Saj ne more biti res, …
… pa je!
Predstavljajte si, da se ta zgodba zgodi vam:
Po nekaj letih nesrečne zveze se s partnerjem končno razideta in vi se z dvema malima otrokoma preselite v podnajemniško stanovanje. To se zgodi šele potem, ko vas nekaj potencialnih najemodajalcev zavrne, ker ste enostarševska družina in potencialni neplačniki najemnine.
Dobite majhno, plesnivo stanovanje, brez centralnega ogrevanja, tople vode, balkona, skratka luknjo. Ker ste se preselili pozimi, niti nimate možnosti spoznati vseh sostanovalcev hiše, kaj šele ostalih prebivalcev naselja. Spomladi pa kmalu ugotovite, da je vaša družina edina enostarševska družina in po prvih prijetnih pogovorih se ženski del družin počasi začne odmikati od vas, sledijo možje, pa tudi drugi otroci niso ravno zagredi za igro z vašimi otroci. Po letu dni vam najemodajalec po telefonu sporoči, da je dobil pismo od vaših sosedov, v katerem zahtevajo vašo izselitev, saj ne sodite v njihovo skupnost. Kljub temu še leto dni vztrajate, dokler končno ignoranca ne postane tako očitna, da vam ne preostane drugega in se odselite.
Najdete prijetno stanovanje na drugem koncu mesta, vendar vam lastnik postavi pogoj. Vprašal bo hišni svet, če se strinja z vašo vselitvijo in v kolikor bo odgovor pozitiven, vam bo oddal stanovanje. Kmalu pride odgovor. Večina lastnikov je za to, samo štiri gospe so proti, češ, da bo vaša družina kvarno vplivala na ostale normalne (??) družine.
Zdaj stanujete v tem toplem stanovanju z balkonom in se vsak dan bojite, da bo vaše življenje kvarno vplivalo na kakšno družino. Moških stanovalcev sploh ne pozdravljate, ženskam pa se samo plašno nasmehnete in pogledate v tla. Tudi vaši otroci se le malo družijo z drugimi, da ne bi slučajno kvarno vplivali nanje s kakšno besedo.
Poanta zgodbe: Niste NESLOVENEC, niste ROM, niste HOMOSEKSUALEC, niste PIJANEC IN PRETEPAČ, niste KURBA, niste BIVŠI ZAPORNIK, niste ŽID, niste …(česa se še slovenci bojimo?) Vi in vaši otroci ste ENOSTARŠEVSKA DRUŽINA.
Ko sem danes videla posnetke s tistega Vrha in slišala, kaj vse so prebivalci govorili gospe, ki je hotela SVOJO zemljo prodati ROMOM, mi je postalo slabo. Zajokala sem. Ne zato, ker se je to zgodilo romom ali iz sočutja do njih, ampak zaradi vseh tistih absurdnih, gnusnih besed, ki so jih izrekali vaščani. Pa kaj potem, če ji je zemljo zapustila mama, kaj ima to veze z prodajo zemlje? Ja, seveda lahko zemljo proda komurkoli. In prodala bi jo romom. Ne predstavljam si, kakšen bi bil odziv, če bi taisto zemljo hotela kupiti črnska družina, ali židovska, ali enostarševska družina, ki bi (bog ne daj) imela dober avto in dobro situiranega starša in bi si (bog ne daj) postavila lepšo hišo od okoliških.
Pa kaj je to za ena bolezen, s katero smo okuženi? A smo kakih 100 in več let zaostali ali smo genetsko pokvarjeni?
Vsak razlog nam pride prav, da nekoga izločimo iz svoje sredine. Branimo svoje pravice, tudi tiste imaginarne, ki smo si jih sami izmislili.
Lahko prodaš zemljo komurkoli, samo homoseksualcem, romom, židom in neslovencem ne. Bolano do skrajnosti.
inina pravi:
fenomenalno napisano…točno tako je… nažalost
11. november 2006 ob 21:52
Andrej pravi:
Zelo dobro napisano! Res je bolno tole “izbiranje ljudi”. Tile tvoji problemi zaradi enostarševstva so še pa posebej gnusni. To res ne moreš verjet kako je lahko folk hinavski in se šteje za nekaj boljšega. Kvarni vpliv na druge? WTF? Drugače pa upam da drži rek “what comes around goes around”, da bodo vsi “večvredni” dobili svoje…
11. november 2006 ob 22:29
vlatka pravi:
Sama nimam takih izkušenj (hvala Bogu), vem pa, da se dogaja marsikaj, a predvsem si je za to kriv človek sam.
Ne bom povedala nič novega, če rečem le, da človek dobiva nazaj take energije kot jih oddaja. Če je nekdo zakompleksan zaradi tega, ker je žid, črn, bel, rumen, rom, bogat, reven, itd…, se to odraža na njem samem in tako ga okolica in ljudje sprejemajo, in ljudje se tako obnašajo do njega.
Ko pa je človek samozavesten, ne glede na vse zgoraj napšteto, ga sprejmejo vedno z “odprtimi rokami”. (Razen res, res, redkih izjem.)
Ko boš samozavestna, te ne bodo niti izselili, še manj pa spraševali kdo si, zakaj si, odkod si, čemu si…
Verjemi, da je tako.
11. november 2006 ob 22:50
Leontina pravi:
Khm, za se zamislit. Tisto o podnajemništvu je tako resnično, pa še zdi se mi, da si preblago napisala. Verjamem, da nisi želela na dolgo in široko, si raje napisala le bistveno. Mene pa še nekaj bolj moti ( zagotovo si bom na glavo nakopala ljubitelje živali?), kot šikaniranje enostarševskih družin. To je brezmejna ljubezen do živali? Mrcine od 50 – 75 kg vlačijo po blokih in stanovanjih, maltretirajo sosedove otroke, ki jih njihovi ljubljenčki neusmiljeno ovohavajo in ližejo, po zelenicah da niti ne opisujem kaj vse. In vse to v imenu ljubezni. Bolj vredna je ena kosmata včasih nevarna mrcina, kot otrok ( sosedov, romski…) Raje kupujejo drago hrano, kot skrbijo za siroto ali pomagajo pri šolanju. Sama sem podnajemnik, imam dva otroka, ma ko slišim, da nekateri otroci, nikoli morja niso videli, me stisne v srcu in si želim, da bom nekoč imela svoje stanovanje, v katerega bi na počitnice povabila otroka ali dva na morje. Pravijo, da kdor ne mara živali, ne mara niti ljudi. Ne drži! Rada imam živali, ma ne v bloku, v stanovanju na osmem ali desetem nadstropju. Jaz, z majhnimi otroci, stojim, čakamo drugo dvigalo, ker psi imajo prednost. Strpna, da se zastopimo.
11. november 2006 ob 23:37
Amalie pravi:
Tudi sami smo bili žrtve diskriminacije in sicer ne v Sloveniji ampak v Nemčiji. Zato, ker smo tujci in ker imamo tri majhne otroke. Budget za najem smo imeli ogromen, štiri tisoč evrov, neverjetno ampak res, in kljub vsemu smo imeli probleme in smo morali pridobivati nevemkakšne vse garancije. Če bi bili Francozi bi bilo vse O.K..seveda smo bili izbirčni ampak kdo ne bi bil, če plača toliko za najemnino. Ko v Muenchnu najemaš stanovanje ni nič nenavadnega, da te sprašujejo svašta in ti pridno odgovarjaš in nosiš potrdila. Malo se nam je zdelo zamalo pa smo vseeno morali biti majhni.Obstaja tudi neki zakon, ki prepoveduje diskriminacijo potencialnih najemnikov, vendar velja samo za tiste, ki oddajajo veliko stanovanj. Kasneje so nam razložili, da je temu našemu problemu botrovalo dejstvo, da imajo Nemci zakon , ki blazno ščiti najemnika. Ko si enkrat noter ti ne more skoraj nič. Če zgubiš službo in ne moreš plačevat zaradi tega te ne more kar zabrisati ven. Naši lahko prodajo svojo vilo samo z nami vred. Ker naši vermiterin malo diši priti v našo hišo nazaj me samo milo sprašuje, če bomo šli kmalu naprej. Jaz pa se samo skrivnostno nasmiham. Tudi najemnine nam ne more povišat, več kot ji faktorji dovolijo. Ko si not si ti kralj.Ko vidim kakšne probleme imate najemniki se mi zdi nujno, da se v Sloveniji sprejme zakon , ki bi ščitil najemnike stanovanj. Oddajanje na črno bi moralo biti tretirano kot zločin in tako tudi kaznovano. Saj tudi je zločin.Drugače pa je to edina neprijetna izkušnja. Sicer so zelo vredu. Oddajalci stanovanj in maklerji so pač po defolti vsepovsod praviloma budale.
13. november 2006 ob 13:10
Adi pravi:
Katarina, jaz bi ti dal 10-ko.
Leontina, v demokratični družbi se vsak odloča sam, kaj bo zanj najbolj pomembno. Da, tudi med živalico in otrokom.
Tudi sam imam dva otroka (13-16) in psa.
Tebi pa želim, da bi spoznala brezpogojno ljubezen živali do izbranega človeka. Ponavljam-brezpogojno!
1. december 2006 ob 10:23