Starševstvo +

Ko ga najbolj sovraži gre na njegov grob in prižge svečo

Stara je bila 15 let. Končala je osmi razred in z mislimi je bila že v prvem letniku srednje šole. Imela je fanta, ki ga je imela noro rada in s katerim je nekaj dni nazaj zgubila nedolžnost. Bil je njena prva ljubezen in mislila je, da je za vedno.

S prijatelji so poleti hodili k bližnji reki, v kateri so se kopali ali pa se samo družili ob njej. Tja so zahajali tudi drugi domačini, med njimi zelo premožen moški, oče in mož. Takrat je imel kakih 35 let. Beseda je dala besedo in dogovorila sta se, da jo bo v petek peljal v disko. Seveda starši niso vedeli, da hodi v disko. Ko so zvečer vsi v hiši odšli spat, je ona smuknila ven in se ob kakih 2 zjutraj vračala domov.

V petek jo je čakal na cesti blizu njenega doma. Vozil je mercedeza, kar njej sicer ni nič pomenilo, ker se na avtomobile ne spozna. Vprašal jo je kam jo pelje in povedala mu je ime diskoteke, ki je bila kakih 8 km daleč. On se je odločil, da gresta na Bled. Bilo je pozno poletje in terase so bile odprte. Sedla sta na eno izmed njih in on je naročil vino. Ni ga pila, ker ni pila alkohola. Zlivala ga je v korita z rožami. Bila je jezna, ker jo je pripeljal tja in je trmarila, da hoče nazaj. Potem sta se zapeljala do blejskega gradu. Hotel jo je objeti in poljubiti, pa ga je odrinila. Njen fant je bil pri njem zaposlen. Bila je noro zaljubljena vanj. On pa je bil 20 let starejši od nje in je bil … starec. Bil je jezen. Zahteval je, da zapusti avto, ona pa ni hotela ven. V glavi se ji je rolala misel, kaj bi bilo, če bi prišla prepozno domov in kako naj sploh pride domov z Bleda. Če bi prišla zjutraj in bi jo starša videla, bi jo oče najbrž hudo pretepel. Tega pa ni hotela. Zato je vztrajala pri tem, da ne gre iz avta in naj jo pelje domov. Nekaj časa jo je gledal, potem pa je zaloputnil vrata in speljal.

“Tko te bom pofukal, da ne boš nikoli pozabila,” je zasikal.

Dolgo sta se vozila. Šele kakih 13 let kasneje je ugotovila, po kateri poti sta šla in ob katerem gozdu je ustavil avto. Svoj sedež je porinil nazaj in ji rekel, naj se sleče. Ni se hotela. Udaril jo je. Obrnila se je, da bi šla ven, pa ni mogla, ker so bila vrata zaklenjena. Postal je nasilen. Še enkrat jo je udaril po obrazu in odpela je hlače. tudi njen sedež je porinil nazaj in ji med prerivanjem potegnil hlače do kolen. Ker se mu ni pustila, jo je udaril še enkrat in še enkrat. Še nikoli je nihče ni tepel po obrazu in ob vsakem udarcu je doživela nov šok. Eno hlačnico ji je potegnil čez stopalo in se z vso težo prevrnil nanjo. Bil je gol. Pogled na njegovo telo ji je bil oduren. ni se ga hotela dotakniti. Ko je z roko šaril po njenem mednožju, je začela vpiti. Z eno roko ji je prekril usta, z drugo je … Vse skupaj je trajalo kako minuto. Nato se je oblekel in jo odpeljal domov. Ko je stopila iz avta se ji je zahvalil za prijeten večer.

Naslednji dan je njen fant že vedel, da “njegova punca raje da fukat, kot da bi šla peš domov”. Takoj je prekinil z njo, ona pa se je zaprla v sobo in si porezala roke. In potem še obraz. In tako v neskončnost.
Najprej se je rezala po telesu, potem o duši. Nikomur ni mogla povedati, tisti pa, ki so vedeli, so se delali, da ne vedo. In ona je izbrala eno izmed dveh poti: ali z nikomer več ali promiskuiteta.

Prebolevanje je trajalo 12 let. V teh letih je bila psihično neštetokrat posiljena in tudi počutila se je tako. Niti ni razvila zdrave navezanosti na moške, ker niti ni vedela, kaj lahko z njimi počne … razen seksa.

Prvič ji je odleglo, ko je slišala, da je on umrl. Takrat se je res počutila olajšano. Toda šele 17 let po posilstvu in 7 let po njegovi smrti je zmogla toliko moči, da je šla na njegov grob. Fizično je mrtev, toda v njej živi naprej.

Stokrat in stokrat se ji vrača v spomin noč posilstva, stokrat in stokrat prekolne, da ni ušla takrat, ko bi še lahko, prekolne sebe in njega in se zjoče. Toda po njegovi smrti čuti, da je nekako vstala od mrtvih. Ko ga najbolj sovraži, gre na njegov grob in prižge svečo. Eno zase in eno zanj.

Strah za svoje življenje

Slovenski pregovor pravi, da ima strah velike oči. In da je strah od znotraj votel, okoli ga pa nič ni. Oboje je kretenizem. Strah je, je opozorilo na nevarnost, ki je lahko resnična ali namišljena. Žal to ponavadi izvemo šele potem, ko je dogodka konec.

Po telefonu je jokala. Jokala je tako bridko, da me je srce bolelo. Vem, da je močna ženska. Poznam jo kar nekaj časa in poznam jo v dno duše. In vem, da jo mora situacija, v kateri se je znašla, boleti do korenin. Drugače ne bi jokala.

Ločuje se. Najprej je mislila, da bo ves postopek potekal mirno. Mož je sicer občasno imel napade “žalosti”, v katerih je njunemu sinu govoril, da ga boli srček, ker mamica odhaja in da je grda, ker ga zapušča, toda dlje od tega ni šel. Skupaj živijo v novem stanovanju, v katerem ima vsak svoj kotek, pa vendar se srečujeta z možem dnevno. Od trenutka, ko je prejel ločitvene dokumente, se je njen svet popolnoma spremenil. Postalo jo je na smrt strah.

Na CSD-ju je najprej jokal, da jo ima rad in da ne razume, zakaj ga zapušča. Nato je skušal socialno delavko prepričati ,da je nora, da rabi psihiatra, da normalni ljudje ne odhajajo kar tako. Potem … potem je utihnil. Zdaj jo samo spremlja z očmi. Kadar pride domov, stoji na oknu in jo gleda. Ko zjutraj odhaja v službo, hodi po stanovanju za njo in .. jo gleda. Če pride kasneje, kot bi po njegovih izračunih morala, vpije nanjo in ji grozi. Zelo pomemben podatek je, da je po poklicu policaj in da ima doma tudi orožje.

Mojo prijateljico je strah za lastno življenje in za življenje svojega sina. Svetovala sem ji, naj gre na CSD in policijo (kakšna ironija, pa prav on je policist) in naj pove o svojih strahovih. Kadarkoli lahko pride k meni, toda to je slaba tolažba, saj sva dve uri vožnje z avtom stran druga od druge. Zdaj bi potrebovala nekoga blizu nje, nekoga, h kateremu bi se lahko zatekla in ki bi jo bil zmožen zavarovat. Pa ima koga?

Jokala je v telefon in njen jok me še zdaj spremlja. Vem, kaj jo še čaka in nevem, kakšen bo konec njene ločitve. Bo preživela ali bo žrtev?

Počutim se tako nemočno, da mi gre na bruhanje.

Zaodrje

Ne vem, če se vam dogaja kaj podobnega, toda to, kar se dogaja meni, je prav zanimivo. Sicer sem že pred časom rekla, da sama ne bom analizirala blogov, toda … vsaj svojega moram.

Blog pišem od … oktobra. Začela sem zato, ker sem takrat ostala doma in sem imela veliko časa. Med brskanjem po siolovih straneh sem čisto slučajno prišla na blogovje in niti pod razno si nisem predstavljala, kaj to pomeni in kakšne razsežnosti ima pisanje na spletu. Takrat niti društva še ni bilo, prvo srečanej družin je bilo šele sen, zato sem svoj blogih poimenovala tako, kot se zdaj imenuje društvo.

V mojem življenju se dogaja toliko stvari, da se mi zdi fino nekatere izpostavit. Seveda imam tudi jaz “skrivnosti”, ki pa so to le za širšo publiko, zame osebno … jaz bi rada o njih govorila, samo feedback na ta pogovor bi bil najbrž linčanje. Zato bom o nekaterih stvareh pač molčala in se o njih pogovarjala sama s seboj.
Pišem o sebi, o svojih doživetjih, razmišljanjih, čustih. Se mi zdi, da sem edino za to res kompetentna. Seveda vsak dan spremljam dogodke doma in po svetu, gledam TV in vem, kako so oblečeni naši estradniki, politiki in druge javen osebnosti, vsak dan se vračam spat v mesto in tudi tam marsikaj doživim, toda o tem ne pišem. Ne vidim razloga, da bi govorila o obleki Saške Lendero, ki jo mimogrede veliko mam z veseljem posluša in sploh nima tko slabe glasbe, ali o obleki Janševe spremlejvalke na dunajskem plesu. Sebi sem pomembna v prvi vrsti jaz, potem moji hčeri, sestri, pa dobro še starši, prijatelji , društvo…. potem je pa nekaj časa megla, potem pa …. se vidi zemlja.

Na mojem blogu se znajdejo taki in drugačni komentatorji. Če bi pisala kolumno v časopisu, pač ne bi mogli komentirati in če bi napisala knjigo tudi ne bi mogli, na blogu pa … če bi zablokirala komentarje tudi ne bi, ampak jih ne blokiram. Se mi zdi, da kar dobro vrtnarim in da slej ko prej vsakega vsiljivca odženem. Je pa zanimivo, da se komentatorji (seveda ne vsi) pritožujejo nad tem, da pišem samo svoja stališča, mnenja in svoje misli, pa jih zdaj javno sprašujem ali želijo, da pišem njihove misli in stališča?? Kar je pa sploh zanimivo je pa to, da velikokrat prav ti, ki se nad tem pritožujejo in govorijo, da sem sovražna, nestrpna, potem v zaodrju z mano debatirajo in mi suflirajo teme, o katerih naj pišem. Zaodrje je mail, na katerega mi pišejo in seveda srečnja 1:1 ob kavi. Nekateri me prijazno opozarjajo, da o določenih temah ni dobor pisat (npr. korupcija), ker to lahko tudi njim škodi (zakaj že?), drugi so navdušeni nad posti in pravijo, da zjutraj v službi najprej skuhajo kavico, potem pa preberejo moj post.
Nemalokrat sem prav prijetno presenečena nad tem, kdo vse bere moj blog. Presenečena zato, ker se jim zdi moje razmišljanje zanimivo in včasih neko stvar, o kateri že imajo svoje mnenje, skozi moj post vidijo v popolnoma novi luči. Takih konstruktivnih debat sem izredno vesela in skozi le-te tudi sama spoznavam življenjeske situacije z drugih zornih kotov. ampak ti ljudje ne pišejo na moj blog, ti ljudje mi to povejo v živo, kar je sploh nepreceljiva vrednost zame in seveda sem počaščena, da o mojem pisanju razmišljajo.

Ko sem pisala o razmetanem stanovanju, sem pisala o svojih občutkih. Seveda so me nekateri komentatorji napadli, da samo čvekam in nič ne naredim. Rada bi te superljudi videla, kaj bi oni storili na mojem mestu. Ampak, ups, tega ne bom videla, ker ne morejo bit na mojem mestu, zato pa tudi nihče od vas (razen dveh ljudi) ne ve, kaj je bilo v zaodrju. Ja, lahko bi objavila tisti mail, ampak ni bila poanta v tem, da javno razgaljam neko osebo, poanta tistega posta so bila moja čustva.

Samozavest … tudi post na to temo je večina razumela popolnoma drugače. Nič hudega. Hudo je le to, da nihče ni prebral posta skoncentrirano in ni videl stavka : seveda nisem popolna in seveda ne znam vsega… Pa je to moj problem? Jaz sem se odločila, da ni.

Naj omenim samo še post, v katerem govorim o svoji končani vezi. nisem napisala, da me je partner maltretiral in da je bil grob, nasilen do mene. Napisala sme, da sva manipulirala drug z drugim, da si najbrž globoko v sebi nisem želela ostati za vedno – do konca življenja. govorila sem spet sam oo sebi, svojih občutkih in on je užaljen, ker nisem pisala o njegovih občutkih. Kar je pa sploh zanimivo je pa to, da so ljudje presenečeni nad tem, da sem ranljiva.

Ne pričakujem, da se bo z mano strinjal kdorkoli, toda … ljudje, najbrž jaz največ vem o svojih občutjih, doživetjih in preživetjih.

V izogib bolečini se raje odpovem svojim sanjam

Zbolela sem. Boli me uho in zebe me. Imam vročino. Vem, zakaj sem zbolela in v bistvu sem vesela. Najprej je zbolela duša, zdaj je zbolelo telo. Ko se bo duša pozdravila se bo tudi telo.

Ko sva se spoznala, sem se zavestno izgubila v njegovih očeh. Prvič v življenju sem si zaželela, da bi bilo za vedno. Za vedno. Pred njm sem že ljubila, platonsko in resnično, toda nikoli srečno. Po vsem, kar sem v otroštvu in mladosti preživela z moškimi, mi je povsem jasno, da jih ne znam, ne morem in v končni fazi tudi nočem ljubiti. Še bolj zato, ker sem svoja zadnja ljubezenska čustva ubijala na prav absurden in nečloveški način. In jih seveda ubila.

Ljubezen boli. Kakorkoli so ta čustva sladka, nežna in omamna, so vendar tudi boleča, pekoča in v dno duše ubijajoča. Tisti prvi del so bile moje sanje, drugi del je moja resničnost. In ko sem spoznala Njega niti prvega niti drugega ni bilo več v meni. Človek pač resnično ljubi samo nekajkrat v življenju in vse kar mu ostane od teh ljubezni so spomini na tiste roke, tiste ustnice, tiste poglede, tiste občutke. Tisti čas …

Skratka, ko sem spoznala Njega, sem bila že shojena zemlja, po kateri so že premnogi hodili in je postala tako trda, da na njej ni nič več raslo. Ampak on je kopal in kopal in skopal in zrahljal in pograbil in posejal in ….je zrasla trava.
Ko sem spoznala Njega, sem mislila, da je za vedno. In je bilo za vedno slabih pet let. Vsak dan je bil poln Njega. Povsod je bil on, tudi ko mi je do onemoglosti težil in vztrajal pri svojih nerazumnih pravilih in sem jokala zaradi njega … Pet let sem bila popolnoma njegova, vsako sekundo. Ker pa nisem bila zaljubljena vanj, ampak sem šla v zvezo “z glavo in pri polni zavesti”, mi je seveda kmalu postalo jasno, da je najina zveza enosmerna cesta, na koncu katere je zid. Ničkolikokrat sva šla narazen. On je odšel, jaz sem jokala, on je prišel nazaj. Krog se je sklenil, drug z drugim sva manipulirala. Z zobmi sem se držala za tiste čudovite trenutke, ki sva jih skupaj preživela, metala pesek sebi in drugim v oči, da sva popoln par, čeprav sem vedela, da se bom z vso silo zabila v tisti zid na koncu najine poti. Do bolečine sem si želela, da bi nama uspelo in to je bil moj največji kiks. Nama ni moglo uspeti, ker nisva sanjala istih sanj, ker nisva hodila po isti poti. Hodila sva vzporedno in on je na koncu odtekel stran, jaz sem pa z vso silo priletela – v zid.

Pobirala sem se 14 dni. Pobirala na kolena. Zdaj počasi dvigujem glavo in vse me boli. Moje sanje so se raztreščile in izpuhtele. Od njih je ostalo … kup spominov in solza. In odločitev, da se ne grem več. Že prej sem bila prepričana, da življenje v dvoje s kompromisi, prilagajanjem in odpovedovanjem, ni zame. Globoko v sebi sem tudi v tej vezi držala distanco, saj sem ostala popolnoma samostojna in neodvisna ves čas. Kar je sicer krasno, vendar po drugi strani pomeni, da se niti jaz niti on nisva bila sposobna odpovedati svojemu življenju oziroma sva se bala soodvisnosti.

In zdaj sem tu. Na točki -10, smer navzgor. Spoznanje: partnerstvo v kakršnikoli obliki, ki je povezano s kakršnimikoli ljubezenskimi čustvi, ni zame. Zakaj bi morala trpeti? Zakaj bi se morala zaletavati v zid? Koliko je možnosti, da zveza uspe in traja do konca življenja? Premajhne možnosti so in ker sem ziheraš, me igra na srečo ne zanima.

Za ceno bolečine se raje odpovem svojim sanjam. Ene gor ali dol. (uf, se že postavljam na noge in dvigujem brado )

Skromnost je lepa čednost/Dobro blago se samo hvali

Že celo življenje poslušam, da nisem dovolj skromna, da nisem dovolj ponižna. Nikoli sicer nisem razumela te skromnosti in ponižnosti, toda z leti se mi je ta stavek nekako zažrl v podzavest in bi ga rada spravila ven. Kot trn v prstu mi je (ne, ne v riti, tam ga še nisem imela, ).

Kako se odzovete, ko vas vprašajo, kaj znate delati? Začnete naštevat ali premišljujete in potem izdavite, da znate dihat? Vam je neprijetno, ko vas drugi hvalijo ali se počutite majhne, ko naredite nekaj pomembnega, pa tega nihče ne opazi?

Kadar mene ljudje sprašujejo kaj vse znam, začnem naštevati kot iz topa. V svojem fohu znam vse, v gospodinjstvu znam vse, o vzgoji vem vse, skratka sem prava enciklopedija znanja. Poznam kar nekja ljudi, ki se pogostokrat na moje naštevanje znanja odzovejo s stavkom: “Ti pa ne znaš biti skromna” ali “A se ti ne zdi, da se preveč hvališ”.
Spomnm se, ko sem morala v neki službi na “zagovor” svojega dela. Delala sem kot vodja poslovne enote med štirimi moškimi, ki so delali skupaj že 8 let in so bili trije od njih že pred mano drug drugemu nadrejeni. Ko sem prišla tja sem se dejansko počutila, kot bi prišla v levjo kletko. Ob koncu leta sem šla “v štab” na zagovor svojega dela in tam sem jim povedala, kaj si mislim o vsakem od svojih sodelavcev. Če bi bilo po moje bi vse odpusila ali premestila ker tista enota zelo očitno ni funkcionirala. Moj nadrejeni se je posmehnil in rekel, da bom potem sama ostala in sem mu odvrnila da super, saj itak znam vse delati. In tudi sem znala vse delati, saj sem bila vendar vodja enote in sem morala obvladati stvari. To je bilo očitno preveč za moško psiho (podjetje z 250 zaposlenimi, od tega samo 15 žensk in od njih samo jaz vodja enote). Če bi mi podaljšali pogodbo bi jo jaz zavrnila. Pa je niso podaljšali in tako lahko rečem ,da so me odpustili.
Ko sem prišla na razgovor za novo službo, me je potencialni delodajalec vprašal kaj zna delati. Rekla sem, da znam vse. Pa je začel naštevati in kmalu prenehal, ker sem odgovorila, da znam vse. V 14 dneh sem mu uredila vse dokumente, pospravila zmešnjavo v pisarni in … dokazala, da znam vse.

V čem je keč?

Keč je v tem, da se zelo hitro učim. Imam univerzalno logiko, ki jo vsak razume, zato lahko delam karkoli, pa bodo vsi okoli mene vedeli, kaj delam. Stvari delam tudi zelo hitro in mi tako ostane več časa za opazovanje okolice. Zakaj bi sama raziskovala rač. program, če se lahko vsedem poleg sodelavca in ga nekaj časa opazujem pri delu. Poleg tega me ni sram vprašati, če česa ne vem in tako zelo hitro povežem delčke znanja in si ustvarim sliko. Vse je logično, samo logiko je treba odkriti. Zame ni nelogičnih stvari.

Seveda ne znam vsega, daleč od tega, toda … KDO ME BO HVALIL, ČE SE NE BOM SAMA. Dobro blago se vendar samo hvali in če se človek sam pohvali, potem že mora biti samozavesten. O stvareh, o katerih nmam pojma, se ne pogovarjam. Če pričakujem sogovornika, ki je vseved na področju, ki ga jaz ne poznam, si vzemem najbolj težko knjigo s tistega področja in jo prežvečim. Če drugega ne, ga lahko sprašujem take stvari, da si ne bo mogel kaj ,da ne bi pomislil, da se vsaj malo spoznam na njegovo področje.
Mora biti res konfuzno spoznati človeka, ki z dvignjeno glavo in samozavestim korakom hodi med ljudmi, pa se niti trenutek ne obotavlja prositi za pomoč, ko jo potrebuje.

Dejstvo je in to dejstvo priznavam, da ne znam vsega. Rada se učim in rada imam občutek, da nisem neko ubogo bitje brez samozavesti, polno skromnosti (lažne ali prave) in upognjenega hrbta. Skromnost je lepa čednost toda dobro blago se samo hvali … ne gre skupaj, sta pa oba pregovora pregovora istega naroda.

Kot pravi veliki veleum in gverilec Birko: težko je biti popoln in ljudje bi morali ceniti moj trud.

Spomin na teto Ivo

Premišljujem o prijateljstvu. O tem, kdaj sem prvič dobila občutek, kaj so to prijatelji. Mislim, da mi je to sporočilo dala moja mama, ko sem bila še otrok.

Kot majhno deklico je mene in moji dve sestri čuvala teta Iva.

Takrat je imela kakih 60 let in je živela sama v stanovanju poleg našega. Njeno življenjsko zgodbo in nauke sem vpijala vase kot goba in zdaj, ko premišljujem o njej, se mi že kremži obraz v jok.
Bila je še majhna, ko sta ji umrla starša. Vzgajala jo je teta, ki je imela tudi svoje otroke. Lepo je skrbela zanjo, le pri hrani je bila zelo stroga. Če za kosilo ni vsega pojedla, jo je hrana na krožniku počakala za večerjo. Mlada se je poročila z učiteljem, ki so ga domobranci ubili na Uhru in ga je šla nekaj dni po ustrelitvi iskat v grapo. Ni ga spoznala po obrazu (ki je bil popolnoma zmaličen), pač pa po gumbu, ki mu ga je en dan prej, preden so ga odpeljali, zašila z drugo barvo sukanca od ostalih. Nikoli več se ni poročila in nikoli več ni imela nobenega moškega. Živela je sama zase, delala v kuhinji v Kliničnem Centru in ko je enkrat med srčnim napadom skoraj skuhala svojo roko v loncu vrele vode, so jo upokojili.
Moji mami je bila ona vse. Posojala ji je denar, pazila na nas in nam nudila zatočiše kadar je oče norel po stanovanju. Tudi zoperstavila se mu je, kadar je hotel na silo priti v njeno stanovanje, da bi obračunal z nami. Spomnm se, kako je nekoč norel in udaril po moji novi pisalni mizi, da je zgornji sloj iverke odstopil. Stekle smo k teti Ivi, potem pa je ena, ne vem katera od nas treh, potihem odšla nazaj v stanovanje in vzela vžigalice.
“Da ne bo zažgal stanovanja,” je rekla in tega se spomnim kot bi bilo včeraj. Le od kod ji ideja, da bi oče zažgal stanovanje.
Kadar je bila mama ponoči v službi, oče pa je vandral okoli, nas je hodila gledat in pokrivat. Ne vem kolikokrat je ponoči pršla k nam in ne vem ali je sploh spala takrat. Mama je velikokrat rekla, da sploh ne bi preživela brez tete Ive in da ji je kot druga mama. Dokler se nismo dokončno odselili na gorenjsko, je bila naša zaščitnica, prijateljica in angel.
Ko je umrla mi je bilo žal, da nisem prišla večkrat k njej v najstniških letih. Zelo rada bi dobila knjigo iz katere mi je brala zgodbe o hudiču in angelu in o mejnem kamnu. To niso bile katoliške zgodbe, čisto nekaj drugega je bilo in takih zgodb nikoli več ne nisem slišala.

Seveda je znala biti tudi stroga in groba. Kot prvo, v bloku ni prenašala potepuških mačk. Enkrat je eno tako zabila po stopnicah, da ji je razbila glavo. Ni marala, da jo kličem Iva piva. Imela je navado, da me je močno stisnila za roko in vprašala kako mi je ime. Ko sem od bolečine zavpila Au, me je nagajivo pogledala in rekla: “A Au ti je me.” Zanjo je bil to hec, mene pa so ti stiski rok takrat zelo boleli.

Ne vem kaj sta imeli z mamo, kakšne pogovore sta imeli, vem pa, da ji je ničkolikokrat svetovaa, naj gre stran od očeta. Ampak mama ni šla. In ona ji nikoli ni obrnila hrbta. Vedno, ampak res vedno ji je pomagala, stala ob strani in bedela nad nami.

To so prijatelji.

Koliko takih smrti bo še potrebno, …

… preden bo kdo vzel resno moja opozorila, da razveza, razpad izvenzakonske zveze in nenazadnje samostojna odločitev ženske, da bo rodila otroka kljub temu, da ga bodoči oče noče, NISO HEC.

Poglejmo najprej zadnje žrtve, o katerih se bo govorilo tudi v današnjem dnevniku:
V soboto malo po 18.uri je v Zdenski vasi v občini Videm-Dobrepolje 35-letni moški ustrelil bivšo ženo in njeno mamo. V strelskem obračunu je bil huje poškodovan tudi nekdanji tast napadalca, ki je v noči na nedeljo v Kliničnem centru Ljubljana podlegel poškodbam. Moški, ki si je po grozovitem dejanju sodil sam, je prišel na obisk k otrokoma in nekdanji ženi. Med nekdanjima zakoncema se je kmalu vnel prepir in moški je potegnil pištolo.Otroka, ki sta pri sorodnikih, nista bila poškodovana, je za 24ur.com povedala tiskovna predstavnica PU Ljubljana Martina Gramec.

Zdaj pa nekaj pripovedi o psihičnem in fizičnem nasilju nad bivšimi partnerkami:

1. Ko sem šla sama stran od partnerja, je on potreboval 4 leta, da je dojel, da se ne bom več vrnila, da sem šla dokončno. Štiri leta me je zasledoval, prisluškoval telefonu, “kampiral” pred blokom, nagajal pri stikih tako, da je vzel eno hčerko, druge pa ne. Enkrat je prišel v moje stanovanje, mi strgal vse obleke in me pretepel. Spet drugič sem prišla po hčeri, pa mi ju ni hotel dati. Med prerivanjem in pretepanjem me je vrgel po stopnicah. Ko se je kalvarija po štirih letih končala, sem bila popolna psihična razvalina.

2. Res se po ločitvi moški čisto spremenijo, pokažejo svoj drugi, najbolj negativni jaz. Res postanejo pošasti. Meni se je zgodilo, da sem se ga na trenutke celo bala (kaj takega, se mi v vseh letih, ko sva bila skupaj ni nikoli zgodilo). Dokler zadev nisva papirnato uredila, mi je grozil, da ne bo pristal na dogovorjeno preživnino, ko sva se kaj bolj “udarila” si je celo drznil groziti, da bo naredil vse, da bo dobil skrbništvo nad malo … ob takih trenutkih mi je dvignilo piskr.

3. Pri meni je bilo kar pestro. Imeli smo vse sorte. Najprej grožnje, nato jok in stok in prošnje. Se vrtimo v začaranem krogu. Po otroka ne pride, oziroma hoče da hodimo skupaj vsi štirje. Smo šli enkrat skupaj na pico, pa sem pred otroki poslušala, da imam drugega, da se kurbam, da smo ga odjebali … Brezzveze. Enostavno ne vem kakšno pot naj uberem, da si ga vsaj malo spravim iz glave.
Te dni bo verjetno dobil tožbo za ločitev, potem bo pa joj. Me je že sedaj strah njegove reakcije.

Zdej kar na hodim več z njim, ker nima nobenga smisla, ker sam teži, da naj umaknem tožbo (ne pride v poštev), al pa da se naj jaz odpovem alimentom (tut ne pride v poštev). Sem se ravno danes zdrla na njega, ker je mel spet eno in iste fore. Si je zabil v glavo, da mu ne dam otrok in tut ne pride nič ponju. Zdaj traja vse skupaj že ene osem mesecev. Ne vem kako dolgo bo še. Včasih me čist sesuje. Sem prav utrujena od vsega kreganja. Ej če bi mu jaz delala take scene, bi mi že zdavnaj zavil vrat.

4. Končno sem vložila tožbo za ločitev. Še vedno živimo v istem stanovanju. Zdaj sedi v dnevni sobi na kavču in najini 10 letnici govori, da ga boli srček, ker ga mama zapušča. Da tudi nje nimam rada in da sem pokvarjena. Da ga bom pustila samega im da bom tudi njo (hčerko) uničila. Sploh ne vem, kaj naj naredim. Vsak dan me je strah prihoda domov. Ampak stran moram, ker ne morem več živeti v taki laži.

Vse te ženske so potencialne žrtve svojih mož. Večini uspe in po čudežu preživijo vse divjanje in maltretiranje moškega ega, nekaterim pač ne. Prepričana pa sem, da vsi moški in ženske potrebujejo strokovno podporo pri takem življenjskem prelomnem dogodku kot je ta.

NOBENA ŽENSKA NE BI SMELA UMRETI ZATO, KER JE ZAPUSTILA MOŽA IN NOBEN OTROK NE BI SMEL TRPETI, ZATO KER STA ŠLA STARŠA NARAZEN.

Tudi to delamo, ljudje. Tudi to je naša realnost.

V SSJ te besede ni, ljudje pa jo vedno pogosteje uporabljajo – ŽENOMRZCI

Najlažje je, seveda, prepisati odlomek iz knjige (kot sem to zasledila v zadnji Oni), malo bolj naporno pa je povezovanje različnih delov besedila s prepletanjem lastnih izkušenj in ustvarjanjem ter podajanjem svojega mnenja. No, pa se lotimo dela.

Kako nastanejo moški, ki mrzijo oziroma sovražijo ženske?

V knjigi so opisane dvostarševske družine, vendar bi se iz vzorcev obnašanja staršev dalo narediti tudi enostarševske. Torej, pogoji, v katerih se kali sovražnost moških do žensk so:
- oče je prestrog ali preveč pasiven
- mati je pasivna ali dominantna (oziroma otroku ne da dihati)

1. če je oče tiran, je mati žrtev, plaha, nemočna, nesposobna upreti se moči moža. Sin ima dve možnosti: ali postane tak kot oče; torej, da ga vsi poslušajo in je glavni in ves svoj bes, ki ga nikoli ni smel usmerit v očeta, usmeri v druge ljudi, ko odraste, ali pa postane tak kot mati; nemočen, plah, nesposoben živeti sam.
Dejstvo je, da mame v takih družinah pogostokrat zlorabljajo svoje otroke tako, da se njim jočejo na ramenih in govorijo, kako so uboge in potrebne zaščite. In, seveda, od otrok pričakujejo zaščito pred možem. Sinovi kakopak tega bremena ne morejo nositi, saj mame ne morejo ubranit pred očetom, se jim pa materino obnašanje tako živo zažre v podzavest, da svoj bes nad dejstvom, da jih je mama zlorabljala in da ji niso mogli pomagati, usmerijo v druge ženske.
“Ko se mama na tak način naslanja na svojega sina, pri njem izzove strah in zasičenost z ženskimi potrebami kasneje v življenju. Če žena izrazi bolečino ali potrebo po njem, bo najverjetneje reagiral z gnusom, besom in prezirom, ker ga bo spominajala na njegovo pretirano zahtevnomamo, zaradi katere se je počutil nezadostnega.”

Možno je tudi, da mama v strahu pred očetom laže, zato da bi sebe zavarovala in možev bes usmerila v otroke. Npr. ko oče naroči mami, kaj naj otroci naredijo, mama tega ne prenese otrokom in ko pride oče besen domov, so tepeni otroci in ne ona. Na tak način sinovi dobijo sporočilo, da so ženske zahrbtne, nemočne in da jim ne moreš zaupati. Kot odrasli možje potem ta bes usmerjajo na vse ženske, ki jim ne zaupajo, jih obtožujejo koristoljubja in izkoriščanja.

2. dominirajoča mati, ki otroku ne pusti dihati, ki kontrolira vsak njegov gib in vedno bolje ve, kaj je dobro zanj kot on. “Ko mati s pretirano kontrolo in neprestanim reševanjem veže otroka nase, mu tako ustvarja prepričanje, da ne more preživeti brez ženske. To pri dečku ustvarja močan občutek odvisnosti. Kasneje bo čutil, da ima njegova partnerka enako moč, da ga frustrira, da mu odreka ljubezen, da ga zaduši, in najpomembnejše, da ga naredi šibkega, nemočnega in odvisnega.”

3. če je oče pasiven, potem sine dobi sporočilo, da se vse težave in negativna čustva rešujejo tako, da se umakne stran, v svoj kotek. Torej, kadar bo občutil, da je možen prepir z partnerko, se bo umaknil. Pa ne samo prepir, karkoli, kar bi zmotilo mir, rutino.
Sama sem imela partnerja, ki je ob vsakem problemu šel spat. Dobesedno spat. In ko se je zbudil, se je delal, da je problem izginil. Pa seveda ni, le včasih se mi je posrečilo, da sem ga sama rešila.

4. ko mati zavrača otroka, to izgleda nekako tako, da je do otroka hladna, zadržana, ne izraža čustev. Otroka ne poboža, ne stisne k sebi, ne poljubi za lahko noč, skratka med njima je neznosna distanca. Ko tak sin odraste, se ne zna spoprijeti z nobeno frustracijo. Za take moške so vse ženske hladne, zahrbtne in zadržane, po drugi strani pa jih idealizirajo tako, kot so kot otroci idealizirali svoje mame (da so nežne, pozorne, dobre, prirpavljene pomagati).
Taka mati pogosto kaznuje svojega sina, kadar pokaže svoje normalne potrebe po njej. Tako dobi otrok še dodatno sporočilo, da so njegove potrebe sramotne in nesprejemljive.

“Veliko ženomrzcev uporablja nasilno in mačo obnašanje do žensk, da bi se ubranili pred temi nesprejemljivimi občutki ranljivosti.”

V naši kulturi je še vedno sprejemljvo nasilno obnašanje do žensk. No, ni tolerance 0, zato lahko zamižimo na eno ali obe očesi in se delamo, da tega nasilja ni.
Moški, ki zrastejo v ženomrzce praviloma iščejo močne in uspešne ženske (ki imajo svoje službe, so neodvisne, imajo kariero, skratka njihovo življenje je urejeno). Take ženske potem psihično in fizično ubijajo. In potem pridemo do tistega, kar je najbolj boleče za ženske. Partnerke teh moških se obupno trudijo, da bi jim ustregle. Iščejo ključ do razrešitve problema, pa tega ključa ne najdejo, ker ga seveda ni.
Same propadajo, ker se njihovi partnerji na njih psihično praznejo, okolica pa jih označi za mazohistke, ki uživajo v takem razmerju. Najbrž je jasno, da to niso mazohistke.

Sama sem bila 5 let v razmerju, ki je bilo psihično uničujoče. Res sem si želela, da zveza uspe, toda nič, kar sem naredila, ni bilo dovolj dobro. Z nikomer se ne bi smela družiti, moji prijatelji so bili brez zveze, moji sorodniki sovražni do njega, moji otroci so bili zateženi, moja želja po nežnostih in po partnerskem odnosu doma in v gospodinjstvu pa totalen kretenizem. Vem, da je bila v njegovi družini mama glavna in dominantna oseba, ne poznam pa njegove družine, saj sem jo v 5 letih videla le enkrat.
100x sem šla stran, pa spet nazaj. Do onemogosti sem odhajala in zdaj, ko sva se res razšla, mi je padel kamen s srca. Ne vem, če je ženomrzec, to premišljujem sedaj, vem pa, da zveza ni bila zdrava in da bom zdaj kar nekaj časa sama, da pridem psihično k sebi.
Knjigi je naslov MOŠKI, KI SOVRAŽIJO ŽENSKE IN ŽENSKE, KI JIH LJUBIJO.