Starševstvo +

Film Počitnice – priporočam

Evo, danes sem ga šla gledat. Sama, prvič do petih letih sama v kinu (kakšna patetika).

No, film ni ravno lahka komedija in ni ravno plehek. V bistvu je zlo težak, ko odhajaš iz kina se ti definitivno poraja v glavi milijon vprašanj in spoznanj.

1. odnosi med ljudmi so tako zakomplicirani (tudi, če nočemo, da so, so!!), da vse nas, ki smo kakorkoli “preučevali te odnose”, na trenutke pograbi panika. Ali dobimo občutek, da nimamo pojma o odnosih ali pa zgroženi ugotovimo, da dlje od branja literature ne bomo prišli nikoli.
Primer: moj kuža meni večino stvari pove z očmi in ko me pogleda, ga nikoli ne sprašujem “Kaj je? Povej mi? Kaj bi rad, je kaj narobe?” Takoj vem, kaj bi rad (objem, hrano, vodo, igro), pri ljudeh pa nikoli nisem povsem sigurna, da vem, kaj mislijo s svojimi pogledi. Tako utrujajoče je venomer spraševati “Kaj je? Povej mi?”, se truditi, vleči besede in misli iz drugih, bbb.. Res, tega ne bom več počela.

2. bežanje oziroma izmikanje pomembnim in bolečim obločitvam, ki jih moramo sprejeti v življenju. Iris je pobegnila svojemu nesojenemu ljubimcu, ki se je zaročil s skupno sodelavko. Upala je, da bosta spet skupaj, ni hotela videti, da jo ima samo za igro, da je zanj terapevtski kavč, na katerem pusti svojo svojo negativno energijo. Amanda je ušla samoti. Ne ravno samoti, bolj občutku osamljenosti potem, ko sta se s fantom razšla. Ampak tam, kamor se je zatekla, je bila še bolj žalostna in sama ( na začetku).

3. v filmu je lik vdovca z dvema malima hčerkama – paketek, s katerim se zaplete Amanda. Čudovita vloga, ki govori ravno o tem, kako težko je biti 24 na dan starš, po drugi strani pa v trenutkih, ko si sam, igrati samskega mladega človeka pred svetom. Potencialnim in zaresnim ljubimkam ne razlaga o svoji družini, ker jih noče vpletati vanjo.
“Nekoga, ki ga najbrž čez nekaj tednov ne bom več videl, ne bom predstavljal svojima hčerama.”

4. Koliko prenese ljubezen? Koliko prenese želja bo biti z nekom točno določenim? Amanda je iz ZDA, Graham iz Anglije. Prav tako je Iris iz Anglije in Miles iz ZDA. Skupa jbodo preživeli praznike, potem pa bodo furali svoje veze brez pravil in v upanju, da se bodo obnesle.

5. Za konec še Amandine solze. Ko je bila stara 15 let sta se njena starša ločila. Oče se je odselil in ona si je obljubila, da ne bo več jokala. In tudi ni, ker jo nobena stvar ni več tako hudo prizadela. Potem, ko se je poslovila od Grahama in se pelje na letališče, pa jo zagrabi jok. Pravi jok s solzami. Stopi iz avta in steče nazaj. Ko pride v hišo, zagleda Grahama v dnevni sobi – objokanega. Njene lastne solze so ji povedale, da ga ima res rada, da se je zaljubila in da si želi biti z njim.
Koliko znakov včasih mi potrebujemo, da ugotovimo, da je neka stvar za nas oziroma da ni za nas?
Zelo podobno je Iris potrebovala prijateljstvo 90 letnega scenarista, ki ji je skozi filme pokazal, da zmore biti odločna in narediti konec “strupeni zvezi med njo in ljubimcem”.

Koliko zelo resnih in življenskih tem v eni “kao” komediji.

Št. komentarjev: 5

1. GRiSON pravi:

   Kljub vsemu se nekateri lepo zastopijo le z pogledom, namigom in nasmehom. Glenn van Ekeren v svoji knjigi 12 preprostih skrivnostih do sreče, nas pripelje v popolne medsebojne odnose, in tudi k sreči.

   31. december 2006 ob 05:19

2. Nan pravi:

   No, in še ena sama v kinu… Gledala sem hvraški film Kaj bo moški brez brk. Tudi govori o zapletenih odnosih, ljubezni, erotiki,…življenju; folklora pa daje komičnost. Priporočam.

   Grison, a si dobro spal? Kako so možni “popolni medsebojni odnosi”? To knjigo enostavno moram dobiti v roke.

   31. december 2006 ob 07:56

3. GRiSON pravi:

   Hi, moje spanje je kratko in temeljito. Verjami, nikoli ne lažem.

   31. december 2006 ob 08:32

4. katarina pravi:

   absolutno moram tole knjigo dobit v roke, grison, ker popolni odnosi … ja, med mano in mojim psom definitivno

   31. december 2006 ob 10:07

5. zara pravi:

   Katarina,
   res je-eden boljših filmov v zadnjem času. Tud jaz sem zelo uživala – sploh Jude Law je tak maček. Dobra vsebina in odlični igralci!
   Pa kaj potem, če greš sama v kino. Tud jaz sem to že kdaj naredila. Who cares! Če človek vedno čaka na druge, lahko zamudi pol stvari v življenju.
   Želim ti vse najboljše v letu 2007. In še veilko dobrih prispevkov za branje.

   3. januar 2007 ob 10:59