Starševstvo +

Ljubica

Ljubica je ženska, ki jo ima poročen moški poleg žene. Nekaj podobnega.

Biti ljubica pomeni biti druga violina. Biti ljubica pomeni biti boljši del življenja poročenega moškega. Biti ljubica pomeni biti večno druga, čakati na proste trenutke. Biti ljubica pomeni biti vedno, kadar ima poročen moški čas, pripravljena na seks.

Ljubica je zabava, užitek, sprostitev. Žena je obveza, odgovornost, dolžnost.

Nekoč, leta nazaj, sem ljubimkala s starejšim moškim. Jaz sem jih imela okoli 26, on malo čez 40. Dolgo mi je dvoril. Od njega sem dobila prva zlata darila, bil je nadvse pozoren, ljubeč, vozil me je v najboljše gostilne, poznala sem vse njegove prijatelje. Skratka bil je vedno na razpolago, vedno je imel čas zame in bilo je očitno, da sva par. Dokler …

Nekega dne je plačal hotel z gotovino. Ker je do takrat vedno plačeval s kartico, sem ga vprašala, kaj je narobe. “Veš, moja žena je v podjetju računovodkinja in je posumila, da imam ljubico.” Skoraj me je zadela kap. Če ne bi bila spodnja čeljust pripeta na zgornjo, bi mi padla po tleh. Še dobro, da sva bila vsak s svojim avtom, sicer bi šla s taksijem domov.

V parih dneh sva prekinila in nikoli več nisem hotela slišati zanj. Kasneje sem premišljevala o najini zvezi. Ničkolikokrat sem premlela podrobnosti, iskala signale, po katerih bi morala videti, da je poročen, vendar jih nisem našla. Najina veza je bila božanska, toda ko sva se razšla, sem imela občutek, da sem se ves čas sestajala z “odpadkom”. Žena in njegovi otroci so imeli najboljše, jaz pa tisto, kar je pač ostalo. Saj tisto, kar sem dobila jaz ni bilo slabo, ampak zdaj vem, da bi lahko dobila dosti več, če ne bi bil poročen.

Počutila sem se umazano, ponižano, razvrednoteno. Vedel je, da si želim resne veze, pa me je vseeno vzel za ljubico. Vedel je, da ne prenesem poročenih moških, ki varajo svoje žene in točno to je delal on z mano. Fuj, bolj gnusno se nisem mogla počutiti.

Pred nekaj dnevi sem se pogovarjala z znanko, ki je že nekaj let sama. Zaupala mi je, da ima ljubimca. Poročenega, iz drugega konca Slovenije, ki jo obišče na 14 dni. Kaj naj bi ji rekla? Kdo sem jaz, da ji sodim? Vendar mi ni bilo prijetno. Rekla je, da ji taka veza odgovarja. Nima obveznosti, ko pride seksata ves vikend, včasih gresta ven, ko odide se ona ne sprašuje, kaj počne.

Neka druga prijateljica pa je zaradi take veze skoraj izgubila vse. V svojega poročenega ljubimca se je tako zaljubila, da je klicarila njegovo ženo in ji grozila. Od njega je zahtevala, da se loči in da se poroči z njo. Prodala je svoj avto in mu posodila denar, zamenjala je službo, skratka norost.

Sama ne odobravam ljuibic in ljubimcev. Ne zdi se mi pošteno do partnerjev in ne do ljubimcev. Ampak kdo sem jaz, da sodim. Sem srečno ločena, brez skrbi si lahko poiščem ljubimca za eno noč, nikomur nisem obljubila večne zvestobe.

Problem je samo v tem, da imam že 33 let in da je samskih moških mojih let malo (in ponavadi je z njimi kaj narobe – ali živijo pri mamah ali delajo kariero, ali imajo kompleks več oz. manjvrednosti napram ženskam, ali …). Lahko počakam še nekaj let na prvi večji val ločitev moje generacije (Hvala ne bi!!) ali pa postanem ljubica.

Včasih pride tak dan …

Včasih pride tak dan. Poiščem cdjke, ki jih že dolgo nisem poslušala, izpod omare potegnem dnevnike, ki sem jih pisala v osnovni in srednji šoli in grem. “Put putujem ….”

To je tako, kot bi hodila po velikem drevesnem nasadu, kjer bi bilo vsako drevo en spomin, en odlomek iz mojega življenja. Pri nekaterih se ustavim dlje časa, pri drugih grem samo mimo. Pri nekaterih utrgam sadež, sedem poleg debla in počasi jem. Ti spomini so mi najljubši, najbolj boleči. Neizživete ljubezni, neizpovedane misli, želje, hrepenenja. Zaradi njih pridejo taki dnevi.

Pri 11 letih sem se preselila na vas. Bil je mesec maj, katoliški Marijin mesec. Vsi smo hodili k večernim mašam in tam sem ga spoznala. Bil je najlepši fant v vasi, mislim, da so bila skoraj vsa dekleta zaljubljena vanj. Kako sem bila zaljubljena vanj … Ko prebiram dnevnike ne morem verjeti, koliko solz sem izjokala zaradi te ljubezni.

Zaradi njega sem hodila v cerkev kadarkoli je bilo treba, zaradi njega sem hodila na plesne vaje (pa nikoli nisva plesala skupaj), se vozila mimo njegove hiše.V lase sem si vpletala dolge trakove, ki so mi plapolali v vetru, ko sem se vozila s kolesom po tisti cesti (da me bo ja opazil). Joj, kakšne neumnosti sem delala.

Minila so leta, midva nisva bila nikoli par. Enkrat, samo enkrat sva se poljubila. Imela sem 15 let in še danes se živo spomnim tistega pogovora.

Najine poti so se popolnoma ločile. Jaz sem kmalu zanosila, on se je poročil. Vsako leto sva se srečala samo za 1. november na pokopališču in vedno se mi je tako lepo nasmehnil, da sem potem še nekaj časa jokala. Lansko leto zato prvič nisem šla na pokopališče.

Zadnjič sem ga srečala letos poleti. Odhajala sem z gradbišča, ko se je po poti pripeljal avto. Iz navade sem pogledala voznika in v trenutku se mi je zavrtelo. Njegov obraz, nasmeh… Tudi on je bil presenečen. Jasno, da nisem mogla z gradbišča. Ostala sem tam in gledala njegov avto. In …to je bilo vse.

Nikoli se nisva usedla in se pogovorila. Najina skupna prijateljica nama pošilja sporočila (”Danes je bil pri nas na obisku. Vprašal je, kako si, če te kaj vidim, bla bla bla”) in mi daje upanje, da bom nekoč sedla poleg njega in mu povedala vse, kar mi leži na duši. In se ga nagledala.

Moja mladostna ljubezen … poleg katere se mi še danes, 22 let potem, tresejo kolena in me spravlja v jok.
Skoraj ne mine dan, da ne bi pomislila nanj. Gledam svojo hči, ki je sedaj tistih let, kot sem bila jaz, ko sva se spoznala. Je to mogoče … je sploh mogoče, da čustva živijo tako dolgo in da so tako dolgo tako močna? S čim jih hranim?

Moja mladostna ljubezen, čudovita v svoji nedotakljivosti in boleča do zadnje pomisli.

Vem, da je debilno, pa vendar … :)

Medtem, ko se mi kuha voda za kavo, moram napisat svoje mnenje o ugotovitvah in predlogih ministra Drobniča. Ker so njegove zahteve in ugotovitve namenjene samo enemu spolu, mu bom na tem mestu dala predloge, kako tudi drugi -torej njegov – spol prisiliti oziroma mu pomagati k večji plodnosti. Prepričana sem namreč, da ministrer ve, da nimamo samo ženske nekaj pri tem, da zanosimo, ampak nekaj prispevajo tudi moški k temu.
Torej, minister Drobnič, najprej bi vam rada povedala, da sta za spočetje otroka potrebna dva, moški in ženska. Oprijeta oblačila, ki jih krivite za zmanjšano rodnost žensk, so najbrž kriva tudi za zmanjšano aktivnost spermijev. Moški nosijo zelo oprijete spodnje hlače (sploh ne vem, kako jih spravijo gor), da ne govorim o kavbojkah in drugih hlačah, kjer lahko zelo jasno vidiš “mednožno moško premoženje”. Včasih so moški nosili veliko bolj oprijete hlače.

Pred časom sem bila pri ginekologu in mu zaupala svojo željo po še enem otroku. Veste, kaj me je vprašal, minister Drobnič? Kaj dela moj partner? Vozi kombi, sem mu odgovorila. In potem me je razsvetlil. Vozniki kombijev, vlačilcev, bagrov, tovornjakov, taksijev, itd. veliko časa sedijo pri miru. Med tem časom, citiram “… se jajca med nogami preveč segrejejo. A razumete? V jajcih je previsoka temperatura, ki slabo vpliva na spermije in jih pobija.” Konec citata. Mojemu partnerju sem takoj sporočila, da mora nehat vozit kombi, drugače midva ne bova imela otrok. Toda glej ga zlomka, če bo on nehal vozit kombi, bo ostal brez službe. Res si želim še enega otroka in predvidevam, da si ga zame želi tudi minister Drobnič. Zato ga lepo prosim, naj pomaga mojemu partnerju in naj mu da drugo službo, v kateri ne bo pregreval svojih spermijev. Jaz namreč hočem samo z njim imet otroka, tako da drugi spermiji ne pridejo v poštev.

Torej, ne samo, da bo treba ukinit splave (debilno), kaznovat tiste, ki nosijo oprijeta oblačila, ukiniti bodo morali poklic POKLICNI VOZNIK, ker povzroča nacionalno škodo. Razen, če minister Drobnič misli, da imajo pri spočetju otrok prste vmes samo ženske.

P.S.:
Ja, pozabila sem še to pripisat, da tudi hrana vpliva na plodnost in da je dokazano, da določeni strupi, ki se uporabljajo pri škropljenju zelenjave, negativno vplivajo na plodnost.

Prosim, odstranite me!!

“Spoštovana vlada RS!

Prosim te, da me odstraniš s kraja mojega bivališča, saj se tu ne počutim varne, čutim (mogoče si samo domišljam), da me sosedje ne marajo, postrani me gledajo, ko grem mimo njih. Zvečer, če ne potegnem žaluzij, gledajo mimoidoči v moje okno in v meni vzbujajo strah.

Stanovanje, v katerem živim, je premajhno za mojo družino, saj se stiskamo v eni sobi. Posledica takega življenja je nervoza, ki se pojavlja pri otrocih, nestrpnost med družinskimi člani, naraščajoči prepiri in grozi nam, da se bomo med sabo pobili.

Da je bivanje odločno neprimerno, dokazuje tudi najemnina, ki je svinjsko visoka in s stroški stanovanja znaša 110.000 sit / mesec (več kot zajamčena plača). Pri tem pa sem morala celo stanovanje sama opremit.

Pred mojim stanovanjem je restavracija, v kateri se zbirajo “čudni tiči”. Ker postopajo pred restavracijo, me je zvečer strah, da ne omenjam psov, ki jih lastniki privezujejo pred bližnjo trgovino in zaradi katerih ne morem mirno v trgovino po osnovne potrebščine.

Edini dan, ko bi lahko v miru poležala, mi pokvarijo otroci pred blokom, ki se igrajo ravno pod mojim balkonom in kvarijo kvaliteto mojega bivanja v tem bloku.

Draga vlada RS. Prosim te, daj mi zemljo na mirnem koncu Slovenije, vendar ne predaleč Ljubljane (včasih moram v BTC in Kolosej ). Pripelji bivalnik, ki bo dovolj velik za mojo družino, napelji mi vodo, elektriko in kanalizacijo. Zaradi dobrega počutja te prosim tudi za kabelsko tv, telefon in internet. Obljubim, da bom travo okoli hiše kosila, posadila pa bom samo sadno drevje. Vem, da me boš oprostila najemnine, saj bom koneckoncev skrbela za tvojo zemljo in za tvoje bodoče davkoplačevalce (moje otroke).

Za konec te prosim še to, da mi daj tako zemljo, da kak kilometer okoli mene ne bo nobenih ljudi, obvaruj me tudi medvedov, volkov in drugih zveri.

Že vnaprej se ti lepo zahvaljujem in te lepo pozdravljam tvoja davkoplačevalka Katarina “

Močno upam, da me bo vlada RS uslišala in mi dala kakih 40 ha najboljše obdelovalne zemlje, na kateri si bom posadila orhideje in postavila gugalnico.

Je kazen pravična?

V časopisu je pisalo:

12 letnica je prišla na obisk k prijateljici, pri kateri imajo doma na dvorišču psa večje pasme. Pes je udomačen, krotek, navajen ljudi, deklico dobro pozna. A glej ga zlomka – pes deklico ugrizne. Pri rekonstrukciji dogodkov ugotovijo, da ga je deklica dražila in da kljub opozorilom gospodarja ni hotela stran od psa. Vlekla ga je za rep, ušesa, mu molila roko pred gobec, skratka psu je težila. Slednjemu se je kljub umikanju in potrpežljivemu prenašanju njenega teženja, v določeni točki (mogoče ga je preveč potegnila, mogoče ga je prestrašila) utrgalo in jo je ugriznil v stegno.

Po osmih letih je deklica, zdaj ženska, iztožila od lastnika psa (ki je psa usmrtil na njeno zahtevo) 2.000.000 sit. Sodišče je menilo, da bi moral gospodar psa privezati ne glede na to, da je bil pes na domačem dvorišču in da je vsled opozarjanju deklice vedel za možnost ugriza psa.

Meseca avgusta se je zgodilo sledeče:

Pred našim blokom je zelenica, na kateri se igrajo otroci. Tistega dne se je moja hči igrala z drugimi deklicami in lovile so se po zelenici. S sosednjega vhoda je prišla mlajša ženska z ogromno mrcino,vsajtoliko težko kot je sama, privezano na tanki rdeči vrvici. V trenutku, ko je moja hči stekla okoli drevesa, se je pes lastnici iztrgal iz roke in hčerko ugriznil v stegno. Pri rekonstrukciji dogodka se je ugotovilo samo to, da hčerka sploh ni videla , da prihaja pes, da je lastnica imela psa na vrvici in da je-ta tako velik, da ga sama težko zadrži.

Hčerko sem vprašala, če jo bomo tožili in je rekla ne. Po treh mesecih jo stegno še vedno boli, na obeh straneh ima grdo brazgotino in po tistem stegnu je ne smem božati. Psa so odstranili, lastnica pa je tako zamerila, da sem jo prijavila policiji, da ne govori z nami, niti hčere ne pozdravi več.
Zgodba, ki se dogaja vsak dan:

Doma imamo mešanca med maltežanom in španjelom. Bel je, tako je bel in tako lepe rjave oči ima, da se človek težko upre in ga ne poboža. Stanujemo v pritličju in imamo atrij. Poleti je pse po cele dneve zunaj in seveda gre pogledat tudi na zelenico tako jza atrijem. Rad je z otroci, toda ne pusti se božati in to sem jim celo poletje skušala dopovedati. Je pomagalo? Ni, saj sta ga dve dveletnici kar naprej vlekli za ušesa in rep, mu z roko hodili pred gobec, itd. Ni pomagalo, da sem govorila njima in ni pomagalo, da sem to govorila njuni mami in očetu. Vem, damoj pes ni napadalen. Skupaj sva bila v šoli, skupaj hodiva na sprehode in nikoli ne laja in ne teži ljudem. A ljudje kar naprej težijo njemu.

Zdaj mi ni jasno. Zmedena sem glede na to, kaj je pisalo v časopisu. Torej, ne pomaga, da človeka opozorim, naj ne teži psu, naj ga za boga pusti pri miru. Opozarjam ga zato, ker pes ne zna govorit in bo najverjetneje zarenčal, zalajal ali ugriznil in ne zato, ker predvidevam, da ga bo ugriznil ali ker vem, da je napadalen. Saj tudi ljudje nismo vsi napadalni, pa se v določeni situaciji tudi najbolj mirni spremenijo v podivjance.

Naslednjič, ko bo spet kak ljubitelj živali težil mojemu psu, bom le-temu tudi jaz zatežila nazaj. Male otroke bom vlekla za kitke in čopke, jih božala po očeh, odrasle bom božala po glavah in hrbtih. In če me bo kdo čudno pogledal ali se umaknil, bom zarenčala nanj,
Jaz nimam 2.000.000 sit, da jih plačam zato, ker ljudje ne razumejo, nočejo slišat in so prepametni. Če se temu lahko izognem samo tako, da jim pokažem neprimernost njihovega obnašanja in ogrožanje mojega bančnega računa (ter življenja moje družine s tem) da jim vrnem njihovo obnašanje, potem bodi tako.

Nerazumljive stvari

1.

Skozi mesto grem s svojim Fioccom, belim maltežanom, ki je vsaj enkrat prevelik za to pasmo. Spuščen je, ker vedno hodi poleg mene, je šolan in uboga na prvo (dobro, na drugo) besedo. Ko grem v trgovino ali v banko ali na občino, me čaka zunaj. In vedno laja. Dolgo nisem vedela zakaj, zdaj mi je postalo jasno.bila sme v banki s steklenimi stenami inko je Fiocco začel lajati sem instinktivno pogledala ven. Pred njim je stal starejši možakar in mahal proti njemu z roko. Ko se je naveličal (ali pa mu je postalo nerodno zaradi lajanja) je odšel dalje in pes se je pomiril. Nato je prišla mamica s hčerko, ki je spet psa na vsak način hotela pobožati. Fiocco je spet lajal, se umikal, itd. dokler ni mala nehala in šla dalje.

Prišla sem ven v trenutku, ko je mladec opletal z rokami okoli psa in ga hotel božati. Stopila sme k njemu in stegnila roko proti njegovi glavi. Neumno me je pogledal in se odmaknil. ” Kaj je, ti psu lahko težiš in mu opletaš okoli glave z rokami, jaz pa tebi ne smem.”

Pa ljudje, za božjo voljo, PUSTITE PSE PRI MIRU.

2.

S prijateljico, ki je visoko noseča, sediva v lokalu in pijeva kavo. Mimo pride skupna znanka in prisede. Obrne se k nosečnici. “Joj, kolk maš ti že velik trebuh, a ga lahko pobožam?”. Med tem je že stegnila roke in prijela za trebuh. Prijateljica je ostala popolnoma brez besed, še umaknit se ni mogla od šoka. “Pa a si ti normalna? Pa kdo ti je to dovolil? A se jaz dotikam tvojega telese?”

A mogoče na nosečniških trebuhih piše: DOTIKAJTE SE ME VSI.

3.

Starš se sprehaja po mnestu z naraščajem. Mlajši kot je otrok, bolj je luštkan. In potem vidiš prizor, ko malo dete teče po ulici, pa mu pot zapre starejša gospa. Stegne roke proti njemu in dahne: “Ja kolk si pa ti luštkan, čigav pa si, a.” In si ne more pomagat, da ga ne bi pobožala. Otrok se seveda prestraši nenadne zapore in ves v šoku ali začne jokati ali steče k staršu. Zgodba je podobna kot pri majhnih psih.

Ne dotikaj se DRUGIH OTROK.

Nov pogled na isto stvar

Nekaj dni nazaj sem na Pink plus gledala oddajo ˇSve za ljubavˇ.

Vera (recimo, da ji je bilo tako ime) se je rodila in odraščala v Sloveniji. Njen oče je črnogorski srb, mama ukrajinka.

V šoli je imela Vera dve prijateljici, s katerima je bila nerazdružljiva. Vedno so bile skupaj, ena slovenka, druga bosanka, tretja srbkinja. Trenirale so borilne veščine in bile strah in trepet sošolcem. Sanjale so o tem, da bodo imele svojo pevsko skupino, želele so si skupaj nadaljevati šolanje na srednji turistični šoli, itd. Poznamo prijateljstva, ki se spletejo v otroštvu in imajo v spominu prav posebno patino.

Julija 1991 je Vera sredi noči odšla v Srbijo. Za vedno. Ni se poslovila od priajteljic, niti onidve nista vedeli, da odhaja, sredi noči je izginila. Takrat je bila stara 14 let.

V Beogradu je končala osnovno šolo, se zelo mlada poročila in v srcu nosila spomin na Slovenijo in hrepenenje po svojih prijateljicah. Nikoli več se niso videle, občasno so si pisale, pa je tudi to sčasoma zvodenelo. Ostali so spomini, neizživete otroške sanje.

Verina hčerka je pisala v to oddajajo in prosila, da mami izpolnijo željo po srečanju s svojima prijateljicama.

Prišli so po njo na dom in se sprehodili do bližnjega parka. Med sprehodom je Vera povedala svojo zgodbo, med govorjenjem jokala in jokala. Voditeljica je rekla,da so ji pripravili malo presenečenje, da jo malo razvedrijo in spomnijo na Slovenijo. Glede na voditeljičine besede si ni mogla predstavljati, kakšno presenečenje jo čaka.

Ko so prišli v park se je izza zavese odra, zaslišala pesem

” Kako je dobro, vidjeti te opet,

staviti ruke na tvoja ramena, …

Kao nekad poljubi me nježno,

za ona dobra stara vremena.”

In izza zavese sta ena za drugo pripeli njeni prijateljici. Ko sem videla njihove reakcije, objemanje, solze, božanje obrazov, ogledovanje, objemanje,…. sem se spomnila svojega otroštva.

Prvih 10 let sem preživela v Štepanjskem naselju. Moje prijateljice so bile Barbara, Maja, Tanja, … pred sabo imam obraze ostalih prijateljic, vendar se imen ne spomnim. Vedno nas je bilo vsaj 7, raje več kot manj. Naučile so me srbohrvaškega jezika, ker ne vem, kako bi se ga sicer naučila. Skupaj smo gledale nanizanko “Zona sumraka” (bo držalo?), skupaj smo občudovale fante, ki so na travniku igrali nogomet, uprizarjale pevske in plesne nastope za svoje starše. Bile smo skupaj od jutra do večera.

Potem sem se čez noč preselila na podeželje, se vmes sicer za eno leto vrnila, vendar to ni bilo več to. 1991 leta sta Maja in Tanja z očetom oficirjem odšli v Srbijo, drugi dve, katerih očeta sta prav tako delela v JLA, pa sta čez noč najprej ostali brez enega starša, potem pa je sledilo še vse ostalo (izselitev, ena je pustila študij prava, ker z mamo in bratom enostavno z eno plačo ni šlo, druga je imela srečo in podporo očetovih prijateljev, daje končala srednjo šolo).

Skratka. Gledala sem Vero in njeni prijateljici in jokala za svojimi prijateljicami, spomini na njih in čas, v katerem smo bile nerazdružljive.

Rane, ki nam jih zada življenje, so včasih globoke in dolgo bolijo. Zacelijo se v grdo brazgotino in ob pogledu nanjo nas vedno zaboli nekje v prsih. So stvari, ki jih enostavno ne moreš prebolet, ne moreš pozabit, ne moreš oprostit in ne moreš it čez njih. Ker se ne moreš vrnit nazaj, ker igralcev iz tistega filma ni več, ker ti ni, da bi se vrnil nazaj. Ker navsezadnje je tako, kot je, kar znosno.

Saj ne more biti res, …

… pa je!
Predstavljajte si, da se ta zgodba zgodi vam:

Po nekaj letih nesrečne zveze se s partnerjem končno razideta in vi se z dvema malima otrokoma preselite v podnajemniško stanovanje. To se zgodi šele potem, ko vas nekaj potencialnih najemodajalcev zavrne, ker ste enostarševska družina in potencialni neplačniki najemnine.

Dobite majhno, plesnivo stanovanje, brez centralnega ogrevanja, tople vode, balkona, skratka luknjo. Ker ste se preselili pozimi, niti nimate možnosti spoznati vseh sostanovalcev hiše, kaj šele ostalih prebivalcev naselja. Spomladi pa kmalu ugotovite, da je vaša družina edina enostarševska družina in po prvih prijetnih pogovorih se ženski del družin počasi začne odmikati od vas, sledijo možje, pa tudi drugi otroci niso ravno zagredi za igro z vašimi otroci. Po letu dni vam najemodajalec po telefonu sporoči, da je dobil pismo od vaših sosedov, v katerem zahtevajo vašo izselitev, saj ne sodite v njihovo skupnost. Kljub temu še leto dni vztrajate, dokler končno ignoranca ne postane tako očitna, da vam ne preostane drugega in se odselite.

Najdete prijetno stanovanje na drugem koncu mesta, vendar vam lastnik postavi pogoj. Vprašal bo hišni svet, če se strinja z vašo vselitvijo in v kolikor bo odgovor pozitiven, vam bo oddal stanovanje. Kmalu pride odgovor. Večina lastnikov je za to, samo štiri gospe so proti, češ, da bo vaša družina kvarno vplivala na ostale normalne (??) družine.

Zdaj stanujete v tem toplem stanovanju z balkonom in se vsak dan bojite, da bo vaše življenje kvarno vplivalo na kakšno družino. Moških stanovalcev sploh ne pozdravljate, ženskam pa se samo plašno nasmehnete in pogledate v tla. Tudi vaši otroci se le malo družijo z drugimi, da ne bi slučajno kvarno vplivali nanje s kakšno besedo.

Poanta zgodbe: Niste NESLOVENEC, niste ROM, niste HOMOSEKSUALEC, niste PIJANEC IN PRETEPAČ, niste KURBA, niste BIVŠI ZAPORNIK, niste ŽID, niste …(česa se še slovenci bojimo?) Vi in vaši otroci ste ENOSTARŠEVSKA DRUŽINA.

Ko sem danes videla posnetke s tistega Vrha in slišala, kaj vse so prebivalci govorili gospe, ki je hotela SVOJO zemljo prodati ROMOM, mi je postalo slabo. Zajokala sem. Ne zato, ker se je to zgodilo romom ali iz sočutja do njih, ampak zaradi vseh tistih absurdnih, gnusnih besed, ki so jih izrekali vaščani. Pa kaj potem, če ji je zemljo zapustila mama, kaj ima to veze z prodajo zemlje? Ja, seveda lahko zemljo proda komurkoli. In prodala bi jo romom. Ne predstavljam si, kakšen bi bil odziv, če bi taisto zemljo hotela kupiti črnska družina, ali židovska, ali enostarševska družina, ki bi (bog ne daj) imela dober avto in dobro situiranega starša in bi si (bog ne daj) postavila lepšo hišo od okoliških.

Pa kaj je to za ena bolezen, s katero smo okuženi? A smo kakih 100 in več let zaostali ali smo genetsko pokvarjeni?

Vsak razlog nam pride prav, da nekoga izločimo iz svoje sredine. Branimo svoje pravice, tudi tiste imaginarne, ki smo si jih sami izmislili.

Lahko prodaš zemljo komurkoli, samo homoseksualcem, romom, židom in neslovencem ne. Bolano do skrajnosti.