Če bi bila sama, bi ….
V tem trenutku mojega življenja, si najbolj želim, da bi bila sama. Kajti, če bi bila zdaj sama, bi:
- takoj odpovedala najemno pogodbo in se s potovalko preselila k sestri v prazno sobo
- se ga napila in bila nekaj dni mrtvo pijana, saj se le v takem stanju zjokam in izdavim bolečino
- šla v prvo službo, ki mi jo ponujajo. Brez obotavljanja bi šla npr. pomivat okna za 95.000 bruto
- prodala avto – ki je itak na lizing – in s tisto malo denarja životarila dokler bi šlo
- šla na ulico med klošarje.
To vse bi lahko naredila, če bi bila sama. Ampak nisem sama. Imam dve hčerki, čudoviti, prekrasni, nekdo se je izdatno potrudil, da mi je dal tako krasne otroke. Zaradi njiju ne morem odpovedat najemne pogodbe, ker smo se pred pol leta preselile sem in sta komaj dobili nove prijatelje. Zaradi njiju ne morem it pomivat okna, ker rabim službo za preživet z vsaj 200.000 sit plače. Zaradi njiju se ga ne morem napit, ampak moram trezno in pametno iskat službo.
Hvala torej mojima hčerama, ker:
- mi misel nanju ne dovoli, da obupam.
- mi vlivata upanje na boljši jutri, pa čeprav že štiri dni jemo špagete.
- mi ne težita, čeprav ena nujno potrebuje nove čevlje, drugi pa stara jakna ni več prav a jo vseeno nosi, čeprav so rokava na tričetrt in se ji sošolci smejijo.
- sta srečni s tem, kar imata in razumeta, da jima ne morem dat žepnine, čeprav je samo 500 sit / teden.
Upam in želim si, da se to mojemu kretenu od šefa vrne trikratno. Za vse muke, ki jih je povzročil meni, moji družini in ostalim 9 zaposlenim. Upam in želim si, da ga življenje udari tam, kjer ga bo najbolj bolelo, ampak samo njega, ne njegovih otrok, ker oni niso krivi.
Dobro, da nisem sama, ker se mi lahko stemni pred očmi in mi prekipi v možganih. Potem bi pa naslednji dan v časopisih pisalo o še eni tragediji.
ameli pravi:
Uau. To pa je post dneva, zame. V opomin na marsikaj.
in sreča se bo podvojila, ker zares živiš za trenutke.
Držim pesti zate, KER SI SUPER MAMA IN MISLIŠ KAR SE DA POZITIVNO.
Žal mi je, da je tako stanje!!! Ampak, kaj bi otroci brez take mame. Ostani pogumna, fight-erca
VSE DOBRO!!!***
27. oktober 2006 ob 08:24
suxa pravi:
Sreča, da ima vsak v svojem življenju svoj smisel…drugače bi bili časopisi še bolj polni tragedij….
27. oktober 2006 ob 08:24
Dajana pravi:
Katarina, upam, da nisi več povezana s tem šefom! Pojdi tudi pomivat okna za začetek, samo ne vračaj se k njemu! Da bo dobil kazen za svoje grehe…Ne skrbi, še vsak jih je. Zanimivo, da so mene iz obupa tudi vedno vlekli otroci. Jasno, da živimo za njih, da so smisel našega življenja.
))
Po moje boš takoj našla drugo in boljšo službo, ko boš prekinila z vsako mislijo na šefa. Torej preusmeri svojo pozornost in energijo na novo službo. Veliko uspeha in vse dobro!
27. oktober 2006 ob 08:48
nordstar pravi:
Ne želi hudega svojemu ex šefu, ni etično, poleg tega pa se vse vrača in plača. Se ti pa oprosti, ker si pod pritiskom.
Nekaj nasvetov:
1. si uredila preživnino za punci?
2. dobivaš otroški dodatek?
3. pojdi na Karitas in Rdeči križ. Pomoč v hrani, oblačilih in tudi denarju ti bo prišla prav.
Imam znanca, ki je potonil (ne po svoji krivdi) Imel je svoj s.p. in par poslov ni dobil plačanih. Šlo je za milijonske zneske, DDVja in stroškov zato ni zmogel in konec. Zdaj je on državi dolžan milijone (DDV, obresti…) Parterica ga je vrgla na cesto. Zdaj žvi v samskem domu, dela na črno in hodi na Karitas. Ni mu nerodno, je pa žalosten. Ampak nekega dne bo bolje.
27. oktober 2006 ob 10:17
Sebastian pravi:
Veseli me da še obstajajo ljudje ki se odločajo za pravo pot v življenju, tudi takrat ko je najtežje in imaš občutek da si na tleh.
Vztrajaj pa boš uspela!!
Lep pozdrav,
27. oktober 2006 ob 10:18
petra pravi:
Držim pesti zate!!! Tudi sama sem v takšni situaciji-razlika je samo ta, da imam eno hčero. ZDRŽI!!!
27. oktober 2006 ob 10:20
miha pravi:
Ne obupat!!!
What goes around, comes around:) sam to bom reku .. hehe
27. oktober 2006 ob 10:39
Tomaz pravi:
Žal je takih zgodb vedno več in več…
Tudi jaz sem imel enega majmuna, ki mi je ostal dolžan tri plače (pa ne samo meni). Mislim, da je plačal le neke prispevke, oz. davke, plače ni izplačal. Pa dobim zagovor na davčni, ker kao nisem prijavil treh plač. P…a jim mater..a. Sem se en cajt grizu, pol pa sem čisto odklopu in se z mislimi osredotočil na prihodnost. Danes je vse kul. Hvala Bogu!
Sicer pa kot pravi nordstar — pozanimaj se kaj lahko v tej situaciji iztržiš. Seveda želim tvojima hčerkama in tebi vse najboljše!
RESPECT!!!
27. oktober 2006 ob 10:41
Simon pravi:
A ni krasen tale blog, da vsaj nekje lahko ven usekaš svoje bolečine in te nekdo sliši čeprav te ne poznajo.
Slišati je, kot da nimaš poleg sebe nobene rame za naslon,…trenutno ne obstaja v tvojem življenju noben moški?
27. oktober 2006 ob 11:03
katarina pravi:
In kaj mi bo rama? Mi bo plačala položnice ali dala za jest? Jokam se lahko tudi sama ali z otroci. Jaz rabim službo. poznaš kako ramo, da mi to lahko da?
27. oktober 2006 ob 11:06
Tomaz pravi:
Haj, tvoja rama je loh blog, karkol. Nafutru te ne bo, je pa fajn da premelješ stvari, da se spucaš.
27. oktober 2006 ob 11:30
Cvizl pravi:
Vsaka hiša ima svoj križ.
Zdrži kralljica,saj veš Po vsakem dežju….
27. oktober 2006 ob 11:54
Bula pravi:
Kaj naj ti rečem, kot to da ti bi z veseljem pomagal z manšim prispevkom, da se bi lažje perbila skozi mesec, a kaj ko je danes tok barab in debelokožcev, ki si vse sorte zmislijo samo da jim ni potrebno delat. Oprosti, ne rečem da si enaka.
27. oktober 2006 ob 13:06
natalija pravi:
Če bo usoda udarila učeta nazaj, bo vzporedno z njim udarila tudi njegove otroke in ženo. Ne bivamo sami s sabo pač pa v sožitju z drugimi ljudmi. V odnosih nismo nikoli samo objektivni opazovalci ampak sovplivamo na druge s svojim vedenjem, pogledi, opisi, realnostjo. Tako nikoli ne prizadane samo nas ampak ljudi s katerimi bivamo skupaj v socialni mreži.
27. oktober 2006 ob 13:18
pameten pravi:
mogoče šef ni tak kreten če maš 200 jurjev plače. no otroc marsikoga držijo nad vodo in zakaj nebi tud tebe…
ja če si sam si lahko klošar..in lahko živiš bilo kje.
ja otroc bodo odrasli pol pa hajmo med klošarje…
kar pa se tiče tvojga šefa …zahvali se za njega in mu pošlji ljubezen, kajti če ti da 200jurjev plače pol je faca..kajti ljudje preživijo z otroki s pol manj dnarja kot imaš ti…nehaj jokat in se smilit sama sebi…tud ti si kaj narobe naredila in sprejmi posledice svojih odločitev,,,
pa korajžno
27. oktober 2006 ob 13:55
Trabi pravi:
Vsi enakega mnenja, pametni in kritični. Kaj mislite kakšni šefi bi bili pa vi? Predvidevam da bi vas zaposleni vsi po vrsti ljubili iz preprostega razloga, ker bi vam bili delovni rezultati nepomembni. Seveda bi se pa zato veliko pogovarjali z zaposlenimi, pili z njimi kavico in podvojili plače.
27. oktober 2006 ob 14:09
tatjana pravi:
draga Katarina, jaz sem pred dvema tednoma ostala sama z dvema otrokoma,vdova pri 40-ih, zelo je hudo, težko,imam to srečo, da imam dobrega šefa, dobre sodelavce, starše, veliko prijateljev, a nihče ne more zapolniti praznine v srcu, ki je ostala po smrti mojega moža.
27. oktober 2006 ob 14:23
Leontina pravi:
Jaz sem tudi sama ostala ( 2 sina ), brez mame – živi v drugi državi, brez prijateljev, botrov, brez tet in stricov, z zmajem od šefa/šefice in dolgovi ljubega očeta naših otrok.
Plačo sicer imam, maksimalno obremenjeno s krediti, limit tudi na maksimum dvignjen, leasing za avto…
Veliko krat mi je, tako kot tebi prišlo, da bi se opila, vse pustila, na vse pozabila…Pa se nisem predala obupu. Ker sem ženska in se ljubim, vem da veliko zmorem, sem se pobrala s pogorišča, zoperstavila težavam in solzam s pomočjo mojih ljubih sinov, veselo zrem v prihodnost. Ne živimo na robu obupa, solidno tud ne, ma radi se imamo, z ljubeznijo vse gre lažje. Oče mojih otrok, bi z veseljem prišel nazaj, ma jaz prej mrtva, kot spet…
Ah, ne morem in se nočem niti spominjati besed in dejanj…Nekoč bo bolje, jutri je nov dan, jutri bom…
27. oktober 2006 ob 16:07
katarina pravi:
Vsem tistim, ki ste pisali komentarje po 17 uri moram povedat, da sem jih dobila na mail kot spam in seveda zbrisala. Sem mislila, da so tudi tu, ker do sedaj so še vedno bili, ampak jih ni.Če je možno mi jih pošljite še enkrat,ker me zanimajo vaši komentarji.
28. oktober 2006 ob 10:26