Oči, kje si?
Večer, šolska novoletna predstava. Mladinski orkester, malčki z narodnimi plesi, učenci vseh starosti v pevskih zborih, solo nastop, … Otroci se predstavijo.
Stojim ob steni telovadnice in opazujem nastopajoče ter gledalce.
Moji hčeri hodita v 6 in 7 razred. Skušam se spomniti, koliko takih predstav sem že obiskala.
“Mami, sej boš prišla, a ne? Mi boš pomahala.” “Ja, seveda bom prišla, mogoče pride tudi oči, mu bom rekla.” To je naš standarden dvogovor pred odhodom na proslavo, predstavo ali kakorkoli se temu reče. Vedno sem tam. Včasih zamudim in se prerivam do prostora, kjer bi me mali lahko videli (pojeta v pevskem zboru) in običajno me takoj zagledata.
Včasih, če ne morem takoj do takega prostora, vidim kako me z očmi iščeta, begata od obraza do obraza in ko me zagledata, njuna obraza nekaj preleti. Zmehčata se, se nasmehneta in kot bi jima nekaj padlo z ramen, duše. Včeraj me Ines ni videla, je pa vedela, da sem tam. Ko sva po predstavi govorili o tem je rekla, da je vedela, da stojim na levi strani, ampak se ni mogla obrnit tja. Čutila je in “Mami, sigurno si jokala pri prvi in tretji pesmi. Sam ne mi rečt, da te moram to naučit pet,” me nagajivo izpod čela pogledala. Ja seveda, tako lepo poje, pesmi sta čudoviti, seveda me bo naučila.
Mlajši pevski zbor je pel pesem iz filma Moje pesmi moje sanje – Moje najljubše stvari. Med poslušanjem sem se spomnila, kako sta si moji hčeri želeli peti to pesem. Pel jo je starejši pevski zbor in vsem je bila tako lepa. O, komaj sta čakali, da jo bosta tudi oni dve lahko peli. Ko sta se jo končno naučili, smo jo prepevale povsod – v avtu, doma, med pomivanjem stanovanja, na sprehodih, .. Na tej šoli jo prepeva mlajši zbor, onidve sta v starejšem zboru. Seveda sem jokala ko sem se spominjala teh dogodkov.
Že dolgo časa ne sprašujeta več, če bo prišel oči na predstavo. Niti ga več ne kličemo, ker nima smisla. Obljubi, potem pa ga ni. Navadili sta se, da ju pride gledat samo mama. Ampak jaz se nisem navadila.
Opazujem gledalce. Očetje stojijo pod odrom, levo in desno od odra, nekateri pa kar med občinstvom, ki sedi, in snemajo svoje otroke. Kamere tečejo, spomini bodo imeli sliko. Ti otroci bodo s svojimi otroci gledali video kasete in se spominjali nastopov in tega, da jih je snemal oče. Mama jim je pomahala in bila ponosna na njihov nastop, oče ga je pa še posnel. Pa tudi, če ga ni posnel, ga je pa poslikal. Pa tudi če ga ni poslikal, je bil tam z mamo in oba sta bila ponosna na svojega potomca.
Očetov ni bilo veliko, kakšna četrtina. Ampak ta četrtina je bila neprecenljive vrednosti. Mama mora biti tam, to je samoumevno, očetje pa niso in zato je njihova prisotnost nepreceljive vrednosti. Ko bi se le oni tega zavedali …
Oče mojih dveh mulčk se tega ne zaveda. “Nimam časa, sej bojo še predstave. Drugič.” Ja, drugič, ampak ta drugič se bo tudi enkrat izpel. Še dve leti, pa ne bo več tega drugič. In enkrat bo prišel trenutek, ko bo na predstavi, pa bosta tamali presenečeni rekli: ” A nisi mel nič pomembnejšega za delat. Ti je dolgčas, da si prišel sem?”
Zadnjič sta imeli predstavo s plesno šolo. Prosila sem ga, da mi posodi za nakup video kasete nastopa. Ne, bomo že od koga presneli.
Pridejo trenutki, ko me duša boli od žalosti. Vem, da bi lahko bilo drugače, da bi moralo biti drugače. Stojim v množici ljudi, pa sem tako prekleto sama. Sama s svojim neizmernim ponosom na hčeri, sama s svojo ljubeznijo do njiju.
“Kje si, oče? Ni dovolj, da plačaš preživnino, ni dovolj, da ju vidiš na “vsake kvatre”, ni prav, da si večno pričakovan gost.” Žalostna sem, ker on ne ve, koliko jima njegova prisotnost pomeni. Žalostna sem, ker nima časa zanju in žalostna sem, ker ne zna ceniti njune ljubezni.
Spet bo predstava, spet bosta nastopali. Stala bom v zadnji vrsti in jokala. Jokala zaradi ponosa in bolečine.
zara pravi:
Katarina,še mene si skoraj spravla v jok. Hvala bogu, da imata tebe! Najbolj zaskrbljujoče pa je to, da je takih ignorantskih očetov vedno več.
22. december 2006 ob 09:59
piskec pravi:
Največ bodo izgubili ravno taki očetje. A ko se bodo tega zavedli, bo že zdavnaj prepozno. Boš takrat odpuščala ali ti bo v zadoščenje?
22. december 2006 ob 11:07
katarina pravi:
Piskec: ne eno ne drugo. nehalo me bo bolet.
22. december 2006 ob 11:16
J. pravi:
Zelo dobro napisano.
Zrastel sem v podobni družinski situaciji, v kakršni rasteta tvoji hčeri. Oče je zelo redko imel čas zame in še zdaj ga nima, ampak s časom se človek navadi… Se mi pa zdi dobro, da se tvoji hčeri čimprej sprijaznita s tem, tako bo manj razočaranj in žalosti.
Zelo verjetno bodo taki starši enkrat spoznali kaj so zamudili… verjetno prepozno. In situacija bo obrnjena; otroci ne bodo imeli časa…
22. december 2006 ob 12:33
Gertrude pravi:
Drugi del jih ima lahko samo deset in ne enajst. Popravi prosim.
23. december 2006 ob 08:40
GRiSON pravi:
Ne vem kje je tu povezava, očitno naju nekaj veže v najini podobnosti. Te iste občutke sem imel tudi sam. Samo, da se jaz spraševal: Kje je mama?
Ali pa je to samo naključje?
23. december 2006 ob 19:36