Starševstvo +

Tole je bil pa prevelik šok tudi zame

Pred nekaj minutami sem prišla domov. S hčero sva šli na izlet in se spotoma ustavili pri eni od prijateljic na kavi. Ni je bilo doma, je pa bila doma njena hčerka, zelo prijazna 9 letnica. Nama je bilo nerodno hodit v stanovanje, pa sva vendar vstopili, ker naju je povabila na košček čokolade.
Prvi koraki v predsobo niso bili nič posebnega. Sicer sem začutila oster vonj urina, ampak sem videla mačko in sem pač predvidevala, da je tam nekje wc zanjo. Z vsakim korakom globje v stanovanje pa mi je postajalo jasno, da je tukaj nekaj zelo hudo narobe.

Torej, stanovanje je popolna katastrofa. Povsod ležijo obleke, igrače, hrana. Kopalnica je nastlana s perilom. V kuhinji polna miza, pult, stoli. V sobi po tleh in na postelji, … vse polno. Popolnoma razmetano in zanemarjeno stanovanje. Imelo me je, da primem tamalo in jo odpeljem s seboj. Šlo mi je na jok. Tudi moja hči je bila čisto zaprepadena. Pa ajde, da bi bilo samo razmetano bi človek še mogoče razumel. Stanovanje pa je popolnoma zanemarjeno. Kaj takega še nikoli nisem videla. Oziroma sem nekaj podobnega videla v neki zapuščeni hiši, v kateri so se zbirali narkomani. Toda tukaj ne živijo narkomani in to ni zanemarjeno in od vseh pozabljeno stnovanje. Tu živi odrasel človek z otrokom.

Kakšen človek lahko živi v taki svinjariji?
Je njegov zunanji svet odraz njegovega notranjega dogajanja?
Se je duševno sesul ali mu je odpovedal občutek za sedanjost in realnost?
Je izgubil občutek odgovornosti za otroka, ki živi z njim?
Mu je popolnoma vseeno za vse – za svojo okolico in zase?

Tanek je ta led, se bojim da pretanek za hojo po njem. Sicer bo itak slišala od hčerke, da sem bila pri njej, toda če ji povem kaj si mislim in kako sem se počutila znabiti, da se nikoli več ne bo pogovarjala z mano. V dobro otroka, ki pod nobenim pogojem ni vreden življenja v takem domu, bi najbrž morala govoriti z prijatejico in ji pomagati, da spravi v red stanovanje in svojo psiho, toda take pomoči so “škatljive”. Stanovanje se seveda lahko zelo hitro pospravi, ampak nekdo mora skrbeti, da bo tudi pospravljeno ostalo. Kako globoko in obsežno pa lahko drugemu nudiš psihično podporo? Kaj pa če je noče? Kaj pa če je psihično s človekom vse ok, pač pa nima razvitih delovnih navad? Pri 30 letih?

Ne vem, kaj naj naredim in ne vem niti, ali naj sploh kaj naredim. Najlažje se je obrnit stran. Toda jaz nisem tak človek. Smilita, ne smilita, ni mi vseeno tako za prijateljico kot njeno hčerko. Za prvo zato, ker po mojem mnenju ne zmore nositi odgovornosti starševstva, za drugo zato, ker je rojena v tako zmešnjavo.

Zdaj se gram pa kulirat. In seveda premišljevat, kaj naj naredim.

Zlatolaska

Poznate to pravljico?

Hudobna čarovnica zapre ubogo deklico v stolp in pogumen, lep in sploh in oh princ jo reši tako, da po njenih laseh spleza k njen v sobo.
No, o tej Zlatolaski ne bo danes tekla beseda. Danes bom govorila o svoji hčeri, ki ima najčudovitejše blond lase, kar sem jih kdaj videla. Naravne, seveda.

Blond je od …vedno. Pred kakimi 4 leti sem jo postrigla na kratko. V njeni osnovni šoli so imeli vsak eteo malo morje uši in ko jih je dobila, se jih mesece nismo več znebili. Tako sem jo postrigla čisto na kratko, na fanta. V znak podpore se je postrigla tudi ta mala, kar me je presenetilo.

Potem so ji rasle. Prav počasi, ampak dovolj hitro, da ima danes do riti segajočo grivo prelivajočih zlatih las. In kako ponosna je nanje. Na začetku šolskega leta je sicer rekla, da se bo prebarvala na črno, ker jo vsi zafrkavajo, da je “blond v glavo”, ampak zdaj ne razmišlja več resno o tem. Tudi zato, ker ji tiste, s katerimi se ne razume, včasih vržejo pod nos, da ima blond grivo, je na svoje lase zelo ponosna. Vsak dan si jih vsaj 3x počeše, vsaj 2x tedensko si jih umije.
Naključje je hotelo, da je tudi peroksidni sprej iz mojih las naredil podobno barvo las. In zdaj sva dve zlatolaski, ena naravna in ena umetna. Ampak če je zato moja hči srečna in zadovoljna blondinka, sem se pripravljena do smrti sprejat na blond.

Eni tečejo, jaz pa pišem

Nisem športen tip človeka. V bistvu športa ne maram. Sploh se ne spomnim kdaj sem kupila zadnje superge, mislim da pred kakimi 7 leti in jih seveda nimam več. Trenerk itak nimam, nikoli jih nisem niti imela, imam pa nekaj kao trenerka hlač za sprehode s psom, pomivanje stanovanja in delo na vrtu.
Ped leti sme nekaj časa hodila na aerobiko, pa sem po nekaj mesecih nehala. Ne zato, ker bi mi bilo pretežko, ampak bolj zato, ker sem prišla tja telovadit, večina pa se je tam “nastavljala” skozi steklo moškim v fitnes dvorani. Zakaj tako mislim? Ker so bile do neznosnosti naparfumane, na obrazih so imele popoln make-up in nihče me ne bo prepričal, da resen športnik hodi na aerobiko ali fitnes ali kam drugam trenirat

Ne tečem. Sem nekoč poskusila, pa mi ni potegnilo. Rada pa hitro hodim. Najraje po mestu, ker se moram z nečim zamotit in v mestu pač gledam izložbe. V gozdu me po določenem času napade taka tesnoba, da kar pobegnem ven (in takrat tečem ). Delam na tem, da se odvadim tega občutka, ampak … ne vem no. Lažje je ne hodit v gozd.
Zadnje čase rada hodim na sprehode s psom. Zato ga pa imam, mar ne. No, pa to spet niso sprehodi v naravo, ampak po mestu, tudi 5 krogov, če je treba.

Ljudem okoli mene ni jasno, zakaj nisem športen tip. Meni pa ni jasno, zakaj bi morala biti. Vem, da je šport v današnjem času izrednega pomena. tisti, ki športa je zdrav, lep, mladosten, vitalen, oh in sploh. Tisti, ki ne športamo smo pa luzerji. Al kako? Nekaj časa me je to sicer malo morilo, vendar sem se na koncu odločila za to, da ostanem to kar sem, nešportne tip človeka.

Jaz pišem. Tako se sprostim. Mentalno telovadim in to ja nekaj pomeni. Sploh ne vem, če sem sposobna ne misliti za trenutek. Vedno nekaj premišljujem. V avtu se pogovarjam sama s sabo, na sprehodu to počnem s psom. Pogovarjam se o svojih mislih. Ubesedujem jih, da jih potem lažje interpretiram naprej. Treniram … mogoče pa kdaj napišem kakšno knjigo. Mogoče celo naredim nekakšen puzle iz teh postov. Tako kot tekači trenirajo za veliki maraton, tako jaz treniram …samo ne vem še za kaj.

Jaz samohranilka? Jaz pač ne.

Beseda samohranilka mi je najbolj bedna beseda, s katero me lahko kdorkoli klasificira. Sama je nikoli ne uporabljam niti zase, niti za koga drugega.
Pa poglejmo, kaj ta beseda pomeni.

Prva in doslej edina knjiga na temo Enostarševskih družin, ki je izšla v meni znanem in domačem jeziku, pravi:

“Termin samohrani roditelji se odnosi na roditelje koji samostalno, bez drugog roditelja skrbe o djetetu. Definicija samohranog roditelja uvelike ovisi o tome što se podrazumijeva pod riječju samohran. To može značiti sam, samostalan, usamljen, prepušten sam sebi, nevjenčan ili izvan stalne veze. Stoga bi možda takve roditelje bilo opravdanije nazvazi roditelji samci, a ne samohrani roditelji koji se u nas uobičajeno nazivaju.” (iz brošure Za in o jednoroditeljskim obiteljima)

Beseda SAMOHRANILEC naj bi pomenila, da starš sam hrani otroka s svojimi dohodki. Načeloma pa v sloveniji vsi starši dobijo otroške dodatke za otroke, pa preživnine in vdovci in vdove pokojnine po umrlem zakoncu (razen če je bil umrli zakonec redno zaposlen manj kot 5 let). Vprašanje je, koliko enostarševskih družin ne prejema nobenega drugega dohodka kot samo plačo starša, kar pomeni, da vsem drugim družinam finančno nekaj prispeva država (seveda otroški dodatke dobijo VSE družine, tudi dvostarševske) in bivši partnerji s plačevanjem preživnin. Preživnine so namenjene otroku, za izboljšanje oziroma ohranjanje njegovega položaja (obiskovanje interesnih dejavnosti, ki jih je obiskoval prej, igrače, obleke itd) in ne staršem, pri katerih živijo ti otroci.
Roko na srce, pa je življenje z otrokom dražje, kot življenje brez njega, zato npr. jaz preživnino vključim tudi v najemnino stanovanja (ki ga definitivno ne bi imela v centru mesta, ker je meni pač vseeno kje je pošta, pa trgovina, pa šola, pa plesna šola), plačevanje vode, elektrike, interneta in sploh stroškov stanovanja (ki bi jih bilo manj, če bi živela sama) in seveda za hrano, ki bi je prav tako porabila dosti manj, če bi živela sama. Za našo družino je zadnjih nekaj mesecev preživnina pomenila preživetje. Brez tega dohodka in pa otroških dodatkov ne vem, kako bi/če bi preživele.

Torej … jaz sama sebe ne tretiram kot mati samohranilko. Proti temu izrazu se borijo tudi na Hrvaškem in v BIH. V obeh državah želijo jasno in nedvoumno razdelitev terminov enostarševska družina, starš samohranilec in/ali samski starš.

Američani imajo kakopak spet najlepšo skovanko sigle parent family, ki jo je težko lepo prevesti v slovenščino.

P.S.: Smo edina država bivše Yugoslavije, ki smo šele letos dobili prvo društvo enostarševskih družin. Je to sramota? Ne, to je odraz naše družbe, ki je popolnoma nezainteresirana za odstopanja od bele in črne barve. Splošno stanje je namreč tako, da smo enotarševske družine v tem sivem polju, kjer se nas ne loči in tako ne motimo iluzije popolne družbe.

Ampak stvari se premikajo … na bolje.

Tako FORUM in tako DRUŠTVO.

(Brez)pogojna ljubezen

Ljubezen … nam je vsem v pogubo, bojda. Enim bolj, drugim manj, je pa vsekakor izredno pomembno in odločujoče čustvo.

Pred časom sem imela pogovor na temo brezpogojne ljubezni. Kaj je to, kje jo “najdemo”, kako jo čutimo in kako se nanjo odzivamo. Pa pojdimo po vrsti.

Ko sem bila najstnica sem noro hrepenela po tem, da bi imela koga, ki bi me imel rad. In pri opisovanju tega “da bi me imel rad” sem pogostokrat uporabljala besedno zvezo, “da bi me imel brezpogojno rad”. Pri fantih namreč nisem čutila česa podobnega, pa tudi v družini in pri prijateljih ne. Torej sem hrepenela po tem, česar nisem občutila.

Od nekod sem dobila idejo, da me bo imel brezpogojno rad otrok. In zato sem si ga želela. Otroka, ki bo zadovoljil moj manjko, ki me bo imel rad ne glede na to, kakšna sem, v kakršnem koli čustvenem stanju sem in kaj lahko dam oziroma česa ne morem (znam, nočem) dati. In sem dobila otroka. Takoj mi je bilo jasno, da se bo vsaj nekaj časa ves moj svet vrtel okrog hčerke in prepričana sem bila, da se tudi njen svet vrti samo okoli mene. Danes vem, da so dojenčki najbolj egoistična bitja in ves njihov svet so oni sami. Ampak mene je skrb zanjo zapolnjevala in ko sem dobila drugo hčerko je bil moj občutek brezpogojne ljubljenosti dvojen.

Danes vem, da je bila njuna ljubezen brezpogojna do nekje 10 leta. Ko se jima je enkrat svet razširil in sta v svoja srca začeli sprejemati prijatelje, sem jaz (sicer še vedno glavna) postala ena izmed ljudi, ki jih imata radi. Seveda me imata nadvse radi, ampak imam občutek, da nič več brezpogojno. Tudi sovražili sta me že, no, v resnici sta sovražili moja dejanja (kadar jima nisem česa dovolila oziroma sem jima striktno prepovedala). Njuna brezpogojna ljubezen bi se najbrž izgubila že veliko prej v primeru, če bi ju pretepala, poniževala ali ravnala z njima grdo. Starši sploh svojo brezpogojno ljubezen do otrok radi pogojujemo na način:

“Če ne boš priden, te z očitom ne bova imela rada.” ali

“Bodi dober sin in naredi tole, pa te bo imel oči najraje.” Starši uporabljamo začuda veliko takih in podobnih stavkov in prav osupljivo je, da sploh še ostane kaj ljubezni potem, ko nas otroci tolikokrat “razočarajo”.

Odrasli … mislim, da med odraslimi ni brezpogojne ljubezni. Svoja čustva pogojujemo s tem, kako se dotični obnašajo do nas, kaj nam delajo ali česa nam ne delajo, kako se obnašajo do nas, itd. “Do tukaj te imam nadvse rada, od tukaj naprej je pa dovolj” ali “Zdaj si šel čez mejo, preko katere moja ljubezen ne seže.”

Po nekako 15 letih iskanja brezpogojne ljubezni sem prišla do zaključka, da edino pri svojem psu čutim nekaj podobnega kot je ta famozna brezpogojna ljubezen. Vsak dan me pozdravi. Če sem slabe volje, se umakne vstran in me z očmi spremlja toliko časa, dokler ga končno ne pokličem k sebi. Vame leze, tudi če mu pozabim dat za jest in za pit, pa tudi če sem huda nanj, ker razmeče smeti. Ne glede na vse se pride zvečer pocrkljat k meni v posteljo. Tuda kadar sem zelo huda nanj in ga kregam, je takoj naslednji trenutek pri meni. Pes bi me imel rad tudi čebi se drogirala ali kradla. Z mano bi bil tudi če bi živela na cesti. Torej … rad me ima ne glede na vse.

Ne vem, če med ljudmi obstaja BREZPOGOJNA LJUBEZEN. Mislim, da je to mit, imaginarno čustvo, ki si ga vsi želimo čutiti … od drugih ljudi. Da bi nam bili drugi vdani in nas imeli rade tudi v najbolj neznosnih trenutkih.

Mislim, da je brezpogojna ljubezen pogojena z občudovanjem. Bolj ko te nekdo občuduje, več je pripravljen storiti zate. In potem pridemo v situacijo, ko se človek noro zagleda v drugega človeka in je v tistem trenutku (ki lahko traja tudi nekaj mesecev ali/in let) pripravljen zanj storiti vse. Popolnoma in dobesedno vse. Ampak ti trenutki minejo in brezpogojna vdanost se razpusti kot jutranja meglica.

Pomlad d.d.

Ura je 17.37. Sedim v pisarni in sem očitno na netu. Mal je čudno pisat v službi. Nisem navajena tega ambienta. Manjkajo rože, manjka skodelica kave, ampak glasba je pa prava.

Torej POMLAD D.D..

Pomlad je jasno, to vemo vsi, letni čas. Pa je res samo letni čas? Zame je pomlad vsaj s človeškega, predvsem ženskega stališča, podjetje. Kaj podjetje, prava korporacija je. Ko se namreč bliža pomlad in famozen datum 21.3.2007, se vzporedno s tem začnejo odvijati “čudne” reči. Lahko bi jim rekli pomladni marketing.

Po vseh revijah lahko prebirate recepte o magičnih dietah in telovadbah, s katerimi tako rekoč čez noč izgubite salo. Ponujene so vam raznorazne pomladne maske, s katerimi se bomo tiste, ki smo bolane ker imamo celulit, do pomladi oziroma najkasneje do poletja, pozdravile. Kakopak v reklamni kampanji ne pozabijo na moške. Le-ti se lahko naučijo kako pridobiti mišično maso in izgubiti pivski trebuh. Se pa moramo srinjati, da v kampanji veliko več pozornosti namenijo ženskam.

Ta pozornost vsekakor ni zastonj, za nekatere (ali za večino) pa je celo zelo nadležna. Recimo zakaj si moramo ženske brit noge? Zakaj je samo pobrito in negovano telo lepo? Zato, ker se tako proda več brivskega pribora in več mask, kremic in druge negovalne kozmetike. Tudi ličila in barvni odtenki so drugačni, še prav posebno pozornost pa je treba nameniti pomladitvi oziroma oživitvi kože (mar je skozi zimo umrla ali kako?).

Pomlad zahteva nova oblačila; nove čevlje, torbice, plaščke in jopice, hlače, majčke in kar je še tega. Naj se človek še tako trudi, skoraj nobena stvar izpred leta ni več uporabna. Niti barvno niti stilsko.

Ko na koncu ostane človek brez denarja, s slabo voljo in naveličanostjo v duši, ga zadane še tisto najhujše, najglobje:

ljudje se začnemo čudno obnašati. Sosed iz sosednjega vhoda me čudno gleda in tudi jaz sem kar naenkrat opazila, da mimo v našo trgovino hodi en luštkan tip. Kaj hočem povedat? Ljudje opazimo stvari, ki jih čez leto ne ali pa bistveno manj. Zaljubljamo se, zgubljamo glavo, delamo bedarije, zaradi katerih nas je potem še celo leto sram pred prijatelji. Ampak… je pa zastonj (bolj ali manj).

Pomlad skrbi za globalno gospodarstvo, za pretok denarja, za naliteto in za to, da se ga tudi tisti ljudje, ki sicer ne konzumiramo drogo, vsaj enkrat letno zadanemo.

Moja hči je včeraj vsa vznesena izjavila, da je v Mercatorju srečala tko kjut tipčka, da bova od zdaj naprej hodili tja nakupovat. Pa na Msn-ju je spoznala enega radovljičana, ki je tudi noro luštkan. Kaj pa jaz …

Zapravljala ne bom, ker nimam kaj, ampak zadetek sem pa že. Skoraj celo leto. Popoln zadetek.

Tvoja dolžnost je, da kot starš skrbiš za otroka …

… do 18 leta starosti.

Med današnjim pogovorom s prijateljico sem se spomnila na pogovor, ki smo ga že kako leto nazaj imele s hčerama. Iz šole sta prišli domov in važno oznanili, da zdaj poznata svoje pravice in moje dolžnosti. Da sem dolžna skrbeti zanju do 18 leta. Ko sem ju vprašala, od kje jima te informacije, sta odvrnili, da so imeli v šoli pogovore na to temo, v katerih so se učenci seznanili s svojimi otroškimi pravicami.

Ok, potrebovala sem nekaj dni, da sem stvar pretuhtala, potem pa smo se vsedle in pogovorile. Njihova pravica torej je, da:

- me prijavita, če sem do njiju nasilna (kakorkoli nasilna)

- me prijavita, da jima ne dam za jest, spat in ju ne oblečem

- me prijavita, da jima odrekam prosti čas in ju silim delat

- so v šoli upoštevani in enakovredni partnerji pri pogovorih z učitelji

- lahko prijavijo učitelja, ki se do njih vede neprimerno (?), se nanje dere (to velja tudi zame)

Skratka, da imata eno malo morje pravic, ki jih lahko uveljavljata in me prijavita, če jih jaz kršim. Pa sem ju vprašala, če imata tudi kaj dolžnosti, pa mi nista znali odgovoriti. Torej smatram, da otroci svojih dolžnosti ali ne poznajo ali jih nimajo. Imajo samo pravice.
ZAKON O ZAKONSKI ZVEZI IN DRUŽINSKIH RAZMERJIH pravi:

Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok.

Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravice in dolžnosti, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Te pravice in dolžnosti sestavljajo roditeljsko pravico.

in
Starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil morajo v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist.

Starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže nanjihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja.

In sem jima prebrala zakon ter uradno razlago in potem še svoj pogled na to.

Ok, jaz sem dolžna skrbeti za svoje otrok. Se strinjam s tem; zato jih tudi imam, ker sem si jih želela in ker želim skrbeti zanje. Kot vemo, so otroci kot nekakšen nepopisan list, ko se rodijo. Na ta list najprej pišejo starši, ker so največ z njimi, toda na ta list včasoma začnejo vse pogosteje pisati tudi drugi ljudje, na katere starši imajo ali pa ne morejo imeti vpliva. Pišejo vse živo. Od grdih besed in psovk, ki jih otroci tam nekje pri 7 letih začno nosit domov, do modric od pretepov. Tam nekje pri 10 letih začnejo resno preizkušati meje dovoljenega in kakšno stvar ukradejo ali se kaj zlažejo ali koga ogoljufajo. Potem postanejo vrstniki glavni pisci na tem listu, do katerega starši že bolj redko pridejo, na koncu pa itak zmanjka prostora za kakšrnokoli opombo ali predlog. Kje, da bi se kdaj uporabil edigs ali radirka, vse se vestno beleži na list.

V globalu starši vedno svojim otrokom želijo le najboljše. Glede na “razsvetljenost” ali “odprtost” staršev tudi otroci spoznavajo svet z različnih zornih kotov, kar se mi zdi v bistvu v redu. Nič ni samo črno ali samo belo, vse so odtenki in dovolj miselno odprt človek hitro ugotovi, da družba ni enosmerna cesta.

Kaj naj naredim, če mene otrok ne posluša? kaj naj naredim potem, ko sem v njegova ušesa spustila 20000 besed, pa še vedno naslednji dan šprica šolo ali se pretepa po pouku ali jezika tovarišici? Kako naj mu dopovem, kako naj otrokovo pozornost preusmerim nase?

Hčeri mi seveda na ta vprašanja nista znali odgovorit, ker se niti onidve tako ne obnašata niti jima drugo, kot da bi starš takega otroka vseeno moral po zadnji plati, ni padlo na pamet. Ampak tepst se pa otrok ne sme. Ali lahko? V izjemnih primerih, sta rekli, a to je že odstopanje od pravic otroka.

Kaj pa, če otrok popolnoma ignorira starše? Kaj pa, če otrok začne jemati mamila ali pri 13 letih prihaja domov v zgodnjih jutranjih urah ali pri 9 letih tako moti pouk, da je nemogoče delati v razredu? Kaj pa s takim otrokom? Ga imajo starši tudi dolžnost vzgajati in skrbeti zanj?

Kakšne so dolžnosti otroka?? otrok je vendar dolžan poslušati starše in se vesti po njihovih navodilih. Otrok ne sme staršem odgovarjati. Otrok mora doma pomagati staršem in skrbeti za psa, če si ga je on želel. Otrok se mora do drugih ljudi obnašati spoštljivo in prijazno. Otrok mora ….. teh dolžnosti ni, ne obstajajo. Očitno!! Kajti otroci zanje ne vedo. In potem se jaz kot starš sprašujem:

Za svojega otroka moram skrbeti, pa tudi če ga kot starš ne morem obvadovati. Vsi vemo, da smo si ljudje karakterno sila različni in ni res, da lahko vsakega otroka odrasli obvladamo. Sem že srečala otroke, pred katerimi kar okameniš, tako brezobzirni in neustrašni so. Pa je mama enega od takih otrok dušica od duše, ampak ker živi sama z njim in ker nima avtoriteta nad njim (in je nikoli ni imela) je fant lokalni pretepač. Seveda to ni vzorec, to je primer, kako vsi starši ne moremo vse otroke obvladovati.

Torej, naš čas je izrazito podrejen otrokom, kar seveda ni nič čudnega, saj jih je vedno manj. Toda bojim se, da prihajamo v drugo skrajnost, kjer bodo otroci prevladali in bomo odrasli njihovi sužnji. Oprostite, če bo pa temu tako, potem pa se sploh nimamo kaj čudit, da se vedno manj odraslih odloča za otroke. Mi (naša družba) iz otrok dela tirane odraslim in odrasli se (tak je moj občutek) otrok že kar malo bojijo.

Dobro, jaz imam še kakih 8 let dela, potem pa frrrrrrrrr bosta odleteli. Ampak če pa bolj resno začnem premišljevati o svoji želji po še enem ali dveh malih frockih pa me glede na današnji trend malikovanja in postavljanja otrok na oltar, vse mine.

Nedolžna pri 38 letih

Poznam jo. Žensko, ki pri 38 letih ne pozna ne užitka in ne bolečine spolnosti.

Neko poletno popoldne sva sedeli na terasi mehiške gostilne in pili kavo. Bil je čudovit dan. Govorili sva o poslu, o strankah, vzponih in padcih pri sklepanju pogodb. Potem sem govorila o tamalih in na koncu o svojem patnerju (in seveda o seksu). Po kratki tišini, ki je nastala, me je pogledala izpod čela naravnst v oči in rekla, da ne ve, kako se počutim, ker je še devica.

Trenutek zatem sem bila sila vesela, da se spodnja čeljust drži lobanje, kajti v nasprotnem primeru bi mi najbrž padla v naročje od začudenja. Kwa? Nedolžna? Zakaj? Mislim kako? No, kako to? Saj je vendar imela fante, saj vendar flirta. No way, to je najbrž vic poletja …

Ne, ni bil vic poletja. Ženska je v resnici nedolžna. Bila takrat in je še vedno. Najbrž. Kakorkoli, po tehnem razmisleku sem ugotovila, da je pravzaprav zelo srečna.

Ženska ne ve, kaj pomeni potreba po seksu. Niti sanje se ji ne, kaj pomeni, da hrepeniš po moškem v sebi. Kadar je sama s seboj nima potrebe, da bi se igrala (sama s seboj, seveda.) Kadar vidi moškega, ki ji je všeč, si ga ne poželi tudi telesno. In niti ne razmišlja o tem, kako bi zgledalo ljubljenje z njm, saj še nikoli ni tega počela.

Z nekom je hodila 8 let. Osem let in nista nikoli seksala. Zakaj? Zato, ker je globoko verna in bo prvič izkusila telesno ljubezen na poročno noč.

Ne ve, kako boli, ko te zavrne moški, s katerim ti je bilo v seksu krasno. Ne ve, kako prazno se lahko počuti ženska, če jo moški izkoristi samo za seks. Ne ve, da je med moškimi velika razlika in da si dva nista podobna v ljubljenju. Ne ve, da ženska lahko moški ego hudo prizadane prav v postelji in da sta v intimnosti človeka najbolj izpostavljena in brez zaščite. Ne ve, zakaj moški varajo in zakaj ženske boli glava. Ne ve niti tega, kako božanski je občutek, če se ljubiš z nekom, ki ga ljubiš in ki ljubi tebe. To vse je zanjo skrivnost.

Od najinega pogovora je minilo že kar nekaj let in še vedno premišljujem o tem. V bistvu je lahko srečna, ker ne pozna tega. Seveda je intimnost krasna, čudovito je ljubljenje s človekom, ki je ves tvoj. In do neznosnosti boli, ko ostaneš sam in boli spoznanje, da je nekdo hotel le tvoje telo, tebe kot človeka pa ne. In kako dolga in boleča je pot spoznanja, da se vse vrti okrog seksa ter kako velik del življenja je spolnost in kako nevaren poligon čustev je.

E da mi je, da sam ona ….