Starševstvo +

Deja vu

Se vam kdaj zgodi, da človeka od nekod poznate, pa čeprav vam je danes prvič stistil roko? Ali da ste tukaj že bili, pa čeprav sploh ne veste točno, kje ste? Ali da se vam je tole že zgodilo, ampak ne veste kdaj?

Pred leti sva bili s prijateljico na regresiji. Jaz sem določene dogodke samo čutila in lahko sem opisovala samo sebe – bila sem v neki luknji. Občutek sem imela, da sem stara (videla sem svoje roke), na glavi sem imela kapuco in bilo me je na smrt strah. Pred tisto luknjo so bili vojaki na konjih, zraven so bili psi in čutila sem, da moram ven, ker so lovili mene. Ampak nisem šla ven, nisem videla nobenih obrazov, ker jih nisem upala pogledat

Prijateljica je videla cele dogodke; prepoznala je svoje sorodnike, ljubimce, sodelavce, prijatelje, znance, sovražnike. Od nekdaj sovraži italijanski jezik in noče govorit v njem, čeprav živi na primorskem. V regresiji je videla, kako so italijanski vojaki požgali njeno hišo in ji ubili moža – eno od prejšnjih življenj. Med vojaki je bil en od njenih sodelavcev, ki ga že od prihoda v podjetje ne mara, čeprav nikoli nista imela konflikta. Njen tedanji mož je današnja nesojena ljubezen. Sta in nista skupaj, ona do njega čuti nenavadno navezanost in ga pozna “v nulo” že od prvega dne poznanstva (dve polovici??).

Na regresiji je bila nekajkrat in vsakič je videla neko drugo zgodbo, v njej pa znane ljudi. Prepričana je, da je videla svoja prejšnja življenja, saj je prepoznala ljudi, svoje občutke do njih, ki so sedaj enaki, …

Sama sem prepričana, da se nam nobena stvar ne zgodi po naključju, niti spoznavanje. Naključij ni, vse je vnaprej določeno. Kadar imam čas vzamem iz svojega življenja kako osebo, ki je bila pomembna v določenem trenutku in pomislim, kaj bi bilo, če je ne bi spoznala takrat ali sploh ne. Rezultat je vedno enak – danes ne bi bila tu, kjer sem. In tudi če mi je žal za kakšne stvari, ki sem jih naredila, sem jih morala, sicer ne bi bila v tem položaju zdaj.

Pred leti sem gledala film, ki je govoril o tej temi. Ženska po prvi varianti ni zamudila vlak in je doma našla partnerja v postelji z drugo žensko. Šla sta narazen, bila je res boga, nesrečna, na koncu pa jo je povozil avto in je umrla. Po drugi varianti pa je zamudla vlak in ni dobila partnerja v postelji z drugo. Ampak jo je kljub temu zbil avto in je umrla. Torej – kakorkoli obrnemo tok dogodkov, nekaj teh (ključnih, usodnih) je neizogibnih.

Film Nepovratno – težak, krut, toda kot celota žalosten. Nič se ne da spremenit, ne moreš ubežat usodi.

Film Deja vu – ravno obratno. Denzel spremeni tok dogodkov tako, da odpotuje v preteklost. Reši Carlo in 500 potnikov trajekta. Zadnji del filma, zgodbe, mi ne gre skupaj. Ni logično, saj je že bil Carlin pogreb v prihodnosti, v časi, ki ga glavni igralec ni spremenil (ljudje so preživeli, ni paspremenil njihovih pogrebov kot dogodkov).

Torej, deja vu – verjamem, da me obkrožajo ljudje iz moje preteklosti, da se konstantno srečujem z enimi in istimi, skozi različna življenja igramo pač v drugačnih vlogah. Od tod stavek, da smo se najbrž srečali v prejšnjem življenju ali če nam ni usojeno biti s kom, bomo pač v enem od naslednjih življenj.

Nič ni naključno in vse bomo doživeli!

Št. komentarjev: 7

1. nordstar pravi:

   Brrr… Moje mnenje o deja vu je, da se kakšni dogodki (ali misli) lahko slučajno ponovijo. Če samo pomislimo, da je dogodek VSE, vsaka sekunda našega življenja. Ni hudič, da si ne bi bilo par sekund podobnih? Bega pa nezmožnost dojeti, da smo dogodek ali misel (deja vu) že enkrat izpeljali. Nekako vemo, kako teče tistih par sekund, obenem pa smo prepričani, da se tega po normalni poti NE spomnimo. Vse je v glavi, ki je še vedno neraziskana. Imamo pa fine in poceni rakete (za pozdrav novemu letu)

   27. december 2006 ob 11:15

2. mijau pravi:

   Filmi, kjer junak poseže v preteklost in jo spremeni, so pač zgodbe, tako kot risanke, kjer Jerry lahko stokrat umre, pa je še vedno živ. Tega ne gre jemati resno. Ker, če bi nekdo v sedanjosti umrl, s spremenjeno preteklostjo pač ne bi umrl in ne bi bilo potrebno nič spreminjati.

   Halucinacij pa tudi nima smisla komentirati.

   27. december 2006 ob 12:29

3. Phaedrus pravi:

   Hmm, tole ja tautologija: “… danes ne bi bila tu, kjer sem.”.

   Precej nihilistično se sliši tale vnaprejšnja določenost.

   Je svobodna volja iluzija?

   28. december 2006 ob 01:48

4. katarina pravi:

   jaz imam občutek, da svobodne volje sploh ni.

   28. december 2006 ob 08:48

5. mijau pravi:

   Seveda je svobodna volja. Jasno, da ne v vseh stvareh. Toda predstavljaj si sledeče:

   Pred tabo je polna miza razne vrste hrane, ki ti je na voljo. Ti pa se ne moreš odločiti, katero bi prej dala v usta, zato ne ješ, in to tako dolgo, dokler od lakote ne umreš.

   Tvoja somišljenica pa potem komentira:
   - Ji je že bilo tako usojeno.

   28. december 2006 ob 09:00

6. Phaedrus pravi:

   Katarina, dober občutek imaš. Tudi Susan Blackmore je v svoji fascinantni knjigi prepričana, da je svobodna volja le iluzija. Ne iluzija v smislu, da ne obstaja, temveč iluzija v smislu, da je v resnici nekaj drugega kot to, kar se nam zdi, da naj bi bila. http://www.amazon.com/o/ASIN/019515343X/104-8019958-8514331

   30. december 2006 ob 03:42

7. GRiSON pravi:

   Mislim, da čutim tvoje vprašanje, tvoj problem, zaskrbljenost. Toda zagotavljam ti, da nihče ne pazi bolj, da se ohrani svobodna volja kot človek. Človek pa tudi pod pretvezo krši našo svobodno voljo. Vse se mora zgoditi s pomočjo človeka. Ne glede na to, kako prijetno ali privlačno je to za nas. Če se vmešavamo, gre tu za poseganje tega, nikoli se ne zgodi brez mojsterskega poseganja. Lahko bi temu rekli, da upliva na njegov um. Tu ne gre za vmešavanje, ter za to, da se z njihovo pomočjo izvršuje načrt.

   30. december 2006 ob 06:49