Prezrcaljenje vzorcev z ljudi na ljudi
Zgodilo se mi je nekaj, česar še nisem doživela, vsaj ne tako konkretno, direktno in nedvoumno.
Zadnjih nekaj mesecev sem spoznala malo morje ljudi.
Med njimi je ženska srednjih let, urejena, na prvi pogled zelo zrela, svetovljanska, skratka človek, za katerega bi dal roko v ogenj, da ima “pospravljeno podstrešje”. Ko sem jo prvič videla mi je bilo kar malo nerodno. Proti njej sem se počutila kot klošarka – res je bila spedenana in tudi kasneje je bila vedno naličena (jaz se nikoli ne ličim in se nikoli nisem), govorila je počasi, izbrane besede, itd. Na tihem sem si morda za trenutek celo želela biti kot ona.
Družile smo se 4 mesece. Ne veliko, vendar smo se srečevale redno. Vsakič, ko smo se srečale, mi nekaj ni štimalo in bolj ko sem jo spoznavala in bolj ko sem jo poslušala, bolj in bolj sem dobivala občutek, da ona mene ne sliši. Vidi že, čuti mojo energijo, besed pa ne sliši. Ampak ok, sem si rekla, bova že. Še vedno sem bila rada v njeni družbi in še vedno sem občudovala njeno urejenost in obnašanje.
Potem pa je treščilo. V družbi me je napadala, da sem arogantna, ignorantska, da se v moji družbi počuti manjvredno, da ni slišana, da sem skratka superiorna do nje in drugih. Bila sem popolnoma šokirana. Njene besede so me zelo prizadele, sploh pa način, s katerim jih je podala.
Doma sem zatežila sestrama, partnerju, otrokoma, ali sem res taka, ali jaz česa ne vidim. Sem res tako grozen človek?? Ženska je na meni naredila psihoanalizo, pa se tega niti zavedala nisem. Potrebovala sem kakšne 6 dni, da so mi drugi dopovedali, da nisem taka.
Potem pa je spet treščilo. Tokrat direkt v dušo in brezkompromisno. Rekla mi je, da ona mene ne bo več prenašala. Da sem taka kot njen bivši mož. Da je ona to prenašala 15 let in ne bo več. Da ni slišana, da se počuti poleg mene manjvredno, da hočem vse zase, da me ne zanima mnenje drugih, … skratka, da sem njen mož, od katerega se je ločila in ga ne misli več prenašat.
Vame je prezrcalila vse travme in nerazrešene probleme s svojim možem, me po svoji zrcalni podobi ocenila in svojo oceno podala vesoljnemu svetu. O meni, mojem karakterju, mojem obnašanju do drugih, skratka o meni, ki pa me sploh ni mogla spoznati, saj mi je (najbrž) že po prvem srečanju začela lepiti masko svojega moža, ki ga ne prenese.
To sem doživela prvič in prvič na tak način. Dalo mi je mislit. V mojem življenju ni veliko ljudi, ki jih ne prenesem, bom pa potegnila črto in pod vsakega napisala, kaj me moti pri katerem. Znabiti zanimivo. Upam, da ne delam iste napake kot jo dela ta ženska.
Dajana pravi:
Ja. Tipična antisocialna osebnost. Takih je 20%. Težko jih je pogruntat, ker so tako urejeni, naličeni, prijazni, za hrbtom pa držijo nož. Značilnosti:
http://www.ednevnik.si/entry.php?w=alja&eid=8522
Pa še – za protiutež značilnosti socialne osebnosti:
http://www.ednevnik.si/entry.php?w=alja&eid=8549
31. januar 2007 ob 21:44
WWW pravi:
Če hočeš vedeti, kakšna si, povej kaj te najbolj moti pri drugih in si to vzami kot zrcalo.
31. januar 2007 ob 21:47
katarina pravi:
WWW, mene najbolj moti, če sogovornik govori pooočasi, zmedeno, ne dokonča stavka. ampak ti mene poznaš in veš, da jaz nisem taka.
dajana, hvala za linke. ampak na njih ne najdem nič takega, razen tvoje slike
1. februar 2007 ob 07:40
GRiSON pravi:
Nekateri imajo težave s samim seboj
.
1. februar 2007 ob 08:00
Grašo pravi:
Tudi jaz sem že srečal tak tip ljudi. Strašno me motijo.Svoje probleme in strahove želijo prezrcaliti nate in te prepričati, da je s tabo nekaj narobe in da ti ne delaš prav. Tudi če jim hočeš pomagati in jim pokazati pravo pot naletiš še na večje probleme. To so pač razvajene egoistične duše, ki še nikoli v življenju niso vedele, kaj je tisto kar si res želijo. Čim prej se jih je treba rešiti, saj hodi po svetu mnogo dobrih ljudi.
1. februar 2007 ob 09:24
DeeDee pravi:
neverjetno kako nekateri ljudje vidijo samo sebe
zaradi takih ljudi se resnicno ni treba sekirat, niso vredni ne casa ne energije, da bi se obremenjevali z njimi.
1. februar 2007 ob 09:58
vedezevalci pravi:
Ena izkušnja več.
1. februar 2007 ob 12:59
mijau pravi:
Ko jo šiša!
1. februar 2007 ob 13:30
barbarap pravi:
Tudi jaz ne maram ljudi, ki se sprenevedajo. Se skrivajo za šminko. V resnici pa so oni tisti, ki so najbolj nezadovoljni. Predvsem s samim seboj.
1. februar 2007 ob 13:35
barbiblond pravi:
To sploh ni tako redko. Ko že naprej predvidiš tudi možnost, da koga žuliš iz naštetih razlogov in nehaš iskati razloge v sebi, presenečenj ni.
Ja, ja, dober mejkap lahko marsikaj prikrije…
1. februar 2007 ob 13:36
WWW pravi:
Katarina sem sam hotu povedat, da je to pač v vseh nas. Tista pehta je pač ekstrem , zaradi katere se ni treba sekirat.Če hočemo delat na sebi se je pač treba zavedat da se vse sestoji iz vzponov in padcev. Važno je da je pot prava
1. februar 2007 ob 17:08
Starševstvo + » Vsak do svojega praga oziroma do ograje svojega vrta pravi:
[...] Kaplja čez rob je dejstvo, da to sploh ni bila ideja teh treh ljudi, ampak je bila moja ideja. Ta ideja je (še vedno tako trdim, saj imam dokaze za to), dobro zasnovana, realna in res koristna. Žal sem totalno falila z izbiro nekaterih članov v odbore, po drugi strani pa … le kako bi lahko predvidela, da je nek človek lahko tak. In drug tak, da nima svojega življenja, pa si ga zapolnjuje z vsako stvarjo, ki mu pride preblizu. [...]
1. februar 2007 ob 17:24
piskec pravi:
A se nismo zadnjič pogovarjali o prvih vtisih? Innn?
Malce rezerve, prosim, sploh ob ljudeh, ki kažejo uspešno in sploh in oh, lice. Medalje imajo vedno dve strani. Pri klošarju lahko upaš, da boš našel še kaj dobrega, pri največji faci (v prvem trenutku) ostane samo še grda plat. In razočaranje. Previdno!
1. februar 2007 ob 19:46
nada pravi:
Zato sem se jaz že v mladih letih dislocirala od prijateljic.Jaz sem svojo energijo vlagala v svoje domače.Priznam, nimam prijateljic imam samo znanke, zato ne doživljam razočaranj, ker jim ne dovolim vstopa.
2. februar 2007 ob 08:40
katarina pravi:
nada: ko sem jaz to rekla na glas, so mi prilepili etiketo – nenormalna
2. februar 2007 ob 09:27
Dajana pravi:
Katarina, tudi jaz nisem normalna. Jaz SPLOH nimam prijateljic, iz istega razloga, kar pravi nada. Imam svojo družino, imam internet. Seveda se lahko s prijateljicami tu in tam dobim, pa se ne, ker tega ne potrebujem. Kar ne pomeni, da sem nesocialna ali da jih NE MARAM. Mogoče se moraš, Katarina, naučiti, da ne poveš vsega vsem. Ljudje – v povprečju si najbrž opazila – niso ZELO inteligentni, ampak so povprečni. Zelo radi etiketirajo, česar ne razumejo potem nalašč narobe interpretirajo itd. In ljudje so zelo škodoželjni, veliko se jih prav veseli, če gre tebi slabo. Mislijo, da bo šlo njim bolje.
2. februar 2007 ob 09:46
piskec pravi:
Ne imeti prijateljev zato, da ne bi doživel razočaranja? Ja, kaj pa je to? Se ne zaljubit, da ne bi slučajno te kdo pustil, ne imet ptiča, ker lahko umre, ne živet, ker se lahko kaj zgodi… Oh, punce…
Kje pa je veselje do življenja, madona, no? Vse ste že izgubili zaupanje v ljudi in cel svet, in potem pričakujete, da bo svet lepši in se pritožujete zakaj ni??? Saj ne more bit, brez zaupanja.
Razočaranje je sestavni del življenja. Brez njega bi bilo dolgočasno in pravzaprav grozno. Ljudem je treba pomagat, jim zaupat pa čeprav te včasih razočarajo…
2. februar 2007 ob 10:08
katarina pravi:
eeeee, piskec, sam mal. eno je razočaranje kot sestavni del življenja, drugo je pa namerno iti v vezo, odnos s človekom, pri katerem že vnaprej veš (ali po karakterju ali glede na njegovo obnašanje v preteklosti), da bo spet isto, da bo samo bolelo. kaj je to – mazohizem??
2. februar 2007 ob 10:23
piskec pravi:
Kje pa je meja in kako veš, kdaj te bo kdo razočaral? Vnaprej? Kako pa lahko oceniš karakter vnaprej? A ne prikazuje tale tvoj post, da se vse prevečkrat zmotimo v “vnaprej vedenju”?
Če te en človek razočara trikrat, ne pomeni, da te bo kdo drug tudi. Ljudi je pa kolikor hočeš. Pa še malo več.
2. februar 2007 ob 13:18
katarina pravi:
a nene. moj tata pravi, da zavoha ljudi. in nekaterih organsko ne prenese. on že ve zakaj.
sama delam na tem ,da si razvijam intuicijo. da skušam človeka spoznat čimprej.
seveda si ne ustvarjam mnenja o njem takoj, ampak skušam pa ocenit na podlagi njegovega obnašanja, govorjenja, gibov, ali je iskren ali blefira. in če mi pri nekom nekaj ni ok takoj, se navadno umaknem. če se le da ne komuniciram z njim. to je seveda pri odnosih, o katerih odločam sama, v društvu ali v službi je pač drugače, komuniciram z vsemi.
če me je pa nekdo že kdaj peljal žejno čez vodo, pa definitivno ne dobi druge možnosti. s tistim pa poračunam takoj in če se le da za vedno.
2. februar 2007 ob 13:34
piskec pravi:
Ljudem bi morali odpuščat in jih učit, da drugič ne bi bili taki. Osel gre samo enkrat na led, ljudje gremo lahko večkrat…
No, no, saj vem, da ni tako lahko. Vendar si jaz delam že dvajset let značko “Pozor, naiven!” pa ne zaradi mene, zaradi drugih. Meni je biti “naiven” čisto ok, imam zaupanje v ljudi in če ga izkoriščajo, je to njihov problem, ne moj.
Načini so drugačni, a nede?
2. februar 2007 ob 16:51
WWW pravi:
piskec tole si dobr povedal
najbolj da tud otrok ne bi mel da nas ne bi razočarali al kva
2. februar 2007 ob 20:34
piskec pravi:
Jah, wwww, eni jih prav zaradi tega nimajo…
3. februar 2007 ob 00:59
nada pravi:
piskec, vsak človek se odloči za svoj stil življenja…jaz sem zelo zgodaj ugriznila v življenje…imam pa sorazmerno soliden zakon že 40 let.Smo pa navezani sestre,bratje,nečaki in še vsak, ki pride na novo k hiši, zato nimam časa za puhloglave prijateljice,razprodaje in čvekanje v prazno.Pač ne čutim potrebe, da prijateljici polagam račune in sprašujem po nasvetu.Za to imam moža in sestre.
5. februar 2007 ob 09:11
katarina pravi:
pošteno, nada
5. februar 2007 ob 09:33
Vanja pravi:
Ah v zivljenju ne potrebujemo samo druzine,potrebujemo tudi prijatelje. Zenske se preveckrat delajo napako, ker ne cenijo prijateljic, takoj ko so v neki resni zvezi “odpustijo” prijateljice. In ce se moz zaljubi v tajnicoin- ostanejo cisto same in nezadovoljne s svetom in same s seboj. Malce kariiram.
5. februar 2007 ob 17:08
katarina pravi:
res je, vanja. to počnejo tudi moški.
5. februar 2007 ob 17:09
Ražnjič pravi:
Eii katarina moje mneje je samo to da ti ne preneseš kritike ki ti jo dajo drugi. Ti maš o sebi idealno podobo vendar to da si idealna in brez napak sploh ni res kajti vsak človek ima določene napake ki druge ljudi zmotijo. To da ne prenašaš kritike pa se vidi že iz tega, da cenzuriraš kar nekaj komentarjev, ki so ti jih napisali drugi. Če si že tako popolna potem vsaj pusti kakšne slabe komentarje na blogu, ne pa da jih že nasledji dan več ni(ali pa že prej).
8. februar 2007 ob 21:09
katarina pravi:
če ne bom sama o sebi mislila, da sem ok človek, kdo potem bo?? ljudje načeloma veliko raje in lažje kritiziramo kot hvalimo, torej … se mora človek hvalit sam.
kritizirajo me lahko tisti, ki me zelo dobro poznajo, ne pa kr eni s ceste. Halo??
na tem blogu pa lahko cenzuriram kogarkoli hočem in kar hočem. zakaj? ker lahko. mene zanima mnenje o konkretni temi, ne o meni. a to ni jasno?
tale post pa govori o nekem določenem načinu obnašanja, ne o meni in ne piše o kom točno govorim.
8. februar 2007 ob 21:14