Starševstvo +

Zakaj ni tako lahko najti novega potencialnega partnerja

V prejšnjem postu sem pisala o tem, da imamo samski starši omejeno izbiro partnerjev in zakaj. Zanimivo je, da samski starši vejo o čem govorim, ostali pa …
Dejstvo je, da ima večina samskih staršev za seboj že eno kao doživljenjsko vezo, torej resno, odgovorno, realno. Večina je bila v svoje bivše partnerje zaljubljena, večina se je naučila sklepati kompromise, se prilagajati, se spreminjati, … Večini je bilo najbolj grozno to, da so kar naenkrat ostali sami, da so postali odgovorni za vse in da se je z danes na jutri vse delo preneslo na njihova ramena.

Človek se navadi marsičesa, navadi se biti sam in v tej samoti začne počasi uživati. Počasi, vendar zagotovo. Ni se več treba nikomur in ničemur prilagajati, kompromise sklepaš s sabo in otroci, kar imaš je tvoje in tistega česar nimaš, nimaš. Pika. V tem življenju ni prostora za filozofiranje. Vsak dan je sestavljen iz točno določenih stvari – obveznosti, dolžnosti, dogodkov, obredov.
Npr.: jutranje vstajanje, oblačenje, zajtrk za otroke, pot v šolo/vrtec in v službo; prihod domov – ob točno določeni uri, če je treba otroke kje pobrati. Gospodinjsko delo doma, ukvarjanje z otroci, večerja, tuširanje, obred pred spanjem … in mogoče nekaj časa zase ali pa takoj spanje. Dan za dnem. Vmes se najde čas za prijatelje, za klepet, ki pa ga odtrgaš kje drugje. Ko se takole z leti navadiš samostojnega življenja – sam skrbiš in razpolagaš s financami, vodiš gospodinjstvo, vzgajaš otroke, si je težko predstavljati, da bi v svoje življenje spustil nekoga, ki je drugačen kot ti, ki noče, ne želi, nima volje ali ni zato, da bi delil s tabo tvoje obveznosti, ampak bi od tebe rad samo radosti. Seveda niso vsi potencialni partnerji taki, govorim o tistih, ki so taki in s katerim se skoraj vsak samski starš vsaj enkrat sreča.

Sama nimam niti časa niti volje biti zaljubljena. V takih stanjih človek pozabi na vse, vidi samo osebo, v katero je zaljubljen. Vsak trenutek brez te osebe je prazen, bla bla bla. Ob vseh teh obveznostih in odgovornostih si takega stanja pač ne morem privoščiti, saj se mi kje drugje začne sistem podirati. Poleg tega zaljubljenost pri 15, 20 letih pač ni enaka zaljubljenosti pri 30, 40 letih. Ko si mlad je važno samo to, da je partner … oh, kako je lep, pa kako lepo se smeji, pa kako lepo telo ima, pa … Pri 30 letih pa me poleg njegovega izgleda zanimajo tudi njegove ambicije, skupne točke, razmišjanje o družini, prihodnosti, finančno in bivanjsko stanje, itd. Kaj mi bo lepotec z denarjem, če mu niti na kraj pameti ne pride, da bi pometel po tleh; kaj mi bo priden gospodinjec, če ne zna z denarjem; kaj mi bo dober seksualni partner, če so mu moji otorci v napoto; kaj mi bo ambiciozen karierist, če nima časa zame?? Vedno je vsaj en kaj mi bo in če ni. Dejstvo je, da nismo zadovoljni več samo s tem in tem, ampak točno vemo, kaj pričakujemo in to pričakujemo zato, ker tudi mi to delamo.
Za nas je popolnoma naravno, da moramo z eno plačo preživeti družino, plačati stanovanje in prihraniti za nujne potrebe in pač ne bomo metali denar za plačevanje dragih večerij, ogledov kinopredstav, se vozili 100 km daleč na seks ali sprejeli pod streho človeka, ki bo naš večni gost. Tega nam preprosto ni treba (denar potrebujemo za bolj nujne in potrebne stvari) in zato je tako težko najti takega potencialnega partnerja, ki nam bo ustrezal. Vse delamo sami, delamo zase in za otroke. Ne bomo pa delali za še enega odraslega, ki lahko dela sam.

Zame je pomembno funkcionalno ujemanje, ne pa zaljubljenost. Nimam časa plavati v oblakih, partnerja hočem takoj videti takega kot je. Ne da se čez čas zbudim in me postane groza človeka, s katerim sem.
Zanimivo je, da sem jaz potem, ko sem se s partnerejm  razšla, bila še vedno na istem. Finančno neodvisna, samostojna v odločanju, pri vzgoji otrok. Razlika je le v tem, da imam zdaj več časa zase. Svoj čas sem torej delila na čas z njim in čas zase. In zdaj ga imam zase in za svoje prijatelje.

Torej zakaj ni tako lahko najti novega partnerja? Starš, ki ima za sabo razvezo, smrt zakonca, razpad izvenzakonske zveze in dobo samostojnosti, nima niti volje niti časa eksperimentirati z novimi vezami. Preživel je enoizmed najbolj stresnih situacij in niti po pomoti si ne želi nobene nove. Čas, v katerem se starš in otroci postavijo na noge, je naporen, utrujajoč, poln iznajdljivosti in stresnih situacij in ko se njihova življenja utečejo … res mislite, da si želijo ponovno katastrofo, neuspeh ali neobvladujoče stanje??

Življenje polno kompromisov in prilagajanja pač ni tako vznemirljivo in zaželjeno, kot si nekateri predstavljate. Niti za ceno objema in rednega seksa ne. 

Naj ti življenje podarim, …

…

“Oprosti,

nisem radostna ne žalostna,

verjemi,

ta trenutek zmedena sem vsa,

preveč nenadoma,

kot iskra temi,

kot kaplja dežja,

kot želja pozabljena,

otrok moj,

ki veselo raseš v meni zdaj.

Naj ti življenje podarim,

naj te zgubim,

razum me posvari nikar,

le kaj bo z njim,

nasilja, lakote in vojn

današnji svet je poln,

ne vem, kaj čaka te,

bojim se, da nič lepega.

Naj ti pomagam v beli dan,

v temo noči,

srce mi šepeta, želim,

nič nisi kriv,

še so polja in gozdovi,

še ljudje so in ljubezni

in zato življenje čudež je

morda.

Otrok moj,

ko razmišljam trezno, strah me je,

otrok moj,

vendar v meni vse kipi in vre.

Tvoj oče še ne ve,

da v meni živiš, da raseš iz nič,

da drobcena si skrivnost,

ne joči,

ker sem polna dvomov in

vprašanj.

Naj ti življenje podarim …” besedilo Elza Budau

Na Dajanin post dodajam tole pesem, ki pove skoraj vse. Marsikatera ženska se znajde v taki dilemi in ne ve, kaj naj naredi. Ene toliko časa odlašajo z odločitvijo, da je prepozno, druge naredijo splav.
Jaz sem bila enkrat med prvimi, enkrat med drugimi.

Kje in kako naj starš enostarševske družine najde partnerja

To je eno izmed vprašanj, ki se čestokrat pojavlja v naših pogovorih. Kje najti partnerja zase in predvsem kako?

Pri 30 in nekaj čez ali pri 40 in nekaj čez ženske (zdaj se bom pač osredotočila na svoj spol) praviloma nimajo več kake pretirane želje po iskanju partnerjev, letanju od trnja do trnja , spoznavanju takih in drugačnih moških. Večina že ima za seboj resno in/ali dolgotrajno vezo, ki naj bi trajala za vedno. Ta vedno pa je trajal 5,10, 15 ali več let. Kaj zdaj?

Ženske, ki imajo majhne otroke, se velikokrat tako okupirajo z njimi, da niti dihati ne morejo. Nobenega časa nimajo, še za prijatelje ga zmanjka. Druge pa bi rade spoznale novega partnerja in nadaljevale življenje v dvoje. Toda … oni dan, ko smo spet govorile o tem, kakšnega partnerja lahko dobimo, smo prišle do naslednjih ugotovitev:

- ena skupina so razvezani moški. Tu se postavlja vprašanje, zakaj so razvezani. Če so varali ženo in če nam zvestoba veliko pomeni, potem takega nočemo. Volk dlako menja, nravi nikoli. Bojda. Težko pa je ločiti seme od plevela.

- druga skupina so vdovci. Marsikateri svoje umrle žene nikoli ne preboli in tista, ki pride na njeno mesto najbrž ni nikoli dovolj dobra. Le le slab nadomestek. Kako najti takega, ki lahko spet ljubi in brez slabe vesti ljubi drugo žensko?

- tretja skupina so samski moški. Moje mnenje je (pa ne samo moje), da če je moški pri 30 in nekaj še vedno sam in živi pri mami, da je z njim nekaj narobe. Kako je šele s tistimi, ki so pri 40 in nekaj še vedno sami in za sabo nimajo niti ene resne veze. Odraslih dojenčkov se vsi bojijo, pa tudi nadomestne mame nismo rade.

- četrta skupina so poročeni. To je varno in brez obveznosti, vendar moralno sporno. Če je mene varal mož in sva šla narazen … mar bom jaz vzrok razdora drugega zakona?

Večina nas ima izkušnje s samskimi ali ločenimi moškimi. Večina ima slabe izkušnje. Sama lahko samo predvidevam kako čustveno naporno mora biti za partnerja, da sprejme ves paket – žensko in njene otroke, toda tudi meni kot staršu ni ravno lahko. Vedno sem v med dvema ognjema, enkrat z otroci, drugič s partnerjem.

Kakorkoli: v tem trenutku je v naši deželi mala vojska zdravih, vitalnih žensk, ki prekipevajo od življenja in ki so poleg tega, da so matere, hčere, sestre, prijateljice in sodelavke, tudi spolna bitja. Koliko izmed njih potlači svojo spolno energijo globoko vase, ker ne najdejo partnerja. Ali ni to škoda. Bilo bi idealno, če bi samski starši (očetje in mame) imeli svoj kotiček, kjer bi se spoznavali in …. morda celo zaljubljali. Morda bi se take veze še najbolj obnesle.

Nika, recimo, je pred časom napisala prav zanimiv post na temo, zakaj naj bi moški namenili več pozornosti samskim materam.

Posledica posta, napisanega pred kakim mesecem dni

Se spomnite? Jaz se. Nekateri vaši komentarji na moj post, ki jih s takim veseljem pišete na moj blog in v katerem me analizirate in secirate, so bili izredno krivični. Ok, sem bila tiho, kaj čem. S prijateljico sva vedeli, kaj se dogaja, pogovorili sva se, življenje je teklo dalje. Medtem sem napisala post prav na to temo, da ne sodite prehitro, ker vsega ipak ne morete vedeti, ampak … npr. wane je bil tako trdno prepričan, da sem zaje**** stvar, da me je osebno preko maila označil za slabega dvoličnega človeka in še na svojem blogu je izpostavil svoje trdno prepričanje. Prav.

No, danes z njenim dovoljenjem objavljam sad najinega dela. Kapo dol, ženska je imela pogum in se je javno izpostavila. Jaz pa sem imela pogum in sem jo vprašala.

Iskrica ji je pomagala in to veliko bolj kot sem ji pomagala jaz. Ob tej priliki bi se zahvalila tudi novinarki in izjemni ženski, ki mi je pomagala pri izvedbi sobotne delavnice Nadi Mavrič.

P.S.: to je današnji nedeljski dnevnik

Alkohol III.: ozdravitev besa in zacelitev ran

Pri 28 letih sem šla študirat. Ne vem zakaj sem izbrala ta študij, najbrž me je nekaj v meni gnalo, da razčistim svoje travme, pogledam strahovom v oči in sprejmem resnico tako kot je.

V tretjem letniku smo imeli predmet Zasvojenosti. Največ smo govorili o alkoholizmu. Uh, kako se mi je upiralo. Igrali smo razne situacijske vloge in v eni od njih sem igrala mamo. Izbrala sem dve sošolki, ki sta igrali hčerki in eno, ki je igrala očeta. Slednja jebila višja od mene, čokata, temnih gostih las in močnega glasu. Zelo rada se še danes družim z njo. No, ona je igrala, da prihaja zvečer domov s popivanja, jaz pa imam skuhano večerjo. Sedimo za mizo in pride v kuhinjo. V trenutku, ko je vstopila v razred, rekla z grozečim glasom nekaj v stilu kaj je za jest in če sem spet skuhala tole svinjarijo, se mi približala in se postavila pred mano sem planila v tak jok, da me je profesorica komaj umirila. Takrat mi je v glavi kliknilo, da imam hud problem, ki se ga sploh ne zavedam.

Leto kasneje smo imeli pogovor z zdravljenim alkoholikom. Vsakega je vprašal kako se počuti in kaj misli o alkoholikih ter ali imamo kakšne izkušnje z alkoholiki. Ko sem prišla na vrsto sem kot iz topa izstrelila, da je moj oče alkoholik in če bi lahko, bi ga takoj ustrelila. Tisti trenutek, ko sem zaslišala samo sebe in začutila svoj bes, sem se odločila, da s temi občutki razčistim.
V sklopu predmeta je bil intervju z zdravljenm alkoholikom, njegovo družino, obiskom AA in branje strokovne literature. Zelo sem si želela, da bi tudi mama šla z mano na srečanje žena alkoholikov in je res šla. Žal samo dvakrat, saj je ji je zdelo brez pomena in izguba časa. V nasprotju z mano, ki sem ji tam lahko povedala stvari, ki jih od mene prej nikoli ni slišala, je ona ostala hladna in distancirana. Ona nima problema, oči ni alkoholik, vse je ok. Sama sem še nekaj časa hodila na srečanja, da sem od tistih žensk dobila uvid v svojo situacijo in v odnos moje mame in očeta, potem pa sem s svojo terapijo končala.

Ko mi je sestra  pripravila slavje ob diplomiranju, nisem mogla verjeti, da je prišel tudi on. Trezen. Jokala sem kot majhen otrok in ga objemala, objemala, objemala … Če bi bilo po moje, ga ne bi nikoli izpustila. Čutila sem njegove roke na svojem telesu, čutila njegov objem … Sploh se ne spomnim kdaj me je pred tem zadnjič objel.
To je bilo lansko leto. Bil je trenutek, samo trenutek. Midva si nisva blizu, nimava si kaj povedati. Jaz nimam njemu kaj povedati. Prevečkrat sem ga že pokopala in ponovno odkopala upajoč, da lahko zdaj, ko sva še oba živa, stkeva vez oče-otrok. Pa je ne moreva, ne želiva, ne znava. Meni ni več do tega.

Zdaj sem odrasla, imam svoji hčeri, za kateri želim, da poznata očeta, ga čutita kot očeta in ga imata radi kot očeta. Zato sem včash huda, kadar nočeta k njemu ali si zmišljujeta izgovore, da ostaneta doma. Ker poznata mojo zgodbo, me razumeta in spoštujeta mojo željo, da si želim, da sta z očetom.
Zase vem, da sem s točno določenim delom zataknila v otroštvu. Vem, da pogrešam občutek varnosti, pogrešam očeta. Toda … odrasla sem in sem starš. Moram biti močna, moram biti trdna. Moje pogrešanje nima veze z mojim življenjem danes. Ali pač …

Ko sem spoznala Njega, s katerim sem si od prvega trenutka dalje želela dom, družino, skupno življenje do smrti, sem spoznala moškega, v čigar objemu sem se počutila varno. Vizuelno je bil podoben mojemu očetu, vendar ne pije in ne kadi. Sama sem podzavestno naredila copy paste vseh želja, vseh sanj iz otroštva, v najino vezo. Pripravljena sem bila požreti marsikaj, samo da bi imela ta občutek varnosti. Toda … čas … čas res naredi marsikaj. Pet let je bilo dovolj, da sem ozavestila vse svoje zataknjene koščke in jih porinila naprej.

In zdaj sem sama. Zadovoljna sem, da se moji hčeri čutita varno in ljubljeno in pozorna sem na te manjke. Ne trdim, da   mi ne bi pasal kak tak objem. Naučila sem se objemati druge ljudi, npr. prijateljice in ti objemi so skoraj tako blagodejni kot nekoč … imaginarni očetovi …

Do alkoholikov nisem več nestrpna.. Ne čutim besa, ne čutim gnusa. Danes sem sposobna it ven in s sestro uživat v kozarcu martinija.

Zgodba z druge strani – kako alkohol postane izhod iz bolečine

bin pravi:

Zgodba z druge strani! Bil je prijeten fant, športnik (rekreativni) , priden v službi in aktiven v krajevni skupnosti. Skratka dober človek. Kakor vsi normalni fantje, je iskal sopotnico za življenje. Našel je “ljubezen svojega življenja”, in tudi ona ni bila “od muh”! Nič slabega bi nihče ne mogel reči o njej. Zaživela sta skupaj, (poročena) na njenem domu. Dobro so se razumeli, s taščo, tastom, svakom in sosedi. Kmalu se jima je rodil otrok in veliko veselja sta imela z njim. Počasi pa je v njuno srečo pričelo “zamakati”. Poleg službe je obdeloval tudi manjšo kmetijo, bil aktiven v vaški skupnosti, samo športu se je skoraj popolnoma odpovedal. Ni bilo časa! Vse je nekako uspeval “gnati naprej”, samo njej ni bilo nič več prav. Res prav nič več! Kadar je prišel pozneje iz službe zaradi nujnega dela, je bil največji osel. Ko pa je njegov sodelavec zaradi pridnosti napredoval, je bil lenuh in butelj! Saj bi z malo truda lahko on zasedel tisto mesto. Tudi doma ni bilo nič bolje.
Karkoli je naredil, je bilo narobe. Ali ni bilo ob pravem času, ali ne na pravem mestu, ali pa si ni pravilno izbral pomoči pri delu. ( Ata ne more več, brat ima svoje delo, tujcev pa že ne bo vodil v hišo!) Dolgo je iskal “pravilno pot”, poskušal to in ono, vprašal za nasvet, rešitve ni našel. Nekajkrat je tašča posegla v njuno razmerje, v nasprotju s svojimi načeli, saj je videla, da ga njena hči brez pravega vzroka “trpinči”. Vendar ni nič pomagalo. In potem je naredil tisto napako, ki jo naredi večina moških, ko “ne zmorejo več”.
Odšel je od doma! Prvič v gostilno “kar tako”. Čisto po stereotipu je tudi popil več, kot bi bilo prav. Da bi vsaj malo ublažil vso krivico in predvsem žalost, ki ga je dušila. Pozno ponoči je prišel domov, prespal na kavču in zjutraj šel v službo. Po tem so se razmere občasno popravile, pa spet pokvarile, “nemščina” je bila kar pogosto na jedilniku. Še vedno jo je noro ljubil, iskal pri sebi krivdo za njeno obnašanje in upal na ponovno sožitje. Ona pa je živela po svoje naprej. Kadar je bila le preveč tečna, je odšel. Kam naj bi šel, v kraju, kjer ni bil doma. Saj ne moreš kar vdreti k sosedu ali prijatelju, ki imata svojo družino. Torej v gostilno. Kaj kmalu mu je začela očitati tudi pijačo. Tokrat upravičeno! Prav ta upravičenost njene kritike, ga je še bolj utrdila v prepričanju, da je odpovedal on. Da ni izpolnil svoje dolžnosti. Tako je bil krog zaključen. Nikdar mu ni prišlo na misel, da bi jo udaril! To ni bil njegov način. Precej dolgo je trajala ta njegova agonija. Še vedno je upal, tokrat na čudežen preobrat. Vztrajal je v skupnem življenju zaradi otroka, in zato, ker je tako prav! Samo kot osebnost je počasi propadel.
Alkohol je počasi načel njegovo dušo in tudi telo! Po dvajsetih letih je bil samo še bleda senca fanta, ki sem ga poznal. Mogoče bo zvenelo malo patetično, vendar bom rekel tako! Bog že ve, zakaj ga je poklical k sebi!

Tole zgodbo je napisal Bin. Ni samo zgodba, je življenje nekoga.

Alkohol II.: idealna kombinacija za izogibanje moških v velikem krogu

Ne spomnim se niti enega samega očetovega objema. Moj oče je bil tako blizu mene, da sem čutila njegovo fizično moč, mentalno pa neizmerljivo predaleč. Klical me je sine in nekoč mi je v alkoholiziranem stanju rekel, da me ne mara zato, ker nisem sin.
Pogrešala sem njegove objeme, pogovore z njim, pogrešala sem ga do bolečine (še danes ga). Ne glede na to, kako sem se ga bala, sem ga imela neizmerno rada in moja želja po njegovi pozornosti se je sčasoma obrnila na druge moške- moje fante. V njih sem iskala svojega očeta in vse tisto, kar pri njem nisem našla, predvsem objeme in občutke varnosti.

Oče ni nikoli pokazal, da me ima rad. Samo enkrat je rekel, da sem povedala nekaj pametnega, ostalo je bilo samo čvekanje. Ker sem ga še kot otrok dobila (nisem ga dobila, ponoči sem pač prišla k njemu, ker sem imela grde sanje) v zelo kočljivem položaju, za katerega še zdaj trdi, da sem ga sanjala, sem v najbolj besnih momentih bila zanj kurba. Tako me je začel klicati nekje okoli 12 leta in tako mi najbrž pravi še danes. Ko me je nehal pretepati, me je začel psihično maltretirati z žaljivkami. Še predobro se spomnm, kako sem mu nekajkrat rekla, naj me raje udari, kot da me žali. Uf, kako je užival. Še bolj boli dejstvo, da takrat sploh ni bil vedno alkoholiziran, ampak je to počel tudi v treznem stanju.

Svoje fante sem vedno skrivala. Bog ne daj, da bi me videl s kom. In ko me je xy posilil, sem bila … sama, zaznamovana, osramočena, ponižana in osovražena. Nikoli sicer ni rekel, da kaj ve o tem, toda prepričana sem, da so mu o tem povedali v vaških gostilnah. Spomnim se samo tega, da je bil do mene osoren, nerazpoložen in na trenutke zelo sovražno nastrojen.

Moj oče alkoholik in posilstvo sta bila sijajna kombinacija za to, da naredim 200 korakov stran od moških in se jih začnem na veliko izogibati. Ali pa … in to sem seveda naredila jaz, da se vržem mednje in se delam, da jaz izkoriščam njih, namesto zavedanja, da oni izkoriščajo mene.

Pri svojih osemnajstih letih sem spoznala očeta svojih hčera. Bil je prvi fant, ki je vztrajal poleg mene in se hotel z mano pogovarjati. In mi pokazati in dokazati, da moški niso samo nasilni, nesramni, sovražni, konflktni, ampak da so ljudje s čustvi, da so prijazni, ljubeznivi, da objamejo tudi brez tega, da bi morala pred tem z njimi imeti spolni odnos. Oo, kakšne muke sva prestajala skupaj … a bil je uporen in jaz sem se zlamljala. In se zlomila in se odprla.
Psihično je skrbel zame, mi pomagal razvijati občutek, da sem človek, da sem vredna pozornosti, naklonjenosti, da sem prijazna in dobra oseba. V bistvu je bilo narobe samo dvoje: včasih je tudi sam popil alkohol in moj oče ga je sistematično poniževal pred mano.

Ob rojstvu moje prve hčere se ga je moj oče napil in hodeč po vrtu preklinjal moje seme, pleme, … Kako sem lahko tako nesposobna in rodim žensko. Brez pomisleka sem ji dala moj/njegov priimek (mojega partnerja nisem niti vprašala za mnenje), samo da bi mu dokazala, da ga imam rada in da gre priimek naprej. Ni bilo efekta. Zgodba se je ponovila ob rojstvu druge hčere.
Živela sem v hiši s svojo primarno in novo družino. Na trenutke je bilo, kot bi živela v peklu. Iskala sem izhod ven in slednjič pobegnila … na svobodo. In zadihala. Prvič v življenju.

Hčeri sta prihajali za vikende na obisk k mojemu očetu in mami. Videli sta prepire, bruhanje, jok moje mame, … gledali sta vse tisto, kar sem leta in leta gledala jaz. Je bilo to potrebno? Mama je jokala in me izsiljevala, da sem nesramna, ker ju ne pustim tja. Da ju ima rada, da očeta obvlada, da tak pač je ampak malima noče nič hudega. Vrtela sem se v začaranem krogu. Kolikor je lahko, mi je pomagal njun oče, ki je razumel mojo situacijo, moj bes … joj, koliko noči sem prejokala. Kolikokrat sem se peljala iz fakultete in premišljevala ali je vse moj študij vreden te jebe, po domače. Oh ……..

Alkohol I.: tudi moja mama se je zaletavala v kuhinjsko omaro

Koliko sem bila stara? Mogoče kakih 7-8 let. S sestrama smo morale ven iz stanovanja, ker sta se mama in oče prepirala. Sedele smo na klopci pred blokom, ko je pritekla po stopnicah. Držala se je za lice. Ne vem, kam je šla, ne kaj je bilo, vem samo, da je bila zvečer modra okoli očesa. Modrica je bila velika in grda. Kaj je bilo? Udarila se je v vrata kuhinjske omarice. Ona? Nisem ji verjela.

Oče je prišel domov. Imel je krvavo rdeče oči. V kuhinji si je skuhal kavo, se vsedel v kot jedilnega kota in bil tiho. Tamali sta se vsedli okoli njega in ga božali. Mama je stala ob kuhinjskem pultu in se kregala nanj. Da je spet pijan, da je zapravil denar, kako ga ni sram, da hodi tak domov. Stala sem nekje vmes in se vedno bolj pomikala k mami. Opazovala sem očeta. Vedela sem, da je nekaj hudo narobe, da oči ni bogi, da je pijan in da se mama krega nanj. On je gledal v tla, v njem se je nabirala jeza. Nato je rekel sestrama, naj gresta stran, morale smo zapreti vrata kuhinje. Na vratnem krilu smo imeli zelen rolo, ki ga je potegnil dol. Nato smo zaslišale udarce. Nekaj kasneje je mama prišla ven in vse štiri smo šle iz stanovanja. Spet se je udarila v kuhinjskko omarico.

Naslednjč se je zgodilo, da si nismo upale priti domov, ker nismo vedele kaj nas doma čaka. Raje smo čakale mamo, ki je prihajala ob pol enajstih iz službe, kot da bi šle preverit stanje. Zgodlo se je, da je gledal televizijo, spal ali pil kavo, zgodilo pa se je tudi, da je čakal na nas in nas uporabil za svoj strelovod. Mama je šla vedno prva naprej, me pa za njo. Včasih je bila z nami tudi teta Iva.

Po eni strani ga nisem marala, po drugi sem ga pogrešala. Bil je velik in močan, pravi hrust. Imel je globok glas in velike dlani in vsaka batina je zabolela v dno duše. Nikamor se nismo mogle skriti, povsod nas je našel. In nikoli se ni opravičil.
Mama ga je zmerjala, podila iz stanovanja. Kadar ga ni bilo smo iskale denar, ki ga je skrival na omarah in v predalih. Vedno sem bila nervozn, kadar se je bližal čas njegovega prihoda domov. Ta večna negotovost kakšen bo, kakšne volje in v kakšnem stanju, me je spravljala ob živce. Počasi je mojo ljubezen do njega prerasel srd, nepopisen bes, pomešan s strahom. Kadar je dvignil roko nad mano, sem si pokrila glavo z roko. Ta gib imam še danes. Podzavestno se zavarujem pred udarcem. Kako sovražim to. SOVRAŽIM!!!!!!!!!!!! In tega giba se ne morem otresti, ne morem se kontrolirati.

Z našim odraščanjem in selitvijo na vas, se je tudi njegov način “izživljanja” spremenil. Ker smo imele svoje sobe, smo se lahko zaklenile. Moja soba pa je bila na vrhu stopnic prva. In včasih nisem imela ključa in se nisem mogla zakleniti. Ali pa sem bila preprosto prepočasna. Mama je spodaj vpila nanj, naj nas pusti pri miru, on pa je počasi s težkimi koraki lezel proti našim sobam. In ker nisem bila tiho, ker bi tudi v tišini našel razlog za pretep, sem jih dobila. Z besedami ali z udarci. Sčasoma so besede postajale bolj boleče kot udarci.

Ko sem delala kot natakarica v vaškem lokalu, sta nekega večera prišli sestri k meni v službo. Da je oči prišel pijan domov in razbija o hiši. Mama je imela nočno in mislim, da smo se z avtobusom odpeljale k njej v službo ter tam prespale. Niti pomislila nisem, da bi šla prej domov pogledat, kaj se dogaja.

Enkrat me je tako močno prijel za roko, da je vsa pomodrela. Z avtobusom (imela sem mesečno dijaško, ker sem hodila v Lj v šolo) sem se odpeljala na Urgenco, ker sem hotela pokazat, kaj mi dela in da ga zaprejo. Ne vem, kaj zakaj sem mislila, da mi bo kdo pomagal. Ko me je pregledal zdravnik in ugotovil čigava sem (očeta je poznal), je poklical očeta in mu povedal, zakaj sem prišla. Konec prepuščam domišljiji bralca.

Z nami je poračunaval stare račune. Dobivale smo kartone, kot pri nogometu. Nekaj rumenih, potem pa rdeč za vse nazaj in naprej. Kako nasilen je bil in s kakšno močjo me je tepel sem dojela nekje okrog 18 leta, ko me je hotel brcniti, pa je zadel pant od vrat. Dolgo časa je nosil gips, ker si je zlomil nogo. Še danes se sprašujem kje bi pristala jaz, če bi prestregla to brco. Za vrati so bile namreč kamnite stopnice.

Ko se je zadnjič hotel spraviti name in me ni in ni pustil pri miru, sem vzela nož in mu zagrozila. Spomnim se samo tega, da je med naju stopila mama in takrat sem šla ven. Kam točno, ne vem, vem pa, da potem očeta dolgo več ni bilo v hišo. Bi ga zabodla? Bi ga bila sposobna ubiti? Najbrž bi.