V SSJ te besede ni, ljudje pa jo vedno pogosteje uporabljajo – ŽENOMRZCI
Najlažje je, seveda, prepisati odlomek iz knjige (kot sem to zasledila v zadnji Oni), malo bolj naporno pa je povezovanje različnih delov besedila s prepletanjem lastnih izkušenj in ustvarjanjem ter podajanjem svojega mnenja. No, pa se lotimo dela.
Kako nastanejo moški, ki mrzijo oziroma sovražijo ženske?
V knjigi so opisane dvostarševske družine, vendar bi se iz vzorcev obnašanja staršev dalo narediti tudi enostarševske. Torej, pogoji, v katerih se kali sovražnost moških do žensk so:
- oče je prestrog ali preveč pasiven
- mati je pasivna ali dominantna (oziroma otroku ne da dihati)
1. če je oče tiran, je mati žrtev, plaha, nemočna, nesposobna upreti se moči moža. Sin ima dve možnosti: ali postane tak kot oče; torej, da ga vsi poslušajo in je glavni in ves svoj bes, ki ga nikoli ni smel usmerit v očeta, usmeri v druge ljudi, ko odraste, ali pa postane tak kot mati; nemočen, plah, nesposoben živeti sam.
Dejstvo je, da mame v takih družinah pogostokrat zlorabljajo svoje otroke tako, da se njim jočejo na ramenih in govorijo, kako so uboge in potrebne zaščite. In, seveda, od otrok pričakujejo zaščito pred možem. Sinovi kakopak tega bremena ne morejo nositi, saj mame ne morejo ubranit pred očetom, se jim pa materino obnašanje tako živo zažre v podzavest, da svoj bes nad dejstvom, da jih je mama zlorabljala in da ji niso mogli pomagati, usmerijo v druge ženske.
“Ko se mama na tak način naslanja na svojega sina, pri njem izzove strah in zasičenost z ženskimi potrebami kasneje v življenju. Če žena izrazi bolečino ali potrebo po njem, bo najverjetneje reagiral z gnusom, besom in prezirom, ker ga bo spominajala na njegovo pretirano zahtevnomamo, zaradi katere se je počutil nezadostnega.”
Možno je tudi, da mama v strahu pred očetom laže, zato da bi sebe zavarovala in možev bes usmerila v otroke. Npr. ko oče naroči mami, kaj naj otroci naredijo, mama tega ne prenese otrokom in ko pride oče besen domov, so tepeni otroci in ne ona. Na tak način sinovi dobijo sporočilo, da so ženske zahrbtne, nemočne in da jim ne moreš zaupati. Kot odrasli možje potem ta bes usmerjajo na vse ženske, ki jim ne zaupajo, jih obtožujejo koristoljubja in izkoriščanja.
2. dominirajoča mati, ki otroku ne pusti dihati, ki kontrolira vsak njegov gib in vedno bolje ve, kaj je dobro zanj kot on. “Ko mati s pretirano kontrolo in neprestanim reševanjem veže otroka nase, mu tako ustvarja prepričanje, da ne more preživeti brez ženske. To pri dečku ustvarja močan občutek odvisnosti. Kasneje bo čutil, da ima njegova partnerka enako moč, da ga frustrira, da mu odreka ljubezen, da ga zaduši, in najpomembnejše, da ga naredi šibkega, nemočnega in odvisnega.”
3. če je oče pasiven, potem sine dobi sporočilo, da se vse težave in negativna čustva rešujejo tako, da se umakne stran, v svoj kotek. Torej, kadar bo občutil, da je možen prepir z partnerko, se bo umaknil. Pa ne samo prepir, karkoli, kar bi zmotilo mir, rutino.
Sama sem imela partnerja, ki je ob vsakem problemu šel spat. Dobesedno spat. In ko se je zbudil, se je delal, da je problem izginil. Pa seveda ni, le včasih se mi je posrečilo, da sem ga sama rešila.
4. ko mati zavrača otroka, to izgleda nekako tako, da je do otroka hladna, zadržana, ne izraža čustev. Otroka ne poboža, ne stisne k sebi, ne poljubi za lahko noč, skratka med njima je neznosna distanca. Ko tak sin odraste, se ne zna spoprijeti z nobeno frustracijo. Za take moške so vse ženske hladne, zahrbtne in zadržane, po drugi strani pa jih idealizirajo tako, kot so kot otroci idealizirali svoje mame (da so nežne, pozorne, dobre, prirpavljene pomagati).
Taka mati pogosto kaznuje svojega sina, kadar pokaže svoje normalne potrebe po njej. Tako dobi otrok še dodatno sporočilo, da so njegove potrebe sramotne in nesprejemljive.
“Veliko ženomrzcev uporablja nasilno in mačo obnašanje do žensk, da bi se ubranili pred temi nesprejemljivimi občutki ranljivosti.”
V naši kulturi je še vedno sprejemljvo nasilno obnašanje do žensk. No, ni tolerance 0, zato lahko zamižimo na eno ali obe očesi in se delamo, da tega nasilja ni.
Moški, ki zrastejo v ženomrzce praviloma iščejo močne in uspešne ženske (ki imajo svoje službe, so neodvisne, imajo kariero, skratka njihovo življenje je urejeno). Take ženske potem psihično in fizično ubijajo. In potem pridemo do tistega, kar je najbolj boleče za ženske. Partnerke teh moških se obupno trudijo, da bi jim ustregle. Iščejo ključ do razrešitve problema, pa tega ključa ne najdejo, ker ga seveda ni.
Same propadajo, ker se njihovi partnerji na njih psihično praznejo, okolica pa jih označi za mazohistke, ki uživajo v takem razmerju. Najbrž je jasno, da to niso mazohistke.
Sama sem bila 5 let v razmerju, ki je bilo psihično uničujoče. Res sem si želela, da zveza uspe, toda nič, kar sem naredila, ni bilo dovolj dobro. Z nikomer se ne bi smela družiti, moji prijatelji so bili brez zveze, moji sorodniki sovražni do njega, moji otroci so bili zateženi, moja želja po nežnostih in po partnerskem odnosu doma in v gospodinjstvu pa totalen kretenizem. Vem, da je bila v njegovi družini mama glavna in dominantna oseba, ne poznam pa njegove družine, saj sem jo v 5 letih videla le enkrat.
100x sem šla stran, pa spet nazaj. Do onemogosti sem odhajala in zdaj, ko sva se res razšla, mi je padel kamen s srca. Ne vem, če je ženomrzec, to premišljujem sedaj, vem pa, da zveza ni bila zdrava in da bom zdaj kar nekaj časa sama, da pridem psihično k sebi.
Knjigi je naslov MOŠKI, KI SOVRAŽIJO ŽENSKE IN ŽENSKE, KI JIH LJUBIJO.
Sunshine pravi:
Najbrž bi lahko rekla “welcome to the club”. Tudi sama sem odšla iz ene uničujoče zveze in tudi sama sem o tem pisala na blogu.
Veseli me, da tudi ti ohranjaš pokončno glavo in da si dovolj močna, da preživiš tudi to.
25. februar 2007 ob 19:32
katarina pravi:
sem brala tvoj post. sprašujem se, pa kako zaboga se sploh lahko znajdemo v takih razmerjih?
25. februar 2007 ob 19:34
čivka pravi:
Si že poizkusila s knjigo “Ženske, ki preveč ljubijo?”
25. februar 2007 ob 19:40
katarina pravi:
a to pa še ne. moram? bi rada, da naredim povzetek
25. februar 2007 ob 19:50
Sunshine pravi:
Meni se zdi pomembnejše vprašanje kako zaboga v takih razmerjih lahko vztrajamo. Kako se tam znajdemo je jasno: ker so to moški, ki so duhoviti, inteligentni, uspešni, očarljivi in ljubeči. In na začetku sploh ni razloga, zakaj on ne bi mogel biti najčudovitejši partner na svetu.
Potem pa se zlo priplazi tako počasi, da ga sprva sploh ne opazimo. Predvsem zato, ker najprej vse skupaj zanikamo in se slepimo da so to osamljeni, redki primeri. Ker je pač težko razumeti, da bi tak zlat človek lahko bil pravi diktator. In še preden se zaveš, si do vratu v dreku.
25. februar 2007 ob 20:27
katarina pravi:
ej, točno tako piše v knjigi na začetku in točno tako sem se jaz počutila v moji vezi. z zobmi sem se držala zanjo, tako pomembna mi je bila. do določene točke ,seveda, ker drugače bi bila še kar naprej v njej.
25. februar 2007 ob 20:33
Sunshine pravi:
Same here.
25. februar 2007 ob 21:02
Fetalij W. Tyschew pravi:
Nerad prekinjam to debato o težkih razmerjih, ampak če za vse obstaja psihološka razlaga, potem je možno, da ve IŠČETE take moške, ker je bil oče premalo dominanten ali kaj vem… pač, razmišljanje. nekje v sebi veste, da v nekem človeku tiči “zlo”, ampak vseeno se ga lotite… podzavest opravi veliko dela za vse nas.
25. februar 2007 ob 21:10
bin pravi:
Ja čudne so te reči! Zagledaš se v “partnerja svojih sanj”, Greš z njim na večerjo, v kino mogoče, in potem do prve proste sobe. Tudi tam sta se dobro ujela. Pa sta že kar “par”. In si pričneta ustvarjati “dom”. Toda čigav bo ta dom? Eden je “doma” ob dobrem računalniku, v hitrem avtomobilu, ali na večerji v luksuzni restavraciji, drugi pa na majhnem vrtičku ob hiši, v lepo urejenih in počiščenih prostorih, in ob doma pečeni praznični potici. Eden bi rad najlepše trenutke preživel na slovitem koncertu, drugi pa hrepeni po umirjenem nežnem klepetu v dvoje. Oba sta “svoj način” že zakoličila in odstopanje od tega – boli! Saj bi se tudi mirno razšla, vendar je vmes že kaka skupna investicija ali otroci. In tako, neglede na spol in dominantnost sta oba “prikrajšana in ogoljufana”. Oba popuščata do meje “še sprejemljivega” in ne vidita popuščanja na nasprotni strani. In tako se oba “mučita” dokler ne poči. Takrat pa je težje breme spoznanje svojega lastnega neuspeha in zmote, kot pa izguba partnerja, imovine in celo otrok. (Saj le-te v resnici izgubita oba!) Pod težo takega bremena pa je človek nepremišljen, razdražen in se odziva čisto drugače, kot bi se odzval v stanju odgovornega partnerstva. Prepad med njima dobi “neskončno” globino. Kadar pa zagovorniki “stare šole”, predvsem cerkveni učitelji, pravijo, da naj bi se partnerja pred poroko ne “dajala dol”, je pa to nekaj nezaslišanega. In vendar bi marsikatera od teh neposrečenih zvez razpadla še pred stopnjo, ko je ločitev težka, če bi si oba morala malo “od daleč” ogledati svojega bodočega. Od blizu je marsikaj precej megleno.
25. februar 2007 ob 21:24
katarina pravi:
kaj ima že to veze s spolnostjo?
naj se torej poročimo nedolžni in potm ugotovoimo ,da si v postelji ne ustrezamo? naj potem zamahnemo z roko in rečemo: ah, sej bova seksala samo takrat, ko bova imela otroke in seks pa res ni pomembne za dober odnos.
no ,takega zakna si pač ne predstavljam.
ostalo pa … imaš prav. ampak ženomrci so pa mogoeč res taki, kot sme zgoraj opisovala. sej bom do konca prebrala knjigo in ti sporočim ,zakaj jih ženske ljubijo.
25. februar 2007 ob 22:31
bin pravi:
Na kratko, preden prečitaš knjigo!
S spolnostjo res nima dosti “veze”. Ima pa veze s potomci, zaradi katerih je potem razhod tako boleč in težaven. Pri malo daljši vzdržnosti bi se bolje spoznala, tudi to, kakšna sta, ko nekomu nekaj manjka. Tako pa “užitki” preglasijo tiha svarila, ki bi jih oba morala opaziti.
Glede osnovne teme pa mislim takole. Ženske podzavestno iščejo “močnega” partnerja, da jih bo zaščitil, kadar bodo one odpovedale. Naravni gon pač! Ljubeči moški, ki hoče svoji družici ugoditi kolikor je le mogoče, pa ne vzbuja vtisa “močnega moškega”. Torej “pravi moški” je tisti, ki te “postavi na trda tla že v prvem stiku. Samo vsakdanje življenje z njim je pa zelo težavno. Ti še vedno “obvladaš situacijo” in ne rabiš njegove pomoči, on pa hoče uveljaviti svoj “položaj”. In to je to!
26. februar 2007 ob 14:17
katarina pravi:
bin, maš prav. vendar poznam žensko (o kateri sem sicer že pisala tukaj), ki je več kot 6 let hodila s fantom brez da bi enkrat seksala. pa sta šla po 6 letih narazen. tako lahko poderem tvojo terorijo o tem, da je seks pomemben dejavnik za vezo. ampak seveda, to sploh ne pomeni, da nimaš prav generalno. žal pa tudi tega ne vem, ker nisem nikoli delala raziskave na tem področju.
veš, zakaj so včaasih družine ostale skupaj? ker ni bilo možnosti ločitve, ker ženska ni mogla preživeti sama in je enostavno MORALA potrpeti vse, kar ji je zakon prinesel.
danes tega ni več, lahko ženska gre, če ne more ali noče biti s partnerjem. otroci … jaz sem pač prepričana, da moji živijo v zdravem okolju in da jim razen denarja (imata premalo žepnino za svoje pojme) in modernih oblek, nič ne manjka. jaz sem živela v dvostarševski družini, pa imam dosti hujše travme kot jih bosta imeli moji hčeri. z njunim očetom se ne prepirava, celo na kavo greva kdaj skupaj, nihče od naju ni promiskuiteten.
seveda tudi naša družina ni popolna, vendar je daleč bolje, da smo narazen, kot da smo skupaj in se vsakodnevno buzeriramo.
26. februar 2007 ob 14:47
bin pravi:
Ne vem, ali jaz slabo pišem, ali ti slabo čitaš? Prav dejstvo, da sta po šestih letih “preizkušanja” (tudi brez seksa) lahko šla narazen, sem hotel izpostaviti. Brez seksa pač ni bilo otrok, pa tudi vse ostale užitke skupnega življenja sta doživljala drugače. In sta spoznala, da nista za skupaj! Ne vem, kdaj in zakaj je pri tebi zaškripalo, vem pa, da pri mnogih parih, ki so imeli čudovite “medene mesece” ali celo leta, zaškripa ob prvi nosečnosti. Takrat žena presenečena ugotovi, da so bile vse nežnosti, lepe besede in darila pred tem le sredstvo, s katerim je pridobil njeno telo. Pa čeprav večinoma ni tako! Samo moški ob pričakovanju otroka ne doživimo hormonskih sprememb, ki bi nam “pomagale” počakati na otroka in kasneje na telesno ljubezen. In marsikateri moški “s polnimi jajci” JE zelo težak. In zato mislim, da je lahko tudi dobro, če ona že prej ve, kakšen je, “ko ga tišči mleko”.
26. februar 2007 ob 20:01
katarina pravi:
ej bin ,res ne vem, zakaj se ne razumeva. ali pa se samo midva ne razumeva, pa naju vsi ostali razumejo.
jaz nisem šla stran zaradi tega, ker bi bilo v seksu kaj narobe ali ker bi me varal. jaz sploh nisem videla skupne prihodnosti z njim. pa sem imela 22 let. pa sem še malo počakala in dočakala še enega otroka in sem namesto z enim, šla z dvema.
jaz bi šla v vsakem primeru stran, ker si nisem predstavljala družine oče-mama-otroci. želela sem si otroke, ne pa moža. nisem imela predstave o tem, kako naj bi zgledala srečna družina in si je potemtakem niti želet nisem mogla.
si pa sploh ne prestavljam ,da hodim z nekom leta, pa nimava nič telesnega kontakta. me pa zanima kako bi to zgledalo ampak žal poznam telesen užitek in se mu za nič na svetu ne odrečem. ali pa, kdo ve!!
26. februar 2007 ob 21:13
bin pravi:
Takole pišeš: (nisem imela predstave o tem, kako naj bi zgledala srečna družina in si je potemtakem niti želet nisem mogla.) Pa si zdaj predstavljaš kakšna naj bi bila srečna družina?
Srečne družine, kakršne vidiš v filmih ali romanih NI. Življenje traja dlje od najdaljšega filma. Nasprotja med člani družine se praviloma začnejo na povsem vsakdanjih stvareh, kasneje šele preidejo na “važne” odnose. Prav “zmota” o srečnih družinah nosi veliko krivde za “polome” v današnjih zvezah med mladimi. Nekdo ti je že napisal: ZA LJUBEZEN SE JE TREBA BORITI! Pa za srečo tudi!
O tvoji izjavi: (želela sem si otroke, ne pa moža.) pa ne vem, kaj naj si mislim. Saj potem je pa čisto vse v redu! Otroke si dobila, moža si se “rešila”, kaj torej še hočeš?
27. februar 2007 ob 16:10
katarina pravi:
kaj naj bi pa hotla? kaj pa hočem?
moža nisem nikoli mela. midva nikoli nisva bila družina, ampak par, ki je imel otroke. in zdaj dosti dobro funkcionirava in sva bolj ali manj dobra starša. in starša sva – kar je za otroke najbolj pomembno. pa ne ubijava se.
pod srečno družino sem mislila družine, ki zdravo funkcionirajo. ne happy family kot jih vidiš v filmu.
27. februar 2007 ob 19:59
bin pravi:
Kako pa misliš katarina da izgleda “družina , ki zdravo funkcionira”?
Ali mogoče misliš, da obstajata oče in mati, ki se v vseh vsakodnevnih zadevah takoj in brez pomislekov strinjata? V družini, ki dobro funkcionira, morata partnerja (saj se družina prične samo z združitvijo partnerjev) biti pripravljena na dvogovor. To pa pomeni, da je treba znati poslušati drugega. poslušati pa ne pomeni ubogati, temveč poizkusiti dojeti, kaj je govorec hotel izraziti. Samo na tak način lahko najdeta rešitev, ki bo sprejemljiva za oba. Pa si ti kdaj bila pripravljena sprejeti spremembo “svoje zamisli” kot pravilno rešitev in ne kot popuščanje – nekakšno podrejanje?
28. februar 2007 ob 08:41