel mojo situacijo, moj bes … joj, koliko noči sem prejokala. Kolikokrat sem se peljala iz fakultete in premišljevala ali je vse moj študij vreden te jebe, po domače. Oh ……..

Št. komentarjev: 10

1. Lily pravi:

   Jeba, res! Ampak, get over! V teh letih, po teh izkušnjah si vendarle lahko sama daš, kar potrebuješ. In kar si potrebovala! Morda pa s tem bologom počneš ravno to …

   27. marec 2007 ob 21:03

2. katarina pravi:

   ja, najbrž. zdaj se čistim.

   27. marec 2007 ob 21:05

3. vvooodnarka pravi:

   Katarina, najhujše v vsem tem je da si priznaš, da si zaslužiš boljše življenje kot ti je bilo nudeno v preteklosti.

   27. marec 2007 ob 21:14

4. katarina pravi:

   najhujše je ko se zbudiš, ja. ko se zave, da si zaslužiš drugačno življenje, pa okoli tebe ni človeka, ki bi tvojemu spoznanju prikimal.
   in noro boli ko spoznaš, da še vedno hrepeniš po nečem, česar ne boš dobil, čeprav je na dosegu roke. npr. očetov objem.

   27. marec 2007 ob 21:16

5. vvooodnarka pravi:

   Katarina, hrepenenje po očetovi ljubezni ostane. Jaz svojega očeta sovražim, ko se nanj spomnim postanem jezna morda zato, ker mi je odpeljal brata in, ker me popotnica preteklosti boli. noč, noč

   27. marec 2007 ob 21:33

6. vvooodnarka pravi:

   Katarina, objem.

   27. marec 2007 ob 21:34

7. ladis pravi:

   Kaj še se nisi očistila primesi, emotivno, naravno je da se čiščenje začne takrat ko dojameš, da poti nazaj ni samo naprej, naj določeni deli vakum življenja ostanejo nekje globoko odzadaj nekje kjer jih strah ne sreča, jok je pa le dober tudi danes ko pišeš zapisano.
   POMAGA MAR NE?

   28. marec 2007 ob 07:07

8. ladis pravi:

   Pa ne bodi mi užaloščena saj so dnevi lepi, svetli, pa tudi trezni vseh nas je zadosti ki gledamo drugače in podoživljamo še lepše momente.

   28. marec 2007 ob 07:09

9. mateja pravi:

   Katarina verjetno veš, da si na poti ozdravitve, da pustiš za sabo vse stvari ki so te prizadele, ter da bo kmalu prišel čas, ko boš pogledala nazaj in rekla:bilo je in minilo je in nikakor ne more preteklost več vpivati na sedanjost.Je pa res da boli, da imaš občutek, da te bo pobralo, kar ni res. Res pa je da v takih trenutkih rasteš in dejansko postajaš oseba kakršna si in nič več nekdo kot bi radi drugi da si.Katarina vsi imamo za sabo grenke zgodbe in pustimo,da ljudje vpivajo na nas in manipulirajo z nami, ter nas ponižujejo in nas razvrednotijo.Katarina glavo pokonci in v sebi najdi moč in se pocrkljaj saj si to zaslužiš. Očeta pa vzami takega kot je, saj drugačen ne bo ker noče biti, in ne obremenjuj se preveč z tem , ter ne jemlji krivde nase ki ti jo hočejo naprtiti starši.ŠTO NE UBIJE JAČA.

   28. marec 2007 ob 08:37

10. katarina pravi:

    mateja hvala. veš, če ne bi tega že preživela, ne bi niti pisati mogla o tem. pa še ni konec, še pride nekaj postov na to temo. da se vidi, kako sem preživela sovraštvo, kako sem spoznala, da je to tako, kot si napisala ti in da sem v končni fazi danes to kar sem.

    28. marec 2007 ob 08:43

Povej svoje mnenje