Nov pogled na isto stvar
Nekaj dni nazaj sem na Pink plus gledala oddajo ˇSve za ljubavˇ.
Vera (recimo, da ji je bilo tako ime) se je rodila in odraščala v Sloveniji. Njen oče je črnogorski srb, mama ukrajinka.
V šoli je imela Vera dve prijateljici, s katerima je bila nerazdružljiva. Vedno so bile skupaj, ena slovenka, druga bosanka, tretja srbkinja. Trenirale so borilne veščine in bile strah in trepet sošolcem. Sanjale so o tem, da bodo imele svojo pevsko skupino, želele so si skupaj nadaljevati šolanje na srednji turistični šoli, itd. Poznamo prijateljstva, ki se spletejo v otroštvu in imajo v spominu prav posebno patino.
Julija 1991 je Vera sredi noči odšla v Srbijo. Za vedno. Ni se poslovila od priajteljic, niti onidve nista vedeli, da odhaja, sredi noči je izginila. Takrat je bila stara 14 let.
V Beogradu je končala osnovno šolo, se zelo mlada poročila in v srcu nosila spomin na Slovenijo in hrepenenje po svojih prijateljicah. Nikoli več se niso videle, občasno so si pisale, pa je tudi to sčasoma zvodenelo. Ostali so spomini, neizživete otroške sanje.
Verina hčerka je pisala v to oddajajo in prosila, da mami izpolnijo željo po srečanju s svojima prijateljicama.
Prišli so po njo na dom in se sprehodili do bližnjega parka. Med sprehodom je Vera povedala svojo zgodbo, med govorjenjem jokala in jokala. Voditeljica je rekla,da so ji pripravili malo presenečenje, da jo malo razvedrijo in spomnijo na Slovenijo. Glede na voditeljičine besede si ni mogla predstavljati, kakšno presenečenje jo čaka.
Ko so prišli v park se je izza zavese odra, zaslišala pesem
” Kako je dobro, vidjeti te opet,
staviti ruke na tvoja ramena, …
Kao nekad poljubi me nježno,
za ona dobra stara vremena.”
In izza zavese sta ena za drugo pripeli njeni prijateljici. Ko sem videla njihove reakcije, objemanje, solze, božanje obrazov, ogledovanje, objemanje,…. sem se spomnila svojega otroštva.
Prvih 10 let sem preživela v Štepanjskem naselju. Moje prijateljice so bile Barbara, Maja, Tanja, … pred sabo imam obraze ostalih prijateljic, vendar se imen ne spomnim. Vedno nas je bilo vsaj 7, raje več kot manj. Naučile so me srbohrvaškega jezika, ker ne vem, kako bi se ga sicer naučila. Skupaj smo gledale nanizanko “Zona sumraka” (bo držalo?), skupaj smo občudovale fante, ki so na travniku igrali nogomet, uprizarjale pevske in plesne nastope za svoje starše. Bile smo skupaj od jutra do večera.
Potem sem se čez noč preselila na podeželje, se vmes sicer za eno leto vrnila, vendar to ni bilo več to. 1991 leta sta Maja in Tanja z očetom oficirjem odšli v Srbijo, drugi dve, katerih očeta sta prav tako delela v JLA, pa sta čez noč najprej ostali brez enega starša, potem pa je sledilo še vse ostalo (izselitev, ena je pustila študij prava, ker z mamo in bratom enostavno z eno plačo ni šlo, druga je imela srečo in podporo očetovih prijateljev, daje končala srednjo šolo).
Skratka. Gledala sem Vero in njeni prijateljici in jokala za svojimi prijateljicami, spomini na njih in čas, v katerem smo bile nerazdružljive.
Rane, ki nam jih zada življenje, so včasih globoke in dolgo bolijo. Zacelijo se v grdo brazgotino in ob pogledu nanjo nas vedno zaboli nekje v prsih. So stvari, ki jih enostavno ne moreš prebolet, ne moreš pozabit, ne moreš oprostit in ne moreš it čez njih. Ker se ne moreš vrnit nazaj, ker igralcev iz tistega filma ni več, ker ti ni, da bi se vrnil nazaj. Ker navsezadnje je tako, kot je, kar znosno.
Dajana pravi:
O lahko, lahko dobiš svoje prijateljice nazaj, tako kot Vera. Tega ti ne more nihče na tem svetu preprečiti. Nihče! Delaš lahko, kar hočeš, če seveda ni kriminal. Samo upati si moraš! Naredi prvi korak in se bo začelo…LP
14. november 2006 ob 09:30
scud pravi:
Živjo! Zelo ganljiv zapis. Poznaš tole pesem?
Uspomene
Koliko si puta bio
nasmijan, a tuzan
koliko si puta snio
isti san, a ruzan
Kako stojis sasvim sam
tu na pragu doma svog
vjetar lisce raznosi
ali nema nikog tvog
Gdje je sada djevojka
koju si zavolio
gdje su prijatelji svi
koje si prebolio
Koliko si puta htio
reci to sto ne bi smio
koliko si puta cek’o
da nazove te poznat neko
Zemlja vrti se u krug
ljeta odlaze u dim
svako svakom placa dug
nemam nista ja sa tim
Da li negdje postoje
ljudi kao sto smo mi
ljubav gdje razvaljuje
kapije od straha
Ref.
Hej, sta je nama ostalo
uspomene samo
hej, kako bi te volio
vidjeti bar malo, hej
Ludo su ljeta prosla
nikad ona nije dosla
poljupcima da me budi
usnama da tresnje nudi, hej
Evo uzmite mi sve
ja sam ruke digao
kad na sretne obale
nikad nisam stigao
Zemlja vrti se u krug
ljeta odlaze u dim
volio sam samo nju
nek je sreca prati
by Plavi Orkestar
LP!
15. november 2006 ob 09:19
katarina pravi:
scud, poznam.
15. november 2006 ob 10:30
marelca pravi:
ob branju so mi šle dlake pokonci. lepo napisao
15. november 2006 ob 16:46